MENU‎ > ‎Poezija‎ > ‎

Objave - Poezija

Kanibalka žensk, avtorica: Katarina Ferk, januar 2019

objavljeno: 16. jan. 2019 23:54 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 16. jan. 2019 23:56 ]

SAMA 

Sploh veš 
kako sladko zapolnim praznino 
med rožnatimi ustnicami. 


ME NI 

Izberem te čeprav mi ožgeš žrelo 
in zamegliš um 
lomiš kosti, da jih sestaviš pravilno 
in iz mene zgradiš 
tisto mesto o katerem si vedno sanjal 
me izdolbeš dokler me več ni 
in vame vstaviš sebe 
da se boš lahko vedno gledal v ogledalu. 


SLADKO-KISLI NEKTAR 

Okušajo me fantki zamaskirani v moške 
in jaz jih spustim vase, 
ker sem sestradana topline. 

Pogoltnem sladko-kisle besede 
in vroči nektar opojne sredice 
kot najljubši strup. 

Saj sem dovolj razkrojena, 
da me sirup po delčkih poveže skup 
preden spet razpadem. 


IZPAREVAM 

Tekla bom dokler 
te ne izpotim iz sleherne celice 
in vse kapljice, ki pripadajo tebi 
zapustijo moje telo. 


KANIBALKA ŽENSK 

Kanibalka žensk, žreš me 
zlivaš gnilobo svojih besed v mojo praznino 
praskaš, trgaš meso s kosti, lupiš kožo, vse me žge. 

Kradeš moj jaz, in gledaš kako se cvre 
kislino mi zlivaš na obraz in kričiš; ubijmo! 
Kanibalka žensk, žreš me. 


Z žveplenim jezikom nam kradeš maternice še in še 
oropane in razčlovečene slepiš z ljubezni odpravnino 
praskaš, trgaš meso s kosti, lupiš kožo, vse me žge. 


S kavlji nas obesiš, dokler se razparan trebuh ne odpre 
kričiš; Naše! režeš, trgaš kot zaklano živino 
kanibalka žensk, žreš me. 


Še dekliškemu otroku ukrasti življenje ti uspe 
pljuvaš; Če krvaviš, to ljudstva last je vino! 
praskaš, trgaš meso s kosti, lupiš kožo, vse me žge. 

Z gnilimi zobmi požrla boš vse 
naslajaš se, ko me krvavimo, ko me trpimo 
kanibalka žensk, žreš me 
praskaš, trgaš meso s kosti, lupiš kožo, vse me žge. 


OBARA

Potrebujemo kričeče razkosana
žrela zlomljenih src za žmohtni okus
narezano pogačico atleta za mousse
prepražimo, da zahrusta lepo razklana.

Morda kanček jetrc glasbenika, a,
ne preveč, ker po njih peče zgaga.
Tri kile mora pokazati vaga
ko tehtamo glasilke brez krika

da bo obara brbotala tišje.
Dodamo iste dele operne pevke
če želimo da zvarek zveni višje.

Pa še eno srce poeta sladkih stihov
da bo obara bolj rimana, pardon,
marinirana.


OTROŠTVO

V vijoličnih predalih najdem ostanke zaprašenih prijateljstev
hihitanja na zmečkanem papirju
ljubezenske romance skrite v kotih zvezka za matematiko
delčke duš v ukradenih svinčnikih
prve poljube v praznih stekleničkah parfuma
in vse grenko-sladke koščke otroštva,
ki ga že dolgo več ni.


HEŠTEG

#InstagramSlikePopolnihPuncBrezFiltraMiRežejoDušo
#ObjavePrecukranihParov #Bruham
#VsiSeAtendajoNaPsihadeličnoSlastneEvente #NimamLajfa
#ČeDobimŠeEnPersonaliziranOglasZaShujševalneČajeBomPožrlaPetMkčiknov
#Fail



SLABA NAVADA

Vzamem te iz škatlice cigaret
in stisnem ob telo
da nastanejo rdeči poljubi.

slaba navada




Katarina Ferk (1992, Ljubljana) je magistrica primerjalne književnosti in študentka doktorskega študija Humanistike in družboslovja na Univerzi v Ljubljani. Objavlja v slovenskem in angleškem jeziku, priznava pa, da poezija najlepše zveni zgolj v maternem jeziku. Živi in ustvarja v Ljubljani.

Fotografija: osebni arhiv avtorice, 2018





Sprehod po Savinjskem nabrežju, Milan Đaković, april 2018

objavljeno: 26. apr. 2018 01:03 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 26. apr. 2018 01:04 ]





Zaman se blešči 
V zlati krošnji spomin  
Bledi v pozabo 


II 

Tam dalj pred menoj 
Zaslišim pljusketanje 
Vzleti čaplja 


III 

Čuječ jesen bdi 
Nad razbeljenim parom 
Žvrgoli škorec 



Pesmi napisal: Milan Đaković, 2018 


Ženske, avtorica: Nataša Kavčič, marec 2018

objavljeno: 7. mar. 2018 23:12 avtor: Spletni čas - Inovelmedia

*

Obline nebes 
ujete v karizmo. 
Mehkoba kože. 

