MENU‎ > ‎Poezija‎ > ‎

Objave - Poezija

Le človek, avtorica: Nina Ofkors, marec 2017

objavljeno: 9. mar. 2017 10:41 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 9. mar. 2017 14:04 ]


Le človek 


Nisem dobra. 
In ne slaba, 
le človek sem 
in rastem 
in rastem 
in rastem 
in grem 
kamor smem in kamor ne. 
Svoje meje preizkušam 
in poizkušam 
najti se, 
iti v sebe 
v sebe, 
čim bolj k sebi, 
kjer mojega vesolja bistvo razprostira se 
in pulzira 
in pulzira 
v ritmu kaosa, 
ljubezni, 
miru 
in tišine. 
Samo človek sem, 
ki išče se, 
ki vedno bolj proti sebi gre, 
ki upa, 
da najde se, 
najde se 
preden umre, 
preden spet ne ve, kdo je. 


Nina Ofkors




Ni vse, avtorica. Nina Ofkors, februar 2017

objavljeno: 17. feb. 2017 17:35 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 17. feb. 2017 18:19 ]

Ni vse 


Ni vse na meni zanimivo 
in ni vse na meni lepo. 
Ni vse na meni preprosto 
pa spet ne tako zakomplicirano. 
Ni vse neznosno 
čeprav meni kdaj je, 
ni vse v meni odprto, 
da prosto po meni sprehajaš se. 
Ni vse temno
in ni vse svetlo,
oprosti,
če zato ti z mano kdaj bo težko.
Ni vse,
kar vidiš na meni,
vse kar je,
veliko je tega,
ki pod površino skriva se.
Potopi se vame,
plast za plastjo,
če hočeš res spoznati me
drugače ne gre.
Mogoče pa ti bo lepo.


Nina Ofkors






Pevcu, France Prešeren, februar 2017

objavljeno: 7. feb. 2017 10:15 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 7. feb. 2017 10:51 ]


Pevcu 
(France Prešeren) 



Kdo zna 
noč temno razjasnit', ki tare duha! 

Kdo ve 
kragulja odgnati, ki kljuje srce 
od zora do mraka, od mraka do dne! 

Kdo uči 
izbrisat' z spomina nekdanje dni, 
brezup prihodnjih odvzet' spred oči, 
praznoti ubežati, ki zdanje mori! 

Kako 
bit' hočeš poet in ti pretežkó 
je v prsih nosit' al' pekel al' nebo! 

Stanu 
se svojega spomni, trpi brez miru! - 


https://sl.wikipedia.org/wiki/France_Pre%C5%A1eren
Vir: https://sl.wikipedia.org/wiki/France_Pre%C5%A1eren#/media/File:Pre%C5%A1ern-Goldenstein.jpg





Te zoprne besede, napisala: Nina Ofkors, fabruar 2017

objavljeno: 30. jan. 2017 05:15 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 30. jan. 2017 10:48 ]

Te zoprne besede 

Ne najdem besed, 
ki začele bi pogovor, 
besed, 
ki pojasnile bi vse 
ali vsaj mene. 
Kako s črkami, 
vokali opisati čustva? 
Zdijo se tako grobe in nehvaležno se občutki 
izgubijo v njih. 
Stokrat sem v mislih povedala 
vse 
a ko je čas to pretvoriti v 
besede – molčim. 
Molčim jaz, 
molči pisalo. 
Sedim v tišini 
a vse v meni kriči 
in se trudi prebiti na plano. 
Če bi le šlo brez besed …

Nina Ofkors





Oblak, napisala: Nina Ofkors, januar 2017

objavljeno: 19. jan. 2017 06:15 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 19. jan. 2017 06:32 ]

Oblak 

Včasih se usedem na oblak, 
včasih na jasen, 
sončen dan, 
včasih na najbolj nevihtno noč 
in dovolim, 
da me nosi okrog. 
Pa greva, 
z vetrom, 
vsepovsod. 
Plujeva po zračnih tokovih 
in se izgubljava v gradovih, 
včasih se dvigneva vse do zvezd 
in nebeških teles, 
potujeva po Zemlji, 
vesolju 
in vsepovsod vmes. 
A ta potovanja niso neskončna, 
resničnost kliče me nazaj 
pa odprem oči 
in stopim na realna tla. 
Do naslednjega popotovanja ...

Nina Ofkors







Tudi zvezde niso moje, avtor: Jože Brenčič, december 2016

objavljeno: 30. dec. 2016 05:49 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 30. dec. 2016 19:58 ]


SPREMENLJIVOST 


vedno me zanima isti kos neba 
čudno je 
da fotografiram jesenske motive 
leto za letom 
ozke ulice primorskih mest 
labode na jezerih 
odseve dreves na gladini 
nenadoma je vse enostavno 
listi v jesenskih barvah 
ženske in živali tudi vrtnice 

znova in znova isti motivi
toda v drugačni svetlobi
nebo ni enako
kot bi hotel prestaviti čas
in trajanje
oči neke druge osebe
čeprav iste
glas drugače zveni podnevi
drugače ponoči
ko je nežen in božajoč
kot bi se slačil
drugačna si kot včeraj



SKLEŠI DO KONCA


Potok šumi pesem
čez skale spomina.
Zdaj balade, žalostinke,
nato poskočne viže,
šepeče vejam
sklonjenim na vodo.

Skale so utrujene,
poraščene z muljem časa,
spolzke kot poti vsakdana.
Ne iščem več kotičkov,
razigranosti kot kdaj spomladi,
korak je počasnejši.

Poteze niso vihrave
mimo zgrajenih mostov
in poti, ki jih označuješ
v vseh odtenkih želja
mladostne vihravosti
med spolzkimi gobami.

Obleka je raztrgana,
prtljaga je težka in krvava,
povsod so sledi trnja.
Potok še vedno šumi,
Naj skleše do konca
te skale spomina.



MORJE IN STAREC


tistega poletja nisem razmišljal
o svetlobnih letih oddaljenosti med svetovi
in poletel med ozvezdja
na krilih ki so zrasla po nekaj kozarcih vina
na vrtu gostilnskega lokala ob morju

za svoj svet sem stkal nebo
ki se ga dotikam s svojo drznostjo
sonce ima zame veliko časa
celo luni posoja svojo svetlobo
in morje se blešči v svoji hrupnosti

mesečni sij hladi moje čelo
rdeče vrtnice me omejujejo s svojimi trni
moral bi jih zapreti v kletko za divje zveri
da ne bi bile nevarne s svojo lepoto
hočem biti kot drevesa ki ozelenijo vsako pomlad

besede so kot jata črnih vran
krakajo krakajo po gostiji s češnjami
nezadovoljne s tem kar so uničile
koraki odzvanjajo kot moja praznina
v slutnji granitnih lilij ki barvajo moj obraz

nočni obraz na nebu je zaskrbljen
ko ob svitu zaklenkajo zvonovi
in morje je nasičeno s sedanjostjo
ne bo me ko bo sonce obarvalo tvoje oči
razkošje vedno rani in izvabi solze



KAM JE ODŠLA


Povsod srečujem srečo,
na fotografijah,
dotika se me z melodijo,
trepeta v krošnjah
in šepeta v poletnih večerih.

Strmi vame
z začudenimi očmi
na obronkih hotenj,
ko se pogrezam
v živi pesek vsakdana.

Kaplja tišine
izzveni čez dan v večer,
ko lovim ravnotežje
na robu noči
in jo pretvorim v misel.

Nič ni za vedno,
žar zbledi,
kava se ohladi,
cigareta ugasne
in čas mine.

Pozimi mi je nosila pomlad
po kapljah in snežinkah.
Ustvaril sem jo zase,
postalo ji je tesno v oblačilu,
pomahala mi je z odhajajočega vlaka.



RAVNOVESJE


Spotikam se na hodnikih časa,
spremljaš me in greješ kot sonce,
žariš kot zvezda v mojem prgišču.

Kdaj boš odstrla obličje, da bom videl
tvoj pravi obraz, tvoje oči,
če še gnezdim v njih,
če je izvir še tako bister in čist,
da bom slišal peti svojo kri v steblu?

Med tem, ko blodim po ulicah razuma
skozi mračen gozd,
vidim, da je tvoj obraz bled.
Ko kresnice prižgejo lučke
izstopiš in izgineš v temi
obdana z nočjo, s hišami in sencami.

