MENU‎ > ‎Poezija‎ > ‎

Objave - Poezija

Brskanje po poeziji, Aljoša Križ, april 2020

objavljeno: 6. apr. 2020 22:59 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 6. apr. 2020 23:04 ]

V orehovi lupini 

V orehovi lupini 
sem predihala 
svoje življenje. 
Le črv časa 
je z mano delil kosilo. 
Oba sva 
ostala lačna. 

*

Mravlja 

Mravlja brez mravljišča, 
toliko svobode 
da je ne more nesti. 

*

Sem kar sem 

Nisem bog, 
sem samo človek, 
dosti krat 
tudi to ne. 



Aljoša Križ



Vsake tri lune, Barbara Motoh, april 2020

objavljeno: 6. apr. 2020 22:41 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 6. apr. 2020 22:43 ]


vsake tri lune 
na mojem nebu žarek 
razsvetli temo 



ko nisem zmogla 
nikogar 
pogledati v oči 
takrat 
sem se ti nasmehnila 
v srce 



veter prepleta 
liste v sončnih žarkih 
rodi se pesem 



sedim 
prav zares srečna 
in čakam 
da se po mojem obrazu 
razlije 
tvoj nasmeh 



Barbara Motoh



Pesmi za dušo, avtor: Peter Šuler, marec 2020

objavljeno: 23. mar. 2020 23:38 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 23. mar. 2020 23:40 ]

Človek, ki je vzljubil življenje

Kaj je človek, 
smo iz mesa in krvi, 
izgubljeni v lastnih mislih, 
izgubljeni v skrbeh, 
smo nepopolni, 
polni napak. 
Vseeno nas nekaj žene naprej, 
to je slaboten plamen ljubezni, 
nekaj veselja le imamo, 
nekaj ljubezni le premoremo. 
Ljubezen angelov je jasna, močna in večna, 
naša ljubezen je motna, šibka in minljiva. 
Vseeno smo močno navezani na to naše življenje, 
nočemo umreti, globok je v nas strah pred smrtjo. 
Močno smo vzljubili to naše nepopolno zemeljsko življenje.

*


Prehod

Nežna je smrt, 
naravna, 
smrt se me je usmilila, 
toliko sem trpel, 
prišla je odrešitev, 
prehod je bil lahek, 
nežen. 
Videl sem svoje življenje, 
toda le nekaj izsekov, 
nato lebdenje, 
nato predor, 
nato ta svetloba. 
Mir. 
Za večno.

*

Pogum za življenje

Koliko poguma je potrebno za življenje, 
včasih ogromno, 
koliko je težkih bolezni, 
kako težka zna biti smrt, 
kako nas bo takrat strah, 
to so nečloveške muke. 
Sprašujem se, ali je vse to trpljenje potrebno. 
Če sem iskren, 
mislim, da je, 
trpljenje čisti, 
trpljenje ti da moč, 
trpljenje ti da smisel, 
trpljenje ti da pogum. 
Nobeno trpljenje ni večno, 
trpljenje mine. 
Le pogum je potrebno imeti.


Peter Šuler





Sreča, avtorica: Jasna Kosem, oktober 2019

objavljeno: 13. okt. 2019 01:01 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 13. okt. 2019 01:03 ]

Sanje v verzih 

Neskončnost želje 
po ruvanju korenin lastnega časa, 
po begu med žarke bledečega sonca, 
po spanju med nežnimi travicami ... 
me vodi za roko. 


Odkriti laži samote, 
izruvati zamejenost besed, 
obmetavanje z lahkotnostjo žalosti, 
boleče bivanje male človečnosti ... 
me nosi kot valovi modrega neba. 

Neskončnost malih bivanj malega človeka,
me premetava po rečnih strugah.


Kaplje

Kaplje nosijo tvoje misli s seboj,
tiho se zgubljajo med listi.
V tvojem trepetajočem telesu
se zgublja čas.


