MENU‎ > ‎Poezija‎ > ‎Objave - Poezija‎ > ‎

Kanibalka žensk, avtorica: Katarina Ferk, januar 2019

objavljeno: 16. jan. 2019 23:54 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 16. jan. 2019 23:56 ]
SAMA 

Sploh veš 
kako sladko zapolnim praznino 
med rožnatimi ustnicami. 


ME NI 

Izberem te čeprav mi ožgeš žrelo 
in zamegliš um 
lomiš kosti, da jih sestaviš pravilno 
in iz mene zgradiš 
tisto mesto o katerem si vedno sanjal 
me izdolbeš dokler me več ni 
in vame vstaviš sebe 
da se boš lahko vedno gledal v ogledalu. 


SLADKO-KISLI NEKTAR 

Okušajo me fantki zamaskirani v moške 
in jaz jih spustim vase, 
ker sem sestradana topline. 

Pogoltnem sladko-kisle besede 
in vroči nektar opojne sredice 
kot najljubši strup. 

Saj sem dovolj razkrojena, 
da me sirup po delčkih poveže skup 
preden spet razpadem. 


IZPAREVAM 

Tekla bom dokler 
te ne izpotim iz sleherne celice 
in vse kapljice, ki pripadajo tebi 
zapustijo moje telo. 


KANIBALKA ŽENSK 

Kanibalka žensk, žreš me 
zlivaš gnilobo svojih besed v mojo praznino 
praskaš, trgaš meso s kosti, lupiš kožo, vse me žge. 

Kradeš moj jaz, in gledaš kako se cvre 
kislino mi zlivaš na obraz in kričiš; ubijmo! 
Kanibalka žensk, žreš me. 


Z žveplenim jezikom nam kradeš maternice še in še 
oropane in razčlovečene slepiš z ljubezni odpravnino 
praskaš, trgaš meso s kosti, lupiš kožo, vse me žge. 


S kavlji nas obesiš, dokler se razparan trebuh ne odpre 
kričiš; Naše! režeš, trgaš kot zaklano živino 
kanibalka žensk, žreš me. 


Še dekliškemu otroku ukrasti življenje ti uspe 
pljuvaš; Če krvaviš, to ljudstva last je vino! 
praskaš, trgaš meso s kosti, lupiš kožo, vse me žge. 

Z gnilimi zobmi požrla boš vse 
naslajaš se, ko me krvavimo, ko me trpimo 
kanibalka žensk, žreš me 
praskaš, trgaš meso s kosti, lupiš kožo, vse me žge. 


OBARA

Potrebujemo kričeče razkosana
žrela zlomljenih src za žmohtni okus
narezano pogačico atleta za mousse
prepražimo, da zahrusta lepo razklana.

Morda kanček jetrc glasbenika, a,
ne preveč, ker po njih peče zgaga.
Tri kile mora pokazati vaga
ko tehtamo glasilke brez krika

da bo obara brbotala tišje.
Dodamo iste dele operne pevke
če želimo da zvarek zveni višje.

Pa še eno srce poeta sladkih stihov
da bo obara bolj rimana, pardon,
marinirana.


OTROŠTVO

V vijoličnih predalih najdem ostanke zaprašenih prijateljstev
hihitanja na zmečkanem papirju
ljubezenske romance skrite v kotih zvezka za matematiko
delčke duš v ukradenih svinčnikih
prve poljube v praznih stekleničkah parfuma
in vse grenko-sladke koščke otroštva,
ki ga že dolgo več ni.


HEŠTEG

#InstagramSlikePopolnihPuncBrezFiltraMiRežejoDušo
#ObjavePrecukranihParov #Bruham
#VsiSeAtendajoNaPsihadeličnoSlastneEvente #NimamLajfa
#ČeDobimŠeEnPersonaliziranOglasZaShujševalneČajeBomPožrlaPetMkčiknov
#Fail



SLABA NAVADA

Vzamem te iz škatlice cigaret
in stisnem ob telo
da nastanejo rdeči poljubi.

slaba navada




Katarina Ferk (1992, Ljubljana) je magistrica primerjalne književnosti in študentka doktorskega študija Humanistike in družboslovja na Univerzi v Ljubljani. Objavlja v slovenskem in angleškem jeziku, priznava pa, da poezija najlepše zveni zgolj v maternem jeziku. Živi in ustvarja v Ljubljani.

Fotografija: osebni arhiv avtorice, 2018