Misli so se razlile, ko je luna čakala poldne
vsa prekrita z bledim pepelom,
pomeni med vrsticami,
ko črke plešejo med napisanim
in izgovorjenim na poti umiranja.

Ko zgrabim čas med spomini,
poganjki drhtenja brstijo v trenutkih kipenja.
Oblečena v rdečo obleko
se pojaviš med snom in omotico,
rušiš že tako trhlo ravnovesje.



TUDI ZVEZDE NISO MOJE


Ne tečem za avtobusom,
ki odhaja.
Naj gre, saj ni moj.
Čevlji gredo svojo pot
in ne žalujem za tistimi v izložbi,
nikoli niso bili moji.

Kadar kdo gre iz mojega življenja,
ga ne morem zadržati,
ker mi ne pripada,
lahko mu le zaželim srečno pot.
Pričakoval sem širino oceana,
ti mi pa žuboriš kot potoček.

Dnevi se plazijo;
ko zrem v večerno nebo,
se vedno sprašujem,
v kateri temi skrivaš zvezde,
do katerih bi postavil lestev
naslonjeno na mesečev sij.



POLETNO VINO


Po požirku poletnega vina
se prebuja jutro na drugi strani sanj,
osuši potne kaplje na tvojem čelu
in vse besede so odveč.

Ustvaril sem te zase
po svoji meri, zato ti je tesno
v oblačilih, ko izgovoriš midva
z upanjem ali brez.

Rezke trave niso ponižne,
režejo moja meča,
jok nič ne pomaga,
modra svetloba je hladna.

Stvarem dajem prava imena
in iščem, kar bi lahko ljubil
med vsemi napakami
v pomladni vzvišenosti.

Pridušen krik cvetja
na blazini med jagodami,
košček neba z nasmehom sonca
so sestavine mojega poletnega vina.



Fotografija: Jože Brenčič


Pesmi napisal in prevedel: Jože Brenčič

Preberite še nekaj njegovih pesmi iz pesniške zbirke: Okruški optimizma





Preberite še:

Različni svetovi, Dolores Peroša

Šentanel, Lidija Polak

Kruha in soli, Zarja Trkman


Ladijski dnevnik, Mojca Zelenko


December 2016, Nika Korsič







PROMENLJIVOST


uvek me zanima isto parče neba
čudno je
da iz godine u godinu
snimam jesenje motive
uske ulice primorskih gradova
labudove na jezerima
odraz drveća na površini vode
odjednom je sve jednostavno 
lišće u jesenjim bojama
žene i životinje, pa i ruže

opet i opet isti motivi
ali u drugačijem svetlu
nebo nije isto
kao da bih hteo da pomerim vreme
i trajanje
oči neke druge osobe
iako iste
glas drugačije zvuči danju
nego noću
kada je milujući i nežan
kao da se svlačim
drugačija si nego juče



ISKLEŠI DO KRAJA 


Potok žubori pesmu 
preko stena sećanja.
Čas balade, tužbalice
čas poskočne melodije
šapuće granama 
povijenim nad vodom.

Stene su umorne
obrasle muljem vremena
klizave kao putevi svakidašnjice.
Ne tražim više kutke,
razigranost kao nekada u proleće,
korak je sporiji.

Potezi nisu nagli
mimo sagrađenih mostova
i puteva koje označavaš
u svim nijansama želja
mladalačke plahovitosti
među ljigavim gljivama.

Odeća je pocepana,
prtljag težak i krvav,
svuda tragovi trnja.
Potok i dalje žubori
neka iskleše do kraja
ove stene sećanja.



MORE I STARAC


onog leta nisam razmišljao
o svetlosnim godinama rastojanja između svetova
i poleteo sam među sazvežđa
na krilima izraslim nakon nekoliko čaša vina
u bašti restorana uz more

za svoj svet sam istkao nebo
koje dotičem svojom smelošću
sunce mi daruje mnogo vremena
čak i mesecu pozajmljuje svoju svetlost
a more blista u svojoj hučnosti

mesečev sjaj hladi mi čelo
crvene ruže ograničavaju me svojim trnjem
morao bih da ih zatvorim u kavez za divlje zveri
da ne bi bila opasna ta njihova lepota
hoću da budem kao drveće koje ozeleni u svako proleće

reči su kao jato crnih vrana
grakću grakću posle gozbe sa trešnjama
nezadovoljne time što su uništile
koraci odjekuju kao moja praznina
sluteći granitne ljiljane koji mi boje lice

noćno lice neba je zabrinuto
kad u zoru zazvone zvona
i more je zasićeno sadašnjošću
neće me više biti kad sunce oboji tvoje oči
raskoš uvek rani i izmami suze



KUDA JE OTIŠLA


Svuda sreću susrećem, 
na fotografijama,
dotakne me melodijom,
treperi u krošnjama
i šapuće u letnjim večerima.

Zuri u mene
začuđenim očima
na obroncima htenja
dok tonem
u živi pesak svakidašnjice.

Kap tišine
prođe iz dana u veće
dok hvatam ravnotežu
na ivici noći
i pretvaram je u misao.

Ništa nije zauvek,
žar izbledi,
kafa se ohladi,
cigareta ugasi
i vreme prođe.

Zimi mi donosila proleće
u kapima i snežnim pahuljicama.
Stvorio sam je za sebe,
postalo joj je tesno u odeći, 
mahnula mi iz odlazećeg voza.



RAVNOTEŽA


Saplićem se u hodnicima vremena,
pratiš me i greješ poput sunca,
sijaš kao zvezda u mojoj šaci.

Kada češ otkriti lice da vidim
tvoj pravi lik, tvoje oči,
ako se još gnezdim u njima,
ako je izvor još bistar i čist
da čujem kako peva moja krv u stablu.

Dok lutam ulicama razuma 
kroz mračnu šumu
vidim da je tvoje lice bledo.
Kad svici upale svetla
izađeš i nestaneš u mraku
okružena noći, kućama i senkama.

Misli su rasplinule dok je mesec čekao podne
prekriven bledim pepelom
značenjem između redova
dok slova igraju između napisanog
i izgovorenog na putu umiranja. 

Kad uhvatim vreme među sećanjima
izdanci drhteći kliju u trenucima kipenja.
Odevena u crvenu haljinu
iskrsneš između sna i vrtoglavice,
rušiš ionako trulu ravnotežu.



NI ZVEZDE NISU MOJE


Ne trčim za autobusom
koji odlazi.
Neka ide jer nije moj.
Cipele idu svojim putem
i ne žalim za onima iz izloga,
nikad nisu bile moje.

Kad neko odlazi iz mog života
ne mogu da ga zadržim,
jer mi ne pripada,
mogu samo da mu želim srećan put.
Očekivao sam širinu okeana,
a ti mi žuboriš kao potočić.

Dani se vuku;
kad zurim u noćno nebo
uvek se pitam
u kojoj tami skrivaš zvezde
do kojih bih postavio merdevine
naslonivši ih na mesečev sjaj.



LETNJE VINO


Nakon gutljaja letnjeg vina
budi se jutro na drugoj strani snova,
osuši kapi znoja na tvom čelu
i sve reči su suvišne.

Stvorio sam te za sebe
po svojoj meri zato ti je tesno
u odeći kad kažeš: nas dvoje -
sa ili bez nade.

Oštre trave nisu ponizne 
režu mi listove na nogama,
plač ne koristi,
plavo svetlo je hladno.

Stvari nazivam pravim imenima
i ne tražim šta bih mogao voleti
među svim greškama
u prolećnoj uzvišenosti.

Prigušen krik cveća
na jastuku među jagodama,
parče neba sa osmehom sunca
sastojci su mog letnjeg vina.