Kaplje nosijo tvoje misli s seboj,
rišejo sence v travi.
V tvoji odprti roki
se zgublja utrip.


Kaplje nosijo tvoje misli s seboj,
utapljajo se v cvetju.
Na tvojih trepetajočih ustnah

se zgublja tišina.



Žarenje

Ko vstajajo zvezde
se prebude sanje,
Zatrepetajo tetive
kot strune.
Postaneš ogenj,
goltaš svoje življenjske sokove,
Žariš.

Pozabim,
odmislim,
žarim!



Pobeg

Z vonjem pomladnih trav
se je zlilo moje srce.
Ni hotelo razumeti
govorice kamna,
tvojih letečih spominov

Ni hotelo dojeti
tvojih kovinskih besed.

Z vonjem pomladnih trav
se je pomešala misel.
Ušla je mojemu tihemu upanju.



Dim

Pesem umira v tem norem času,
Ljubezen usiha v primežu objestnosti.
Lepota gine na sto načinov,
Nežnost pojema v objemih ljudi.

Vsak dan znova umira svet
v rokah vsakega od nas.
Gledamo vse to pa ne vidimo.
Poslušamo krike obupa,
ne slišimo jih.

Svet izginja
v dimu!



Sreča

Sreča je samo blisk,
ki me je oplazil,
mi pustil opekline.
Opekline so sreča,
ki me zaznamuje,
ko tega ne pričakujem.
Sreča je tudi,
ko je ne pričakujem.
Sreča je,
če ničesar ne pričakujem.



Jasna Kosem




Pablo Neruda za mene, avtorica: Rozaida Naglav

objavljeno: 16. maj 2019 23:51 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 17. maj 2019 00:20 ]


PABLO NERUDA ZA MENE (Haibun*) 


Govoril si o ljubezni. Trdil, da so galebi travniške marjetice neba, ker galebi so beli kot marjetice s „kljunasto“ rumeno. Meni se je zdelo pomembno, da se v kakšnem detajlu ne strinjam s teboj, ker ni vseeno, zakaj se igraš z gumbi na moji bluzi. Ne maram klišejev, a gumbi to mimogrede postanejo. Zato sem ti upadla v besedo s trditvijo, da muhasti galebi niso povsem beli in da rumeno Sonce z rožnimi listi belih oblakov ni kar nekaj, ter da je zato Sonce edina marjetica na nebu, ki šteje, če že govoriva o takem cvetenju neba. 

No, morala sem te premakniti h očitnem, ker si skoraj z vrhom jagodic prišel do mojih nemirnih bradavic, a ti si še naprej zagovarjal galebe govoreč, da so jim sivo-črni robovi na krilih ostali od takrat, ko jih je neki bedak hotel narisati. 

Galebi se nikoli ne rišejo. Njih si moraš poželeti, da bi leteli čez celo nebo,“ so šelestele tvoje besede kot mehke peruti, ki me nosijo tja, kjer to šelestenje postaja tudi moje. 

In tako. Tvoja kolena med mojimi koleni. Najprej eno, potem, povsem naravno, mehko in nežno, čeprav rahlo nerodno, še drugo ... in jaz sem ti verjela. Vse. Da zmorem leteti. Da me je na nebu več kot Sonca. Navsezadnje, veter je nakopičil oblake, da je vse potemnelo, ali pa se je to samo tako zdelo, ko sem skozi trepalnice sledila pticam. Belim. Brez robov, na katere se zapenjajo gumbi. 

Potem si mi recitiral pesem Pabla Nerude naj ne odidem niti za hip in jaz sem te vprašala, ali si to pesem napisal zame, ker kdo bi pomislil na nekega Pabla s kraja sveta, ko v njegovih očeh ni neba po katerem bi prav jaz letela kot galeb podoben travniški marjetici. 

Potem so bile stvari. Običajne. Življenje pač, ki teče ... 

