Okruški optimizma Misli so bile ostre v fokusu, na robovih pa rahlo zabrisane. Uporabljam mehke izraze: potok, kolovoz, grmičevje. Vse hoče zbledeti kot da ni dovolj volje upreti se dobrikanju smrti. Povsod se mi ponuja – v plesu vrb z vonjem narcis, na tožečem oblačnem nebu tesnobno šumi izpraznjena školjka. V globino se je zasadila ost, povzročila, da je vse izgubilo lesk in sonce se je zaman trudilo s toplimi žarki, temne sence so postale daljše in izrazitejše. Svetlo jadro je obkolilo ducat črnih žen. Povej, so spraševale, je čas? Bile so kot temne zvezde na svetlem nebu, kot blatne solze nesmiselnega življenja. Še vedno hočem biti blag, pazljiv z najostrejšim orožjem, da ne bi škodoval razcvetu pomladi, povzročil pozebe – razpok v lubju, neozdravljivih ran v čutečih krošnjah dreves. Da ne bi polomil trnjev dišečim vrtnicam in kot rovka spodjedal njihovih korenin, pa vendar: ranjenost nič manj ne skeli, tesnoba v sredici ni nič manjša, listi v vetru niso nič bolj živahni, na asfaltu še utripa zmečkano srce. Vedno previdneje mislim, ker vem, da besede krvavijo, govorim le še: milost, čarobno, dehteti, skalpel pozabljen leži v predalu. Konica visoke pete je dovolj ostra, da bi končala šibek utrip na asfaltu. PREKLETI OTOK Videl sem znamenja, pod vodo zaslutil nevidno čer, loščil dragocenost v vzdušju rahločutnosti ob fosforescenci in kot entomostraca občudoval iskreče bitje, ki se je lesketalo kot bi zablestela zvezda na nebu. Morske širjave ne morem izmeriti s prgiščem, ne s pedjo razmejiti neba, z merico stehtati gora in gričev. V duhu rišem mračno čelo, spačene ustnice in obsojajoče oči, tipalke morskih vetrnic so prepovedane in nikoli ne bom vedel njihovih imen, dragulj se je sesul v prah, ki je ostal raztresen po otoku. Nič ne more rasti tu, ne drevesa, ne trava, še manj najlepša roža, modras se je zavlekel v srce. Kdo soncu določa pot? Zrak je prepojen s slanimi kapljami, zemljevid se krči, na meje je legla megla apostazije, skozi solze zrem na sivo morje, ne znam prositi, samo prenesti. Nočni kriki galebov razjedajo misli, valovi so glasni in povzročajo erozijo, na pesku so obležali ostanki sanj, ušesa so se razcvetela v vroče rože: crescendo. Diminuendo. Tišina. BREZ IMENA Rojstvo, ne vem, če so mu botrovale zvezde, skrite, da bi jih opazil čez leta, nisem se oziral za njimi. Sonce že blizu obzorja obarva skoraj ovenele koprive. Kot bi čakale na priložnost, oči sanjajo o pomladnem gozdu. Vse je tako mlado, da sploh še nima imena. Hodim brez čevljev, z otrplimi stopali, hladen dež je spral moje ime, ni ga več na zlati steni. Po žilah plešejo črni pajki. Angelov se ne da prilastiti, lahko jih le srečujem. V zaspanem močvirju ne bom gledal podobe, ki zre vame s kamnitimi očmi. Svetla sled je izginila z neba. ŽIVETI Spet zaznavam vonj divjih rož, saj je čas lahnih poletnih kril in strast je še vedno rdeče barve, lucidni duh pa zanemari število let. Vsak dan se srečam s svojim obrazom, vrtim razpoloženjski prstan, s katerim ne morem odpirati konzerv, saj spreminja le barve v mavrični spekter. Idealiziranje ima poseben čar, dokler se ne zavem pomanjkljivosti. Družim se z nebom, nanj rišem ogenj in v zanosu globoko diham čist zrak. Vse tisto na obali je bilo kratko in razmišljam, če se je sploh zgodilo. Pohodil sem svoj ponos, da ne bi izgubil česar mogoče sploh nimam in ne bom imel. Brez bujno cvetočih rož na oknih, brez svetlega sončnega žarka v duši in tega, da želim, močno čutim, bi luna zbledela kot žerjavica v kaminu. Redko drevo cvete le enkrat, njegovi plodovi zadnjikrat dozorijo, listje se odene v škrlat, se posuši in veje so brez upanja na pomlad. JUTRANJI RAZMISLEK