Okruški optimizma, avtor: Jože Brenčič, oktober 2016

objavljeno: 14. okt. 2016 04:51 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 15. okt. 2016 11:44 ]



Okruški optimizma 


RANLJIVOST SRCA 

Misli so bile ostre v fokusu, 
na robovih pa rahlo zabrisane. 
Uporabljam mehke izraze: 
potok, kolovoz, grmičevje. 
Vse hoče zbledeti 
kot da ni dovolj volje 
upreti se dobrikanju smrti. 
Povsod se mi ponuja –
v plesu vrb z vonjem narcis,
na tožečem oblačnem nebu
tesnobno šumi izpraznjena školjka.
V globino se je zasadila ost,
povzročila, da je vse izgubilo lesk
in sonce se je zaman trudilo s toplimi žarki,
temne sence so postale daljše in izrazitejše.
Svetlo jadro je obkolilo ducat črnih žen.
Povej, so spraševale, je čas?
Bile so kot temne zvezde na svetlem nebu,
kot blatne solze nesmiselnega življenja.
Še vedno hočem biti blag,
pazljiv z najostrejšim orožjem,
da ne bi škodoval razcvetu pomladi,
povzročil pozebe – razpok v lubju,
neozdravljivih ran v čutečih krošnjah dreves.
Da ne bi polomil trnjev dišečim vrtnicam
in kot rovka spodjedal njihovih korenin,
pa vendar: ranjenost nič manj ne skeli,
tesnoba v sredici ni nič manjša,
listi v vetru niso nič bolj živahni,
na asfaltu še utripa zmečkano srce.
Vedno previdneje mislim,
ker vem, da besede krvavijo,
govorim le še: milost, čarobno, dehteti,
skalpel pozabljen leži v predalu.
Konica visoke pete je dovolj ostra,
da bi končala šibek utrip na asfaltu.



PREKLETI OTOK


Videl sem znamenja,
pod vodo zaslutil nevidno čer,
loščil dragocenost
v vzdušju rahločutnosti ob fosforescenci
in kot entomostraca občudoval iskreče bitje,
ki se je lesketalo
kot bi zablestela zvezda na nebu.
Morske širjave ne morem izmeriti s prgiščem,
ne s pedjo razmejiti neba,
z merico stehtati gora in gričev.
V duhu rišem mračno čelo,
spačene ustnice in obsojajoče oči,
tipalke morskih vetrnic so prepovedane
in nikoli ne bom vedel njihovih imen,
dragulj se je sesul v prah,
ki je ostal raztresen po otoku.
Nič ne more rasti tu,
ne drevesa, ne trava,
še manj najlepša roža,
modras se je zavlekel v srce.
Kdo soncu določa pot?
Zrak je prepojen s slanimi kapljami,
zemljevid se krči,
na meje je legla megla apostazije,
skozi solze zrem na sivo morje,
ne znam prositi, samo prenesti.
Nočni kriki galebov razjedajo misli,
valovi so glasni in povzročajo erozijo,
na pesku so obležali ostanki sanj,
ušesa so se razcvetela v vroče rože:
crescendo. Diminuendo. Tišina.



BREZ IMENA


Rojstvo,
ne vem, če so mu botrovale zvezde,
skrite, da bi jih opazil čez leta,
nisem se oziral za njimi.
Sonce že blizu obzorja
obarva skoraj ovenele koprive.
Kot bi čakale na priložnost,
oči sanjajo o pomladnem gozdu.
Vse je tako mlado,
da sploh še nima imena. 
Hodim brez čevljev,
z otrplimi stopali,
hladen dež je spral moje ime,
ni ga več na zlati steni.
Po žilah plešejo črni pajki.
Angelov se ne da prilastiti,
lahko jih le srečujem.
V zaspanem močvirju 
ne bom gledal podobe,
ki zre vame s kamnitimi očmi.
Svetla sled je izginila z neba.



ŽIVETI


Spet zaznavam vonj divjih rož,
saj je čas lahnih poletnih kril
in strast je še vedno rdeče barve,
lucidni duh pa zanemari število let.

Vsak dan se srečam s svojim obrazom,
vrtim razpoloženjski prstan,
s katerim ne morem odpirati konzerv,
saj spreminja le barve v mavrični spekter.

Idealiziranje ima poseben čar,
dokler se ne zavem pomanjkljivosti.
Družim se z nebom, nanj rišem ogenj
in v zanosu globoko diham čist zrak.

Vse tisto na obali je bilo kratko
in razmišljam, če se je sploh zgodilo.
Pohodil sem svoj ponos, da ne bi izgubil
česar mogoče sploh nimam in ne bom imel.

Brez bujno cvetočih rož na oknih,
brez svetlega sončnega žarka v duši
in tega, da želim, močno čutim,
bi luna zbledela kot žerjavica v kaminu.

Redko drevo cvete le enkrat,
njegovi plodovi zadnjikrat dozorijo,
listje se odene v škrlat, se posuši
in veje so brez upanja na pomlad.



JUTRANJI RAZMISLEK 


Jutranja zarja oblije zelenje, 
ko sonce prežene zvezde z neba,
obarvane meglice se vlečejo čez poti,
misli frfotajo kot ptice.
Segajo globoko v modrino
in se spremenijo v temne pike. 

Veje dreves so usločene,
okamenijo od začudenja.
V zarji je vsa plahost,
ki je izražena v milini,
v sprostitvi strasti,
vse se zgodi in vse se konča
v le nekaj minutah,
v nesramno lepih pohotnih barvah.

Ptice posedajo v krošnjah
s spačenimi človeškimi obrazi,
njihovi glasovi planejo v crescendo.
Vem, da se lahko zgodi kaj groznega,
lahko ti kdo stre srce,
umre kdo, ki ti največ pomeni.
Vedno zaboli, ko trčim ob svoje meje,
um narekuje opustitev altruističnih idealov:
ko ni več strasti, ni več napak,
z ramen visi plašč preteklosti
in ne pomaga, da si odpustiš,
odpuščajo lahko samo drugi. 
 

 
OKRUŠKI OPTIMIZMA


Tu sem naposled
v puščavi resničnosti
kot Zemlja, ki škriplje okoli sonca.
Nazadnje izgubljam vse 
tudi svojo nepopolnost.

Preveč sem se zamudil
na ovinkih vsakdana,
na bankinah časa,
s kopičenjem gmot,
ki razdvajajo.

Zakrivajo točko vidljivosti
in kalijo plemenito veselje.
Veča se razdalja,
ki povzroča krvavitev
z odsevom bolečine na obrazu.

Slepa neizkušenost
pomešana s trmasto mladostjo.
Pisala sva pesmi:
jaz obetavne začetke,
ona žalostne konce.

Neponovljivost je v zavedanju,
da nisem več jaz
in nikoli več ne bom isti.
Zapuščam zaprašeno travo
z okruški optimizma v žepih.




Pesmi napisal in prevedel: Jože Brenčič



Gnetilec besed, ki zapeljujejo


Kot da ni meje s sanjami in resničnostjo
v pesmih rišem svet s kričečimi barvami
in se res trudim, da ne bi ugasnil sonca …


Trije verzi iz pričujoče zbirke, ki se še posebej zableščijo med vsemi okruški sveta in črepinjami stvarstva, kakor bi lahko, v skladu z naslovom, tudi poimenovali te pesmi, odpirajo osrednjo pesniško os. Lirski subjekt je namreč bitje, ki biva nekje vmes, med sanjami in tuzemskim (časom, prostorom); a je tudi hrepeneči glasnik, ki se boji, z vsako pesmijo bolj, da bi lahko s svojo poezijo za vedno »ugasnil sonce«. 

Sončnost, svetloba, upanje … Optimizem torej, ki je v teh pesmih na prafaktorje razstavljena danost, pesnik pa ga poskuša zadržati vsaj na taki, zdajšnji ravni, še bolje pa bi bilo, če bi lahko vse te okruške nekako zlepil in jih povrnil v prvotno stanje. V skladu s časom, v katerem živimo, nas pesnikova odločitev o takem naslovu ne preseneča. Ko na vsakem koraku poslušamo jadikovanje o izgubljeni državi, narodu in zavoženi kulturi, o brezsramnem bogatenju enih in vse večji revščini drugih. 

Tako je tudi ta svet, v katerem biva osrednji lirski subjekt, svet neskladij (Vedno previdneje mislim, / ker vem, da besede krvavijo ...), surovosti (O, da se ne bi nikoli moralo končati! / V tej uri, ki naju prevzema, pozabiva usodo ...) in neprizanesljivosti (v napadu lucidnosti / sem vedel, da drevesa ljubijo veter: ko brstijo, / poleti, ko v krošnjah trepetajo z listi, pa sem pohitel, / preden se odenejo v škrlat in v zimo stegnejo gole veje ...); a vendarle je potrebno opozoriti še na druge razsežnosti teme razdrobljenega optimizma.

