Sonet družini Želite, da vam upravičim obstoj. Diploma, dekle in prijatelji ustrezni. Tako moj je prazen zbiralnik ljubezni, saj vaša ljubezen zahteva pogoj. Pretveza skrbi skrbno skriva nadzor, ki dušo duši, vrata srcu zapira. Pa vendar se čudim, od kje bol izvira. Mižim, da realnosti nudim odpor. Počasi, počasi odpiram oči, resnica po koščkih sestavlja praznino. Zamera se v lavi učenja topi, spreminja se v sladko odpuščanja vino. Sprijaznim se s tem, da še vedno boli, dvignem kozarec za svojo družino.
Solza v dežju Ko v sobo stopi rdečih lic glasba v srcu zaigra melodiji se predam ljubezni me premami klic. Kako upreti se skušnjavam tonem globlje v njene oči ko nazaj več ni poti v neskončnosti obupa tavam. Negotovost me obhaja s čustvi se razum bori Ali me samo zavaja? Vedno bolj je vroča kri. Misel, da ljubezen traja kot solza v dežju se izgubi. Zgolj Jaz Nisem tisti, ki si želim biti nisem ta, ki se mu želim izogniti sem zgolj Jaz s svojimi mislimi svojimi čustvi vsemi deficiti prednostmi norostmi in kot takega sprejemam brezpogojno ta nepopolni Jaz njegovo senco in svetlobo nasmehe in turobo. in v tej nepopolnosti najdem lepoto bitja začutim duše emblem eno z naravo eno z vsem. BR 5 |