Jutranja zarja oblije zelenje, ko sonce prežene zvezde z neba, obarvane meglice se vlečejo čez poti, misli frfotajo kot ptice. Segajo globoko v modrino in se spremenijo v temne pike. Veje dreves so usločene, okamenijo od začudenja. V zarji je vsa plahost, ki je izražena v milini, v sprostitvi strasti, vse se zgodi in vse se konča v le nekaj minutah, v nesramno lepih pohotnih barvah. Ptice posedajo v krošnjah s spačenimi človeškimi obrazi, njihovi glasovi planejo v crescendo. Vem, da se lahko zgodi kaj groznega, lahko ti kdo stre srce, umre kdo, ki ti največ pomeni. Vedno zaboli, ko trčim ob svoje meje, um narekuje opustitev altruističnih idealov: ko ni več strasti, ni več napak, z ramen visi plašč preteklosti in ne pomaga, da si odpustiš, odpuščajo lahko samo drugi. OKRUŠKI OPTIMIZMA Tu sem naposled v puščavi resničnosti kot Zemlja, ki škriplje okoli sonca. Nazadnje izgubljam vse tudi svojo nepopolnost. Preveč sem se zamudil na ovinkih vsakdana, na bankinah časa, s kopičenjem gmot, ki razdvajajo. Zakrivajo točko vidljivosti in kalijo plemenito veselje. Veča se razdalja, ki povzroča krvavitev z odsevom bolečine na obrazu. Slepa neizkušenost pomešana s trmasto mladostjo. Pisala sva pesmi: jaz obetavne začetke, ona žalostne konce. Neponovljivost je v zavedanju, da nisem več jaz in nikoli več ne bom isti. Zapuščam zaprašeno travo z okruški optimizma v žepih. Pesmi napisal in prevedel: Jože Brenčič Gnetilec besed, ki zapeljujejo Kot da ni meje s sanjami in resničnostjo v pesmih rišem svet s kričečimi barvami in se res trudim, da ne bi ugasnil sonca … Trije verzi iz pričujoče zbirke, ki se še posebej zableščijo med vsemi okruški sveta in črepinjami stvarstva, kakor bi lahko, v skladu z naslovom, tudi poimenovali te pesmi, odpirajo osrednjo pesniško os. Lirski subjekt je namreč bitje, ki biva nekje vmes, med sanjami in tuzemskim (časom, prostorom); a je tudi hrepeneči glasnik, ki se boji, z vsako pesmijo bolj, da bi lahko s svojo poezijo za vedno »ugasnil sonce«. Sončnost, svetloba, upanje … Optimizem torej, ki je v teh pesmih na prafaktorje razstavljena danost, pesnik pa ga poskuša zadržati vsaj na taki, zdajšnji ravni, še bolje pa bi bilo, če bi lahko vse te okruške nekako zlepil in jih povrnil v prvotno stanje. V skladu s časom, v katerem živimo, nas pesnikova odločitev o takem naslovu ne preseneča. Ko na vsakem koraku poslušamo jadikovanje o izgubljeni državi, narodu in zavoženi kulturi, o brezsramnem bogatenju enih in vse večji revščini drugih. Tako je tudi ta svet, v katerem biva osrednji lirski subjekt, svet neskladij (Vedno previdneje mislim, / ker vem, da besede krvavijo ...), surovosti (O, da se ne bi nikoli moralo končati! / V tej uri, ki naju prevzema, pozabiva usodo ...) in neprizanesljivosti (v napadu lucidnosti / sem vedel, da drevesa ljubijo veter: ko brstijo, / poleti, ko v krošnjah trepetajo z listi, pa sem pohitel, / preden se odenejo v škrlat in v zimo stegnejo gole veje ...); a vendarle je potrebno opozoriti še na druge razsežnosti teme razdrobljenega optimizma. Najprej na povsem osebni ravni. Subjekt je namreč zrel človek, nekdo, ki ne išče velikih zamahov v življenju, pač pa se zaveda, da je treba poudariti »srečne trenutke, ki so edino, kar šteje« in ne objokovati priložnosti, ki so se mu (nam) izmuznile iz rok. Prav v iskanju ravnotežja med enim in drugim polom se odpirajo najmočnejši motivi. Ti so večdimenzionalni in nagovarjajo s plastično figuraliko, umeščene v deroč zvočni tok, vendar tudi v zrelo zajezitev, ko je to potrebno. Stil se tako napaja iz izbrušenega detajla, zlasti v pesmih najbolj eksistencialne sorte, avtorefleksivnih trenutkov in koprnečih