In tako. Enooko vesolje bulji vame. Že dlje časa. Nocoj je njegovo oko povsem okroglo. Pravi kliše nokturna v času polne lune. Ti kot po navadi mirno spiš in se ne zmeniš za mojo nespečnost. Zato poslušam na valovih radia literarni večer. In naenkrat resni recital iste pesmi - … ne odidi niti za hip ... Zaželela sem si, da se odpre nebo za letenje in da se vse ponovi, ampak ni bilo enako, kot takrat, ko si ti zmedeno govoril o ljubezni, ker sem takoj pomislila na Nerudo, pa on, kakor tudi ti, ni bil več samo za mene. 


Komorni insert

v gluho noč zaide

netopirjev let



Haibun* – oblika književnosti, ki ima korenine na Japonskem. Kombinira prozo in haiku. 



Rozaida Naglav


Besede zvezd, avtorica: Rozaida Naglav, april 2019

objavljeno: 17. apr. 2019 02:26 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 17. apr. 2019 02:29 ]



BESEDE ZVEZD (Haibun*) 


Burja je. Ne toliko silovita, da bi morje postalo skorjasto belo, ampak taka da ne slišim lastnih korakov, ko se zaganja v vse, kar ji je na poti. Škripanje upognjenih vej ali pa vrtinčenje umrlega listja ni moja pesem, čeprav se tako hudičevo ujema z ritmom premikanja mišic in stopal … Če me prezeble ne bi bolela, niti vedela ne bi, da so moja. 

Burja je. Mrzla. Preveč mrzla da bi me ustavila v odhajanju. Že pri vogalu tiste kamnite hiše, ki se je zdela kot zavetje, sem morala naprej … in tudi pri naslednji, pri kateri smo kakšno leto nazaj (točno na pustni torek), jedli vroče krofe in se smejali. Dva laboda sta tisto zimo zatavala v najin grad in bila sta kakor velika galeba v jati. Ne, ni bilo to smešno, saj laboda sploh nista bila smešna, a galebi ne štejejo za kakršenkoli razlog. Še vedno so tam in niti malo niso nenavadni ali pa smešni. Tudi ne gre za pomemben dogodek, saj se bolj spomnim vročih krofov in dveh labodov kakor tebe. In zakaj sva se smejali …? Pomislila sem na tisti dan, ne da bi se pri njem ali katerem drugem zares ustavila. Ulica je pusta, a polkne in težka vrata v nizu stisnjenih hiš so povsod trdno zapahnjena, pa tudi če bi na katera dolgo zvonila, bi burja najbrž požrla ta zvok. Prenežen je, a moje premražene pesti nemočne. Če jih potegnem iz žepov, bodo še bolj mrzle in neslišne kakor zvon. Spomini so kot hiše. Zaprti vase, kadar je noč in kadar neznanci tavajo okoli. In hodim … lažje je, če me sunki vetra zadenejo v hrbet, lažje če se premikam brez misli. 

Le nebo je lepo. V temi čisto in zvezdnato. Ne premika se, ne zapira se. Gleda otprtih oči tudi tisto, kar je majhno, majhno kot so moji koraki, ki jih ne slišim. Hotela sem ti napisati pismo. Tako, ki bi bilo kakor ozvezdje. Vedno isto in na istem mestu, kamor morda ravno sedaj upiraš pogled, a nobena moja beseda ni zmogla svetlobe. Le nebo, tam visoko, visoko, je raspletlo čop zvezd … 

Utrip ozvezdja 

Berenikini kodri* 

sijo na nebu. 



*Berenikini kodri – ozvezdje na nebu imenovano po Bereniki, ženi faraona Ptolomeja Tretjega. Legenda pripoveduje, da je Berenika darovala svoje čudovite dolge lase v zahvalo za srečno vrnitev svojega moža iz bitke. 

Haibun* – oblika književnosti, ki ima korenine na Japonskem. Kombinira prozo in haiku. 