Najprej na povsem osebni ravni. Subjekt je namreč zrel človek, nekdo, ki ne išče velikih zamahov v življenju, pač pa se zaveda, da je treba poudariti »srečne trenutke, ki so edino, kar šteje« in ne objokovati priložnosti, ki so se mu (nam) izmuznile iz rok. Prav v iskanju ravnotežja med enim in drugim polom se odpirajo najmočnejši motivi. Ti so večdimenzionalni in nagovarjajo s plastično figuraliko, umeščene v deroč zvočni tok, vendar tudi v zrelo zajezitev, ko je to potrebno. Stil se tako napaja iz izbrušenega detajla, zlasti v pesmih najbolj eksistencialne sorte, avtorefleksivnih trenutkov in koprnečih izpisov dvojine. Ljubezen namreč ni nekaj, za kar bi »potrebovali doktorat«, s čimer subjekt izpriča prednost čustev in nujen umik razuma, če naj bo to tista prava, dražeča, z erotiko in dotiki nabita ljubezen. Ljubezen preprosto je in se zgodi: »V glasu se je šopirila ljubezen …«

Druga dimenzija okruškov je gotovo na ravni teme umetnika, pesnika, lovilca besed, ki najprej zdrobi, da bi lahko kasneje premišljeval in na novo gradil. Včasih nas v pesmih celo nagovarja neposredno iz »pesniške delavnice«, nas kot kompas reliefne lirike vodi med besedami in pesniškimi postopki, ko npr. zapiše: »Misli so bile ostre v fokusu, / na robovih pa rahlo zabrisane. / Uporabljam mehke izraze: / potok, kolovoz, grmičevje ...«; in vse to seveda zaradi ene same želje – zbežati proč od mukotrpne tišine (ušesa so se razcvetela v vroče rože: / crescendo. Diminuendo. Tišina.), tistega stanja torej, ki pesnika spremeni v izmučeno telo brez besed, meso, ki ne proizvaja ničesar več in ki zgolj je!

Tretji vidik je gotovo v disharmoničnem odnosu do narave, vesolja in tudi ožjega, družbenega sveta. Četudi bi si želel postati nesubtilen posameznik, ki se torej ne bi vznemiril za vsako ceno, mu to ne uspeva (Stojim na obali obupa, / železne klešče stiskajo glavo ...). Če hoče videti (s)lepoto, biti gnetilec besed, mora tudi skozi ostrino, ki mu zapreti z dnom, bolečim finalom, trdim padcem; in ga tako iz oči v oči približa obupu, pesimizmu – protipomenki, proti kateri se pravzaprav skozi celotno pesniško zbirko bojuje.

Ker to je pesniška zbirka borbe, želje za obstanek in ohranitev še tisto malo človeškega, kar ga je ostalo. Najbrž tudi v tem tiči razlog, zakaj se je avtor odločil za dokaj strogo kitično urejenost in dokaj skladno oblikovane verze, četudi bi ritem in stil morda peljala v drugo smer. A če so kitice trdni kalupi izmuzljivega ozračja, v katerem subjekt živi, potem mu hitrost izrekanja omogočajo številni miselni prehodi, ritmični sunki, ki so mestoma pravi zvočni zapeljivci bralcev, k temu pa svoje prispevajo še retorična vprašanja in odgovori. 

Tudi z vidika socialnih zvrsti jezika je situacija podobna. Če so primarni jezikovni elementi znotraj knjižnega jezika pogosto neoromantični, a privzdignjeni v sodobnejše sfere in nadgrajeni, potem je njihovo nasprotje, protipol (ali bolje razumski kontrolor), strokovno izrazje, ki je spretno umeščeno v mehko tkivo pesmi. Ponekod se to razvije v povsem nove dimenzije in pomenske izkušnje, spet drugje zazveni kot ironija, nemoč človeka, ki bi rad vse osmislil in vsemu dal obliko, pomen ter »znanstveno« vrednost, a mu pri tem seveda spodleti.

Temeljna vrednost pesniške zbirke Okruški optimizma je tako v njeni snovni večplastnosti, pomenski širini, predvsem pa v neposredni življenjski izkušnji (zrelega) nekoga, ki se z lahkoto podpiše pod verze: »Ne pogovarjam se z ogledalom / in ne zahtevam od njega potrdila. / Ne bom več čakal, da bo prišla, / našel bom srečo v tem, kar imam.«


Recenzijo napisal dr. David Bedrač. 





Okruški optimizma 


Že sam naslov dvojezičnega izbora poezije slovenskega pesnika Jožeta Brenčiča (1950) napeljuje na naravo tega pesnenja v knjigi, ki je zamišljena, da bo več kot za »dve državi bralcev« z našega okolja. »Okruški« z ene strani aktualizirajo singularnost »razsutega tovora«, tisto razdrobljenost, ki vleče za seboj določen tragični nesmisel, nekaj kar naj bi bilo »ostanek ostanka«, po drugi strani apelirajo na bralčevo zavest o tem, da so neke prepoznavne in pomembne celote šle mimo samo kot okruški, kar nas potegne v raziskovanje tega, kar ni prišlo do sem. Oba pod- teksta delujeta poetsko učinkovito in potrjujeta avtentičen pesniški projekt iz katerega pesni naš pesnik. O čem? O optimizmu kot nam pove ostanek naslovne sintagme. Z ozirom na to, da optimizem ni abstraktna kategorija ampak vrsta kompleksne in zapletene energije, katere drugo ime je vitalizem, bodo lahko dobrodušni in literarno podkovani bralci prepoznali to vitalnost in ji slediti v dveh sferah: v doživetosti in jezikovni osveščenosti, ki jo ima ta poezija. Pesnik pesni direktno o zaznanem, kar pomeni, da ne reafirmira opisovalno prvenstveno pesniških prijemov in ne gre proti metataforičnemu zgoščevanju in slikovitosti, ampak ostaja pri neki specifični pridušeni izpovednosti, ki ne gre niti k ironizaciji, niti k idealizaciji občutij, ampak gre po srednji poti in jo zlahka jemljemo kot znak avtorjeve prepoznavnosti. V pesmih se odraža določena dramska napetost, ki ne preide v patetiko in izumetničenost ali melodramatičnost »velikih« besed, ampak gre skozi »filter« avtentične – osebne, evokativne ali raziskujoče doživetosti.
Jezikovna samozavest v Brenčičevih pesmih ne pelje k aleksandrijskosti in metapoetskosti, da bi bila »uporabljena« za izpraševanje o napisanem, saj pesmi že razvozljavajo intimno doživetost ali pa gre za t.i. poezijo čudovite osebne kulise (locus amoenus), kjer je narava vir ali izvir poetskega doživljanja ali iz posrednega doživljanja, imenovanega doživetost (stanja, emotivno - psiholoških – miselnih procesov ipd.)
Eno od izrazitih lastnosti tega rokopisa je odsotnost tipičnih tematsko – motivskih poudarkov (Ljubezen, smrt, življenje, narava, družina in drugo), ki se jih poetski izraz le bežno dotika. Vseeno bi lahko rekli da je doživljanje narave eden od poetskih poudarkov tega pesnenja, druga pa prilagojena izpovednost, v kateri sta v ozadju dojemanje časa in minevanje ... Pesem se pokaže kot poetska pot k zamolčanim osebnim dogodkom iz intimnega naravnega okolja, v katerih se občutijo odsevi in odbleski. V teh poetičnih ključih je napisana večina najbolj reprezentativnih in tipičnih poetskih sklicevanj v knjigi, od katerih bomo omenili nekatere, v katerih se čuti da »obstaja odmev nekega stavka / z obrisi izgubljenega odseva preteklosti«, kakor pravi pesnik v duševni izkaznici »Minljivost«. V tem bi se našle predvsem pesmi: »Ranljivost srca« in »Ugašanje«, »Koprive v pepelniku« in »Čudežna trata«, »Misli v žledu« in »Odsevi«, »Med zlatimi stenami in »Spoznanje«, »Brez vejic in pik« in »Rešitev uganke v pepelu« ...
Avtor je v tej knjigi zaokrožil svoje dosedanje ukvarjanje s poezijo, za katero se lahko reče, da je bližje zmernemu tradicionalnemu pesniškemu konceptu, po čemer deluje nekoliko anahrono in netipično za sodobno slovensko pesništvo, ampak dejstvo je, da se je izognil rimi in drugim anahronizmom tradicionalnega pesnenja, kar zagotavlja, da se bo na pesniški poti Jožeta Brenčiča zgodilo veliko presenečenj, ki jih nestrpno pričakujemo. 
 
