MENU‎ > ‎Poezija‎ > ‎Objave - Poezija‎ > ‎

Pablo Neruda za mene, avtorica: Rozaida Naglav

objavljeno: 16. maj 2019 23:51 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 17. maj 2019 00:20 ]

PABLO NERUDA ZA MENE (Haibun*) 


Govoril si o ljubezni. Trdil, da so galebi travniške marjetice neba, ker galebi so beli kot marjetice s „kljunasto“ rumeno. Meni se je zdelo pomembno, da se v kakšnem detajlu ne strinjam s teboj, ker ni vseeno, zakaj se igraš z gumbi na moji bluzi. Ne maram klišejev, a gumbi to mimogrede postanejo. Zato sem ti upadla v besedo s trditvijo, da muhasti galebi niso povsem beli in da rumeno Sonce z rožnimi listi belih oblakov ni kar nekaj, ter da je zato Sonce edina marjetica na nebu, ki šteje, če že govoriva o takem cvetenju neba. 

No, morala sem te premakniti h očitnem, ker si skoraj z vrhom jagodic prišel do mojih nemirnih bradavic, a ti si še naprej zagovarjal galebe govoreč, da so jim sivo-črni robovi na krilih ostali od takrat, ko jih je neki bedak hotel narisati. 

Galebi se nikoli ne rišejo. Njih si moraš poželeti, da bi leteli čez celo nebo,“ so šelestele tvoje besede kot mehke peruti, ki me nosijo tja, kjer to šelestenje postaja tudi moje. 

In tako. Tvoja kolena med mojimi koleni. Najprej eno, potem, povsem naravno, mehko in nežno, čeprav rahlo nerodno, še drugo ... in jaz sem ti verjela. Vse. Da zmorem leteti. Da me je na nebu več kot Sonca. Navsezadnje, veter je nakopičil oblake, da je vse potemnelo, ali pa se je to samo tako zdelo, ko sem skozi trepalnice sledila pticam. Belim. Brez robov, na katere se zapenjajo gumbi. 

Potem si mi recitiral pesem Pabla Nerude naj ne odidem niti za hip in jaz sem te vprašala, ali si to pesem napisal zame, ker kdo bi pomislil na nekega Pabla s kraja sveta, ko v njegovih očeh ni neba po katerem bi prav jaz letela kot galeb podoben travniški marjetici. 

Potem so bile stvari. Običajne. Življenje pač, ki teče ... 

In tako. Enooko vesolje bulji vame. Že dlje časa. Nocoj je njegovo oko povsem okroglo. Pravi kliše nokturna v času polne lune. Ti kot po navadi mirno spiš in se ne zmeniš za mojo nespečnost. Zato poslušam na valovih radia literarni večer. In naenkrat resni recital iste pesmi - … ne odidi niti za hip ... Zaželela sem si, da se odpre nebo za letenje in da se vse ponovi, ampak ni bilo enako, kot takrat, ko si ti zmedeno govoril o ljubezni, ker sem takoj pomislila na Nerudo, pa on, kakor tudi ti, ni bil več samo za mene. 


Komorni insert

v gluho noč zaide

netopirjev let



Haibun* – oblika književnosti, ki ima korenine na Japonskem. Kombinira prozo in haiku. 



Rozaida Naglav