RIJEČI ZVIJEZDA (Haibun*) 

Bura je. Ne toliko silovita, da bi more postalo kao skorup bijelo, nego takva da ne čujem vlastite korake dok se zalijeće u sve što joj je na putu. Škripanje upognjenih grana ili pak vrtloženje umrlog lišća nije moja pjesma, mada se tako vražje sklada s ritmom pomicanja mišića i stopala … Ako me prozebli ne bi boljeli, niti znala ne bih da su moji.

Bura je. Hladna. Previše hladna da bi me zaustavila u odlaženju. Već kod ugla one kamene kuće koja mi se činila kao zavjetrina, morala sam naprijed… i kod sljedeće kraj koje smo pred koju godinu (točno na dan Pepelnice), jeli vruće uštipke i smijali se. Dva labuda su tu zimu zalutala u naš grad i bili su kao dva velika galeba u jatu. Ne, nije to bilo smiješno, jer labudovi uopće nisu bili smiješni, a galebove ne treba ubrajati kao bilo kakav razlog. Još uvijek su tamo i niti malo nisu neobični ili pak smiješni. I nije se radilo o nikakvom važnom događaju, jer više se sjećam vrućih uštipaka i dvaju labuda negoli se sjećam tebe … A zašto smo se smijali? Samo sam pomislila na taj dan ne zaustavljajući se uistinu niti pri njemu niti pri kojem drugom. Ulica je pusta, a škure i teška vrata u nizu stiješnjenih kuća posvuda su tvrdo zakračunana, pa iako bih na koja dugo zvonila, najvjerojatnije bi bura požderala i taj zvuk. Prenježan je, a moje promrzle šake nemoćne. Ako ih izvučem iz džepova, bit će još hladnije i nečujne kao i zvon. Uspomene su kao kuće. Zatvorene same u sebe ako je noć i ako neznanci lutaju okolo. I hodam … lakše je ako me udar vjetra zabode u leđa, lakše ako se krećem bez misli.

Samo nebo je lijepo. U tami čisto in zvjezdano. Ne miče se, ne zatvara se. Gleda otvorenih očiju čak ono što je malo, malo kao što su moji koraci koje ne čujem. Htjela sam ti napisati pismo. Takvo, koje bi bilo kao zviježđe. Uvijek isto i na istom mjestu, gdje si možda upravo sad uperio pogled, a niti jedna moja riječ nije sposobna svjetlosti. Tek nebo, tamo visoko, visoko, rasplelo je gusti pramen zvijezda …

Sjaji zviježđe

Berenikina kosa*

rasuta nebom



*Berenikina kosa – zviježđe na nebu imenovano po Bereniki, ženi faraona Ptolomeja Trećeg. Legenda kaže da je Berenika darovala svoju prekrasnu dugu kosu u zahvalu za sretan povratak svog muža iz bitke.
Haibun* – oblik književnosti koji je podrijetlom iz Japana. Kombinira prozu i haiku.



Rozaida Naglav




Pesmi za dušo, avtor: Peter Šuler, april 2019

objavljeno: 11. apr. 2019 01:58 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 11. apr. 2019 01:58 ]

Ljubezen angelov

Angel sem, 
nisem več utrujen, 
nisem več jezen, 
dajem ljubezen. 
Ljubezen sem postal. 
Dajal bom večno ljubezen, 
okoli mene angeli, 
to so ljudje, ki 
sem jih imel rad, 
združeni bomo večno, 
ko ne bo več zemlje, 
ko ne bo več sonca. 
Vesolje je moj dom, 
vesolje je ljubezen, 
angel je bitje ljubezni. 

*

Angeli, ki jočejo z nami

Poznajo tudi angeli bolečino, 
mi smo na zemlji, 
izgubljeni smo v lastnih mislih, 
včasih vidimo samo težave. 
Oni so nad nami, pomagajo nam, 
dajejo nam ljubezen in pogum, 
ko je najhuje, jih šele zares začutimo. 
Takrat so nam najbolj blizu, 
mogoče jočejo z nami, 
mogoče čutijo bolečino kot mi. 
Mi trpimo, 
oni trpijo. 