Recenzija: Miljurko Vukadinović
Prevedel: Jože Brenčič 



O avtorju


Jože Brenčič, 25. 6. 1950, pravnik, živi v Podlipi pri Vrhniki, po končani srednji šoli je študiral na Pravni fakulteti v Ljubljani. 
 
Pesmi piše od šestnajstega leta. Svojih pesmi ni nameraval objavljati, kasneje pa je kaj objavil na internetnih forumih proze in poezije pred nekaj leti. Pesmi prevaja v Srbski jezik. Ta dvojezična zbirka “Okruški optimizma / Krhotine optimizma” je prvenec.

Objavlja na Literarnem valu, na pesem.si, na Lirik.si, na FB i sodeluje na literarnih natečajih v Sloveniji, Srbiji, Hrvaški, Bosni in Hercegovini, Črni Gori in v Avstriji. Je član Literarnega društva RIS, Idrija.

Odlomki njegovih pesmi so objavljeni v knjigi 50 avtorjev Valovanje misli, založba Literarni val 2012 IBN 978-961-93292-0-7

Objave u zbornikih:

  • Zbornik revije mentor V zavetju besede 2011, 2012 in 2013, Slovenija
  • Zbornik Pismo moji mami (Norma 7) 2013, Slovenija
  • Mednarodni zbornik Garavi sokak Inđija 2013, 2014, 2015 in 2016 Srbija
  • Mednarodni zbornik Sinđelićeve Čegarske vatre 2014, Niš, Srbija
  • Mednarodna zbirka Mili dueli jajce 2014, Poezija godine, BiH
  • Mednarodna zbirka Perom za mir – More na dlanu, Kultura Snova Zagreb 2014, 
  • Mednarodni zbornik Duša davninom probuđena 2014, Biblioteka Branko Radičević Žitište, Srbija
  • Zbornik Hotenja 24, 2014, Šaleško literarno društvo, Slovenija
  • Zbornik Zaris v čas 2014, Literarno društvo RIS Idrija, Slovenija
  • Zbirka 9 avtorjev Vrhniške literarne skupine 2014, Slovenija
  • Zbirka Njeno ime je žena 2015, Beograd, Srbija
  • Mednarodna zbirka Stihom govorim 4, 2015, Črna Gora

Priznanja:
  • 2011 posebno priznanje JSKD, izbran za državno srečanje literatov seniorjev v Dravogradu
  • 2013 nominacija JSKD za državno srečanje literatov seniorjev
  • Priznanja 2011, 2012, 2013 i 2014 JSKD, za sodelovanje na natečajih
  • 2014 knjižna nagrada za 3. mesto na natečaju Ljubezenske poezije Ventilator besed, Zavod za kulturno in publicistično ustvarjalnost Vladimire Rejc 
  • Diploma Belo pero za pesem Živeti na natečaju Banatsko pero 2014


Svoje pesmi bere na raznih recitalih, manifestacijah v Sloveniji, Srbiji, Hrvaški in Bosni in Hercegovini.

Fotografija: Osebni arhiv avtorja

Krhotine optimizma 


RANJIVOST SRCA 

Misli su oštre u fokusu, 
na ivicama malo nejasne. 
Koristim blage reči: 
potok, staza, žbunje. 
Sve hoće da bledi 
kao da nedostaje volja 
odoleti umiljavanju smrti. 
Nudi mi se svuda – 
u plesu vrba sa mirisom narcisa, 
na tužnom, oblačnom nebu, 
čuje se šum prazne školjke.
Oštrica se zarila duboko,
te je sve izgubilo sjaj,
a sunce se uzalud mučilo sa toplim zracima,
tamne senke postale su duže i izrazitije.
Svetlo jedro okruženo je tucetom crnih žena.
Reci, da li su pitale: ima li vremena?
Bile su kao tamne zvezde na svetlom nebu,
kao blatnjave suze besmislenog života.
Još uvek želim biti blag,
oprezan sa najoštrijim oružjem,
da ne bih škodio procvatu proleća,
izazvao mraz – pukotine u kori,
neizlečive rane u osetljivim krošnjama drveća,
da ne bih slomio trnje mirisnim ružama
i kao rovka uništavao njihove korene.
Pa ipak: rana ništa manje ne boli,
teskoba u jezgru nije ništa manja,
lišće na vetru nije življe,
na asfaltu i dalje kuca smrvljeno srce.
Sve opreznije mislim,
jer znam da reči krvare.
Govorim još samo: milost, čarobno, mirisati ...
Skalpel leži zaboravljen u fioci.
Štikla je dovoljno oštra
da okonča slab puls na asfaltu.



PROKLETO OSTRVO


Video sam znakove,
osetio sam nevidljiv greben pod vodom,
polirao blago
u atmosferi osetljivosti uz fosforescenciju
i kao entomostrac divio se blistavom biću, 
koje je svetlucalo
kao kada bi zablistala zvezda na nebu.
Širinu mora ne mogu izmeriti šakom
niti pedljem razgraničiti nebo,
niti vagom izmeriti planine i brežuljke.
U duhu crtam mračno čelo,
iskrivljene usne i prekorne oči,
pipci morskih anemona zabranjeni su
i nikada neću znati njihova imena,
dragulj se raspao u prah,
koji je ostao rasut po ostrvu.
Ništa ne može tu da raste,
ni drveće, ni trava,
pogotovo ne najlepši cvet,
poskok se u srce zavukao.
Ko određuje kretanje suncu?
Vazduh je natopljen slanim kapima,
mapa se smanjuje,
na granicama je magla apostazije, 
kroz suze zurim u sivo more,
ne znam da molim, samo znam da podnosim.
Noćni krici galebova paraju misli,
talasi su glasni i izazivaju eroziju,
na pesku leže ostaci snova,
uši su procvetale u vruće cveće:
crescendo. Diminuendo. Tišina.



BEZ IMENA


Rođenje,
ne znam da li su mu kumovale zvezde,
skrivene da bi ih primetio tokom godina,
nisam se za njima osvrtao.
Sunce već blizu horizonta, 
obojilo je skoro uvele koprive.
Kao da čekaju priliku, 
oči sanjaju prolećnu šumu.
Sve je tako mlado
da još uopšte nema imena.
Hodam bez cipela
sa utrnulim stopalima,
hladna kiša isprala je moje ime,
nema ga više na zlatnom zidu.
Po venama plešu crni pauci.
Anđeli se ne mogu prisvojiti,
mogu ih samo sretati.
U pospanoj močvari
neču gledati lik
koji zuri u mene kamenim očima.
Svetao trag je nestao sa neba.



ŽIVETI


Opet osećam miris divljeg cveća,
jer sada je vreme lakih letnjih haljina,
strast je još uvek crvene boje,
lucidan duh ignoriše broj godina.

Svakog dana se sretnem sa svojim licem,
okrećem prsten raspoloženja,
kojim ne mogu otvarati konzerve,
jer on samo menja boje u spektru duginih boja.

Idealizacija ima posebnu draž,
sve dok ne postanem svestan nedostataka.
Družim se sa nebom, crtam na njemu vatru
i u zanosu duboko udišem čist vazduh.

Sve ono na obali bilo je kratko
i razmišljam da li se uopšte desilo.
Zgazio sam svoj ponos da ne bih izgubio
nešto što možda uopšte nemam i neću imati.

Bez bujnog cvetanja cveća na prozorima,
bez svetlog sunčevog zraka u duši,
bez toga da želim i snažno osećam,
mesec bi izbledeo kao žar u kaminu.

Retko drvo cvate samo jednom,
njegovi plodovi sazru poslednji put,
lišće se odene u skerlet, osuši,
i grane se ne nadaju proleću.



JUTARNJE RAZMIŠLJANJE 


Zora obasja zelenilo 
kad sunce otera zvezde sa neba, 
obojena magla vuče se po putevima, 
misli lepršaju kao ptice,
dopiru duboko u plavetnilo 
i pretvore se u tamne tačke.

Grane drveća su povijene, 
skamenjene od čuđenja. 
U zori je sva bojažljivost,
koja je izražena u ljupkosti, 
u oslobađanju strasti,
sve se dogodi i sve završava
u nekoliko minuta
u bestidno lepim požudnim bojama.

Ptice posedaju u krošnjama
sa iskrivljenim ljudskim licima, 
njihovi glasovi buknu u krešendo.
Znam da se može desiti nešto strašno,
da ti neko slomi srce,
da neko umre ko ti najviše znači.
Uvek zaboli kada se sudarim sa svojim ograničenjima,
um diktira napuštanje altruističkih ideala:
kad nema više strasti, nema više grešaka,
sa ramena visi kaput prošlosti
i ne pomaže oprostiti sebi,
samo drugi mogu praštati. 
 


