MENU‎ > ‎Poezija‎ > ‎Objave - Poezija‎ > ‎

Za brunami stare pokrižane hiše, avtor: Lidija Polak, 30.11.2015

objavljeno: 30. nov. 2015 01:29 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 7. jan. 2016 06:55 ]
za brunami stare pokrižane hiše

stopaš 
potiho 


čisto  
potiho 


izginjaš 
med medle 
sledi 
v vdihe 
v izdihe 
da ne zbudiš  
jutra 
ki še vedno 
vzkipi 
v hotenje 



Na vasi je hiša, ki se že skoraj podira. V njej sta živela stric in nečakinja. On je bil napol gluh in je popravljal čevlje. Žvečil je tobak in ga pljuval po lesenih tleh. Vedno je bil po tleh razgrnjen star časopisni papir. Zato, da tal ni bilo treba kar naprej ribati, le papir se je menjal. 




z besedo 
oplaziš tišino 
razmetano v ostankih belih kosti 



Ona je bila suha kot kost, oblečena v predpasnik, kakršnega so ženske včasih nosile na vasi. Tanko kito las, ki ji je visela skoraj do kolen, je ovijala v venec okoli glave in čez zavezovala ruto. Oba sta nam, otrokom, predstavljala mirno in prijetno zatočišče. Hiša je imela- ima črno kuhinjo, kjer se je kurilo in kuhalo in izbo, v kateri je bil dnevni prostor in v katerem se je vse dogajalo. 



šepetaje 
zrno 
za zrnom 
v pozabo 
shranjuješ 
minule  
molitve 



zazrta v bledico prihajajoče noči 
nizaš v mehak ovratnik 
ostanke topline 
vse svoje sreče in vse bolečine  



V izbi stoji kahlasta peč, na kateri smo se pogreli pozimi, njena ozka postelja, miza z enim stolom in trikotni stolček, kjer je on popravljal čevlje. Poleg teh dveh prostorov je še ena soba, tam je moški spal. 



kot bi vsakokrat malo umrla 
v mimobežnih nevihtah 
grobih zarij resnice 
se izgubljaš monotona 
v ritem vdanih 
ko iz zvonkih  
nekoč vihravih besed  
z obžalovanjem 
razpletaš dotike 




Še danes je izba popolnoma ista. Le manjša je, manjša je kahlasta peč. Na tleh ni novic. Hiša ima polkna, vrata in okna so obita z lesenimi križci.




Tam sem hodila te dni,
kjer za brunami stare pokrižane stene otrok razšteva vdihe v izdihe.



daleč je daleč
pomlad
kjer si gojila cvetove
žela plodove
ko si kot mlada reka na poti hotenja
širila ozke bregove


odeta v pesmi
kot veter v uvele tokove
gladiš z razmetanega morja
naguban plise stare burje
v gladek odsev
življenja
da ne odpotuješ prehitro s postaje
kjer od prvega vriska
polniš prtljago
                                    ljubezni