Zate sem izvedela v težkem trenutku. Ob smrti mojega ljubega moža. Nekdo me je opozoril na intervju Mance Košir s tabo. V oddaji ČAS Za MANCO KOŠIR. Že po nekaj stavkih sem si rekla: TO JE TO. V istem času, ko sem se soočala z izgubo moža, mi je na pot prišel Damijan. Preko njega sem dobila tvoj mejl in ti pisala za intervju. Nemudoma si se odzval ter mi odgovoril na nekaj vprašanj. Objavila sem jih v Spletnem času, katerega ljubiteljska sodelavka sem postala prav takrat. Potem sva se v živo spoznala 15. marca 2016, dober mesec po smrti moža. Na predstavitvi tvoje knjige Izničenje faktorja karme v Novi Gorici. 

Sledila sem ti preko tvojih spletnih strani, marsikaj, kar si napisal,  prevedla in objavila na svojem profilu. Delila sem tvoje objave. 

Priznam, s tvojo pomočjo sem lažje šla skozi težko obdobje ob izgubi moža. Pa tudi sin, ki do takrat ni nič dal na »duhovnost« je samoiniciativno prebral tvojo knjigo Življenje, smrt, življenje. Izjavil je, da tako dobre knjige še ni bral. Izjava, ki se me je dotaknila. Takrat je bil star 30 let. 

Prijavila sem se na delavnico v Novem, še isto leto. Tam sem spoznala Saša, na katerega sem naletela najprej. Postala sva odlična prijatelja. To je bilo leta 2016. Sledila sem tvojemu delu, naredila tečaj IM, se udeleževala vseh tvojih delavnic. Sicer pa saj sam veš. Pomagal si mi na način, ki mi je odgovarjal. Posredno, iz daljave. Brez kakšnih pogovorov. Skratka, hvaležna sem ti za izkušnjo tvoje prisotnosti v svojem življenju. 

Kljub tvojim pomislekom sem uspešno speljala tudi Dekonstrukcijo iluzije. In zdaj živim, polno živim. Pa čeprav si se bal, da bom zapadla v največjo depresijo v svojem življenju. Ni se zgodilo to. Ravno nasprotno. 

Še nikoli se nisem počutila tako uravnoteženo, kot se zdaj. Ne vem, koliko je pri tem tvojih zaslug, pa tudi važno ni. Pomembno je le to, da se v svoji koži zelo dobro počutim. Delujem v skladu s svojo vestjo. Pomagam, če me prosijo za pomoč. Vse, kar delam, delam na prostovoljni ravni. To me osrečuje. Ne denar. Prijateljstva in odnosi z ljudmi, ki so na moji valovni dolžini, me bogatijo. Ne pustim si tega vzeti. Ne nosim maske na obrazu. Sem odkrita in iskrena, da včasih boli, je rekla Lilijana Reljič. 

In zakaj to zdaj pišem? Ker sem tudi jaz le človek, sem tudi ranljiva, s čustvi, ki si jih dovolim izraziti. Ker SEM. Ker hočem, da veš, da SEM. Da obstajam. 

Tudi zato to pišem, ker me moti odnos Adriana do Zarje. Tako to je, zakaj bi se sprenevedala. 

Zarje ni, Adriana ni. Sva le ti in jaz. Čisti duši, brez prepričanj, brez predsodkov. Brez nepotrebnih titul, brez naučenega znanja. Preprosto SVA. 

In naj tako tudi ostane. 

Grem svojo pot, sledim temu, kar delaš, uspelo mi je celo prebrati tvoji dve knjigi, Veličastnega Saturna in zdaj še Sončni labirint. Imam skoraj vse tvoje knjige, a jih ne berem. Nekoč si izjavil, da jih lahko vržem stran, da jih ni treba brati. Ja, ni mi jih treba brati, lahko pa jih poklanjam, kajne? In to tudi delam. 

Zakaj to pišem? Zakaj tako na dolgo, boš morda rekel. Ker sem ti hotela nekaj reči, te nekaj vprašati. A ni več te potrebe. Saj sam veš, ni treba, da to izrečem »na glas«. Očistila sem se navlake in to je smisel tega pisanja. Katarza. Temu rečem katarza.

Želim ti lepo poletje, uživaj še naprej v delu, ki ga opravljaš.

Če se te je moje pismo dotaknilo, če se je dotaknilo Adriana, je moj namen dosežen. Če se ga ni, mi je popolnoma vseeno. Če se boš nanj odzval, je ok, sicer pa tudi.

Govoril-a sem, bi rekel Indijanec.

Pisala sem, bi rekla Zarja. Adrianu je pisala.

Bodi dobro, kjerkoli pač si, delaj še naprej dobro, za ljudi, za naravo.


Z ljubeznijo, Zarja

Love & Light, Aurora


V Novi Gorici, 29.6.2019

---