MENU‎ > ‎Poezija‎ > ‎Objave - Poezija‎ > ‎

Ko poveš vse, avtor: Lidija Polak, 6.4.2014

objavljeno: 6. apr. 2015 11:34 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 6. apr. 2015 21:19 ]
Ko poveš vse 

Soul


... in potem 
se ji preprosto izmakneš 
ker zahteva preveč 
okno nanjo 
vržeš 
mimo pogleda 

in ne vidiš 
niti ne čutiš 
več 
jaz/za in duše v njem 




čas 


vzamem brste 
svojega jaza 
in jih težkam 


glina dotika sem
iz katerega štrlijo
kot iz štukature
ostri robovi
porezanih duš
orokavičena
v namišljeno pozabo
sem potovanje
nesmisla

zdi se da vode odnaša stran
potem pa spet poplavijo polja ...


*

venec


utihnile so

ali pozabljam
da so strune
moje biti
in ne le besede
brez vrednosti

je kot da jih ni več
kot da niso bile moje

tiho veslam
preveč tiho
držim vesla

svetleje je
a čudno
tema se gosti

kot da še nočem
iz sence
in se držim
obraza
ki mu manjka srce


*

ovoji


pobrala je
vkoreninjenost
jo zazibala
in odnesla prisotnost
tišina
ki jo je pospremila
je zaloputnila
in zvok je ostal

pesmi
presegajo
grotesknost trenutka

glas
bo utihnil
ob deblu
bo obležalo odluščeno lubje
in ovoji pesmi


*


ko poveš vse

ko že tisočkrat
obesiš
in razobesiš
iste cunje
na prepih

pobereš kljuke
in pospraviš vrv
ki te je držala

napeto

preko mest
vasi in hiš
čez hribe in mostove
ki so se zravnali

se zviješ v klobčič
nečesa
kar si bil
ko si valoval v vetru

preperele sanje
odpneš z neba
prepustiš jim
odhod v neznano

in se zanihaš
v svojo toplo sapo
da ostaneš
živ