*

Večni sij

Nad menoj je poletno zvezdnato nebo, 
zvezde se vidi tako jasno, 
vidim neskončno zvezd, 
kako majhnega se počutim, 
toda tudi sam sem zvezda. 
Žarim na nebu, osvetljujem to temno noč, 
okoli mene so druge zvezde, 
vsak človek ima svojo zvezdo. 
Ta zvezda ne bo nikoli nehala sijati, 
to je večni sij. 
Koliko svetlobe imamo v sebi, 
kako svetla je zvezda, 
kako svetli smo mi. 
Žarimo v tej temni noči.

*

Kakšna je moja duša

Zavedam se lastnega obstoja, 
ne morem nehati misliti, 
moja duša je čista, 
za trenutek ne mislim na nič. 
Misli me znova preplavijo, 
misli so težke in lepe, 
moja duša je čista, 
osvobojena je od misli, 
mogoče je naša duša naše mišljenje, 
mogoče so to misli ljubezni, 
mogoče so to tudi težke misli. 
Mogoče pa je moja duša 
preprosto čista, brez misli. 
Samo zavedanje lastnega obstoja.

*

Tvoje življenje

Imel boš rdeče sončne zahode, 
imel boš spomine, ki bi jih rad pozabil, 
imel boš luno, ki ti bo pomagala sanjati, 
imel boš sanje, ki ti bodo pomagale živeti, 
imel boš upanje, ki te bo ohranjalo pri življenju, 
imel boš srečo, da ne boš življenja jemal tako resno, 
imel boš pogum, da se boš lahko z življenjem spopadel, 
imel boš boga, ki bo s teboj večno, 
imel boš vojno in veselje, ko bo ta končala, 
imel boš vse vesolje in v njem neskončno ljubezni. 
Imel boš ljubezen, ki bo večja od vesolja.


Peter Šuler





Kanibalka žensk, avtorica: Katarina Ferk, januar 2019

objavljeno: 16. jan. 2019 23:54 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 16. jan. 2019 23:56 ]

SAMA 

Sploh veš 
kako sladko zapolnim praznino 
med rožnatimi ustnicami. 


ME NI 

Izberem te čeprav mi ožgeš žrelo 
in zamegliš um 
lomiš kosti, da jih sestaviš pravilno 
in iz mene zgradiš 
tisto mesto o katerem si vedno sanjal 
me izdolbeš dokler me več ni 
in vame vstaviš sebe 
da se boš lahko vedno gledal v ogledalu. 


SLADKO-KISLI NEKTAR 

Okušajo me fantki zamaskirani v moške 
in jaz jih spustim vase, 
ker sem sestradana topline. 

Pogoltnem sladko-kisle besede 
in vroči nektar opojne sredice 
kot najljubši strup. 

Saj sem dovolj razkrojena, 
da me sirup po delčkih poveže skup 
preden spet razpadem. 


IZPAREVAM 

Tekla bom dokler 
te ne izpotim iz sleherne celice 
in vse kapljice, ki pripadajo tebi 
zapustijo moje telo. 


KANIBALKA ŽENSK 

Kanibalka žensk, žreš me 
zlivaš gnilobo svojih besed v mojo praznino 
praskaš, trgaš meso s kosti, lupiš kožo, vse me žge. 

Kradeš moj jaz, in gledaš kako se cvre 
kislino mi zlivaš na obraz in kričiš; ubijmo! 
Kanibalka žensk, žreš me. 


Z žveplenim jezikom nam kradeš maternice še in še 
oropane in razčlovečene slepiš z ljubezni odpravnino 
praskaš, trgaš meso s kosti, lupiš kožo, vse me žge. 


