Tako ali drugače: Zgodbe, ki jih piše življenje, avtorici: Nataša Gerkeš in Zarja Trkman

objavljeno: 3. jul. 2016 06:14 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 4. jul. 2016 00:42 ]
Tako ali drugače: Zgodbe, ki jih piše življenje


Pet tednov sem preživela na intenzivni rehabilitaciji Na URI Soča, kjer sem se soočila s številnimi življenjskimi izkušnjami ljudi, ki jih je bolezen tako ali drugače zaznamovala, od Parkinsonizma, do multiple skleroze, možganske kapi in drugega. Najbolj pa so se me dotaknile zgodbe mladih, nadobudnih mladeničev ali ljudi v bolj zrelih letih, ki jih je nesreča, taka ali drugačna, pahnila v naročje usode, ki se je z njimi kruto poigrala. Eno pa je skupno vsem: neizmerna vera v to, da bodo okrevali in nadaljevali svojo poklicno pot ter uresničili svoje poslanstvo, ki so mu predani v dno duše.

Dano mi je bila milost spoznati te čudovite ljudi, ki niso izgubili vere in upanja, da bodo še lahko hodili, se pogovarjali, skratka delali vse, kar počnejo "normalni" ljudje. Kdo so normalni, sem se velikokrat vprašala. Ali nismo mogoče mi, ki smo hendikepirani, pa imamo veliko pozitivne energije in vere v t. i. "normalno življenje"? Po mojem mnenju smo mi tisti, ki smo lahko vzgled vsem drugim, ki se ne zavedajo, da imajo tako rekoč vse, ker imajo zdravje, pa se še vedno pehajo za nepomembnimi stvarmi, kot so prestižni avto, hiša, jahta … denar … bogastvo, ki ni vredno NIČ, če nisi zdrav oziroma, če si na tak ali drugačen način prikrajšan. Pa si vseeno srečen, obkrožen z ljubečimi domačimi, prijatelji, tistimi pravimi, ki jih spoznaš v nesreči … ker spoznavaš nove ljudi, ki delijo podobno usodo kot ti, se borijo, da bi se "vrnili", ker bodo bogatejši za pomembno izkušnjo, ki jo bodo lahko podelili z drugimi ljudmi in jim pokazali pot v lepše, polnejše življenje, kjer je pomembno BITI in ne IMETI.

Naj podelim z vami zapis svoje "cimre" na Soči, Nataše, s katero sva delili solze in smeh, postali pristni prijateljici, iskreni, odprti in veseli, da sva se lahko "videli" v dno duše. Ona je svoj zapis PIKO NA SOČO delila na svojem profilu in je dovolila, da ga vpletem v svoj zapis. Ker se popolnoma strinjam z njo, v vsem, kar je zapisala, ker sem se vsak dan spraševala, kakšna je usoda mladega alpinista, mladega nogometaša, mladega očeta treh otrok, sem se odločila, da objavim Natašin zapis v celoti. Ker sem vsak dan komunicirala s temi ljudmi in njihovimi bližnjimi, ker smo delili smeh in solze, podelili svoje izkušnje, skratka ker smo postali ena velika družina, ki jo je bilo težko zapusti. A nekaj vendarle vem: ostali bomo prijatelji za vedno.


Natašin zapis na njenem profilu:


Pika na Sočo

V minulih tednih sem zapisala kar nekaj osebnih utrinkov iz Soče. S tem zapisom jih zaključujem ...

Medtem ko se trudiš izboljšati svoje stanje, ne moreš mimo tega, kar te v Soči obkroža. Veliko žalostnih zgodb, krutih usod se te dotakne ... in spoznanje, da je življenje vse kaj drugega od tega, kar vsak dan prebiramo v medijih. Ko v življenje vstopita bolezen ali nesreča, je vse ostalo tako minorno, nepomembno. Zgodbe, ki jih piše življenje in bodo ostale v anonimnosti, osebne tragedije in morda vendarle srečni zaključki.

