---

---

Nebo so napolnile svetlobne pike. In začel se je čas tišine. Ko med hrupom nočnih zvokov obstaneš in tvoj pogled ostaja zaklenjen v neskončno sliko zvezdnatega neba. Loviš trenutek popolne tišine, saj takrat lahko končno izdihneš. 

Težko je opisati milino nevidnosti. Ko se zavedaš svojega obstoja brez potrebe po deljenju trenutka z drugim. Osamljenost se preobrazi v samozadostnost. Čas se začenja razblinjati iz uma. Točke na nebu nudijo vso potrebno pozornost, čas ni več potreben konstrukt za organiziran kaos. Domovanje direktno v družbi ni več na hierarhiji potreb. In svoboda pokaže svojo podobo. Veter zadoni, skozi telo opomni na svobodo krila in željo po njeni podobi. In tokrat je trenutek ta pravi, odločeno za lebdiš v njen objem. Prepustiš se, zaviraš vsako misel dvoma saj drugo je le votlost uma. Vendar teža onemogoča tvoj vzlet. Zvezde te vabijo, čakajo na tvoj prihod, ko ti priklenjeno obsediš. S pogledom navzdol, dih zastane. Ujet v verigo telesa, stremiš v prazno projekcijo sveta.  

V ječi svojega uma poskušaš povezati skupne točke z svojim ječarjem. Kot nagrada, se te večerna milina prilasti in zaslepi tvoj pogled. Zidovi spremenijo svojo podobo in ponudijo ugodnost. Utrujeno lebdiš med nočjo in dnevom, eno postane drugo. Okolica ostaja v meglici dnevne svetlobe, skozi gozd večernega vzdušja. V trenutku brezvetrja se zaveš enakosti zemeljskih bitji in tako stopnja razvoja ni pomembna, uporabnost je razvrednotena, lepota se razblini. In slika kljub brez teže raznolikosti ohranja svojo barvitost.

Pogled ponovno ostaja priklenjen na nebo, tokrat stremi po milini v svobodi. Kako jo ujeti. Ko ves ta čas ostaja le trenutek stran, skoraj na dosegu rok.

Prišel je čas ko je nebo zagorelo, odprlo je svoje oči in zastrmelo nazaj. Puhaste kepe so se začele tvoriti in svet je ponovno nadaljeval s svojo brzino. Ni vidilo svoje smeri le polnil je zagon. Zagon proti čemu? Le redki naj bi poznali odgovor, a še ti ostajajo skeptični da ga. V dnevni svetlobi se veliko mojstrov obada in prepira kdo le pozna pravi odgovor. Kdo le je tokrat postal vsemogočni, kje najti prava navodila in kaj nas čaka ko nas zadane popolna tema. Svoja potovanja skozi leta in leta dvomov in raziskovanj opisujejo vsak z svojo besedo. Z svojim čustvom, z svojo podobo. Kot da vsi iščemo eno in isto podobo z različnimi oblekami. Ena resnica, ki bo dala odgovor. In prav tu se začne kaos, okvirji odločitev nas pripeljejo daleč in ko spoznamo naše zmote, šele takrat nas odpeljejo proti vetru. Ko ne nosimo več teže okvirjev, takrat je telo dovolj lahkotno da za lebdi. Nosi ga le podoba svobode, praznina sveta je zapolnjena z barvitostjo vseh iskalcev svoje resnice. Naj bo nekaj več, naj obstaja kar je, naj zbledi ločnica med prav in narobe. Vsak se bo že pripeljal na svoj konec.

Žal ni ene resnice, pa tudi če je, potem bi morali živeti po danih pravilih. Slediti nalogam, ki nam jih pušča v sledeh narave da bi jo ob koncu izkusili in zaznali v popolnosti. Verjetno mora biti veličasten občutek. Po pravilih se pustimo premetavati in mučiti z namenom da bi le lahko začeli obvladovati našo pot skozi kaos. Tako začenjamo verjeti v nevidnost sil, ozadje ki je vodilo celotnega sistema. Univerzum, ki nam nudi življenje, ki bije z vsakim življenjem kot novim dnem. Tako na koncu obstane le en cilj, dočakati popoln konec, prevzeti odgovornost za vso zmedo, za vso radost in upati z vero da je na koncu le luč ki nas bo vodila do končne poti popolne teme. Kdaj pa le ta pride, nihče ne ve. Le upa.

---

Besedilo: Janja Grebenšek

---