KRHOTINE OPTIMIZMA


Konačno sam tu

u pustinji stvarnosti
kao Zemlja koja škripi oko sunca
na kraju gubim sve,
takođe i svoju nesavršenost.

Suviše sam propustio
na krivinama svakidašnjice 
na bankinama vremena 
gomilanjem materija
koje razdvajaju.

Zaklanjaju tačku vidljivosti
i remete plemenitu radost.
Povečava se rastojanje
koje izaziva krvarenje
sa odsjajem bola na licu.

Slepo neiskustvo
pomešano sa tvrdoglavom mladošću. 
Pisali smo pesme:
ja obećavajuće početke, 
ona tužne završetke.

Jedinstvenost je u svesnosti
da više nisam ja
i više nikada neću biti isti.
Napuštam prašnjavu travu
sa krhotinama optimizma u džepu. 








Mesitelj reči koje zavode



Kao da ne postoji granica između snova i jave
u pesmama slikam svet drečećim bojama
i zaista se trudim da ne ugasim sunce ...


Tri stiha iz ove zbirke, koji posebno zasjaje među svim krhotinama sveta i krhotinama tvorevina, kao što bismo mogli, u skladu sa naslovom, da imenujemo te pesme, i koji otvaraju centralnu pesničku osu. Lirski subjekat je, naime, biće koje biva negde između, između snova i ovozemaljskog (vremena, prostora); ali je i žudeći glasnik koji se sa svakom pesmom sve više boji da svojom poezijom zauvek ne »ugasi sunce«.

Vedrina, svetlost, nada ...Dakle, optimizam, koji je u ovim pesmama na prafaktore rastavljena realnost, a pesnik nastoji da ga zadrži barem na takvom nivou kakav je sada, i bilo bi još bolje ako sve te krhotine nekako zalepi i vrati u prvobitno stanje. U skladu sa vremenom u kojem živimo, nas odluka pesnika za takav naslov ne iznenađuje. Kada na svakom koraku slušamo jadikovanje o izgubljenoj državi, narodu i upropašćenoj kulturi, o besramnom okoriščavanju jednih i sve većoj sirotinji drugih.

Tako je i ovaj svet u kojem živi centralni lirski subjekt, svet odstupanja (Sve opreznije mislim, / jer znam da reči krvare ...), svireposti (O, da se nikad ne bi moralo završiti! / U ovom satu koji nas obuzima zaboravimo sudbinu ...) i nemilosrdnostii (u napadu lucidnosti / znao sam da drveće voli vetar: kada pupi, / leti, kada u krošnjama treperi lišće, pa sam požurio, / pre nego što se odene u skerlet i zimi pruži gole grane ...); ali ipak treba skrenuti pažnju i na druge dimenzije teme fragmentovanog optimizma.

Prvo na čisto ličnom nivou. Subjekt je, naime, zreo čovek, neko ko ne traži velike preokrete u životu, nego je svestan da treba naglasiti »srećne trenutke, koji jedino nešto znače« a ne oplakivati propuštene prilike koje su (nam) iskliznule iz ruku. Baš u traženju ravnoteže između jednog i drugog pola otvaraju se najjači motivi. Oni su višedimenzionalni i iniciraju živopisnu figuraliku, postavljeni u bujicu zvučnog protoka, ali i u zrelo obuzdavanje kada je to potrebno. Tako se stil napaja isklesanim detaljem, pogotovo u pesmama najviše egzistencionalne vrste, autorefleksivnih trenutaka i čežnjivih ispisa dvojine. Ljubav naime nije nešto za šta nam “treba doktorat«, čime subjekt daje prioritet emociji i nužno povlači razum, ako je ona prava, iritirajuća, erotikom i dodirima nabijena ljubav. Jednostavno, ljubav postoji i dogodi se: »U glasu se šepurila ljubav ...«

Drugi aspekt krhotina je sigurno na nivou teme, umetnika, pesnika, hvatača reči koje najpre raskomada da bi mogao kasnije razmišljati i nanovo graditi. Ponekad nas u pesmama čak oslovljava direktno iz »radionice poezije«, kao kompas reljefne lirike vodi nas između reči i poetskih postupaka, tako što, naprimer, napiše: »Misli su bile oštre u fokusu, / na ivicama malo nejasne. / Koristim blage reči: / potok, staza, žbunje ...«; i sve to, naravno, samo zbog jedne jedine želje – pobeći daleko od mukotrpne tišine (uši su procvetale u vruće cveće: / krešendo. Diminuendo. Tišina.), naime onog stanja koje pesnika pretvori u iscrpljeno telo bez reči, meso koje ne proizvodi više ništa i samo postoji!

Treći aspekt jeste zacelo u disharmoničnom odnosu prema prirodi, svemiru i onom užem društvenom svetu. Iako bi želeo da postane nesuptilan pojedinac koji se ne uzbuđuje po svaku cenu, to mu ne uspeva (Stojim na obali očaja, / čelična klješta stežu glavu ...) ako hoće da vidi (s)lepotu, ako hoće da bude mesitelj reči, mora i kroz oštrinu, koja mu preti dnom, bolnim finalom, tvrdim padom; i tako ga, oči u oči, približi očaju, pesimizmu – kontraznačenju, protiv kojih se, zapravo, bori kroz čitavu pesničku zbirku.

Jer to je pesnička zbirka borbe, želje za opstanak i očuvanje još ono malo ljudskog što je ostalo. Verovatno je u tome razlog što se autor odlučio za uređenost strofa i skladan oblik stihova, iako bi ritam i stil mogli da vode u drugom smeru. Ali ako su strofe neuhvatljiva atmosfera u kojoj subjekt živi, onda mu brzinu izražavanja omogućavaju brojni misaoni prelazi, ritmički udari, koji su mestimično pravi zvučni zavodnici čitalaca. Tome doprinose i retorička pitanja i odgovori.

I sa gledišta socjialnih žanrova jezika slična je situacija. Ako su primarni jezički elementi unutar književnog jezika često neoromantički, ali podignuti u modernije sfere i nadgrađeni, onda je njihova suprotnost, antipol (ili, bolje rečeno, kontrolor razuma), stručna terminologija koja je vešto postavljena u meko tkivo pesme. Ponegde se to razvije u sasvim nove dimenzije i iskustvena značenja, drugde opet zvuči kao ironija, bespomoćnost čoveka koji bi svemu hteo da da neki smisao, oblik, značenje i »naučnu« vrednost, ali mu to ne uspeva.



Osnovna vrednost pesničke zbirke Krhotine optimizma je, dakle, u njenoj višeslojnosti, semantičkoj širini, ali pre svega u direktnom životnom iskustvu nekoga (zrelog) ko s lakoćom potpisuje stihove: »Ne razgovaram sa ogledalom / i od njega ne tražim potvrdu. / Neću čekati da dođe, / naći ću sreću u tome što imam.«


