Objave - Poezija
Sonet družini, avtor: Bor Ratajec, julij 2020
Sonet družini Želite, da vam upravičim obstoj. Diploma, dekle in prijatelji ustrezni. Tako moj je prazen zbiralnik ljubezni, saj vaša ljubezen zahteva pogoj. Pretveza skrbi skrbno skriva nadzor, ki dušo duši, vrata srcu zapira. Pa vendar se čudim, od kje bol izvira. Mižim, da realnosti nudim odpor. Počasi, počasi odpiram oči, resnica po koščkih sestavlja praznino. Zamera se v lavi učenja topi, spreminja se v sladko odpuščanja vino. Sprijaznim se s tem, da še vedno boli, dvignem kozarec za svojo družino.
Solza v dežju Ko v sobo stopi rdečih lic glasba v srcu zaigra melodiji se predam ljubezni me premami klic. Kako upreti se skušnjavam tonem globlje v njene oči ko nazaj več ni poti v neskončnosti obupa tavam. Negotovost me obhaja s čustvi se razum bori Ali me samo zavaja? Vedno bolj je vroča kri. Misel, da ljubezen traja kot solza v dežju se izgubi. Zgolj Jaz Nisem tisti, ki si želim biti nisem ta, ki se mu želim izogniti sem zgolj Jaz s svojimi mislimi svojimi čustvi vsemi deficiti prednostmi norostmi in kot takega sprejemam brezpogojno ta nepopolni Jaz njegovo senco in svetlobo nasmehe in turobo. in v tej nepopolnosti najdem lepoto bitja začutim duše emblem eno z naravo eno z vsem. BR 5 |
Dnevna razmišljanja Petra Šulerja, junij 2020
Delo, ki bi bilo zame primerno Tudi na fakulteti sem imel predmet iz umetnostne zgodovine in sem se kar rad učil. Žal mi je, da so na moji fakulteti ukinili magisterij iz te smeri. Mogoče bi lahko magistriral. Če bi imel primerno izobrazbo, bi bil lahko umetnostni kritik. Lahko bi ocenjeval slike in o njih pisal. Zanimivo bi mi bilo delati tudi kot gledališki kritik ali pa kot lektor, kajti rad grem v gledališče in rad berem. Vsekakor bi delal nekaj, kar je povezano z umetnostjo v vseh svojih oblikah. (Peter Šuler, 20.4.2020) Zakaj se nekateri ljudje uničujejo Upam na čudež Več kot 20 let kadim, mogoče bo čudež, če bom dočakal visoko starost. Imel bi kar nekaj otrok, tudi za to mogoče potrebujem čudež. Rad bi tudi, da bi starši še dolgo živeli, mama bo imel 74 let, oče pa 78. Tudi mi, ljudje, potrebujemo kakšen čudež. Želel bi, da bi se vojne končale, da ne bi bilo več lakote, zavisti in sovraštva. Želel bi tudi, da bi našli zdravila za težke bolezni. Za vse to bi bil potreben čudež. Tudi čudeži se dogajajo. Le verjeti je treba. Moja najljubša knjiga Na misel mi prideta 2 knjigi. Prva ima naslov Tretje oko. Ta knjiga govori o Tibetancu, ki je s šestimi leti odšel v tibetanski tempelj in tam preživel mladost. Zelo lepo je opisano življenje v teh templjih. Ko je postal lama, je tempelj zapustil in tudi ta knjiga se tako konča. Drugo knjigo je napisala Elena Ferrante, naslov je Genijalna prijateljica. Sumim, da je to njena avtobiografija. Dogaja se v Neaplju v 60. letih. Govori o dekletu, ki izhaja iz revne družine, toda v šoli je dobra, zato ji nekako uspe nadaljevati študij. Ta knjiga lepo opisuje življenje, osebne odnose ter odraščanje tega dekleta. (Peter Šuler, 23.4.2020) Sedaj, ko sem te izgubil Potreboval sem čas, da mi je postalo vse jasno. Bil sem star 17 let, ti si bila moja prva ljubezen. Pri teh letih nisem vedel kaj hočem, bil sem brez večjih ciljev, šel sem kamor je veter zapihal. Preživela sva res lepo poletje na vasi, šel sem nazaj v Izolo, ne da bi ti rekel ostaniva skupaj, saj se lahko še kaj med letom vidiva, poletja pa bodo najina. Zaradi mene se je tako med nama