Pismo samemu sebi, avtorica: Zarja Trkman, 12. november 2019

objavljeno: 13. nov. 2019 06:29 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 13. nov. 2019 06:40 ]


Od višine se zvrti 

Poslušam Vlada Kreslina, Severo Gjurin z Malimi bogovi. Danes je 4 leta, odkar je Andek doživel nesrečo. Kot bi bil še vedno tu, z mano, z nami, njegovimi najdražjimi. Tako občutim ta trenutek. 

»Vzemi me na svojo stran, skrij me v svojo dlan , lahko mi vrneš karto še nocoj, hočem le, da me vidijo s teboj« … poje Severa, poje Vlado … 


Hočem le, da me vidijo s teboj, dragi moj …

Pismo samemu sebi, rubrika v Spletnem času, ki je menda nastala na mojo pobudo. Tako je napisano:


Pismo samemu sebi je najnovejša rubrika, ki je nekakšna terapevtska rubrika, kjer posameznik lahko razglablja, pove, pravzaprav napiše svoje najbolj osebne in intimne izpovedi, razmišljanja, razčiščevanja ... Sporoča tako samemu sebi kot drugim, opomni, da nismo sami in nismo edini, ki imamo življenjske ovire, ki nas čakajo za vogalom, in ki jih moramo preplezati, zaobiti, se boriti, na koncu zrasti in postati močnejši.


Kot pravi sodelavka, ki nas je navdahnila, da smo odprli to rubriko:

"Ideja za rubriko se mi zdi odlična, taka res samoterapevtska. Podpiram idejo z vsem svojim ranjenim srcem, ki ga vedno nosim na dlani (naš veliki pesnik Srečko Kosovel bi rekel - Srce na dlani se posuši). Toda prav z iskrenostjo in odprtim srcem dosežem dimenzije, ki so večini ljudi tuje, a meni je to res prava terapija, saj mi pisanje in izpoved najintimnejših stvari pomeni zdravljenje, tako telesa kot duše in duha."

Pišem, vsak dan pišem. Pravzaprav je vse, kar napišem, pismo samemu sebi. Ker je vse, kar napišem, namenjeno meni, nobenemu drugemu. Kot je tudi vsaka misel, še zlasti tista, ki pride od neznano kje, namenjena meni, nikomur drugemu.

Prav zato je pomembno, kaj mislim, kako povem to, kar mislim, kako udejanjam besede, ki jih izrečem.

Ker gre vse v eter, ker se vse vrača, ker se vse plača, ker kroži. Kroži in se vrne. V taki ali drugačni obliki. Nikomur drugemu kot meni.

»Saj že mama govorila je, da z višine se ne vidi vse. In nikdar ne izveš, da so le papir, zmaji, ki že tolko let letijo nad menoj …«

Krila so se mi stopila od strahu, nikoli več … in da so le papir smehljaji, ki smejijo se z menoj …«

Ko vidim v glasbi, v besedilu, v besedah sporočilo, potem je to tisto, kar mi da krila, da poletim tja, kamor mnogim ni dano. Tja, k tebi, ljubi moj, tja nad mavrico, onkraj sonca, onkraj utvar … v resnico!«

Da me vidijo s teboj, da me vidijo s teboj, da me vidijo s teboj … hočem le, da me vidijo s teboj.


HVALEŽNA, blagoslovljena, ljubljena, srečna SEM!

Vir: Youtube - Od višine se zvrti - Vlado Kreslin in Severa Gjurin



Besedilo: Zarja Trkman