S kavlji nas obesiš, dokler se razparan trebuh ne odpre 
kričiš; Naše! režeš, trgaš kot zaklano živino 
kanibalka žensk, žreš me. 


Še dekliškemu otroku ukrasti življenje ti uspe 
pljuvaš; Če krvaviš, to ljudstva last je vino! 
praskaš, trgaš meso s kosti, lupiš kožo, vse me žge. 

Z gnilimi zobmi požrla boš vse 
naslajaš se, ko me krvavimo, ko me trpimo 
kanibalka žensk, žreš me 
praskaš, trgaš meso s kosti, lupiš kožo, vse me žge. 


OBARA

Potrebujemo kričeče razkosana
žrela zlomljenih src za žmohtni okus
narezano pogačico atleta za mousse
prepražimo, da zahrusta lepo razklana.

Morda kanček jetrc glasbenika, a,
ne preveč, ker po njih peče zgaga.
Tri kile mora pokazati vaga
ko tehtamo glasilke brez krika

da bo obara brbotala tišje.
Dodamo iste dele operne pevke
če želimo da zvarek zveni višje.

Pa še eno srce poeta sladkih stihov
da bo obara bolj rimana, pardon,
marinirana.


OTROŠTVO

V vijoličnih predalih najdem ostanke zaprašenih prijateljstev
hihitanja na zmečkanem papirju
ljubezenske romance skrite v kotih zvezka za matematiko
delčke duš v ukradenih svinčnikih
prve poljube v praznih stekleničkah parfuma
in vse grenko-sladke koščke otroštva,
ki ga že dolgo več ni.


HEŠTEG

#InstagramSlikePopolnihPuncBrezFiltraMiRežejoDušo
#ObjavePrecukranihParov #Bruham
#VsiSeAtendajoNaPsihadeličnoSlastneEvente #NimamLajfa
#ČeDobimŠeEnPersonaliziranOglasZaShujševalneČajeBomPožrlaPetMkčiknov
#Fail



SLABA NAVADA

Vzamem te iz škatlice cigaret
in stisnem ob telo
da nastanejo rdeči poljubi.

slaba navada




Katarina Ferk (1992, Ljubljana) je magistrica primerjalne književnosti in študentka doktorskega študija Humanistike in družboslovja na Univerzi v Ljubljani. Objavlja v slovenskem in angleškem jeziku, priznava pa, da poezija najlepše zveni zgolj v maternem jeziku. Živi in ustvarja v Ljubljani.

Fotografija: osebni arhiv avtorice, 2018





Sprehod po Savinjskem nabrežju, Milan Đaković, april 2018

objavljeno: 26. apr. 2018 01:03 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 26. apr. 2018 01:04 ]





Zaman se blešči 
V zlati krošnji spomin  
Bledi v pozabo 


II 

Tam dalj pred menoj 
Zaslišim pljusketanje 
Vzleti čaplja 


III 

Čuječ jesen bdi 
Nad razbeljenim parom 
Žvrgoli škorec 



Pesmi napisal: Milan Đaković, 2018 


Ženske, avtorica: Nataša Kavčič, marec 2018

objavljeno: 7. mar. 2018 23:12 avtor: Spletni čas - Inovelmedia

*

Obline nebes 
ujete v karizmo. 
Mehkoba kože. 

*

Iz hrepenenja 
mehko zaledje sanj. 
O violična. 

*

Izgoreli poljubi 
v metežu postelje 
Radodarnost sle. 

*

Skrivnostnost uma. 
Valujoče obline. 
Steza razuma. 

*

Trave v vetru. 
Roke božajo bilke. 
Srž subtilnosti. 

*

Srce na pladnju 
V breznu ljubkovanja. 
Plitvina solza. 

*

Pretanjena ost 
v dolini luksuza. 
Priglas ženskosti. 

*


Pesmi napisala: Nataša Kavčič





1-10 of 32