Zapis, avtor: Zarja Trkman, april 2016

objavljeno: 27. apr. 2016 22:25 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 27. apr. 2016 22:56 ]
ROJSTVO 

Bilo je hudo. Bilo je kruto. Bolelo je, ranilo srce. A sem zmogla. Ob njih, ki so mi bili prijatelji, neizprosni v hotenju, da bi se izvlekla, pa tudi z veliko mero zaupanja in vere vame. 

Ob meni je bil moj življenjski sopotnik in tu sta bili moji dve čudoviti bitji. Nedaleč od mene pa ljudje, ki so mislili name, ki jim ni bilo vseeno, kaj se dogaja z mano, kam vodi moja pot in kako bom zmogla izplavati iz krize. Bilo je nekaj takih, ki so mi iskreno hoteli pomagati, a niso našli pravega pristopa, saj sem se zaprla v svoj svet. V svet nesmisla, obupa, pesimizma, slabe vesti, samoobtoževanj, v svet, v katerega ni posvetil sončni žarek. Svet teme, noči, svet brezizhodnosti.  

Več kot leto in pol sem zapisovala občutke po ponovnem rojstvu. Zdaj lahko z gotovostjo trdim, da sem se ponovno rodila konec avgusta 1996, to je po letu in pol trajajočem obdobju moje zadnje depresije, ki pa je bila tudi najdaljša in najgloblja v mojem dobrih 46 let trajajočem življenju. 

Naj bo ta ZAPIS namenjen mojim v družini: Andeku, Piki in Svitu, tistim, ki so mi v trenutkih najhujše krize stali ob strani, verjeli vame in v mojo ozdravitev oziroma ponovno rojstvo. Moram ga tako imenovati, saj so danes, ko to pišem, minila že dobra tri leta, odkar ponovno živim, odkar sem naredila največji čudež na svetu, iz živega mrtveca sem zopet postala človek, ki je našel nov smisel življenja.  

Danes vem, da je to res čudež, vreden svojega imena, največji na svetu. Če se samo spomnim, kakšna sem bila v času svoje depresije in še zlasti v tisti najgloblji, si ne morem kaj, da ne bi tega svojega ponovnega rojstva poimenovala čudež, največji, ki sem ga kdajkoli v življenju naredila. Čudeže naredi kar človek sam, ko prisluhne BOGU v sebi, se mu intuitivno prepusti in takrat lahko ustvarja: tudi čudeže, če hočete.

Sama sem živ dokaz za to. Iz svojega povprečnega življenja, ki mi je bilo tedaj popolnoma odveč in bi ga najraje kar končala, sem naredila življenje vredno človeka z veliko začetnico, življenje z velikim smislom, življenje, ki je pravi čudež, ki se mu lahko samo čudim, ga spoštujem in občudujem.

Naj bo to razmišljanje UVOD v mojo zgodbo, ki jo je zapisalo življenje.

Zelo dobro se spomnim svoje prve depresije. 

Pisali smo leto 1975. Ob zaključku tretjega letnika Visoke šole za telesno kulturo v Ljubljani sem se udeležila obveznega programa potapljanja in smučanja na vodi. Moj sedanji mož je tedaj odšel v vojsko, bila sem sama v Rovinju, dovolj daleč od njega in svoje družine in udarilo je kot strela z jasnega. DEPRESIJA - stanje, ki ga do tedaj praktično nisem poznala. Imela sem sicer kdaj pa kdaj slab dan, žalosten trenutek, nisem pa poznala takšnega stanja, ko preprosto nisem bila več jaz, kot da bi se vame naselil neki zli duh, ki je zasedel moje možgane, upravljal z njimi in risal vse tako črno.

Bilo me je strah potapljanja. Prvič v življenju me je popadel neznan strah pred podvodnim svetom, pred drugačnimi dimenzijami, ki jih do tedaj nisem bila vajena. Vse se mi je zdelo ogromno, neznano, strašljivo. Občutki, ki jih zelo težko opišem, so popolnoma prevzeli moje možgane, ki jim preprosto nisem bila več kos.

