MENU‎ > ‎Poezija‎ > ‎Objave - Poezija‎ > ‎

Solo na spirali, avtor: Alenka Mihorič, marec 2016

objavljeno: 12. mar. 2016 21:04 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 12. mar. 2016 21:07 ]

Sanje skozi snežinkino oko


Končno.

Prihajam iz kroga v kvadrat.

Tvorijo ga zmrznjeni šesterokotniki.

In kot da ni dovolj geometrije,

vse skupaj prebada neskončna premica.


Ravnin tako ali tako ni.

Končno lahko plezam

po rezkosti resnic.


Svet je popoln.

Svet je raven.

Sveta ni.

Materija so sanje.

Lahko se vrtim

okoli lastne premice.



Zamolčano


Kako povedati nekaj,

če že vnaprej poznaš odziv?

Vidim zamrznjen pogled,

zaprta vrata.


Nočem lagati.

Preveč sva si podobni,

bolj kot želim priznati.

Razlika je le v pozabljanju.

Vsega, kar ni lepo.

Vsega, kar boli.


Kako ubežati premolku

med kakofonijo življenja,

natrpano z balastom dni,

da bi si duši odpočili,

da bi oko spet zaznalo

neznaten trzaj paličice?


Hočem nekaj več

kot zgolj imitacijo,

v katero veruješ.



Vseeno kdaj


v julij se tihotapijo

koščki decembra

takrat vem

da je koledar brez pomena

a kot zacvrči vsaka snežinka

ki prileti v kresni ogenj

se poletne sanje zbujajo v hlad


dan ki sledi

ni enak včerajšnjemu

ko so oči govorile

in usta poslušala

le srce je molčalo



Kako lahko


Kako lahko je imeti rad všečne stvari,

ki lepšajo dneve in brišejo solze krokodilom.

Stvari, ki jih ni ob tebi in jih samo želiš,

čeprav jih ne potrebuješ.


Kako lahko je ljubiti prijazne ljudi,

ki niso nikomur ubili otroka.

Ljudi, ki jih obdaja množica somišljenikov

in ne kažejo zavisti.


Kako lahko je hoditi po gladki cesti,

ki pelje k navideznim ciljem.

Lahko greš bosonog in praznih rok,

zaprtih oči, a se ne izgubiš.


Kako lahko je žvižgajoč zreti v oblake,

ko gre mimo nekdaj poznana oseba,

ali prezreti v prošnji iztegnjeno dlan,

da obdržiš svoj mir.


Kako lahko je ostati molčeč in moder,

kjer mesarijo hamurabijevi zakoni.

Tako ne moreš izgubiti igre moči

in odideš nepoškodovan.



Za ljudi


gore ne bodo brale

a na njihova melišča polagam besede

katerih korenine med kamenjem

iščejo hrano in trdno točko

praresnic in zakonitosti


travniki ne bodo brali

a na njihova stebla obešam besede

katerih semena počasi zorijo

in se ozirajo po krpici prsti

za vznik vsega kar je dobro


reka ne bo brala

a v njene valove izlivam besede

ki venomer plavajo proti toku

da ne bi končale v mrtvici

ampak našle svoj izvor


ljudje bodo brali

pred njihove oči zlagam besede

ki jih ne razumejo

in dalje podirajo vrhove

in naprej zastrupljajo zemljo

in zidajo betonske jezove



Prhnenje


hodim po suhem listju

zdi se da so to trupla dni

ki so nezavedno spreminjala barve

dokler se niso zvila in odpadla


v barvah je prebivala sreča

dokler je lahko upala da jo bo nekdo

vendarle opazil tam med žilami

na vsaki točki stika


pod nogami kjer se menjava

teža levega in desnega stopala

se spreminjaš v prah nedoločljivega

odtenka minevanja


nekoč me je pretresla razstava slik

naslikanih iz blata in obstaja

čisto majhna verjetnost

da se bom nadaljeval kot eksponat



Solo na spirali


imam lomljivo telo ki ponavlja iste gibe dokler se ne zlomi

išče svoj prostor v množici teles pleše svoj solo

se trudi da ne ovira drugih teles ki ponavljajo druge gibe

duše se prepletajo zavozlavajo in razpletajo

večina od njih se nikoli ne dotakne med seboj

včasih se zrcalijo ena v drugi drugič uživajo v lepoti kaosa


najmanj en del mene ne priznava nekaterih razsežnosti

dobim novo telo nove kosti mišice žile nove mehke organe

nove možgane in nov glas za odtenek nižji od prejšnjega

lahko začnem vaditi nove gibe s katerimi nekoga nahranim

duša pa ostane enaka in ista samo nihati začne z drugimi frekvencami

da se uskladi s telesom ki ponavlja gibe dokler se ne zlomi



Pesmi napisala: Alenka Mihorič



Alenka Mihorič je rojena 1958 v Mariboru. Po poklicu je univ. dipl. inž. računalništva. Pesmi piše že od 13. leta. V gimnaziji je obiskovala literarni krožek in objavljala v šolskem literarnem glasilu.


Leta 2010 je v samozaložbi izdala pesniško zbirko s fotografijami Preprosto roža, samostojni prvenec, ki vsebuje 40 sonetov, posvečenih naravi. Leta 2014 je v samozaložbi izdala zbirko Kodeljice, ki je bila nominirana za najboljšo samozaložniško pesniško zbirko, izdano v letu 2014 (JSKD). Svoje knjige tudi sama oblikuje.


Aktivno sodeluje na spletnem pesniškem portalu pesem.si, ki je uredniško moderiran in najboljše pesmi vsako leto izidejo v zborniku (doslej objavljene pesmi v zbornikih 2012, 2013, 2014 in 2015). Prisotna je tudi v spletni literarni reviji Locutio ter portalu Literarni val. Na blogu MMC objavlja izključno sonete.


Na državno srečanje seniorskih piscev V zavetju besede se je uvrstila v letih 2011 in 2012. Objave ima tudi v zborniku Blogozija 4 in v dveh številkah revije Apokalipsa (haiku).


Je članica literarne sekcije KUD JaReM Zg. Pirniče in literarnega društva RIS Idrija, kjer objavlja pesmi v zbornikih (Zaris v čas 2012, 2013, 2014, 2015).


Na literarnem natečaju „Vrnitev v preteklost“ Žiri 2014 je dosegla 5. mesto v poeziji.


V prostem času sodeluje na literanih večerih, ukvarja pa se tudi z botaniko in fotografiranjem.