Recenzijo napisal dr. David Bedrač. 
Prevedel: Jože Brenčič 




Krhotine optimizma



Već sam naslov dvojezičnog izbora poezije slovenačkog pesnika Jože Brenčiča (1950) upućuje na prirodu ovog pevanja u knjizi zamišljenoj da bude za više od „dve zemlje čitalaca“ iz našeg okruženja. „Krhotine“,sa jedne strane aktuelizuju pojedinačnost „rasutost tereta“, onu usitnjenost koja povlači izvesnu tragičnu beznačajnost, nešto kao „ostatak ostatka“ a sa druge, prizivaju čitaočevu svest o tome da su od neke prepoznatljive i značajne celine pretekle samo „krhotine“ što nas uvlači u potragu za onim što dovde nije stiglo. Oba pod- teksta deluju poetski delotvorno i afirmišu jedan autentičan poetski projekat iz koga naš autor peva. O čemu? O optimizmu, kako nam kaže ostatak naslovne sintagme. Budući da je optimizam nije apstraktna kategorija već vrsta složene i zamršene energije za koju je drugo ime vitalizam, blagonakloni i književno spremni čitaoci mogu tu vitalnost prepoznavati i tragati za njom u dve sfere: u doživljajnosti i jezičkoj osvešćenosti koju ova poezija poseduje. Pesnik ne peva direktno iz opažajnosti što znači da ne reafirmiše opisivačko kao prevashodno poetsko sredstvo te ne ide prema metaforičkom zgušnjavanju i slikovitosti već ostaje pri jednoj specifičnoj vrsti prigušene ispovednosti koja ne ide ni ka ironizaciji ni ka idealizaciji odnosnog i osećajnog registra, već ima svoj srednji put osvojen u toj meri da ga uzimamo kao znak autorskog raspoznavanja. U pesmama činodejstvuje izvesna dramska napetost ali ona ne odvlači u patetiku, afektaciju ili melodramatičnost „velikih“ reči , već prolazi kroz „filter“ autentične doživljajnosti - lične, evokativne ili preispitujuće.
Jezička samosvest u Brenčićevim pesmama ne vodi ka aleksandrijskom i metapoetskom, da bi se „trošila“ na upitanosti o napisanom i pesmi već jezičku razigranost razmotava ka događajnosti intimnoj ili ide za tzv. poezijom divnog osobenog krajolika (locus amoenus) gde je priroda izvor ili uvir poetske događajnosti ili, pak, peva iz posredovane događajnosti koju smo imenovali doživljanost ( stanja, odnosi,emotivno-psihološko- misaoni procesi i tsl. ). Jedno od izrazitih svojstva ove rukoveti pesama jeste i odsustvo tipičnih tematsko-motivskih akcentovanja (ljubav,smrt, život, priroda, porodica i drugo) jer ih poetska iskaznost gotovo podrazumeva letimično ih dodirujući. Ipak bi se moglo reći da je doživljaj prirode jedna od poetskih žiža ovog pevanja a druga osobenost jeste prigušena ispovednost u čijoj su pozadini shvatanje vremena i motiv prolaznosti... Pesma se ukazuje kao poetski put ka neispričanim ličnim događajima iz intimnog i prirodnog okruženja čiji se odblesci i odsjaji osećaju. U tim poetičkim ključevima spisana je većina najreprezentativnijih a tipičnih poetskih oglašavanja u knjizi, od kojih ćemo pomenuti nekolike kojima se oseća da „postoji odjek neke rečenice/s obrisima izgubljenog sjaja prošlosti“, kako poesnik kaže u duševnoj iskaznici „Prolaznost“. Tu bi se pre svega našle pesme: „Ranjivost srca“ i „Gašenje“, „Koprive u pepeljari“ i „Čarobni travnjak“, „Misli u ledu“ i „Odsjaji“, „Među zlatnim zidovima“ i „Saznanje“, „Bez zareza i tačaka“ i „Rešavanje zagonetke u pepelu“... Autor je u ovoj knjizi zaokružio svoje dosadašnje bavljenje poezijom za koje se može reći da je bliže jednom umerenijem tradicionalnijem pesničkom konceptu, po čemu deluje pomalo anahrono i netipično za savremeno slovenačko pesništvo ali, činjenica da je izbegao rimu i druge anahronizme tradicionalističkog pevanja, garantuje da će se na poetskom putu Joža Brenčića desiti mnoga iznenađenja koje sa nestrpljenjem iščekujemo.

Miljurko Vukadinović 




Beleška o autoru


Jože Brenčič, 25. 6. 1950, pravnik, živi u Podlipi pri Vrhniki, posle srednje škole studirao je na Pravnom fakultetu u Ljubljani.

Pesme piše od šestnaeste godine. Nije imao nameru objavljivati svoje pesme ali je pre nekoliko godina ponešto objavio na forumovima proze i poezije na internetu. Član je Literanog društva RIS Idrija. Svoje pesme prevodi na Srpski jezik. Ova zbirka “Okruški optimizma / Krhotine optimizma” je prvenac.

Objavljiva na Literarnom valu, na pesem.si, na Lirik.si, na FB i učestvuje na literarnim konkursima u Sloveniji, Srbiji, Hrvatskoj, Bosni i Hercegovini, Crnoj Gori i u Austriji.

Odlomci njegovih pesma objavljeni su u knjizi 50 autora Valovanje misli, založba Literarni val 2012 IBN 978-961-93292-0-7

Objave u zbornicima:

  • Zbornik revije mentor V zavetju besede 2011, 2013 i 2013, Slovenija
  • Zbornik Pismo moji mami (Norma 7) 2013, Slovenija
  • Mednarodni zbornik Garavi sokak Inđija 2013, 2014 Srbija
  • Mednarodni zbornik Sinđelićeve Čegarske vatre 2014, Niš, Srbija
  • Mednarodna zbirka Mili dueli jajce 2014, Poezija godine, BiH
  • Međunarodna zbirka Perom za mir – More na dlanu, Kultura Snova Zagreb 2014, 
  • Merdnarodni zbornik Duša davninom probuđena 2014, Biblioteka Branko Radičević Žitište, Srbija
  • Zbornik Hotenja 24, 2014, Šaleško literarno društvo, Slovenija
  • Zbornik Zaris v čas 2014, Literarno društvo RIS Idrija, Slovenija
  • Zbirka 9 avtora Vrhniške literarne grupe 2014, Slovenija
  • Zbirka Njeno ime je žena 2015, Beograd, Srbija
  • Međunarodna zbirka Stihom govorim 4, 2015, Crna Gora

Priznanja:
  • 2011 posebno priznanje JSKD, izabran za državni susret literata seniora u Dravogradu
  • 2013 nominacija JSKD za državni susret literata seniora
  • Priznanja 2011, 2012, 2013 i 2014 JSKD, za suradnju na konkursima
  • 2014 knjižna nagrada za 3. mesto na konkursu Ljubavne poezije Ventilator besed, Zavod za kulturno in publicistično ustvarjalnost Vladimire Rejc 
  • Diploma Belo pero za pesmu Živeti na konkursu Banatsko pero 2014


Svoje pesme čita na raznim recitalima, manifestacijama u Sloveniji, Srbiji i Hrvatskoj i Bosni i Hercegovini.


Bralni klub KIRA KNJIGA in Sapfo, julij 2016

objavljeno: 21. jul. 2016 16:50 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 23. jul. 2016 22:38 ]

V četrtek, 21.7.2016, je Mestna knjižnica Izola v sodelovanju z Inštitutom za arheologijo in dediščino Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem organizirala srečanje bralnega kluba KIRA KNJIGA.  

V toplem poletnem večeru, med oljkami na travniku v Arheološkem parku Simonov zaliv, smo brali fragmente pesmi prve evropske pesnice, Sapfo in razmišljali o ljubezenskih čustvih. Bralni klub je vodila Diana Pungeršič, literarna kritičarka in prevajalka.


Kot bog se zdi mi mož, ki ima pravico

Kot bog se zdi mi mož, ki ima pravico,
da srečen ti nasproti sme sedeti,
da more ti v oči oči smehljave zreti,
slušaje sladko tvojo govorico.

A meni v strahu stiska se srce:
zakaj če ugledam te za hip samo,
mi otrpne jezik, usta oneme,
gomzeč prešine ogenj mi telo.

Tema zagrne jasni mi pogled,
v ušesih šumno mi bučanje bije
in mrzel pot na mah me vso oblije,
po udih spreletava me trepet.

Bolj bleda sem ti ko usahla ruša,
še malo, pa bi umrla, se mi zdi;
vendar, Agalis moja, močna duša
prenesti mora vse, kar se zgodi.



Svatovska pesem


Blažen ko bogovi se zdi mi vsakdo, 
kdor sedi nasproti lahkó ti v družbi, 
zbliza sluša glas tvoj sladko prikupni, 
smeh očarljivi. 

Meni stiska, vedi, srce se v prsih: 
kajti naj ugledam te zgolj za hipec, 
glas noben ne pride mi več iz grla, 
usta so nema. 

Jezik več ne gane se nepremičen, 
nežen ogenj bliskoma spreleti me, 
luč oči mi ugasne, v ušesih slišim 
šumno bučanje. 

Pot oblije vse mi telo, trepečem, 
Bleda bolj sem kakor usahla trava, 
malo še, pa po meni biló bi, mislim, 
moja Agalis. 

Toda treba vse je prenesti …




Jaz ljubim sijaj

Jaz ljubim sijaj,
to je moj delež v življenju,
svetal je ta moj delež in lep,
ker ljubim sonce.



Stvar najlepša zdi se na črni zemlji


Stvar najlepša zdi se na črni zemlji
enim vojska konjikov, drugim pešcev,
tretjim ladje: meni pa zdi lepo se
to, kar kdo ljubi.

