Odprto pismo Vladi RS, 23.3.2020, napisala: Zarja Trkman

objavljeno: 30. mar. 2020 00:12 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 1. apr. 2020 04:46 ]

Odprto pismo vladi RS, lokalnim oblastem in vsakemu, ki ga bo blagovolil prebrati 
(23.3.2020) 

Sem Zarja Trkman, invalidsko upokojena profesorica športne vzgoje, v 67 letu sem, v pokoju od leta 1997. Domnevno imam degenerativno nevrološko obolenje, zdaj dve leti hipotetično diagnozo ALS, pred tem pa PLS. Do sedaj sem bila deležna le rehabilitacije na Soči v Ljubljani, obnovitvene rehabilitacije ne dobim že 4 leta, čeprav mi menda pripada vsaki dve leti. 

Za gibanje uporabljam invalidski voziček z dodatnim pogonom, ki sem ga sama kupila, ko je mož doživel prometno nesrečo (zbili so ga na prehodu za kolesarje v Gorici, Italija in je po treh mesecih podlegel hudim poškodbam možganov), zložljiv mini skuter (ZZZS), večji trikolesni skuter (sama sem ga kupila) in hoduljo (ZZZS). Vozim avto z avtomatskimi prestavami. Živim sama, odrasla otroka sta si ustvarila družini daleč stran od mene.

Štiri leta sem ljubiteljska dopisnica Spletnega čas-a, časopisa prihodnosti. Ta medij bom izkoristila za odprto pismo.

Zakaj ga pišem? Pred dvema dnevoma ste z odlokom prepovedali vsako druženje več kot petih ljudi na javnih površinah. Pozivate naj ostanemo doma. Sodu je izbilo dno vaše SMS sporočilo, ki smo ga menda dobili vsi, ki posedujemo mobilni telefon. Sprašujem in ugotavljam naslednje:

1. Od kje vladi moja telefonska številka mobilnega telefona? To je zloraba zasebnosti.

2. Nima vsak mobilnega telefona, kako ste njih obvestili o zadnjem ukrepu?

3. Nimam televizijskega aparata, ne gledam TV, če hočem kaj pogledati, pogledam na PC, arhivsko. Radija skorajda ne poslušam, razen ko sem na vožnji, da slišim informacije o morebitnih zastojih in obvozih. Ne berem časopisov. Naročena sem le na SENSO. Torej je moj vir informacij le internet, pa prijatelji na FB-uku, ki delijo to in ono in elektronska pošta.

4. Zakaj vlada zganja nepotrebno paniko z vse vrste informacij o korona virusu, zakaj vliva strah ljudem, zakaj delite Slovenijo ponovno na dva pola: tiste, ki prisegajo na vaš način dela, pranja možganov, zavajanja ljudi z tudi lažnimi informacijami … in tiste, ki nismo ovce, ki mislimo s svojo glavo, ki spremljamo tuje medije, kako se drugod spopadajo z epidemijo ali pandemijo?

5. Zakaj ljudi vedno bombardirate s številkami, koliko je okuženih, kje so okuženi, koliko jih potrebuje nujno medicinsko pomoč, koliko ljudi je umrlo (bodisi v naši državi ali drugje po svetu)?

6. Zakaj se ne zgledujete po državah, ki jim je uspelo zajeziti širjenje okužbe nemudoma (recimo Singapur, ki ne zapira šol in vrtcev, ne omejuje gibanja, ne izvaja tako drastičnih ukrepov kot Vlada RS)?

7. Ste se vprašali, kaj doživlja starostnik, ki je izoliran od vseh, ki je omejen na nekaj kvadratnih metrov, ki mu ne omogočite obiskov najbližjih s floskulo: skrbimo zate, ne pridemo, ker nam je mar zate. Sama bi zelo rada videla, da me obiščejo moji najbližji, saj vendarle nisem okužena, pa oni tudi ne, ali pač. Kaj doživlja otrok zaprt v stanovanju, prepotreben gibanja na svežem zraku.