Kaj je mar za "tegobe" o katerih nas bombardirajo mediji, vrhunskemu alpinistu, ki ga je januarja letos doletela huda alpinistična nesreča, ga popolnoma onesposobila, ga vrnila na raven nebogljenega otroka ... doma pa ga čaka visoko noseča žena, ki se je vsak dan iz Primorske pripeljala k njemu in mu pomagala pri okrevanju. Neskončno mila in prijetna ženska, tudi sama alpinistka. Zanju držim pesti, da bi se on znova obudil v normalno življenje.

Kako hitro človeku spremeni življenje prometna nesreča, je uvidel mlad moški iz Koroške, ki je v Sočo prišel nebogljen, odsoten. Vsak dan ga je iz Koroške obiskovala žena. In lepo je bilo videti, kako je vsaj on iz tedna v teden napredoval, shodil, spregovoril in večkrat fizioterapevtkam poudaril: "Moram se potruditi za svoje tri otroke, ki me čakajo doma."

Kako kruto nesmiselne nesreče se dogajajo, sem prav tako spoznala v Soči. Mladega makedonskega nogometnega vratarja, ki je v srednješolskih letih igral za Koper, in se odlično naučil slovensko, nato pa se vrnil v Makedonijo in na treningu od soigralca dobil tako hud udarec s kolenom v glavo, da mu je onesposobilo eno stran telesa. Na rehabilitaciji v Soči počasi okreva in trdno upam, da bo nekega dne še igral nogomet. Tudi njegovi starši so zaradi njegove nesreče odpotovali v Slovenijo in se tu nastanili, da so mu v oporo. Po Soči pravi, se bodo verjetno vsi skupaj vrnili v domovino.

Tam je bilo še kar nekaj bolnic, ki so delile mojo usodo. Krasne ženske, srčne, vsaka po svoje bojujoča se. In vendar nobenega jamra, resigniranosti, polne joi de vivre. Da, veseliti se življenja. In ne dovoliti, da vanj vdirajo pritlehnosti iz okolja, ki včasih silijo vanj.

In še eno res lepo spoznanje. Ljudje, ki sem jih spoznavala, v glavnem niso bili sami. Imajo ljubeče ljudi okoli sebe, ki jim v bolezni niso obrnili hrbta. In to spoznanje je v trenutku, ko si sam na tem, neskončno lepo. Tudi sama sem lahko srečna, da je moj mikro svet lep. Da je ljudem okoli mene v resnici mar zame. V petih tednih sem vsako popoldne nekaj ur preživela z svojo Asjo. Četudi je izpitno obdobje, je vsak dan prišla k meni in sva kofetkali ter klepetali. Vsak opravljen izpit na fakulteti me je dodatno razveselil. Zelo pozoren je tudi Asjin Jan, ki je prav tako izkoristil vsak prosti trenutek in prihitel na obisk. Neskončno dober partner je Gec, ki mi res nesebično stoji ob strani vsako minuto dneva in mi hudo naporno bolezen olajšuje. In seveda starši, ki jih moja bolezen najbolj prizadene in si ne morejo kaj, da jim ne bi hudo grenila življenja. Žal ju ne morem prepričati, da njuna zaskrbljenost ne vodi do moje ozdravitve, kvečjemu njiju do bolezni.

A ljudje smo kakršni smo. So stvari, na katere nimamo vpliva.

In še o bolezni, novih spoznanjih ter kar je tega. Nobenih novih spoznanj ni. Zgolj preprosto dejstvo: življenje je tombola. Eni dobijo, drugi izgubijo. Dobro se ne vrača z dobrim in obratno. Za vsako rit ne raste palica. Nič se ne vrača in nič se ne plača. In v bistvu smo nič. Rodimo se. Živimo, kakor pač živimo. In umremo. Tolažba, da nam bo lepše potem, ker nam je zdaj življenje precej nenaklonjeno, pa je zgolj pesek v oči. Hočem živeti tukaj in zdaj. Potem me ne zanima. Zato ... gremo naprej ...



Avtorici: Nataša Gerkeš in Zarja Trkman



Preberite še: Javna zahvala URI Soča, avtorica: Zarja Trkman