izpisov dvojine. Ljubezen namreč ni nekaj, za kar bi »potrebovali doktorat«, s čimer subjekt izpriča prednost čustev in nujen umik razuma, če naj bo to tista prava, dražeča, z erotiko in dotiki nabita ljubezen. Ljubezen preprosto je in se zgodi: »V glasu se je šopirila ljubezen …« Druga dimenzija okruškov je gotovo na ravni teme umetnika, pesnika, lovilca besed, ki najprej zdrobi, da bi lahko kasneje premišljeval in na novo gradil. Včasih nas v pesmih celo nagovarja neposredno iz »pesniške delavnice«, nas kot kompas reliefne lirike vodi med besedami in pesniškimi postopki, ko npr. zapiše: »Misli so bile ostre v fokusu, / na robovih pa rahlo zabrisane. / Uporabljam mehke izraze: / potok, kolovoz, grmičevje ...«; in vse to seveda zaradi ene same želje – zbežati proč od mukotrpne tišine (ušesa so se razcvetela v vroče rože: / crescendo. Diminuendo. Tišina.), tistega stanja torej, ki pesnika spremeni v izmučeno telo brez besed, meso, ki ne proizvaja ničesar več in ki zgolj je! Tretji vidik je gotovo v disharmoničnem odnosu do narave, vesolja in tudi ožjega, družbenega sveta. Četudi bi si želel postati nesubtilen posameznik, ki se torej ne bi vznemiril za vsako ceno, mu to ne uspeva (Stojim na obali obupa, / železne klešče stiskajo glavo ...). Če hoče videti (s)lepoto, biti gnetilec besed, mora tudi skozi ostrino, ki mu zapreti z dnom, bolečim finalom, trdim padcem; in ga tako iz oči v oči približa obupu, pesimizmu – protipomenki, proti kateri se pravzaprav skozi celotno pesniško zbirko bojuje. Ker to je pesniška zbirka borbe, želje za obstanek in ohranitev še tisto malo človeškega, kar ga je ostalo. Najbrž tudi v tem tiči razlog, zakaj se je avtor odločil za dokaj strogo kitično urejenost in dokaj skladno oblikovane verze, četudi bi ritem in stil morda peljala v drugo smer. A če so kitice trdni kalupi izmuzljivega ozračja, v katerem subjekt živi, potem mu hitrost izrekanja omogočajo številni miselni prehodi, ritmični sunki, ki so mestoma pravi zvočni zapeljivci bralcev, k temu pa svoje prispevajo še retorična vprašanja in odgovori. Tudi z vidika socialnih zvrsti jezika je situacija podobna. Če so primarni jezikovni elementi znotraj knjižnega jezika pogosto neoromantični, a privzdignjeni v sodobnejše sfere in nadgrajeni, potem je njihovo nasprotje, protipol (ali bolje razumski kontrolor), strokovno izrazje, ki je spretno umeščeno v mehko tkivo pesmi. Ponekod se to razvije v povsem nove dimenzije in pomenske izkušnje, spet drugje zazveni kot ironija, nemoč človeka, ki bi rad vse osmislil in vsemu dal obliko, pomen ter »znanstveno« vrednost, a mu pri tem seveda spodleti. Temeljna vrednost pesniške zbirke Okruški optimizma je tako v njeni snovni večplastnosti, pomenski širini, predvsem pa v neposredni življenjski izkušnji (zrelega) nekoga, ki se z lahkoto podpiše pod verze: »Ne pogovarjam se z ogledalom / in ne zahtevam od njega potrdila. / Ne bom več čakal, da bo prišla, / našel bom srečo v tem, kar imam.« Recenzijo napisal dr. David Bedrač. Okruški optimizma Že sam naslov dvojezičnega izbora poezije slovenskega pesnika Jožeta Brenčiča (1950) napeljuje na naravo tega pesnenja v knjigi, ki je zamišljena, da bo več kot za »dve državi bralcev« z našega okolja. »Okruški« z ene strani aktualizirajo singularnost »razsutega tovora«, tisto razdrobljenost, ki vleče za seboj določen tragični nesmisel, nekaj kar naj bi bilo »ostanek ostanka«, po drugi strani apelirajo na bralčevo zavest o tem, da so neke prepoznavne in pomembne celote šle mimo samo kot okruški, kar nas potegne v raziskovanje tega, kar ni prišlo do sem. Oba pod- teksta delujeta poetsko učinkovito in potrjujeta avtentičen pesniški projekt