med vinograde, trate, 

skrivnostni zajček? 

1 

»Kaj delaš narobe?« me je zadnjič vprašala Nataša, moja prijateljica iz srednješolskih let. 

Sedeli sva na nabrežju, v enem izmed barov, jesensko sonce je prijetno grelo, kristalna jasnina se je odbijala od rahlih valov, čolni so se ležerno zibali na modri gladini, jambori jadrnic so mehko žvenketali. Pogled mi je begal na Bele skale in na sosednje mize, kjer sem mimobežno opazila tri mamice, ki so klepetale o svojih otročkih, nekje skritih v vozičkih, skrbno zavitih v tople odejice kot v nekakšnih brlogih. Včasih se je iz zavitih gmot prikazala majhna, tolsta ročica in zamahnila po živopisanih, visečih igračkah, ki so ob udarcu zacingljale kot kovinske reči na golih jamborih jadrnic. 

Mir. Dopoldanski mir, ko se mesto šele prebuja. 

»Ne moreš mi postavljati takih vprašanj. Prenaporno je razmišljati o sebi. Se ti ne zdi?« sem ji rahlo nervozno odgovorila in hkrati opazila znanca, ki je zamišljeno in odsotno hitel po svojih opravkih. Ni me videl, ko sem mu pomahala. Večkrat sem tako nevidna!

»Ne izmikaj se. Odgovoriti si moraš na to vprašanje. Nekaj ni v redu. Spremeniti moraš svoj položaj. Ne sme se ti dogajati, kar se ti dogaja. Enostavno ni prav! Imaš vse potenciale v sebi, da se rešiš vseh teh zagat, v katere si padla. Zagotovo je nekaj, kar delaš narobe. Akcija? Dejanje? Ne vem, ne znam ti drugače pomagati!« je še rekla.

2

Njeno vprašanje me je vznemirilo. Spili sva kavo, pokadila sem še cigareto, pogovor je obvisel v zraku in prijateljičino vprašanje me je spremljalo ves čas na poti domov, ko sem si ga v mislih ponavljala: Le kaj delam narobe? Le kaj delam narobe? Obsesivno in neprizanesljivo. Ko sem prišla domov, sem se razgledala po stanovanju. V njem se počutim prijetno, čeprav je bilo tisti dan, kot tudi druge dneve, le zakaj bi olepševala, razmetano in prašno.

Pogled se mi je ustavil na stenski uri, ki sem jo podedovala od stare mame. Že dve leti ali več je kazala isti čas, ko je utrujeno obstala. Kazala je petnajst minut do petih popoldne. Natanko četrt na pet sta se kazalca na uri ustavila. Nekje pred dvema, morda celo tremi leti. Kdo je že napisal slavni stavek: Točno petnajst minut do petih popoldne se mu je zjasnilo, ali nekaj podobnega? Dostojevski, v svojem Mladeniču? Spomin mi močno peša! Pravzaprav ga za take podrobnosti nisem nikoli imela, kar me je vedno močno jezilo. To bi bilo iskreno.

3

Akcija? Akcija! Odprla sem vrata na uri, pograbila vijak in vzmeti na uri navila s tako močjo, kot bi želela zagnati svoje življenje v smer urnega kazalca. Dovolj je bilo cepetanja na mestu, kajti tako početje je zelo utrudljivo, pusti te v vakuumu, kjer postaneš malodušen in nagnjen k samopoškodbam, kajti sklepi so neenakomerno obremenjeni in se obrabijo. Hmm, zanimiva misel! Sklepi se obrabljajo. Lasje sivijo, na rokah se delajo starostne pege, koža je suha in zahteva posebno nego, napeta lica, ki so me v mladosti jezila, so splahnela, nohti na nogah in rokah pa trdijo in rastejo hitreje kakor plevel. Ali lahko sploh še kaj naredim iz tega življenja, ko iz dneva v dan opažam, da moje moči pešajo?

Tečem, ves čas tečem. Na mestu. Kot zagnan športnik, ki teče po tekočem traku in ves čas preverja pulz in porabo kalorij, le da sama ne računam porabe lastne energije. Sprašujem se, koliko časa bom v takem stanju še vzdržala. Ko bi se le lahko premaknila, vsaj za kakšen centimeter!

4

Razmišljaj, razmišljaj, ukrepaj. In tako naprej, v smeri urnega kazalca. Naprej, naprej, za vsako ceno. To sem vendar jaz! Kazalci se na uri vztrajno premikajo in čas se ponavlja, kazalci se postavijo na četrt na pet, pa natanko na pet, pa četrt čez pet, z Mladeničevim razsvetljenjem ali brez.

5

Ponosna sem, preveč ponosna! Ponos bi lahko primerjali, po krščanskem nauku, s smrtnim grehom. Nekoliko je podoben napuhu. Upiram se vsemu, že apriorno se postavim v obrambno držo, se obdam z oklepom, zidam obrambne zidove in se skrivam pred namišljenimi sovražniki, ki so dovolj abstraktni, da se ne morem boriti proti njim, in ki postavljajo pravila in omejujejo in kratijo mojo svobodo. Vse kar si želim, je preživetje in nekaj malega ustvarjanja, veliko ustvarjanja. To pravico bi želela imeti. No, še bolj si želim, da bi bili moji otroci bolj srečni in vsaj nekoliko bolj prilagojeni kot sem sama. Potem bi bila izpolnjena.

6

Nehaj se upirati! Piši zgodbe! Govori, govori, brez prestanka. Ponavljaj, teci, teci za zajčkom, mogoče ga nekoč uloviš.

7

Ni mi dala duša mira, na knjižni polici sem poiskala knjigo Dostojevskega in po vztrajnem iskanju sem našla besedilo: »Nič se ne vznemirjaj: razložil ti bom razlog; to pa, kar sem ti rekel, je popolnoma pravilno; vse življenje je ena sama blodnja in strmenje; na vsem lepem se ti pa vse skupaj razvozla, vse te neštete uganke, ob petih popoldne! Človeku se kar zameri, ali ne res? Še ni dolgo tega, ko bi bil kaj takega starcu v resnici zameril.«

Ni spodbudno, kajne? Človeku se res kar zameri. To življenje!