40 let je tega, kar sva si izrekla usodni dan. Lep jesenski dan je bil. V krogu najože družine. Meni je bila priča sestra Klementa, tebi brat Milan. Intimno, prijetno. Kosilo pri Komelu, večerja pri mojih, potem ogled košarkarske tekme in vožnja preko Sorice na Bled. Ustavila sva se v Klužah, ker je eden od naju bruhal. Ne vem več kdo.

Prva poročna noč v hotelu Kompas na Bledu. Samo padla sva na posteljo od utrujenosti in zaspala. Potem pa na ponedeljek let na Kanarske otoke, na Tenerife. Bilo je lepo, spoznala sva mlad par iz Ljubljane in skupaj smo raziskovali otok. Pico del Teide, plaže, samo mesto, rastlinsko bogastvo in ptice v njem.

44 čudovitih let sva preživela skupaj. V dobrem in slabem. Ko si zbolel, sem ti nesebično stala ob strani. Tudi potem, ko si po operaciji tumorja ostal invalid. Prav nič naju ni moglo ločiti. Tudi ti si mi vedno pomagal, ko sem zbolela, ko sem bila depresivna. Ni bilo pogojev, ki bi mi jih postavljal. Edini si me razumel, prav nihče drug. Brezpogojno si me imel rad. Tako kot sem, radoživo ali nebogljeno, srečno ali žalostno, odprto ali zaprto. Ni bilo pomembno, v kakšnem stanju sem. Ljubil si me z vsem svojim bitjem in jaz tebe.

Koliko krasnih trenutkov je bilo v najinem skupnem življenju. Ustvarila sva si družino, še prej pa ljubek dom, ki si ga z ljubeznijo gradil za nas. Sedim v dnevni sobi, gledam v kamin, gledam v tla, v strop … vse je delo tvojih čudovitih rok. Kako si se loteval prav vsakega dela, me je vedno fasciniralo. Zlate roke si imel in zlato srce. Takih ne delajo več - bi rekel najin Svit, Pika pa - najboljši oče na svetu in jaz - najbolj predan mož.

Najino družinsko gnezdo je prekipevalo od ljubezni. Do vsega, kar ponuja narava. Imeli smo se radi tudi takrat, ko je bilo najhuje. Po operaciji, ko si se po 19.-ih dnevih vrnil domov, shujšan, obrit po glavi, z veliko brazgotino, sta te prvič videla otroka in moja mama. Pričakali so naju s kosilom. Nikoli ne bom pozabila tega trenutka. Mama se je zjokala, Pika te je v strahu gledala, Svit pa te je pobožal po glavi rekoč: " Tata, saj si kot ježek". Ganljivo preprosto. Edini se te ni ustrašil, zanj si bil ježek, a še vedno njegov tata. Smeh nam je privabil na ustnice, zadrega je bila premagana in lotili smo se kosila, ki ga je moja mama, ki je bila ves čas tvojega bivanja na kliničnem centru in v času moje odsotnosti, ko sem bila sleherni dan, ves dan pri tebi, z otrokoma. Ona vdova, jaz v Ljubljani pri tebi, a je življenje teklo dalje. Otroka skorajda nista opazila najine odsotnosti.

Spomnim se tudi trenutka, ko je Svit dvignil telefon in ne vem več, komu povedal, da boš operiran, ker imaš bulo v glavi. Tako preprosto, tako enostavno, kot znajo le otroci. 6 let mu je bilo takrat.

Nato pa moje depresije, ki so bile vedno globlje. Do zadnje, ki je trajala kar 12 let.

Bil si ob meni. Živel si svoje življenje, smučal si, kolesaril, hodil v hribe … a se vedno znova vračal v naš dom. Morda si le nekaj noči preživel kje drugje. Lahko bi jih preštela na prste ene roke. Otroka sta bila na srečo že odrasla, a je bilo kljub temu, zanju hudo. Ko sta me ob vikendih videla skrušeno in nemočno. Svit je bil kar jezen name, ker ne naredim koraka k ozdravitvi. Zabubila sem se v svoj svet, za silo funkcionirala v njihovem in to je bilo vse.

Potem pa, kot strela z jasnega, sem se odločila, da bom zopet del njihovega sveta, celega sveta. Zame blagodejno, zate tudi, za Piko in Svita pa kar stresno. Priznam, bilo je na trenutke zelo hudo. V odnosu s sestro, s Piko, s Svitom, pa tudi s tabo.

Velika sprememba. Iz osebe, ki je videla le temo, v osebo svetlobe, sonca, veselja … šok za vse, nedvomno. Potem pa še en šok. Tvoja nesreča in smrt. Po treh mesecih ... Obenem priložnost za duhovno rast vseh, ki smo bedeli ob tebi.

Nisva potrebovala besed. Držala sva se za roke oz. jaz sem te držala in sva bila eno. Eno v vsem, v dobrem in slabem, v lepem in grdem. Ko si se odzival le z očmi, tvoje telo je zgolj vegetiralo, a je bil duh ves pravi, živahen in zgovoren. Bilo nama je lepo. V tišini, s pogledom na tebi tako ljubi Kanin. Bilo nama je prijetno, ko ni bilo nobenega drugega, ko sva bila sama. Kako odrešujoče, kako intimno sva to doživljala. Zate sicer ne vem, ker si bil ujet v svojem telesu, zase pa vem. Tudi sama sem se soočala s svojo invalidnostjo.

Doživljala sem prepotreben mir, daleč od vsega, v najini sobi, stran od vseh in vsega. Jaz z omejenim gibanjem, z omejenim govorom. A ni bilo važno. Bila sva, živela sva in še živiva. Ti v paralelnem svetu jaz v tem, svetu iluzij in vsega, kar iluzije prinašajo. A si ga, ta svet, skušam narediti čim lepšega. Ali mi to uspeva, presodi sam. Mislim, da mi. Še so prisotni vzponi in padci, a čedalje manj jih je. Dosegam neverjetno ravnovesje. Prepotrebno za moj duhovni mir. Tudi okolica to opaža.

Ker se ne sekiram, ker nimam skrbi, delujem malce neodgovorno za ljudi okoli sebe. Moteno, bi rekel Svit, pa Pika tudi. A tako je. Zadovoljna sem s tem, polna sem, umirjena in uravnotežena. Četudi na zunaj ne deluje tako. Zakaj ne? Ker je okolica še vedno ujeta v karmične zanke, v predsodke, pravila, čustva … jaz pa ne več. Sem svobodna, a je ta svoboda za ljudi "kar nekaj". Motena svoboda.

Ne, je prava in edina zveličavna. Je pa zastrašujoča za vse, ki tega ne razumejo.

Sem samosvoja, samozadostna, osvobojena vsega, kar me je kakorkoli omejevalo. Nimam skrbi, ne vznemirjam se zaradi ničesar. To pa moje najbližje bega, a kaj čem. Saj živim sama, neodvisno, nevezano. In to je tisto, kar šteje. Nobenemu ne polagam računov. Pika in Svit živita svoje življenje, daleč od mene. Tebe ni, mame in očeta tudi ne, tudi sestre. Najstarejša sestra je stran, vedno manj se vidiva, ker očitno ne ena ne druga ne čutiva potrebe po druženju. A ko se potrebujeva, se poiščeva in to je vse.

Samozadostnost, neodvisnost, mir, tišina in radost, je to tisto, kar sem hotela. Je!!!