iz katerega pesni naš pesnik. O čem? O optimizmu kot nam pove ostanek naslovne sintagme. Z ozirom na to, da optimizem ni abstraktna kategorija ampak vrsta kompleksne in zapletene energije, katere drugo ime je vitalizem, bodo lahko dobrodušni in literarno podkovani bralci prepoznali to vitalnost in ji slediti v dveh sferah: v doživetosti in jezikovni osveščenosti, ki jo ima ta poezija. Pesnik pesni direktno o zaznanem, kar pomeni, da ne reafirmira opisovalno prvenstveno pesniških prijemov in ne gre proti metataforičnemu zgoščevanju in slikovitosti, ampak ostaja pri neki specifični pridušeni izpovednosti, ki ne gre niti k ironizaciji, niti k idealizaciji občutij, ampak gre po srednji poti in jo zlahka jemljemo kot znak avtorjeve prepoznavnosti. V pesmih se odraža določena dramska napetost, ki ne preide v patetiko in izumetničenost ali melodramatičnost »velikih« besed, ampak gre skozi »filter« avtentične – osebne, evokativne ali raziskujoče doživetosti. Jezikovna samozavest v Brenčičevih pesmih ne pelje k aleksandrijskosti in metapoetskosti, da bi bila »uporabljena« za izpraševanje o napisanem, saj pesmi že razvozljavajo intimno doživetost ali pa gre za t.i. poezijo čudovite osebne kulise (locus amoenus), kjer je narava vir ali izvir poetskega doživljanja ali iz posrednega doživljanja, imenovanega doživetost (stanja, emotivno - psiholoških – miselnih procesov ipd.) Eno od izrazitih lastnosti tega rokopisa je odsotnost tipičnih tematsko – motivskih poudarkov (Ljubezen, smrt, življenje, narava, družina in drugo), ki se jih poetski izraz le bežno dotika. Vseeno bi lahko rekli da je doživljanje narave eden od poetskih poudarkov tega pesnenja, druga pa prilagojena izpovednost, v kateri sta v ozadju dojemanje časa in minevanje ... Pesem se pokaže kot poetska pot k zamolčanim osebnim dogodkom iz intimnega naravnega okolja, v katerih se občutijo odsevi in odbleski. V teh poetičnih ključih je napisana večina najbolj reprezentativnih in tipičnih poetskih sklicevanj v knjigi, od katerih bomo omenili nekatere, v katerih se čuti da »obstaja odmev nekega stavka / z obrisi izgubljenega odseva preteklosti«, kakor pravi pesnik v duševni izkaznici »Minljivost«. V tem bi se našle predvsem pesmi: »Ranljivost srca« in »Ugašanje«, »Koprive v pepelniku« in »Čudežna trata«, »Misli v žledu« in »Odsevi«, »Med zlatimi stenami in »Spoznanje«, »Brez vejic in pik« in »Rešitev uganke v pepelu« ... Avtor je v tej knjigi zaokrožil svoje dosedanje ukvarjanje s poezijo, za katero se lahko reče, da je bližje zmernemu tradicionalnemu pesniškemu konceptu, po čemer deluje nekoliko anahrono in netipično za sodobno slovensko pesništvo, ampak dejstvo je, da se je izognil rimi in drugim anahronizmom tradicionalnega pesnenja, kar zagotavlja, da se bo na pesniški poti Jožeta Brenčiča zgodilo veliko presenečenj, ki jih nestrpno pričakujemo. Recenzija: Miljurko Vukadinović Prevedel: Jože Brenčič O avtorju Jože Brenčič, 25. 6. 1950, pravnik, živi v Podlipi pri Vrhniki, po končani srednji šoli je študiral na Pravni fakulteti v Ljubljani. Objavlja na Literarnem valu, na pesem.si, na Lirik.si, na FB i sodeluje na literarnih natečajih v Sloveniji, Srbiji, Hrvaški, Bosni in Hercegovini, Črni Gori in v Avstriji. Je član Literarnega društva RIS, Idrija. Odlomki njegovih pesmi so objavljeni v knjigi 50 avtorjev Valovanje misli, založba Literarni val 2012 IBN 978-961-93292-0-7 Objave u zbornikih:
Priznanja:
