Pesem ptic, avtor: Aljoša Križ, maj 2016

objavljeno: 27. maj 2016 00:31 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 27. maj 2016 00:41 ]


Pesem ptic, ja pesem krilatih angelov, ki si najdejo družico, partnerja in so z njim ves čas svojega bivanja. Zakaj se delam neumno, ko se sprašujem, komu je bila namenjena pesem. Samo ti si priletel v okraj, kjer sem iskala svoj prostor, svojo vejo za gnezdo ljubezni in življenja, ki ga nisem razumela. V preteklosti sem poskusila že to početi, vendar je bilo vedno brez smisla in brez tega, da bi lahko v katerem kotlu od teh prostorov, zaupala svoje, svoja jajca. Nekaj sem jih v zmoti, da je to to, zbrcala sama iz gnezda, ker jih nisem hotela valiti, ker nisem imela zadosti moči, da bi tem mladičem gledala v oči, kjer bi se odsevala moja praznina.
In ti si priletel mimo, tako mimogrede in v velikem loku že zapuščal prostor, ko sem te opazila. Bil si daleč, lepa je bila tvoja silhueta v zahajajočem soncu, ki ga je kot neskončni krog svetlobe, obrobljala temnina življenja. Zavrtel si se, v ponovno iskanje, v lebdenje po zračnih tokovih, ter ne vem, zakaj, pristal čisto blizu mene. Sem te priklicala, sem ti dišala, tako kot zna dišati samica pred dejanjem. In sva sedela. Že to je bila pesem, ki je nisem poznala, pesem, ki te otrpne in zavibrira tvoje drobovje v ritmih vsakdana, ki je večni trenutek obstanka. Nisva znala, nisva verjela v naprej, pravzaprav nisva niti vedela, da naprej obstaja. Bilo je tukaj in zdaj in bilo je nekaj, kar je napolnjevalo vsak prostorček mene in vsak prostorček tebe z nečim prijetnim, a nepoznanim. Nisi odletel dalje, nisi zmogel in jaz nisem odstopicala do roba veje, samo obsedela sem in končno tudi čutila. Perje se je pomešalo in postala sva ne ti ne jaz, temveč nekaj, kar je živelo, samo v najini združitvi. Kako živo je postalo življenje v tem trenutku, kako pravo in drugačno od vsega pred tem. Nisem se več spoznala, nisem se več spraševala in nisem več obstajala kot nekaj, kar sem si predstavljala, da sem bila. 

Ljubiti se, je dejanje poguma. Odpiraš globine, za katere še sam ne veš, da obstajajo v tebi. Sprejemaš nekaj, kar nisi ti, za svoje … pravzaprav ne sprejemaš, temveč čutiš dele telesa in misli, ki so izven tebe, kot svoje. Kar si podarjaš, daješ od sebe, sprejemaš tudi tisto, kar ni bilo namenjeno tebi in je in ni, tako kot trenutek, ki je in ni čas. Mešala sva svoje izgubljenosti, svoje neresnice, v katere sva tako zvesto verjela, svoje v tuje in nazaj v svoje, dokler ni postalo vse eno, milo in dišeče in tako zelo mamljivo, da se mu niti življenje ni moglo upreti. Svetloba in temnina, zdaj je eno, zdaj drugo, preko smrti v spremembo, ki je namenjena vsemu, neprenehoma. Smrt ali konec začetka, smrt nečesa, ki obstaja kot iluzija, ki te zavibrira v neznanih in zelo močnih stanjih sebe, nas, onega in ki pri umiranju ali spremembi stanja boli kot sončev pok, razlet v neskončno delcev, ki jim ni mogoče več slediti. Eksplozija nečesa, kar nam je dano a nam v resnici ne pripada. Ljubila sva se, na začetku sama. Ljubila sva drugega, kot sva ljubila sebe. Ljubila sva se z zrakom, z dišavo drug drugega, s krili svobode in pogledom strahu, da se ne bo, po soncu prihajajoče nevihtno nebo sesulo na glavo. Ljubila sva se v svitu, v sončni pripeki in večernem miru, pred počitkom vsega živega. Ljubila sva sebe in sebe zraven sebe, ljubila sva svoje predstave in neznane želje. Nisva znala, tega ne zna nihče, a učila sva se skupaj, da bi lahko bila, da sva nekaj, kar nama je bilo do takrat skrito in nepoznano. Ljubila sva se v temi dneva in v luči noči, enkrat in nešteto krat, za ta trenutek in za vedno. Pa si odletel. Le kam in zakaj.


Napisala: Aljoša Križ