končalo, kasneje sem ugotovil, da me je še dolgo časa čakala. Še dolgo je bila zaljubljena vame. Sedaj, ko sem jo zares izgubil, večkrat pomislim nanjo in na to, kaj bi se zgodilo, če ne bi bil tako slep. Kakšna bo naša prihodnost Naša prihodnost bo svetla, toda najprej bo prišlo do nove katastrofe. Podobno bo kot je sedaj s koronavirusom, bodo prišle nove težave, nad Zemljo se bo spustil mrak. to bo nova vojna, ki še ne bo kmalu končana in v kateri bo veliko mrtvih. Človeštvo bo sčasoma premagalo tudi to, sonce bo za nas znova posijalo. Nekje na dnu moje duše Zavedam se lastnega obstoja, temu jaz pravim moja duša. Moje misli in moja duša so prepleteni. Nekje globoko na dnu moje duše je ljubezni neskončno, je čista ljubezen. Ta pride preko misli in čustev na dan. Toda to ni čista ljubezen, ampak je ljubezen, ki se meša z žalostjo, strahom, obupom, sovraštvom pa tudi z zaupanjem, hrepenenjem, srečo, milino in nežnostjo. To je ljubezen, ki jo človek prenese, toda ljubezen se lahko veča, širi, ljubiš lahko vsak dan bolj. Človek je bitje ljubezni, Ljubezen mu razstvetljuje pot. Vesel sem, če pomislim, da je ljubezen v duši večna, ljubil bom večno. Hodim po puščavi Čisto sam hodim po puščavi, sonce pripeka, imam suha usta. Korak je počasen, puščavi ni videti konca. Nenadoma vidim na obzorju palme, ne vem ali je to privid ali pa sem našel oazo. Z zadnjimi močmi hodim, vedno bližje sem cilju. To ni bil privid, palme so mi dale senco, voda še nikoli ni bila tako pitna in dobra. Prehodil sem puščavo in našel sem oazo. (Peter Šuler, 11.5.2020) V tvojih očeh sem videl morje Prihaja nevihta |
Brskanje po poeziji, Aljoša Križ, april 2020
V orehovi lupini sem predihala svoje življenje. Le črv časa je z mano delil kosilo. Oba sva ostala lačna. * Mravlja Mravlja brez mravljišča, toliko svobode da je ne more nesti. * Sem kar sem Nisem bog, sem samo človek, dosti krat tudi to ne. Aljoša Križ |
Vsake tri lune, Barbara Motoh, april 2020
vsake tri lune na mojem nebu žarek razsvetli temo * ko nisem zmogla nikogar pogledati v oči takrat sem se ti nasmehnila v srce * veter prepleta liste v sončnih žarkih rodi se pesem * sedim prav zares srečna in čakam da se po mojem obrazu razlije tvoj nasmeh Barbara Motoh |
Pesmi za dušo, avtor: Peter Šuler, marec 2020
Človek, ki je vzljubil življenje Kaj je človek, smo iz mesa in krvi, izgubljeni v lastnih mislih, izgubljeni v skrbeh, smo nepopolni, polni napak. Vseeno nas nekaj žene naprej, to je slaboten plamen ljubezni, nekaj veselja le imamo, nekaj ljubezni le premoremo. Ljubezen angelov je jasna, močna in večna, naša ljubezen je motna, šibka in minljiva. Vseeno smo močno navezani na to naše življenje, nočemo umreti, globok je v nas strah pred smrtjo. Močno smo vzljubili to naše nepopolno zemeljsko življenje. * Prehod Nežna je smrt, naravna, smrt se me je usmilila, toliko sem trpel, prišla je odrešitev, prehod je bil lahek, nežen. Videl sem svoje življenje, toda le nekaj izsekov, nato lebdenje, nato predor, nato ta svetloba. Mir. Za večno. * Pogum za življenje Koliko poguma je potrebno za življenje, včasih ogromno, koliko je težkih bolezni, kako težka zna biti smrt, kako nas bo takrat strah, to so nečloveške muke. Sprašujem se, ali je vse to trpljenje potrebno. Če sem iskren, mislim, da je, trpljenje čisti, trpljenje ti da moč, trpljenje ti da smisel, trpljenje ti da pogum. Nobeno trpljenje ni večno, trpljenje mine. Le pogum je potrebno imeti. Peter Šuler Preberite še Pesmi za dušo, avtor: Peter Šuler, april 2019 |