8. Ostani doma je slogan, ki ne zdrži logične presoje. Zakaj ne ostanejo doma vsi državljani Slovenije, zakaj tega ne omogočite staršem otrok, ki delajo v trgovskih centrih, gradbenim delavcem, zaposlenim na Petrolu, v javnih institucijah ... nenazadnje vam, ki delate v IMENU LJUDSTVA. Torej politikom. Zakaj ne, čemu ne. Zakaj veljajo ukrepi le za ene, za druge pač ne? Ali nismo vsi enako ogroženi?

To je le nekaj vprašanj, ki si jih zastavljamo tisti na drugem polu. Tisti, ki nam je mar za človeka. Ki mu privoščimo gibanje na svežem zraku, SONCE, tudi druženje, tudi skrb za tiste, ki potrebujejo pomoč, pa je ne dobijo. Ker naj ostanejo doma.

Doživljam razpad zdravstvenega sistem, bančnega sistema, razpad gospodarstva. Se zavedate, da je 40 % vseh zaposlenih v Sloveniji neposredno povezanih z avtomobilsko industrijo, 40 % s farmacijo, ostalih 20 % pa je zaposlenih nekje drugje. Podatek, ki me je zaskrbel. Avtomobilska industrija, farmacija … ojoj. To je prihodnost naše države. Avtomobili in zdravila?

Kje je samooskrba, kje spodbujanje kmetijstva, tudi malih pridelovalcev hrane?
Kaj boste ukrenili, ko propade zdravstveni sistem, bančni tako in tako nima prihodnosti več, kaj je s šolskim sistemom, ki je tudi krenil v napačno smer? Kaj je s prehodom prevoza tovora na železniške tire, saj vem, da je večina tranzita na tovornjakih, ki gospodujejo na naših avtocestah in jih uporabljajo le za tranzit? Vem, ker se vsak dan vozim po avtocestah in je ta vožnja res travmatična. Kaj dela policija, ki ne skrbi za red na avtocestah, v mestih? Kaj delajo redarji, inšpekcija …?

Sprašujem, ker sem brez izjeme vsak dan ogrožena v mestu, saj prav vsakič, ko se znajdem na prehodu za pešce, vsaj eden prevozi rdečo luč. Da ne govorim o kulturi vožnje, o nestrpni vožnji, o odnosu do pešcev in kolesarjev. Če ne bi bila tako previdna, kot sem, bi me že zdavnaj ne bi bilo več. Tu so še šoferji, ki med vožnjo telefonirajo in še kaj bi se našlo. Pa parkiranje na prehodih, rampah za invalide, parkirnih invalidskih prostorih.

Kje je človečnost, kje zavest ljudi?

Končno! Virus, ki bo morda poskrbel za to, da se bo vsaj del človeštva vprašal, kje je skrenil s poti.
Še nikoli v svojem življenju se nisem počutila tako varne v mestu kot sedaj, sploh pa odkar sem invalidka. Ni veliko prometa, šoferji so strpnejši, zrak je čist, lokali so zaprti. Tišina in mir, ki je blagodejen.

Da se torej tudi brez avtomobila, da se brez šopinga, da se brez hitenja, brezglavega hitenja. Kar naenkrat je časa preveč, prej pa ga ni bilo. Niti zase, še manj za prijatelje.

Zaključek tega pisma:

OSTANI ZDRAV-A, ker je zdravje največja vrednota. Vse ostalo tako in tako že imaš. Če pa nimaš zdravja, ti ne pomaga nobena druga dobrina (avto, hiša, denar …). Ker zdravja ne prodajajo, prijateljev pa tudi ne, bi rekel Mali princ.

In če na sočloveka ne pogledaš s srcem, BOG ti pomagaj.

Hiti počasi in stopimo skupaj, sta moja dva priljubljena slogana. Ne pa: OSTANI DOMA.

Ne bom, ker imam ustavno pravico do gibanja, ki je že tako omejeno … a še tega mi z ukrepi ne dovolite. GIBANJA! Izkoristila sem pravico do govora in pisanja. Tudi tega mi nihče in nikdar ne bo vzel. Ni šans!



Zarja Trkman iz Nove Gorice