objavljeno: 30. nov. 2015 01:29 avtor: Spletni čas - Inovelmedia
[
posodobljeno 7. jan. 2016 06:55
]
za brunami stare pokrižane hiše
stopaš potiho čisto potiho
izginjaš med medle sledi v vdihe v izdihe da ne zbudiš jutra ki še vedno vzkipi v hotenje
Na vasi je hiša, ki se že skoraj podira. V njej sta živela stric in nečakinja. On je bil napol gluh in je popravljal čevlje. Žvečil je tobak in ga pljuval po lesenih tleh. Vedno je bil po tleh razgrnjen star časopisni papir. Zato, da tal ni bilo treba kar naprej ribati, le papir se je menjal.
z besedo oplaziš tišino razmetano v ostankih belih kosti
Ona je bila suha kot kost, oblečena v predpasnik, kakršnega so ženske včasih nosile na vasi. Tanko kito las, ki ji je visela skoraj do kolen, je ovijala v venec okoli glave in čez zavezovala ruto. Oba sta nam, otrokom, predstavljala mirno in prijetno zatočišče. Hiša je imela- ima črno kuhinjo, kjer se je kurilo in kuhalo in izbo, v kateri je bil dnevni prostor in v katerem se je vse dogajalo.
šepetaje zrno za zrnom v pozabo shranjuješ minule molitve
zazrta v bledico prihajajoče noči nizaš v mehak ovratnik ostanke topline vse svoje sreče in vse bolečine
V izbi stoji kahlasta peč, na kateri smo se pogreli pozimi, njena ozka postelja, miza z enim stolom in trikotni stolček, kjer je on popravljal čevlje. Poleg teh dveh prostorov je še ena soba, tam je moški spal.
kot bi vsakokrat malo umrla v mimobežnih nevihtah grobih zarij resnice se izgubljaš monotona v ritem vdanih ko iz zvonkih nekoč vihravih besed z obžalovanjem razpletaš dotike
Še danes je izba popolnoma ista. Le manjša je, manjša je kahlasta peč. Na tleh ni novic. Hiša ima polkna, vrata in okna so obita z lesenimi križci.
Tam sem hodila te dni, kjer za brunami stare pokrižane stene otrok razšteva vdihe v izdihe.
daleč je daleč pomlad kjer si gojila cvetove žela plodove ko si kot mlada reka na poti hotenja širila ozke bregove
odeta v pesmi kot veter v uvele tokove gladiš z razmetanega morja naguban plise stare burje v gladek odsev življenja da ne odpotuješ prehitro s postaje kjer od prvega vriska polniš prtljago ljubezni
|
|
|