Svoje pesmi bere na raznih recitalih, manifestacijah v Sloveniji, Srbiji, Hrvaški in Bosni in Hercegovini.  | Krhotine optimizma Misli su oštre u fokusu, na ivicama malo nejasne. Koristim blage reči: potok, staza, žbunje. Sve hoće da bledi kao da nedostaje volja odoleti umiljavanju smrti. Nudi mi se svuda – u plesu vrba sa mirisom narcisa, na tužnom, oblačnom nebu, čuje se šum prazne školjke. Oštrica se zarila duboko, te je sve izgubilo sjaj, a sunce se uzalud mučilo sa toplim zracima, tamne senke postale su duže i izrazitije. Svetlo jedro okruženo je tucetom crnih žena. Reci, da li su pitale: ima li vremena? Bile su kao tamne zvezde na svetlom nebu, kao blatnjave suze besmislenog života. Još uvek želim biti blag, oprezan sa najoštrijim oružjem, da ne bih škodio procvatu proleća, izazvao mraz – pukotine u kori, neizlečive rane u osetljivim krošnjama drveća, da ne bih slomio trnje mirisnim ružama i kao rovka uništavao njihove korene. Pa ipak: rana ništa manje ne boli, teskoba u jezgru nije ništa manja, lišće na vetru nije življe, na asfaltu i dalje kuca smrvljeno srce. Sve opreznije mislim, jer znam da reči krvare. Govorim još samo: milost, čarobno, mirisati ... Skalpel leži zaboravljen u fioci. Štikla je dovoljno oštra da okonča slab puls na asfaltu. PROKLETO OSTRVO Video sam znakove, osetio sam nevidljiv greben pod vodom, polirao blago u atmosferi osetljivosti uz fosforescenciju i kao entomostrac divio se blistavom biću, koje je svetlucalo kao kada bi zablistala zvezda na nebu. Širinu mora ne mogu izmeriti šakom niti pedljem razgraničiti nebo, niti vagom izmeriti planine i brežuljke. U duhu crtam mračno čelo, iskrivljene usne i prekorne oči, pipci morskih anemona zabranjeni su i nikada neću znati njihova imena, dragulj se raspao u prah, koji je ostao rasut po ostrvu. Ništa ne može tu da raste, ni drveće, ni trava, pogotovo ne najlepši cvet, poskok se u srce zavukao. Ko određuje kretanje suncu? Vazduh je natopljen slanim kapima, mapa se smanjuje, na granicama je magla apostazije, kroz suze zurim u sivo more, ne znam da molim, samo znam da podnosim. Noćni krici galebova paraju misli, talasi su glasni i izazivaju eroziju, na pesku leže ostaci snova, uši su procvetale u vruće cveće: crescendo. Diminuendo. Tišina. BEZ IMENA Rođenje, ne znam da li su mu kumovale zvezde, skrivene da bi ih primetio tokom godina, nisam se za njima osvrtao. Sunce već blizu horizonta, obojilo je skoro uvele koprive. Kao da čekaju priliku, oči sanjaju prolećnu šumu. Sve je tako mlado da još uopšte nema imena. Hodam bez cipela sa utrnulim stopalima, hladna kiša isprala je moje ime, nema ga više na zlatnom zidu. Po venama plešu crni pauci. Anđeli se ne mogu prisvojiti, mogu ih samo sretati. U pospanoj močvari neču gledati lik koji zuri u mene kamenim očima. Svetao trag je nestao sa neba. ŽIVETI Opet osećam miris divljeg cveća, jer sada je vreme lakih letnjih haljina, strast je još uvek crvene boje, lucidan duh ignoriše broj godina. Svakog dana se sretnem sa svojim licem, okrećem prsten raspoloženja, kojim ne mogu otvarati konzerve, jer on samo menja boje u spektru duginih boja. Idealizacija ima posebnu draž, sve dok ne postanem svestan nedostataka. Družim se sa nebom, crtam na njemu vatru i u zanosu duboko udišem čist vazduh. Sve ono na obali bilo je kratko i razmišljam da li se uopšte desilo. Zgazio sam svoj ponos da ne bih izgubio nešto što možda uopšte nemam i neću imati. Bez bujnog cvetanja cveća na prozorima, bez svetlog sunčevog zraka u duši, bez toga da želim i snažno osećam, mesec bi izbledeo kao žar u kaminu. Retko drvo cvate samo jednom, njegovi plodovi sazru poslednji put, lišće se odene u skerlet, osuši, i grane se ne nadaju proleću. JUTARNJE RAZMIŠLJANJE Zora obasja zelenilo kad sunce otera zvezde sa neba, obojena magla vuče se po putevima, misli lepršaju kao ptice, dopiru duboko u plavetnilo i pretvore se u tamne tačke. Grane