To lahko je vsakomur dokazati:
sama lepa Helena, kot je lepše
svet še ni videl, ušla je možu,
vzoru vsem moškim,

ter nezvesta v Trojo odplula z drugim,
ne misleč na dete in ljube starše,
ker jo s prave poti je speljala
Kipris boginja.

Naj še jaz denes Anaktorije daljne
spomnim se zopet!

Raje ljubki videla njen korak bi,
svetlo igro na nje žarečem licu
kakor bojna kola in trume pešcev
Lidije cele.





Sapfo [sapfó] antična grška pesnica, * med 630 pr. n. št. in 612 pr. n. št., Eres, otok Lesbos, Grčija.

Sapfo naj bi bila majhne postave in temne polti. Bila je poročena in imela je hčer. Njena poezija ji je prinesla tako slavo, da so ji v sicilskih Sirakuzah ob obisku v čast postavili spomenik. Njena družina je bila politično dejavna, zato je Sapfo veliko potovala. V svojem življenju je vodila višjo dekliško šolo. Sapfo si je prizadevala, da bi njene učenke gojile telesno lepoto in tudi lepoto duše, kar je bil ideal njene šole.

Bila je lirska pesnica, ki je razvila lastno sapfiško kitico. To je štirivrstična kitica, ki obsega tri peterostopične verze in dvostopični sklepni verz. Pesnica je napisala devet knjig pesmi, verjetno jih je imenovala po devetih Muzah. O prvi knjigi vemo, da je štela 1320 verzov; Lahko sklepamo, da je napisala vsega skupaj čez deset tisoč verzov, toda od vsega tega ni ohranjena niti dvajsetina!

Njej pripisujejo vodenje esteskega gibanja, ki se je nagibalo stran od klasičnih tem bogov k temam izkušnje človeškega posameznika. Epigram, ki ga pripisujejo Platonu, jo označuje kot »deseto muzo«.

Večinoma je pisala ljubezenske pesmi, od katerih so se ohranili le delci, z izjemo ene celotne pesmi, Molitve Afroditi. Glede na ugled, ki ga je uživala v svojem času, je svet v njenem delu izgubil dragocen zaklad. Nekatere od teh pesmi so bile naslovljene na ženske. Beseda lezbijka je izpeljana iz imena otoka Lesbos, od koder je prihajala Sapfo. Zaradi homoseksualnih vsebin in nedvoumne erotičnosti njenega dela krščanska cerkev ni odobravala, kar je verjeten razlog, da se pesmi niso ohranile, saj so prepisovanje odklanjali, dela pa tudi dejavno uničevali. Gledano iz zgodovinskega stališča je Sapfo prihajala iz plemiške družine, imela tri brate, se poročila in rodila najmanj eno hčerko, bila iz političnih razlogov pregnana v Sirakuze, od koder se je vrnila leta 581 pr. n. št. in umrla v starosti.


Vir: Wikipedija, julij 2016, Sapfo, freska v Pompejih


Zapisala: Vanja Čibej



Pesmi, Emily Dickinson, maj 2016

objavljeno: 15. maj 2016 22:36 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 15. maj 2016 22:37 ]

599 

Bolečina je - tako popolna - 
Da vse snovno izsesa - 
Potem Prepad zasuje s Transom - 
Da se Spomin lahko poda 
Prek njega - ali okrog - in nanj - 
Kot kdo v Omotici - 
Gre varno - kjer bistro Ga oko - 
Bi v Prazno vrglo - Kost za Kostjo. 

724

Lahko je izumiti Življenje -
Bog - to vsak Dan stori -
Stvarjenje - rokohitrski Domislek
Njegove Vsemogočnosti -

Lahko ga je izbrisati -
Božanstvo skopo
Komajda lahko privošči Večnost
Naključnosti -

Razdrti Vzorci godrnjajo -
Njegov Načrt Nevznemirljivi
Odvija se naprej - Tu - Sonce vdene -
Tam - Človeka izpusti -


744

Kes - je na novo oživel - Spomin -
Dejanja davna -
Tovariši njegovi prebujeni -
Vdirajo skozi okna - skozi Vrata -

Preteklost - obstoji pred Dušo,
Z Žveplenko osvetljena -
Da bi Pregled bil lažji -
In Verjetnost - večja -

Neodpravljiv je Kes - Bolezen,
Ki niti Bog - je ne ozdravi -
Saj je njegov Izum - in
Ustrezno peklenska -



Ameriška pesnica, Emily Dickinson (10.12.1830 - 15.5.1886), je za časa svojega življenja izdala le sedem pesmi, čeprav jih je napisala 1700. Nenatisnjene so ostale v rokopisih in brez naslovov. Danes velja za eno izmed največjih ameriških pesnic. Prva, urejena zbirka njenih pesmi, je izšla štiri leta po njeni smrti, v Bostonu. Inspiracijo za svoja dela je našla v Bibliji, v Shakespearjevih delih in klasični mitologiji. Bila je izvirna ustvarjalka, njene pesmi so jedrnate in razgibane, učinek je dosegala z izborom metafor, samovoljne uporabe ločil in velikih začetnic. Pa zunanji strukturi se je zgledovala po starih cerkvenih pesmi in ljudskih baladah, notranjo ritmičnost pa je dosegala s svojskostjo in živostjo.

Pesmi prevedel: Mart Ogen, Mladinska knjiga 1988

Fotografija: vir Wikipedija



Dal sem ti moje srce, Peter Šuler, april 2016

objavljeno: 7. apr. 2016 23:42 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 12. apr. 2016 00:03 ]


Dal sem ti moje srce 


Vedno ob strani 

Ne pozabi, vedno ti bom stal ob strani, 
te ščitil pred tem krutim svetom, 
ti zatiskal oči in ušesa, 
ti lagal, da je vse, kakor mora biti. 
Obvaroval te bom pred sovraštvom. 
Posušil bom tvoje solze. 
Pregnal bom tvoj strah. 
Ponovno ti bom dal vero v ljubezen. 



Jokaj še naprej

Posušil sem tvoje solze,
bile so solze žalosti.
Jokaš že celo življenje,
tudi v nebesih boš jokala,
tvoje solze se bodo spremenile v dež.
Če ne bi jokala, bi zblaznela,
če ne bi jokala, bi umrla.
Jočeš z glavo na moji rami.
Ob tebi se počutim pristnega.
Kar jokaj še naprej,
ob tebi se počutim živega.



Sanjal sem te

Sanjal sem te, kako hodiva z roko v roki.
Čutil sem tvojo toplino v sanjah.
Vse okoli naju so bile žive barve.
Ti si bila zgovorna in razumevajoča,
jaz sem se počutil živega.
Bil sem samozavesten in močen.
Vse je bilo tako resnično,
vse je bilo, kakor bi to že doživel.
Moje sanje so najina prihodnost.



Dal sem ti moje srce

Z mojo roko sem prijel tvojo roko,
odnesel sem te v srce.
Ne bova več prišla nazaj.
Odšla bova daleč proč,
proč od laži,
proč od zahrbtnosti.
V mojem srcu boš varna.
Dal sem ti moje srce, drugega ne premorem.
Če ne bi bilo tebe, bi moje srce nehalo biti.
 


Ko samo eden umre

Ko bom umrl, ne bo več sonce zašlo.
Ko bom umrl, ne bo več lune na nebu.
Ko bom umrl, ne bo več zvezd.
Ko bom umrl, ne bo več nehalo deževati.
Ko bom umrl, bo morje usahnilo.
Ko bom umrl, bo vsakemu pritekla solza.
Ko bom umrl, bodo vsi zamižali.
Ko samo eden umre, umreva oba.



Svobodno letim

Letim nad oblaki,
sem tako lahek.
Pod menoj je morje,
pod menoj je gozd,
okoli mene je sama modrina.
Nočem nazaj na zemljo,
letim vedno višje,
vedno bližje sem soncu.
V moji naravi je, da letim.
Usojeno mi je leteti.
Moja duša mi je dala krila.
Moja duša je svobodna kot ptica.



Nova doba

Težko diham,
me duši.
Kljub vsemu ne neham govoriti.
Govorim s težavo.
Kdaj bom spet svobodno zadihal?
Bom dočakal ta dan?
Ta dan, ko bodo vse skrbi izginile,
vsi bodo srečni,
vsi bodo svobodni.
Začela se bo nova doba.



Pesmi napisal: Peter Šuler




1-10 of 20