MENU‎ > ‎Poezija‎ > ‎Objave - Poezija‎ > ‎

Dnevna razmišljanja Petra Šulerja, junij 2020

objavljeno: 12. jun. 2020 00:26 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 1. jul. 2020 23:39 ]

Delo, ki bi bilo zame primerno 

Tudi na fakulteti sem imel predmet iz umetnostne zgodovine in sem se kar rad učil. Žal mi je, da so na moji fakulteti ukinili magisterij iz te smeri. Mogoče bi lahko magistriral. Če bi imel primerno izobrazbo, bi bil lahko umetnostni kritik. Lahko bi ocenjeval slike in o njih pisal. Zanimivo bi mi bilo delati tudi kot gledališki kritik ali pa kot lektor, kajti rad grem v gledališče in rad berem. Vsekakor bi delal nekaj, kar je povezano z umetnostjo v vseh svojih oblikah.

(Peter Šuler, 20.4.2020) 



Zakaj se nekateri ljudje uničujejo


Nekateri ljudje so odvisni od alkohola, drugi od drog ali pa se na kakšne druge načine uničujejo. Začne se že v otroštvu, večkrat se zgodi, če je imel kdo težko otroštvo, ga to spremlja skozi vse življenje. Živimo v času, kjer so vojne, osamljenost, tehnologija, psihološke težave, slepo sovraštvo, apatija. Ljudje bi radi zbežali in odšli s tega sveta, zato posegajo po alkoholu in drogah. Vsak človek je različen in ima različne razloge za lastno uničevanje, lahko pa najdemo kaj imajo vsi skupnega in to je neka notranja bolečine, ki jo skušajo potlačiti.


(Peter Šuler, 20.4.2020) 


Upam na čudež

Več kot 20 let kadim, mogoče bo čudež, če bom dočakal visoko starost. Imel bi kar nekaj otrok, tudi za to mogoče potrebujem čudež. Rad bi tudi, da bi starši še dolgo živeli, mama bo imel 74 let, oče pa 78. Tudi mi, ljudje, potrebujemo kakšen čudež. Želel bi, da bi se vojne končale, da ne bi bilo več lakote, zavisti in sovraštva. Želel bi tudi, da bi našli zdravila za težke bolezni. Za vse to bi bil potreben čudež. Tudi čudeži se dogajajo. Le verjeti je treba.

(Peter Šuler, 23.4.2020)


Moja najljubša knjiga 

Na misel mi prideta 2 knjigi. Prva ima naslov Tretje oko. Ta knjiga govori o Tibetancu, ki je s šestimi leti odšel v tibetanski tempelj in tam preživel mladost. Zelo lepo je opisano življenje v teh templjih. Ko je postal lama, je tempelj zapustil in tudi ta knjiga se tako konča. Drugo knjigo je napisala Elena Ferrante, naslov je Genijalna prijateljica. Sumim, da je to njena avtobiografija. Dogaja se v Neaplju v 60. letih. Govori o dekletu, ki izhaja iz revne družine, toda v šoli je dobra, zato ji nekako uspe nadaljevati študij. Ta knjiga lepo opisuje življenje, osebne odnose ter odraščanje tega dekleta.
(Peter Šuler, 23.4.2020) 


Sedaj, ko sem te izgubil

Potreboval sem čas, da mi je postalo vse jasno. Bil sem star 17 let, ti si bila moja prva ljubezen. Pri teh letih nisem vedel kaj hočem, bil sem brez večjih ciljev, šel sem kamor je veter zapihal. Preživela sva res lepo poletje na vasi, šel sem nazaj v Izolo, ne da bi ti rekel ostaniva skupaj, saj se lahko še kaj med letom vidiva, poletja pa bodo najina. Zaradi mene se je tako med nama končalo, kasneje sem ugotovil, da me je še dolgo časa čakala. Še dolgo je bila zaljubljena vame. Sedaj, ko sem jo zares izgubil, večkrat pomislim nanjo in na to, kaj bi se zgodilo, če ne bi bil tako slep.

(Peter Šuler, 4.5.2020) 



Kakšna bo naša prihodnost

Naša prihodnost bo svetla, toda najprej bo prišlo do nove katastrofe. Podobno bo kot je sedaj s koronavirusom, bodo prišle nove težave, nad Zemljo se bo spustil mrak. to bo nova vojna, ki še ne bo kmalu končana in v kateri bo veliko mrtvih. Človeštvo bo sčasoma premagalo tudi to, sonce bo za nas znova posijalo.

(Peter Šuler, 4.5.2020) 


Nekje na dnu moje duše 

Zavedam se lastnega obstoja, temu jaz pravim moja duša. Moje misli in moja duša so prepleteni. Nekje globoko na dnu moje duše je ljubezni neskončno, je čista ljubezen. Ta pride preko misli in čustev na dan. Toda to ni čista ljubezen, ampak je ljubezen, ki se meša z žalostjo, strahom, obupom, sovraštvom pa tudi z zaupanjem, hrepenenjem, srečo, milino in nežnostjo. To je ljubezen, ki jo človek prenese, toda ljubezen se lahko veča, širi, ljubiš lahko vsak dan bolj. Človek je bitje ljubezni, Ljubezen mu razstvetljuje pot. Vesel sem, če pomislim, da je ljubezen v duši večna, ljubil bom večno.


(Peter Šuler, 11.5.2020) 


Hodim po puščavi

Čisto sam hodim po puščavi, sonce pripeka, imam suha usta. Korak je počasen, puščavi ni videti konca. Nenadoma vidim na obzorju palme, ne vem ali je to privid ali pa sem našel oazo. Z zadnjimi močmi hodim, vedno bližje sem cilju. To ni bil privid, palme so mi dale senco, voda še nikoli ni bila tako pitna in dobra. Prehodil sem puščavo in našel sem oazo.
(Peter Šuler, 11.5.2020) 


V tvojih očeh sem videl morje 

Pogledal sem v tvoje oči. Tvoje oči so tako blizu, misli imam zmedene, ne najdem besed. V tvojih očeh vidim to ogromno zeleno morje. Pritekla ti je solza, počutil bi se kot da bi se utopil. V tvojih očeh vidim vse, kar si bila, kar si in kar boš. Vidim tvojo milino, tvojo bolečino, tvoje hrepenenje in tvoje žalostno upanje. V tem trenutku sem v tvojih očeh videl jasno ljubezen, ki je pri tebi velika kot to zeleno morje.

(Peter Šuler, 14.5.2020) 


Prihaja nevihta 

Piha močan veter, oblaki se temnijo. Ulije se, bliska se in grmi. Pokaže se vsa moč narave. Skozi temne oblake vidim žarek sonca, ta postaja vse močnejši in večji. Sonce je znova posijalo. Še ena nevihta je minila. Za vsako nevihto posije sonce. Nevihta in jasnina, tema in svetloba, dobro in slabo, takšno je moje življenje.

(Peter Šuler, 14.5.2020)