Sreča, avtorica: Jasna Kosem, oktober 2019
Sanje v verzih Neskončnost želje po ruvanju korenin lastnega časa, po begu med žarke bledečega sonca, po spanju med nežnimi travicami ... me vodi za roko. Odkriti laži samote, izruvati zamejenost besed, obmetavanje z lahkotnostjo žalosti, boleče bivanje male človečnosti ... me nosi kot valovi modrega neba. Neskončnost malih bivanj malega človeka, me premetava po rečnih strugah. Kaplje Kaplje nosijo tvoje misli s seboj, tiho se zgubljajo med listi. V tvojem trepetajočem telesu se zgublja čas. Kaplje nosijo tvoje misli s seboj, rišejo sence v travi. V tvoji odprti roki se zgublja utrip. Kaplje nosijo tvoje misli s seboj, utapljajo se v cvetju. Na tvojih trepetajočih ustnah se zgublja tišina. Žarenje Ko vstajajo zvezde se prebude sanje, Zatrepetajo tetive kot strune. Postaneš ogenj, goltaš svoje življenjske sokove, Žariš. Pozabim, odmislim, žarim! Pobeg Z vonjem pomladnih trav se je zlilo moje srce. Ni hotelo razumeti govorice kamna, tvojih letečih spominov Ni hotelo dojeti tvojih kovinskih besed. Z vonjem pomladnih trav se je pomešala misel. Ušla je mojemu tihemu upanju. Dim Pesem umira v tem norem času, Ljubezen usiha v primežu objestnosti. Lepota gine na sto načinov, Nežnost pojema v objemih ljudi. Vsak dan znova umira svet v rokah vsakega od nas. Gledamo vse to pa ne vidimo. Poslušamo krike obupa, ne slišimo jih. Svet izginja v dimu! Sreča Sreča je samo blisk, ki me je oplazil, mi pustil opekline. Opekline so sreča, ki me zaznamuje, ko tega ne pričakujem. Sreča je tudi, ko je ne pričakujem. Sreča je, če ničesar ne pričakujem. Jasna Kosem |
Pablo Neruda za mene, avtorica: Rozaida Naglav
PABLO NERUDA ZA MENE (Haibun*) Govoril si o ljubezni. Trdil, da so galebi travniške marjetice neba, ker galebi so beli kot marjetice s „kljunasto“ rumeno. Meni se je zdelo pomembno, da se v kakšnem detajlu ne strinjam s teboj, ker ni vseeno, zakaj se igraš z gumbi na moji bluzi. Ne maram klišejev, a gumbi to mimogrede postanejo. Zato sem ti upadla v besedo s trditvijo, da muhasti galebi niso povsem beli in da rumeno Sonce z rožnimi listi belih oblakov ni kar nekaj, ter da je zato Sonce edina marjetica na nebu, ki šteje, če že govoriva o takem cvetenju neba. No, morala sem te premakniti h očitnem, ker si skoraj z vrhom jagodic prišel do mojih nemirnih bradavic, a ti si še naprej zagovarjal galebe govoreč, da so jim sivo-črni robovi na krilih ostali od takrat, ko jih je neki bedak hotel narisati. „Galebi se nikoli ne rišejo. Njih si moraš poželeti, da bi leteli čez celo nebo,“ so šelestele tvoje besede kot mehke peruti, ki me nosijo tja, kjer to šelestenje postaja tudi moje. In tako. Tvoja kolena med mojimi koleni. Najprej eno, potem, povsem naravno, mehko in nežno, čeprav rahlo nerodno, še drugo ... in jaz sem ti verjela. Vse. Da zmorem leteti. Da me je na nebu več kot Sonca. Navsezadnje, veter je nakopičil oblake, da je vse potemnelo, ali pa se je to samo tako zdelo, ko sem skozi trepalnice sledila pticam. Belim. Brez robov, na katere se zapenjajo gumbi. Potem si mi recitiral pesem Pabla Nerude naj ne odidem niti za hip in jaz sem te vprašala, ali si to pesem napisal zame, ker kdo bi pomislil na nekega Pabla s kraja sveta, ko v njegovih očeh ni neba po katerem bi prav jaz letela kot galeb podoben travniški marjetici. Potem so bile stvari. Običajne. Življenje pač, ki teče ... In