Kot da je nekaj v meni umrlo. Danes vem, da sem tako rekoč umrla JAZ, tisti del mene, ki je bil prej zelo močan, samozavesten, samozadosten. Danes si to lahko zelo dobro razlagam, prepoznavam stanje, v katerem sem se znašla in nisem našla poti iz njega. Danes znam oziroma bi znala preprečiti pojav depresije.

Svoj prvi večji, ne vem na čem osnovan strah, sem premagala šele nekaj let kasneje, ko sem zavestno in neprisiljeno skušala priti temu do konca. Na lastno hotenje in ob človeku, ki sem mu zaupala, sem počasi premagala odpor do potapljanja in se soočila s to novo, zame strašljivo dimenzijo prostora pod vodo.

Uspešno sem zaključila študij in se zgradila kot učiteljica. Poklic, ki sem ga opravljala, mi je prinašal veliko veselja, ko sem bila v redu. A kaj, ko so postajala stanja potrtosti, nesmiselnosti, zamorjenosti vse globlja in pogostejša.

V času depresij je bila moja sposobnost na tako nizkem nivoju, da sem, vsaj tako so mi velevali možgani, opravljala le najnujnejša dela doma, v družini in osnovna v službi. Kolegi so sicer opazili moj drugačni odnos do vsega, a so se brigali zase, kar je tudi prav, vedoč, da bo prišlo obdobje, ko bom zopet stara Jaz.

Pisalo se je leto 1993. Po globlji depresiji sem se prebudila iz otopelosti. Zbudila sem se zelo zgodaj in začutila neizmerno potrebo po pisanju. Inspirativno so moje roke pisale, ne da bi se moji možgani vključili. Danes to razumem: ker se imela pravzaprav stik s prihodnostjo, so roke delale kar same od sebe. Takrat sem zapisala, da nekdo vodi moje roke. Zdaj vem, da sem bila JAZ - DUH tista, ki sem to delala. Neodvisno do okolja, čustev. Čez nekaj časa so se mi roke začele tresti, vstala sem in v dežju odšla na sprehod. Šele danilo se je, bila sem sama z naravo in dežjem, uživala sem v dežnih kapljicah, ki so drsele po mojem obrazu. Ni mi bilo mar, da sem mokra. Zadovoljna sem bila, da je depresija za mano in ponovno sem začela živeti v upanju in hkrati v strahu, da se bo vrnila.

Bilo je ob koncu šolskega leta po točno petnajstih letih poučevanja na srednji šoli. Ponudila se mi je priložnost, da zamenjam službo, prijavila sem se na drug šolski center in bila sprejeta. Pozitivnega odgovora se nisem niti pretirano razveselila niti me ni bilo strah novega delovnega mesta.

Začela sem poučevati na novi šoli, v sicer zelo slabih pogojih za delo, a z novim elanom, polna načrtov in idej, da bi nekaj spremenila v miselnosti kolektiva, ki je bil bistveno drugačen od prejšnjega in ga nisem začutila kot svojega. Pa vendarle sem se z učenci zelo dobro razumela in skupaj smo ustvarjali veliko novega, potisnili smo dolgočasen vsakdan v drugačen jutri. Veliko energije sem vložila v to in se ob preveliki zagnanosti in navdušenosti ponovno zlomila. Tako močno, da nisem več mogla v službo in sem ob posredovanju svojih najbližjih poiskala pomoč v ambulanti za mentalno zdravje. Po nekaj razgovorih in krajšem bolniškem dopustu, sem na prigovarjanje zdravnice šla ponovno v službo. Po evforični noči brez spanja, ob pisanju nekaterim, ki so mi bili najbližji, sem imela občutek, da bo šlo, a sem se zmotila. Zvečer so se vsi strahovi vrnili in katastrofa je bila tu.

Samoiniciativno sem se odločila za zdravljenje na PHP v Ljubljani na Centru za mentalno zdravje. Po več kot mesecu dni, ko nisem prav nič napredovala sem se odločila, da preneham s takšno terapijo. Ne bom je opisovala, ker se mi ne zdi pomembno, saj zame gotovo ni bila primerna. Ne morem sicer trditi, da se nisem ničesar naučila bodisi od bolnikov ali terapevtov. A ni bilo TO. Po vrnitvi domov nisem šla nikamor, niti k zdravniku, še manj pa v službo ali med ljudi. Stanje moje duševnosti je bilo popolnoma enako kot prej. Po obisku svojega zdravnika in priporočilu naj zamenjam okolje, smo z družino odpotovali v zgornje Posočje, kjer imamo staro bovško hišo. Lotila sem se vseh težkih fizičnih del in v krogu svoje najožje družine in fizičnega napora, sem uspela premagati tudi to zelo hudo depresijo.