drveća su povijene, skamenjene od čuđenja. U zori je sva bojažljivost, koja je izražena u ljupkosti, u oslobađanju strasti, sve se dogodi i sve završava u nekoliko minuta u bestidno lepim požudnim bojama. Ptice posedaju u krošnjama sa iskrivljenim ljudskim licima, njihovi glasovi buknu u krešendo. Znam da se može desiti nešto strašno, da ti neko slomi srce, da neko umre ko ti najviše znači. Uvek zaboli kada se sudarim sa svojim ograničenjima, um diktira napuštanje altruističkih ideala: kad nema više strasti, nema više grešaka, sa ramena visi kaput prošlosti i ne pomaže oprostiti sebi, samo drugi mogu praštati. KRHOTINE OPTIMIZMA Konačno sam tu u pustinji stvarnosti kao Zemlja koja škripi oko sunca na kraju gubim sve, takođe i svoju nesavršenost. Suviše sam propustio na krivinama svakidašnjice na bankinama vremena gomilanjem materija koje razdvajaju. Zaklanjaju tačku vidljivosti i remete plemenitu radost. Povečava se rastojanje koje izaziva krvarenje sa odsjajem bola na licu. Slepo neiskustvo pomešano sa tvrdoglavom mladošću. Pisali smo pesme: ja obećavajuće početke, ona tužne završetke. Jedinstvenost je u svesnosti da više nisam ja i više nikada neću biti isti. Napuštam prašnjavu travu sa krhotinama optimizma u džepu. Mesitelj reči koje zavode Kao da ne postoji granica između snova i jave u pesmama slikam svet drečećim bojama i zaista se trudim da ne ugasim sunce ... Tri stiha iz ove zbirke, koji posebno zasjaje među svim krhotinama sveta i krhotinama tvorevina, kao što bismo mogli, u skladu sa naslovom, da imenujemo te pesme, i koji otvaraju centralnu pesničku osu. Lirski subjekat je, naime, biće koje biva negde između, između snova i ovozemaljskog (vremena, prostora); ali je i žudeći glasnik koji se sa svakom pesmom sve više boji da svojom poezijom zauvek ne »ugasi sunce«. Vedrina, svetlost, nada ...Dakle, optimizam, koji je u ovim pesmama na prafaktore rastavljena realnost, a pesnik nastoji da ga zadrži barem na takvom nivou kakav je sada, i bilo bi još bolje ako sve te krhotine nekako zalepi i vrati u prvobitno stanje. U skladu sa vremenom u kojem živimo, nas odluka pesnika za takav naslov ne iznenađuje. Kada na svakom koraku slušamo jadikovanje o izgubljenoj državi, narodu i upropašćenoj kulturi, o besramnom okoriščavanju jednih i sve većoj sirotinji drugih. Tako je i ovaj svet u kojem živi centralni lirski subjekt, svet odstupanja (Sve opreznije mislim, / jer znam da reči krvare ...), svireposti (O, da se nikad ne bi moralo završiti! / U ovom satu koji nas obuzima zaboravimo sudbinu ...) i nemilosrdnostii (u napadu lucidnosti / znao sam da drveće voli vetar: kada pupi, / leti, kada u krošnjama treperi lišće, pa sam požurio, / pre nego što se odene u skerlet i zimi pruži gole grane ...); ali ipak treba skrenuti pažnju i na druge dimenzije teme fragmentovanog optimizma. Prvo na čisto ličnom nivou. Subjekt je, naime, zreo čovek, neko ko ne traži velike preokrete u životu, nego je svestan da treba naglasiti »srećne trenutke, koji jedino nešto znače« a ne oplakivati propuštene prilike koje su (nam) iskliznule iz ruku. Baš u traženju ravnoteže između jednog i drugog pola otvaraju se najjači motivi. Oni su višedimenzionalni i iniciraju živopisnu figuraliku, postavljeni u bujicu zvučnog protoka, ali i u zrelo obuzdavanje kada je to potrebno. Tako se stil napaja isklesanim detaljem, pogotovo u pesmama najviše egzistencionalne vrste, autorefleksivnih trenutaka i čežnjivih ispisa dvojine. Ljubav naime nije nešto za šta nam “treba doktorat«, čime subjekt daje prioritet emociji i nužno povlači razum, ako je ona prava, iritirajuća, erotikom i dodirima nabijena ljubav. Jednostavno, ljubav postoji i dogodi se: »U glasu se šepurila ljubav ...