*

Iz hrepenenja 
mehko zaledje sanj. 
O violična. 

*

Izgoreli poljubi 
v metežu postelje 
Radodarnost sle. 

*

Skrivnostnost uma. 
Valujoče obline. 
Steza razuma. 

*

Trave v vetru. 
Roke božajo bilke. 
Srž subtilnosti. 

*

Srce na pladnju 
V breznu ljubkovanja. 
Plitvina solza. 

*

Pretanjena ost 
v dolini luksuza. 
Priglas ženskosti. 

*


Pesmi napisala: Nataša Kavčič





Vpil je, avtorica: Lidija Polak, marec 2018

objavljeno: 3. mar. 2018 04:09 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 3. mar. 2018 04:11 ]

vpil je 

drevesa lahko zrastejo višje če vklopiš dvigalo 

in potem nadaljeval mirneje 
skuhaj kompot  
dodal je celo droben nasmešek  
kot bi potresel cimet po skodelici 

kadar je molčal 
kar ni bilo tako zelo redko 
je roke vlekel za sabo da so delale sled v jajčnem beljaku 
z očmi je oprezal za senco in če jo je izgubil 
se je zgrbil v lupino 
kot pišče 
ki mu ravnokar kopljejo obrok dneva iz gnoja 

včasih si je pisal dolga oportunistična pisma
z njimi je pozimi podkuril v kaminu
in ko se je soba zadimila
je pobegnil v hribe
ugrezajoč dolge noge s hitrimi koraki v belo ploskev

nikomur ni dovolil vase
sam je lezel višje in dlje od sebe

tam ostani
je vpil
nikar se ne približuj
da se ne splazim z zaprisežene črte

in potem nadaljeval šepetaje
kaj je s kompotom
s tvojim mehkim olupkom

nato je celo modroval
jabolko redko pade dlje od drevesa
in se dosmehnil
da ga je bila skodela polna


malo kasneje

šepne skozi napol priprte naoknice
te pobožam po belini popka
in vanj zasadim
jezik
da se zdrzneš
in se vzdiha pomešata v eter

ne slišim
rečem
skozi padanje
s prsti v lužah
mokra od poletja
vendar
čutim
kako potuješ z dlanmi preko bokov
da se ozrem
radovedna
prihajaš bližje
ali ostajaš
nekaljeno zrno pod žimnico dobro rahljane zemlje
kjer gojim polno rdečino v glinenem lončku
kupljenem konec nekega junija na razprodaji nasmeškov

medtem

ključavnica zaškrta s ključem
in ko pogledam
pribegne v popek
in me zaklene


smejem se

pesem
ko mislim nate

ko odmislim sebe
si večna



Pesmi napisala: Lidija Polak




Lililuli, Vanja Tajnšek, oktober 2017

objavljeno: 29. nov. 2017 00:23 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 29. nov. 2017 04:59 ]

LILILULI MORA V ŠOLO


Mala čarovnica LiliLuli,

danes se nekam kislo drži.

Z zobmi glasno škripa,

- da ni morda gripa -

nosek njen res ves

rdeč ji žari.


Naenkrat pa plane

in hitro vstane,

z nožicami jezno zacepeta,

da v šolo ne bo šla,

saj vendar odlično,

po nebu poditi,

z metlo se zna.


A, nič ne pomaga,

saj znati leteti,

pač vsaka čarovnica

majhna že zna,

sedaj pa naučiti

se mora še šteti,

koliko česa

v lonec se da.


Mora naučiti

se tudi še brati,

grozne uroke

na pamet poznati.

Vedeti mora, kdaj

je dovolj,

kdaj je preveč

in kdaj je premalo.


Snovi res veliko je,

res je veliko,

za eno, tako,

čarovnico malo.



LILILULI V ŠOLI


Mali čarovnici LiliLuli,

danes se v šolo ji strašno mudi,

ker bodo se danes, menda, naučili,

kako v malo škatlo leva bi skrili.


Kako narediti tak

rom-pom-pom-pom,

da ustraši, brez dvoma,

se ga tudi slon?


In potlej se bodo,

menda, še za konec,

naučili, kaj da se

v čarovniški lonec.