Jeseni sem se vrnila v šolo in začela znova. Ker se nisem skoraj nič spremenila, je mojemu ponovnemu elanu sledila ZADNJA DEPRESIJA, ki je bila najgloblja in tako močna, da se po treh mesecih bolniškega dopusta, ko nisem poiskala nobene zdravniške pomoči, dala odpoved v službi.

Kljub pritiskom s strani osebnega zdravnika naj se odločim za zdravljenje, te poteze nisem naredila, saj sem menila, da to ni pot, po kateri bi se rešila depresij. Hotela sem si pomagati sama, čeprav tedaj še nisem vedela kako. Misli na samomor so bile vedno bolj pogoste. Od tega izjemnega in hkrati najlažjega koraka sta me odvrnila moja otroka, ki sta takrat še potrebovala svojo mamo, pa četudi sem bila v popolnoma skrušenem stanju. Moj mož se je že toliko rehabilitiral po hudi operaciji možganskega tumorja, da mu jaz nisem bila več potrebna. Tu pa sta bili moji dve čudoviti bitji Pika in Svit in z njuno vero vame in njunim svetlim pogledom na življenje, mi je uspelo ohraniti ta čudež, ki se mu življenje reče, pa četudi je bilo hudo klavrno in omejeno na krog moje ožje družine. Sprejemala nisem nikogar, celo člani moje širše družine: obe sestri, mama, tašča in svakinja, so bili nezaželeni. Odklanjala sem kakršenkoli pogovor, pomoč, usmiljenje. Hotela sem biti sama, sama s svojo tesnobo, žalostjo in nemočjo. Upanje, da se bom še kdaj vrnila v življenje je bilo jalovo, čeprav je mož vame ves čas verjel. Bil je strpen, pa tudi neomajen in krut obenem. Tudi tej njegovi neomajnosti in krutosti, realnosti in nepomilovanju gre zahvala, da sem se potegnila iz teme, čeprav šele po sedemnajstih mesecih.

