vpil je 

drevesa lahko zrastejo višje če vklopiš dvigalo 

in potem nadaljeval mirneje 
skuhaj kompot  
dodal je celo droben nasmešek  
kot bi potresel cimet po skodelici 

kadar je molčal 
kar ni bilo tako zelo redko 
je roke vlekel za sabo da so delale sled v jajčnem beljaku 
z očmi je oprezal za senco in če jo je izgubil 
se je zgrbil v lupino 
kot pišče 
ki mu ravnokar kopljejo obrok dneva iz gnoja 

včasih si je pisal dolga oportunistična pisma
z njimi je pozimi podkuril v kaminu
in ko se je soba zadimila
je pobegnil v hribe
ugrezajoč dolge noge s hitrimi koraki v belo ploskev

nikomur ni dovolil vase
sam je lezel višje in dlje od sebe

tam ostani
je vpil
nikar se ne približuj
da se ne splazim z zaprisežene črte

in potem nadaljeval šepetaje
kaj je s kompotom
s tvojim mehkim olupkom

nato je celo modroval
jabolko redko pade dlje od drevesa
in se dosmehnil
da ga je bila skodela polna


malo kasneje

šepne skozi napol priprte naoknice
te pobožam po belini popka
in vanj zasadim
jezik
da se zdrzneš
in se vzdiha pomešata v eter

ne slišim
rečem
skozi padanje
s prsti v lužah
mokra od poletja
vendar
čutim
kako potuješ z dlanmi preko bokov
da se ozrem
radovedna
prihajaš bližje
ali ostajaš
nekaljeno zrno pod žimnico dobro rahljane zemlje
kjer gojim polno rdečino v glinenem lončku
kupljenem konec nekega junija na razprodaji nasmeškov

medtem

ključavnica zaškrta s ključem
in ko pogledam
pribegne v popek
in me zaklene


smejem se

pesem
ko mislim nate

ko odmislim sebe
si večna

---

---