O šoli navdušeno

zdaj  govori,

mala čarovnica LiliLuli,

da prej pač ni vedela,

da se godi,

v šoli toliko,

krasnih reči.





http://zaspancki.si/index.php/zaspanki-blog/1580-lililuli-sprejemam-narocila
Naslovnica knjige


Povezave in kontakti:

spletna stran: http://zaspancki.si/

FB: https://www.facebook.com/profile.php?id=100013820714119

Fotografije objavljam na: https://500px.com/vanja_tajnsekhttp://www.df-svit.si/portfolio/vanja-tajnsek/

Instagram: https://www.instagram.com/tajnsek/

e-naslov: vanja_tajnsek@yahoo.comvanja.tajnsek@gmail.com



Primerna knjiga za decembrska darila:


Še sveže tiskano knjigo, ki razveseljuje malčke in jih popelje v svet dogodivščin zabavnih in nagajivih junakov, lahko naročite preko:


FB: Brihtna kura - samozaložba Vanja Tajnšek


ali


spletne strani: Zaspančki



Preberite še portret avtorice. Klik na sliko!
http://www.inovelmedia.si/home/portret-umetnika/objave-portret-umetnika/vanjatajnsek








Le človek, avtorica: Nina Ofkors, marec 2017

objavljeno: 9. mar. 2017 10:41 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 9. mar. 2017 14:04 ]


Le človek 


Nisem dobra. 
In ne slaba, 
le človek sem 
in rastem 
in rastem 
in rastem 
in grem 
kamor smem in kamor ne. 
Svoje meje preizkušam 
in poizkušam 
najti se, 
iti v sebe 
v sebe, 
čim bolj k sebi, 
kjer mojega vesolja bistvo razprostira se 
in pulzira 
in pulzira 
v ritmu kaosa, 
ljubezni, 
miru 
in tišine. 
Samo človek sem, 
ki išče se, 
ki vedno bolj proti sebi gre, 
ki upa, 
da najde se, 
najde se 
preden umre, 
preden spet ne ve, kdo je. 


Nina Ofkors




Ni vse, avtorica. Nina Ofkors, februar 2017

objavljeno: 17. feb. 2017 17:35 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 17. feb. 2017 18:19 ]

Ni vse 


Ni vse na meni zanimivo 
in ni vse na meni lepo. 
Ni vse na meni preprosto 
pa spet ne tako zakomplicirano. 
Ni vse neznosno 
čeprav meni kdaj je, 
ni vse v meni odprto, 
da prosto po meni sprehajaš se. 
Ni vse temno
in ni vse svetlo,
oprosti,
če zato ti z mano kdaj bo težko.
Ni vse,
kar vidiš na meni,
vse kar je,
veliko je tega,
ki pod površino skriva se.
Potopi se vame,
plast za plastjo,
če hočeš res spoznati me
drugače ne gre.
Mogoče pa ti bo lepo.


Nina Ofkors






Pevcu, France Prešeren, februar 2017

objavljeno: 7. feb. 2017 10:15 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 7. feb. 2017 10:51 ]


Pevcu 
(France Prešeren) 



Kdo zna 
noč temno razjasnit', ki tare duha! 

Kdo ve 
kragulja odgnati, ki kljuje srce 
od zora do mraka, od mraka do dne! 

Kdo uči 
izbrisat' z spomina nekdanje dni, 
brezup prihodnjih odvzet' spred oči, 
praznoti ubežati, ki zdanje mori! 

Kako 
bit' hočeš poet in ti pretežkó 
je v prsih nosit' al' pekel al' nebo! 

Stanu 
se svojega spomni, trpi brez miru! - 


https://sl.wikipedia.org/wiki/France_Pre%C5%A1eren
Vir: https://sl.wikipedia.org/wiki/France_Pre%C5%A1eren#/media/File:Pre%C5%A1ern-Goldenstein.jpg





Te zoprne besede, napisala: Nina Ofkors, fabruar 2017

objavljeno: 30. jan. 2017 05:15 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 30. jan. 2017 10:48 ]

Te zoprne besede 

Ne najdem besed, 
ki začele bi pogovor, 
besed, 
ki pojasnile bi vse 
ali vsaj mene. 
Kako s črkami, 
vokali opisati čustva? 
Zdijo se tako grobe in nehvaležno se občutki 
izgubijo v njih. 
Stokrat sem v mislih povedala 
vse 
a ko je čas to pretvoriti v 
besede – molčim. 
Molčim jaz, 
molči pisalo. 
Sedim v tišini 
a vse v meni kriči 
in se trudi prebiti na plano. 
Če bi le šlo brez besed …

Nina Ofkors





Oblak, napisala: Nina Ofkors, januar 2017

objavljeno: 19. jan. 2017 06:15 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 19. jan. 2017 06:32 ]

Oblak 

Včasih se usedem na oblak, 
včasih na jasen, 
sončen dan, 
včasih na najbolj nevihtno noč 
in dovolim, 
da me nosi okrog. 
Pa greva, 
z vetrom, 
vsepovsod. 
Plujeva po zračnih tokovih 
in se izgubljava v gradovih, 
včasih se dvigneva vse do zvezd 
in nebeških teles, 
potujeva po Zemlji, 
vesolju 
in vsepovsod vmes. 
A ta potovanja niso neskončna, 
resničnost kliče me nazaj 
pa odprem oči 
in stopim na realna tla. 
Do naslednjega popotovanja ...

Nina Ofkors







1-10 of 25