tako. Enooko vesolje bulji vame. Že dlje časa. Nocoj je njegovo oko povsem okroglo. Pravi kliše nokturna v času polne lune. Ti kot po navadi mirno spiš in se ne zmeniš za mojo nespečnost. Zato poslušam na valovih radia literarni večer. In naenkrat resni recital iste pesmi - … ne odidi niti za hip ... Zaželela sem si, da se odpre nebo za letenje in da se vse ponovi, ampak ni bilo enako, kot takrat, ko si ti zmedeno govoril o ljubezni, ker sem takoj pomislila na Nerudo, pa on, kakor tudi ti, ni bil več samo za mene. Komorni insert v gluho noč zaide netopirjev let Haibun* – oblika književnosti, ki ima korenine na Japonskem. Kombinira prozo in haiku. Rozaida Naglav |
Besede zvezd, avtorica: Rozaida Naglav, april 2019
BESEDE ZVEZD (Haibun*) Burja je. Ne toliko silovita, da bi morje postalo skorjasto belo, ampak taka da ne slišim lastnih korakov, ko se zaganja v vse, kar ji je na poti. Škripanje upognjenih vej ali pa vrtinčenje umrlega listja ni moja pesem, čeprav se tako hudičevo ujema z ritmom premikanja mišic in stopal … Če me prezeble ne bi bolela, niti vedela ne bi, da so moja. Burja je. Mrzla. Preveč mrzla da bi me ustavila v odhajanju. Že pri vogalu tiste kamnite hiše, ki se je zdela kot zavetje, sem morala naprej … in tudi pri naslednji, pri kateri smo kakšno leto nazaj (točno na pustni torek), jedli vroče krofe in se smejali. Dva laboda sta tisto zimo zatavala v najin grad in bila sta kakor velika galeba v jati. Ne, ni bilo to smešno, saj laboda sploh nista bila smešna, a galebi ne štejejo za kakršenkoli razlog. Še vedno so tam in niti malo niso nenavadni ali pa smešni. Tudi ne gre za pomemben dogodek, saj se bolj spomnim vročih krofov in dveh labodov kakor tebe. In zakaj sva se smejali …? Pomislila sem na tisti dan, ne da bi se pri njem ali katerem drugem zares ustavila. Ulica je pusta, a polkne in težka vrata v nizu stisnjenih hiš so povsod trdno zapahnjena, pa tudi če bi na katera dolgo zvonila, bi burja najbrž požrla ta zvok. Prenežen je, a moje premražene pesti nemočne. Če jih potegnem iz žepov, bodo še bolj mrzle in neslišne kakor zvon. Spomini so kot hiše. Zaprti vase, kadar je noč in kadar neznanci tavajo okoli. In hodim … lažje je, če me sunki vetra zadenejo v hrbet, lažje če se premikam brez misli. Le nebo je lepo. V temi čisto in zvezdnato. Ne premika se, ne zapira se. Gleda otprtih oči tudi tisto, kar je majhno, majhno kot so moji koraki, ki jih ne slišim. Hotela sem ti napisati pismo. Tako, ki bi bilo kakor ozvezdje. Vedno isto in na istem mestu, kamor morda ravno sedaj upiraš pogled, a nobena moja beseda ni zmogla svetlobe. Le nebo, tam visoko, visoko, je raspletlo čop zvezd … Utrip ozvezdja Berenikini kodri* sijo na nebu. *Berenikini kodri – ozvezdje na nebu imenovano po Bereniki, ženi faraona Ptolomeja Tretjega. Legenda pripoveduje, da je Berenika darovala svoje čudovite dolge lase v zahvalo za srečno vrnitev svojega moža iz bitke. Haibun* – oblika književnosti, ki ima korenine na Japonskem. Kombinira prozo in haiku. RIJEČI ZVIJEZDA (Haibun*) Bura je. Ne toliko silovita, da bi more postalo kao skorup bijelo, nego takva da ne čujem vlastite korake dok se zalijeće u sve što joj je na putu. Škripanje upognjenih grana ili pak vrtloženje umrlog lišća nije moja pjesma, mada se tako vražje sklada s ritmom pomicanja mišića i stopala … Ako me prozebli ne bi boljeli, niti znala ne bih da su moji. Bura je. Hladna. Previše hladna da bi me zaustavila u odlaženju. Već kod