MENU‎ > ‎Poezija‎ > ‎Objave - Poezija‎ > ‎

Nekaj samoumevnega, avtor: Peter Šuler, 9.5.2015

objavljeno: 9. maj 2015 06:47 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 9. maj 2015 22:52 ]
Nekaj samoumevnega 

Dobro je trdoživo 


Izgubljeni smo v lastnih skrbeh, 
ne vidimo več narave, ki nas obdaja, 
prehitro obsojamo, premalo skušamo razumeti, 
imamo predsodke in smo nevoščljivi, 
negativnost smo celo vzljubili, 
ne pazimo na besede, uporabljamo jih kot orožje, 
še tisto, kar je ostalo lepega na zemlji, skušamo uničiti, 
ampak ne bo nam uspelo. 

*

Njen izgled


Ima velike oči, nadpovprečno velike, ki se ne skladajo z obrazom,
ima temno plave oči, ki so večkrat žalostne kot vesele,
ima plave lase, ki ji dajejo vedrino,
ima mehke poteze obraza in bledo kožo,
ima majhne roke, ki niso nikoli delale,
ima presuho telo, ki ga je življenje izčrpalo,
zaljubil sem se v njen nepopolni videz.

Večno skupaj
večkrat je zaskrbljena in jo moram potolažiti,
na trenutke je vesela in jo moram razočarati,
včasih je zares žalostna in jo moram razvedriti,
nikoli ni zadovoljna in jo moram spodbujati,
vedno je ob meni in za to sem ji neskončno hvaležen.

*

Vztrajnost


Razočaral sem jo večkrat, hote ali nehote,
bil sem nezrel in nisem imel jasnih ciljev,
nisem vedel, kaj ona čuti do mene,
nisem ji dal vsega iz globine svoje duše,
imel sem jo za nekaj samoumevnega,
kljub vsemu me ni mogla nehati ljubiti.

Neskončnost
dež nas sčisti,
močen veter nas zbistri,
prepekajoče sonce nas navda z energijo,
zvezdnato nebo nas spomni, kako smo majhni,
vesolje je neskončno kakor je tudi ljubezen.

Življenje
morje je ogromno,
morje je mirno,
morje je zeleno,
morje je nevarno,
morje je življenje.

*

Nekaj samoumevnega


Čudimo se, kako zna biti življenje kruto,
čudimo se, kako hitro čas mineva,
čudimo se, koliko je bolezni,
čudimo se, koliko je sovraštva,
ljubezen pa imamo za nekaj samoumevnega.

Dobri ljudje
nekateri partnerja ne upoštevajo,
nekateri partnerja razočarajo,
nekateri partnerja ranijo,
nekateri partnerja ponižujejo,
dobri ljudje partnerja iščejo, ker vejo, kaj mu lahko dajo.

Sonce zasije
včasih smo utrujeni,
včasih smo nerazpoloženi,
včasih se zapremo vase,
včasih vidimo samo težave,
vedno se moramo zavedati, da po vsakem dežju zasije sonce.

Del tebe
zapustil sem te, ker si me razjezila,
zapustil sem te, ker si me razočarala,
zapustil sem te, ker si me prevarala,
zapustil sem te, ker si mi lagala,
ampak kljub vsemu bo del tebe v meni vedno ostal.

*

Misliti dobro



Žalostno je, da včasih ljubezen znamo izkazati le preko besed,
ne znamo čustva preleviti v besede in besede nam postanejo ovira,
bojimo se tišine in če ne obmolknemo nam je hudo,
večkrat besed ne izbiramo in zato se nam besede zdijo nepomembne,
zavedati se moramo, da besede lahko tudi ranijo in izrečene besede ne moremo vzeti nazaj,
vseeno so besede naše misli in kdor misli dobro bo tudi dobroto delil.

Duša
zavedamo se lastnega obstoja,
spominjamo se svoje preteklosti,
v sanjah zaidemo v drugi svet,
stalno na nekaj mislimo,
vedno se bomo zavedali, da smo živi, kajti zavedanje je duša.

Zanimiv obstoj
vsak košček peska v puščavi je drugačen,
vsaka kapljica dežja je drugačna,
vsaka bilka trave je drugačna,
vsak oblak je drugačen,
vsak človek je drugačen in zato je naš obstoj tako zanimiv.

*

Čista ljubezen


Tudi v trpljenju je ljubezen,
trpljenje krepi in osvobaja,
trpljenje čisti in opogumlja,
trpljenje celi rane in zdravi,
ko najbolj trpimo, šele takrat, začutimo pravo življenjsko moč in čisto ljubezen.

Rane se ne da zaceliti
čas zaceli rane,
čas izgubo ublaži,
čas izgubo ponotranji,
zaradi časa izgubo boljše dojameš,
zaradi časa izgubo boljše sprejmeš, ampak nekaterih ran se ne da zaceliti.

Strah smrti
ostala boš z menoj večno,
najina ljubezen ne more kar izginiti,
najin raj je že na zemlji,
preveč sva navezana na svoja telesa z mesa in krvi,
rada imava to najino življenje polno napak,
tukaj nama je preveč lepo, zato se toliko bojiva smrti.