Na pritisk ravnatelja šole in svojega moža, ki je zahteval, da nekaj naredim: ali grem v šolo, ali k zdravniku, ali ... sem izbrala edino pot, ki sem jo tedaj zmogla: napisala sem odpoved. Prosila sem za sporazumno odpoved, ker nisem vedela, kaj bi sama s sabo. Mož je odpoved odnesel na šolo, jo brez razlage oddal ravnatelju in z novim šolskim letom sem bila razbremenjena službe. V trenutku, ko sem oddala odpoved, se mi je skotalila skala s srca. Prenehala sem razmišljati o samomoru in sem za silo funkcionirala, a še vedno samo doma. Ko pa je pričel pouk, se je moja kriza ponovno poglobila. Bala sem se ljudi, svojega doma tako rekoč nisem zapustila niti za minuto, bilo me je strah stopiti na balkon, ali se spustiti po stopnicah do garaže. Bilo me je groza kakršnegakoli stika z ljudmi, telefona nisem dvigala. Skratka, delovala sem le za silo znotraj sten našega stanovanja. Kuhala sem, prala, likala, pospravljala, to je pa tudi bilo vse. Vse ostalo je padlo na ramena moža. Opravki zunaj doma, nakupi, šola, služba … Zanj in za otroke je bilo zelo hudo, saj preprosto niso imeli ne mame, ne žene, oz. zgolj fizično prisotnost mojega telesa, ki pa je bilo skrušeno, duša pa popolnoma uničena. Bili so sicer dokaj uvidevni, občasno pa so me postavili na stranski tir, kjer sem tudi hotela biti in se niso pretirano obremenjevati. Svit mi je včasih očital, da nočem ven, ne pa da ne morem, kot sem sama trdila. Bolelo me je, verjetno tudi zato, ker zdaj vem, da res nisem hotela ven, med ljudi, k zdravnikom, na zdravljenje, v službo. Tisti svet zame preprosto ni več obstajal. Pa tudi svet moje širše družine ne. Mama je hudo trpela, rada bi mi pomagala, prav tako obe sestri, ki sta se trudili in iskali načine, kako mi pomagati. A je bilo vse zastonj. Bila sem neomajna in šele tedaj, ko nihče ni več pokazal prevelikega zanimanja za moje stanje, šele tedaj sem začela malo drugače razmišljati. Poleti 1996 sem začela šivati, na ta način sem dala vsaj malo duška svoji ustvarjalnosti, z mamo sva kuhali marmelado, šli smo celo na dopust na morje, kjer sem nekajkrat šla sama v trgovino, na pošto, v menjalnico in na telefon. Ne da bi se zavedala, sem naredila kar velike korake, čeprav z muko in hudimi problemi, pa vendarle. Postopoma sem se vračala v življenje, pika na i pa je bila prva menstruacija moje hčere. Obsedela je na školjki in ni mogla verjeti, da se je to zgodilo tudi njej. Bila je skrajno nesrečna, tudi meni je bilo zelo hudo, ko sem jo videla in kar nisem vedela, kako bi jo razvedrila. V tistem sem storila nekaj, za mene v hudi duševni stiski, skorajda nemogočega. Povabila sem Piko, da bi šli naslednji dan kolesarit. Pika se je povabila zelo razveselila in pozabila na svojo stisko. Bila je vesela, da sem se vrnila v njihov svet. Naslednji dan sem morala obljubo držati, usedli sva se na kolesa in se odpeljali preko Ajševice in skozi Panovec. Držali sva se bolj stranskih poti, a vseeno je bil to zame izjemen uspeh. Pika se mi je sicer pridružila le trikrat, naslednje dni pa sem poskušala sama. In je šlo. Težko, a vztrajno sem kolesarila vsak dan. Začela je šola in nekega dne sem na kolesarjenju skozi Panovec sprejela odločitev, da se odzovem povabilu kolegice, ki mi je ponudila neko delo. Odpeljala sem se skozi mesto do nje. Kot da bi posijalo sonce, sem vstopila v njeno stanovanje, se z njo, ki je tudi trdno verjela v mojo ozdravitev, pogovorila in se na poti domov ustavila tudi pri obeh sestrah, ki sta bili presrečni, da se je njuna sestrica vrnila v življenje. Da ne govorim o svojih domačih, Andeku, Piki, Svitu in mami. Odrešitev brez primere.


Kot da se mi je odprl nov svet. Ponovno rojstvo! Rojstvo novega človeka, z izjemnim občutkom za lepote narave, za subtilne zvoke, ki jih ponuja ptičje petje, šelestenje listja, let ptice; za roso na hrastovem listu, za sončni žarek na jesenskem nebu … kot bi se odprlo nebo, nebo, ki ni več jokalo, temveč se smejalo skupaj z mano in mojimi najdražjimi. Vsak dan sem pred sončnim vzhodom vstala in skupaj s psom Blekijem odšla na sprehod in neizmerno uživala v jutranji tišini, miru, samoti. Tudi moja mama je bila presrečna, sestri prav tako. Končno smo lahko šli tudi na družinsko večerjo, da bi se skupaj poveselili moje vrnitve v življenje. 

Fotografija: Osebni arhiv Zarje Trkman

Bilo je lepo, a utrudljivo.


Čudovito je SPOZNANJE,

LEP je dan, ki ti ga ponuja SONCE,

tako mogočno kot je ON.

DRAGULJ je otrok

DUŠA sveta, ki je latentna,

živi v njegovem SRCU,

kot VRTNICA, ki ne razkrije svojega bistva.

BITI in še enkrat BITI,

danes, tukaj, v tem trenutku,

živeti za ta trenutek,

trenutek, ki ga ponuja jesensko sonce.


Umetnost življenja se kaže prav v tem, da sprejmem vse, kar mi življenje ponuja. Tudi bolečina je del življenja, prinaša sporočilo, ki mu je vredno prisluhniti, ponuja mi priložnost, da rastem na svoji poti, poti iskanja višjega smisla, poti do Človeka, do njegovega bistva, do ČLOVEČNOSTI.


Zapisala: Zarja Trkman






Z-arja
A-ndeku
P-iki
I-n 
S-vitu