ugla one kamene kuće koja mi se činila kao zavjetrina, morala sam naprijed… i kod sljedeće kraj koje smo pred koju godinu (točno na dan Pepelnice), jeli vruće uštipke i smijali se. Dva labuda su tu zimu zalutala u naš grad i bili su kao dva velika galeba u jatu. Ne, nije to bilo smiješno, jer labudovi uopće nisu bili smiješni, a galebove ne treba ubrajati kao bilo kakav razlog. Još uvijek su tamo i niti malo nisu neobični ili pak smiješni. I nije se radilo o nikakvom važnom događaju, jer više se sjećam vrućih uštipaka i dvaju labuda negoli se sjećam tebe … A zašto smo se smijali? Samo sam pomislila na taj dan ne zaustavljajući se uistinu niti pri njemu niti pri kojem drugom. Ulica je pusta, a škure i teška vrata u nizu stiješnjenih kuća posvuda su tvrdo zakračunana, pa iako bih na koja dugo zvonila, najvjerojatnije bi bura požderala i taj zvuk. Prenježan je, a moje promrzle šake nemoćne. Ako ih izvučem iz džepova, bit će još hladnije i nečujne kao i zvon. Uspomene su kao kuće. Zatvorene same u sebe ako je noć i ako neznanci lutaju okolo. I hodam … lakše je ako me udar vjetra zabode u leđa, lakše ako se krećem bez misli. Samo nebo je lijepo. U tami čisto in zvjezdano. Ne miče se, ne zatvara se. Gleda otvorenih očiju čak ono što je malo, malo kao što su moji koraci koje ne čujem. Htjela sam ti napisati pismo. Takvo, koje bi bilo kao zviježđe. Uvijek isto i na istom mjestu, gdje si možda upravo sad uperio pogled, a niti jedna moja riječ nije sposobna svjetlosti. Tek nebo, tamo visoko, visoko, rasplelo je gusti pramen zvijezda … Sjaji zviježđe Berenikina kosa* rasuta nebom *Berenikina kosa – zviježđe na nebu imenovano po Bereniki, ženi faraona Ptolomeja Trećeg. Legenda kaže da je Berenika darovala svoju prekrasnu dugu kosu u zahvalu za sretan povratak svog muža iz bitke. Haibun* – oblik književnosti koji je podrijetlom iz Japana. Kombinira prozu i haiku. Rozaida Naglav |
Pesmi za dušo, avtor: Peter Šuler, april 2019
Ljubezen angelov Angel sem, nisem več utrujen, nisem več jezen, dajem ljubezen. Ljubezen sem postal. Dajal bom večno ljubezen, okoli mene angeli, to so ljudje, ki sem jih imel rad, združeni bomo večno, ko ne bo več zemlje, ko ne bo več sonca. Vesolje je moj dom, vesolje je ljubezen, angel je bitje ljubezni. * Angeli, ki jočejo z nami Poznajo tudi angeli bolečino, mi smo na zemlji, izgubljeni smo v lastnih mislih, včasih vidimo samo težave. Oni so nad nami, pomagajo nam, dajejo nam ljubezen in pogum, ko je najhuje, jih šele zares začutimo. Takrat so nam najbolj blizu, mogoče jočejo z nami, mogoče čutijo bolečino kot mi. Mi trpimo, oni trpijo. * Večni sij Nad menoj je poletno zvezdnato nebo, zvezde se vidi tako jasno, vidim neskončno zvezd, kako majhnega se počutim, toda tudi sam sem zvezda. Žarim na nebu, osvetljujem to temno noč, okoli mene so druge zvezde, vsak človek ima svojo zvezdo. Ta zvezda ne bo nikoli nehala sijati, to je večni sij. Koliko svetlobe imamo v sebi, kako svetla je zvezda, kako svetli smo mi. Žarimo v tej temni noči. * Zavedam se lastnega obstoja, ne morem nehati misliti, moja duša je čista, za trenutek ne mislim na nič. Misli me znova preplavijo, misli so težke in lepe, moja duša je čista, osvobojena je od misli, mogoče je naša duša naše mišljenje, mogoče so to misli ljubezni, mogoče so to tudi težke misli. Mogoče pa je moja duša preprosto čista, brez misli. Samo zavedanje lastnega obstoja. * Tvoje življenje Imel boš rdeče sončne zahode, imel boš spomine, ki bi jih rad pozabil, imel boš luno, ki ti bo pomagala sanjati, imel boš sanje, ki ti bodo pomagale živeti, imel boš upanje, ki te bo ohranjalo pri življenju, imel boš srečo, da ne boš življenja jemal tako resno, imel boš pogum, da se boš lahko z življenjem spopadel, imel boš boga, ki bo s teboj večno, imel boš vojno in veselje, ko bo ta končala, imel boš vse vesolje in v njem neskončno ljubezni. Imel boš ljubezen, ki bo večja od vesolja. Peter Šuler |
