---

SPREMENLJIVOST 


vedno me zanima isti kos neba 
čudno je 
da fotografiram jesenske motive 
leto za letom 
ozke ulice primorskih mest 
labode na jezerih 
odseve dreves na gladini 
nenadoma je vse enostavno 
listi v jesenskih barvah 
ženske in živali tudi vrtnice 

znova in znova isti motivi
toda v drugačni svetlobi
nebo ni enako
kot bi hotel prestaviti čas
in trajanje
oči neke druge osebe
čeprav iste
glas drugače zveni podnevi
drugače ponoči
ko je nežen in božajoč
kot bi se slačil
drugačna si kot včeraj

---

SKLEŠI DO KONCA


Potok šumi pesem
čez skale spomina.
Zdaj balade, žalostinke,
nato poskočne viže,
šepeče vejam
sklonjenim na vodo.

Skale so utrujene,
poraščene z muljem časa,
spolzke kot poti vsakdana.
Ne iščem več kotičkov,
razigranosti kot kdaj spomladi,
korak je počasnejši.

Poteze niso vihrave
mimo zgrajenih mostov
in poti, ki jih označuješ
v vseh odtenkih želja
mladostne vihravosti
med spolzkimi gobami.

Obleka je raztrgana,
prtljaga je težka in krvava,
povsod so sledi trnja.
Potok še vedno šumi,
Naj skleše do konca
te skale spomina.

---

MORJE IN STAREC


tistega poletja nisem razmišljal
o svetlobnih letih oddaljenosti med svetovi
in poletel med ozvezdja
na krilih ki so zrasla po nekaj kozarcih vina
na vrtu gostilnskega lokala ob morju

za svoj svet sem stkal nebo
ki se ga dotikam s svojo drznostjo
sonce ima zame veliko časa
celo luni posoja svojo svetlobo
in morje se blešči v svoji hrupnosti

mesečni sij hladi moje čelo
rdeče vrtnice me omejujejo s svojimi trni
moral bi jih zapreti v kletko za divje zveri
da ne bi bile nevarne s svojo lepoto
hočem biti kot drevesa ki ozelenijo vsako pomlad

besede so kot jata črnih vran
krakajo krakajo po gostiji s češnjami
nezadovoljne s tem kar so uničile
koraki odzvanjajo kot moja praznina
v slutnji granitnih lilij ki barvajo moj obraz

nočni obraz na nebu je zaskrbljen
ko ob svitu zaklenkajo zvonovi
in morje je nasičeno s sedanjostjo
ne bo me ko bo sonce obarvalo tvoje oči
razkošje vedno rani in izvabi solze

---

KAM JE ODŠLA


Povsod srečujem srečo,
na fotografijah,
dotika se me z melodijo,
trepeta v krošnjah
in šepeta v poletnih večerih.

Strmi vame
z začudenimi očmi
na obronkih hotenj,
ko se pogrezam
v živi pesek vsakdana.

Kaplja tišine
izzveni čez dan v večer,
ko lovim ravnotežje
na robu noči
in jo pretvorim v misel.

Nič ni za vedno,
žar zbledi,
kava se ohladi,
cigareta ugasne
in čas mine.

Pozimi mi je nosila pomlad
po kapljah in snežinkah.
Ustvaril sem jo zase,
postalo ji je tesno v oblačilu,
pomahala mi je z odhajajočega vlaka.

---

RAVNOVESJE


Spotikam se na hodnikih časa,
spremljaš me in greješ kot sonce,
žariš kot zvezda v mojem prgišču.

Kdaj boš odstrla obličje, da bom videl
tvoj pravi obraz, tvoje oči,
če še gnezdim v njih,
če je izvir še tako bister in čist,
da bom slišal peti svojo kri v steblu?

Med tem, ko blodim po ulicah razuma
skozi mračen gozd,
vidim, da je tvoj obraz bled.
Ko kresnice prižgejo lučke
izstopiš in izgineš v temi
obdana z nočjo, s hišami in sencami.

Misli so se razlile, ko je luna čakala poldne
vsa prekrita z bledim pepelom,
pomeni med vrsticami,
ko črke plešejo med napisanim
in izgovorjenim na poti umiranja.

Ko zgrabim čas med spomini,
poganjki drhtenja brstijo v trenutkih kipenja.
Oblečena v rdečo obleko
se pojaviš med snom in omotico,
rušiš že tako trhlo ravnovesje.

---

TUDI ZVEZDE NISO MOJE


Ne tečem za avtobusom,
ki odhaja.
Naj gre, saj ni moj.
Čevlji gredo svojo pot
in ne žalujem za tistimi v izložbi,
nikoli niso bili moji.

Kadar kdo gre iz mojega življenja,
ga ne morem zadržati,
ker mi ne pripada,
lahko mu le zaželim srečno pot.
Pričakoval sem širino oceana,
ti mi pa žuboriš kot potoček.

Dnevi se plazijo;
ko zrem v večerno nebo,
se vedno sprašujem,
v kateri temi skrivaš zvezde,
do katerih bi postavil lestev
naslonjeno na mesečev sij.

---

POLETNO VINO


Po požirku poletnega vina
se prebuja jutro na drugi strani sanj,
osuši potne kaplje na tvojem čelu
in vse besede so odveč.

Ustvaril sem te zase
po svoji meri, zato ti je tesno
v oblačilih, ko izgovoriš midva
z upanjem ali brez.

Rezke trave niso ponižne,
režejo moja meča,
jok nič ne pomaga,
modra svetloba je hladna.

Stvarem dajem prava imena
in iščem, kar bi lahko ljubil
med vsemi napakami
v pomladni vzvišenosti.

Pridušen krik cvetja
na blazini med jagodami,
košček neba z nasmehom sonca
so sestavine mojega poletnega vina.