« Drugi aspekt krhotina je sigurno na nivou teme, umetnika, pesnika, hvatača reči koje najpre raskomada da bi mogao kasnije razmišljati i nanovo graditi. Ponekad nas u pesmama čak oslovljava direktno iz »radionice poezije«, kao kompas reljefne lirike vodi nas između reči i poetskih postupaka, tako što, naprimer, napiše: »Misli su bile oštre u fokusu, / na ivicama malo nejasne. / Koristim blage reči: / potok, staza, žbunje ...«; i sve to, naravno, samo zbog jedne jedine želje – pobeći daleko od mukotrpne tišine (uši su procvetale u vruće cveće: / krešendo. Diminuendo. Tišina.), naime onog stanja koje pesnika pretvori u iscrpljeno telo bez reči, meso koje ne proizvodi više ništa i samo postoji! Treći aspekt jeste zacelo u disharmoničnom odnosu prema prirodi, svemiru i onom užem društvenom svetu. Iako bi želeo da postane nesuptilan pojedinac koji se ne uzbuđuje po svaku cenu, to mu ne uspeva (Stojim na obali očaja, / čelična klješta stežu glavu ...) ako hoće da vidi (s)lepotu, ako hoće da bude mesitelj reči, mora i kroz oštrinu, koja mu preti dnom, bolnim finalom, tvrdim padom; i tako ga, oči u oči, približi očaju, pesimizmu – kontraznačenju, protiv kojih se, zapravo, bori kroz čitavu pesničku zbirku. Jer to je pesnička zbirka borbe, želje za opstanak i očuvanje još ono malo ljudskog što je ostalo. Verovatno je u tome razlog što se autor odlučio za uređenost strofa i skladan oblik stihova, iako bi ritam i stil mogli da vode u drugom smeru. Ali ako su strofe neuhvatljiva atmosfera u kojoj subjekt živi, onda mu brzinu izražavanja omogućavaju brojni misaoni prelazi, ritmički udari, koji su mestimično pravi zvučni zavodnici čitalaca. Tome doprinose i retorička pitanja i odgovori. I sa gledišta socjialnih žanrova jezika slična je situacija. Ako su primarni jezički elementi unutar književnog jezika često neoromantički, ali podignuti u modernije sfere i nadgrađeni, onda je njihova suprotnost, antipol (ili, bolje rečeno, kontrolor razuma), stručna terminologija koja je vešto postavljena u meko tkivo pesme. Ponegde se to razvije u sasvim nove dimenzije i iskustvena značenja, drugde opet zvuči kao ironija, bespomoćnost čoveka koji bi svemu hteo da da neki smisao, oblik, značenje i »naučnu« vrednost, ali mu to ne uspeva. Osnovna vrednost pesničke zbirke Krhotine optimizma je, dakle, u njenoj višeslojnosti, semantičkoj širini, ali pre svega u direktnom životnom iskustvu nekoga (zrelog) ko s lakoćom potpisuje stihove: »Ne razgovaram sa ogledalom / i od njega ne tražim potvrdu. / Neću čekati da dođe, / naći ću sreću u tome što imam.« Recenzijo napisal dr. David Bedrač. Prevedel: Jože Brenčič Krhotine optimizma Već sam naslov dvojezičnog izbora poezije slovenačkog pesnika Jože Brenčiča (1950) upućuje na prirodu ovog pevanja u knjizi zamišljenoj da bude za više od „dve zemlje čitalaca“ iz našeg okruženja. „Krhotine“,sa jedne strane aktuelizuju pojedinačnost „rasutost tereta“, onu usitnjenost koja povlači izvesnu tragičnu beznačajnost, nešto kao „ostatak ostatka“ a sa druge, prizivaju čitaočevu svest o tome da su od neke prepoznatljive i značajne celine pretekle samo „krhotine“ što nas uvlači u potragu za onim što dovde nije stiglo. Oba pod- teksta deluju poetski delotvorno i afirmišu jedan autentičan poetski projekat iz koga naš autor peva. O čemu? O optimizmu, kako nam kaže ostatak naslovne sintagme. Budući da je optimizam nije apstraktna kategorija već vrsta složene i zamršene energije za koju je drugo ime vitalizam, blagonakloni i književno spremni čitaoci mogu tu vitalnost prepoznavati i tragati za njom u dve sfere: u doživljajnosti i jezičkoj