Kanibalka žensk, avtorica: Katarina Ferk, januar 2019
SAMA Sploh veš kako sladko zapolnim praznino med rožnatimi ustnicami. ME NI Izberem te čeprav mi ožgeš žrelo in zamegliš um lomiš kosti, da jih sestaviš pravilno in iz mene zgradiš tisto mesto o katerem si vedno sanjal me izdolbeš dokler me več ni in vame vstaviš sebe da se boš lahko vedno gledal v ogledalu. SLADKO-KISLI NEKTAR Okušajo me fantki zamaskirani v moške in jaz jih spustim vase, ker sem sestradana topline. Pogoltnem sladko-kisle besede in vroči nektar opojne sredice kot najljubši strup. Saj sem dovolj razkrojena, da me sirup po delčkih poveže skup preden spet razpadem. IZPAREVAM Tekla bom dokler te ne izpotim iz sleherne celice in vse kapljice, ki pripadajo tebi zapustijo moje telo. KANIBALKA ŽENSK Kanibalka žensk, žreš me zlivaš gnilobo svojih besed v mojo praznino praskaš, trgaš meso s kosti, lupiš kožo, vse me žge. Kradeš moj jaz, in gledaš kako se cvre kislino mi zlivaš na obraz in kričiš; ubijmo! Kanibalka žensk, žreš me. Z žveplenim jezikom nam kradeš maternice še in še oropane in razčlovečene slepiš z ljubezni odpravnino praskaš, trgaš meso s kosti, lupiš kožo, vse me žge. S kavlji nas obesiš, dokler se razparan trebuh ne odpre kričiš; Naše! režeš, trgaš kot zaklano živino kanibalka žensk, žreš me. Še dekliškemu otroku ukrasti življenje ti uspe pljuvaš; Če krvaviš, to ljudstva last je vino! praskaš, trgaš meso s kosti, lupiš kožo, vse me žge. Z gnilimi zobmi požrla boš vse naslajaš se, ko me krvavimo, ko me trpimo kanibalka žensk, žreš me praskaš, trgaš meso s kosti, lupiš kožo, vse me žge. OBARA Potrebujemo kričeče razkosana žrela zlomljenih src za žmohtni okus narezano pogačico atleta za mousse prepražimo, da zahrusta lepo razklana. Morda kanček jetrc glasbenika, a, ne preveč, ker po njih peče zgaga. Tri kile mora pokazati vaga ko tehtamo glasilke brez krika da bo obara brbotala tišje. Dodamo iste dele operne pevke če želimo da zvarek zveni višje. Pa še eno srce poeta sladkih stihov da bo obara bolj rimana, pardon, marinirana. OTROŠTVO V vijoličnih predalih najdem ostanke zaprašenih prijateljstev hihitanja na zmečkanem papirju ljubezenske romance skrite v kotih zvezka za matematiko delčke duš v ukradenih svinčnikih prve poljube v praznih stekleničkah parfuma in vse grenko-sladke koščke otroštva, ki ga že dolgo več ni. HEŠTEG #InstagramSlikePopolnihPuncBrezFiltraMiRežejoDušo #ObjavePrecukranihParov #Bruham #VsiSeAtendajoNaPsihadeličnoSlastneEvente #NimamLajfa #ČeDobimŠeEnPersonaliziranOglasZaShujševalneČajeBomPožrlaPetMkčiknov #Fail SLABA NAVADA Vzamem te iz škatlice cigaret in stisnem ob telo da nastanejo rdeči poljubi. slaba navada Katarina Ferk (1992, Ljubljana) je magistrica primerjalne književnosti in študentka doktorskega študija Humanistike in družboslovja na Univerzi v Ljubljani. Objavlja v slovenskem in angleškem jeziku, priznava pa, da poezija najlepše zveni zgolj v maternem jeziku. Živi in ustvarja v Ljubljani.  |
1-10 of 34
