Večerni razmislek 16, napisala: Aljoša Križ

objavljeno: 5. apr. 2020 22:12 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 5. apr. 2020 22:13 ]
Včeraj sem razmišljala o ustavljenem skupnem življenje, danes razmišljam, kaj in kako mi sami s seboj, vsak zase. 

Zadnje tedne je časa dosti, lahko bi rekli, glede na prejšnje življenje preveč, saj smo iz 1.000 obratov prešli na kakšnih 200 in zdaj počasi počnemo vse tako lagano in v tem počasnem ali kar komot življenju prihajajo dnevi, da tega časa, ki ga je dejansko preveč, več ni. In mi navajeni, da moramo delati in hiteti, saj drugače se v zelo kratkem času nabere preveč obveznosti in dela in tako se znajdeš naenkrat zakopan v nenarejenemu, ki mu skoraj nisi več kos. Danes preživet dan ali dnevi, v katerih nisi nič naredil, povzročajo pri človeku izgubljenost, nerealiziranost in slabo počutje. Razmišljam o ljudeh, ki so trenutno brez rednega dela doma in bodo prejeli finančno pomoč in zanje je videti, da je to lahko nekakšen dopust. A zakaj ga je nemogoče uživati, zakaj so naši občutki tako zelo drugačni od tistih, ki smo jih čutili na predhodnih dopustih? 

Nismo na dopustu, tudi ustaljenega življenja nimamo in zmeda ali občutek nečesa izgubljenega v praznih dnevih, izhaja v nepoznavanju takega načina življenja, v negotovosti, kaj nas ta trenutek lahko doleti in v nevednosti kako bo jutri. Taka situacija prav gotovo ni dopust, to si je dobro priznati. Vsa pretirana razmišljanja in predvidevanja za jutri so prav tako negotova in brezpredmetna, saj dejansko nihče od nas dejansko ne ve, kaj in kako bo naprej. 

Tukaj pa nastopi velika razlika med nami in ta čas zaradi te razlike, vsak doživlja po svoje. Ko sem včeraj omenila, da je situacija v naši državi posledica našega prejšnjega življenja in težave, ki jih v državi imamo danes, so težave, ki smo jih imeli v prejšnjem delovanju, tako je tudi z doživljanjem vsakega od nas, svojega dneva ali dnevov. Tisti ljudje, ki so bili pred pandemijo dobro v svoji koži in so imeli trdno postavljeno življenje, hitro ujamejo ritem tudi v spremenjenem življenju in lažje razmišljajo o prihodnosti. Drugim gre težje in z veliko več nihanj v razpoloženju, težje z organizacijo dneva, težje s samimi seboj.
Za zaključek bom napisala nekaj, za kar se lahko motim, je pa moje razmišljanje o eni od velikih resnic. Zaupanje vase, zaupanje v svojo sposobnost prilagajanja življenju, ne premore vsak. Tisti, ki življenje živijo polno, srečno in uspešno, po mojem imajo to zaupanje vase. Drugi imamo s tem težave. Kdaj in kje so nastale? V otroštvu, pri težavah skozi življenje, ki jih nismo prebrodili uspešno, pri smoli, ki smo jo imeli, ali še kje drugje. Nas je družba in njen sistem pripeljal do tega, da smo se toliko prilagajali sistemu, da sebe nismo več imeli. 

Narava nam je skoraj vsem dala vse, dala nam je sposobnosti, da je vsak od nas lahko prepričan, da bo znal in zmogel v vsakem času poskrbeti zase. Smo pa tudi družba, ki je toliko socialna, družba v kateri vsi skupaj hočemo, zmoremo in tudi udejanjamo solidarnost do nemočnih in tistih, ki niso sposobni tega sami. 

Poskusimo verjeti vase, vsakemu od nas so dani vsi pogoji in realno pogledano, čas osamitve ni dopust, a se lahko kljub temu spočijemo in si oprostimo izgubljene dneve in poskusimo, biti čim bolje. In naj nam ne bo nič težko, če tega od prej ne poznamo. Kmalu se bodo začeli novi izzivi in nova doživljanja in zakaj se jih ne bi veselili, saj smo tukaj zato, da jih doživimo in preživimo, čim lepše zmoremo.


Ker imam take dneve tudi jaz in se zavedam tistega, česar nisem pri sebi počistila in uredila v preteklosti, bo mogoče tudi kakšen dan, ko bom težko kaj napisala. 

Še enkrat vabim, da se mi s svojimi razmišljanji pridružite in da kakšen dan delimo vaša in ne samo naša razmišljanja.




Aljoša Križ