osvešćenosti koju ova poezija poseduje. Pesnik ne peva direktno iz opažajnosti što znači da ne reafirmiše opisivačko kao prevashodno poetsko sredstvo te ne ide prema metaforičkom zgušnjavanju i slikovitosti već ostaje pri jednoj specifičnoj vrsti prigušene ispovednosti koja ne ide ni ka ironizaciji ni ka idealizaciji odnosnog i osećajnog registra, već ima svoj srednji put osvojen u toj meri da ga uzimamo kao znak autorskog raspoznavanja. U pesmama činodejstvuje izvesna dramska napetost ali ona ne odvlači u patetiku, afektaciju ili melodramatičnost „velikih“ reči , već prolazi kroz „filter“ autentične doživljajnosti - lične, evokativne ili preispitujuće. Jezička samosvest u Brenčićevim pesmama ne vodi ka aleksandrijskom i metapoetskom, da bi se „trošila“ na upitanosti o napisanom i pesmi već jezičku razigranost razmotava ka događajnosti intimnoj ili ide za tzv. poezijom divnog osobenog krajolika (locus amoenus) gde je priroda izvor ili uvir poetske događajnosti ili, pak, peva iz posredovane događajnosti koju smo imenovali doživljanost ( stanja, odnosi,emotivno-psihološko- misaoni procesi i tsl. ). Jedno od izrazitih svojstva ove rukoveti pesama jeste i odsustvo tipičnih tematsko-motivskih akcentovanja (ljubav,smrt, život, priroda, porodica i drugo) jer ih poetska iskaznost gotovo podrazumeva letimično ih dodirujući. Ipak bi se moglo reći da je doživljaj prirode jedna od poetskih žiža ovog pevanja a druga osobenost jeste prigušena ispovednost u čijoj su pozadini shvatanje vremena i motiv prolaznosti... Pesma se ukazuje kao poetski put ka neispričanim ličnim događajima iz intimnog i prirodnog okruženja čiji se odblesci i odsjaji osećaju. U tim poetičkim ključevima spisana je većina najreprezentativnijih a tipičnih poetskih oglašavanja u knjizi, od kojih ćemo pomenuti nekolike kojima se oseća da „postoji odjek neke rečenice/s obrisima izgubljenog sjaja prošlosti“, kako poesnik kaže u duševnoj iskaznici „Prolaznost“. Tu bi se pre svega našle pesme: „Ranjivost srca“ i „Gašenje“, „Koprive u pepeljari“ i „Čarobni travnjak“, „Misli u ledu“ i „Odsjaji“, „Među zlatnim zidovima“ i „Saznanje“, „Bez zareza i tačaka“ i „Rešavanje zagonetke u pepelu“... Autor je u ovoj knjizi zaokružio svoje dosadašnje bavljenje poezijom za koje se može reći da je bliže jednom umerenijem tradicionalnijem pesničkom konceptu, po čemu deluje pomalo anahrono i netipično za savremeno slovenačko pesništvo ali, činjenica da je izbegao rimu i druge anahronizme tradicionalističkog pevanja, garantuje da će se na poetskom putu Joža Brenčića desiti mnoga iznenađenja koje sa nestrpljenjem iščekujemo. Beleška o autoru Jože Brenčič, 25. 6. 1950, pravnik, živi u Podlipi pri Vrhniki, posle srednje škole studirao je na Pravnom fakultetu u Ljubljani. Pesme piše od šestnaeste godine. Nije imao nameru objavljivati svoje pesme ali je pre nekoliko godina ponešto objavio na forumovima proze i poezije na internetu. Član je Literanog društva RIS Idrija. Svoje pesme prevodi na Srpski jezik. Ova zbirka “Okruški optimizma / Krhotine optimizma” je prvenac. Odlomci njegovih pesma objavljeni su u knjizi 50 autora Valovanje misli, založba Literarni val 2012 IBN 978-961-93292-0-7 Objave u zbornicima:
Priznanja:
Svoje pesme čita na raznim recitalima, manifestacijama u Sloveniji, Srbiji i Hrvatskoj i Bosni i Hercegovini. |
|
Spletni čas nastaja pod okriljem Društva VNL  Ste za kreativno pisanje? Kliknite na 365 tem!    |
|
Vse pravice pridržane. Vsi likovni elementi, fotografije ter besedilo na teh straneh so avtorsko delo. Reproduciranje ni dovoljeno brez predhodnega pisnega dovoljenja.
Copyright © Kulturno društvo VNL, vse pravice pridržane
