Muscat 16.1.2020 

Ko se ti zgodi tak človek, kot je Omanec Haider, ne moreš biti drugega, kot srečen. Sem srečna, da sem ga spoznala, ju spoznala. Haiderja in Hino. 


Tokrat je bil točen. Nasmejan, kot vedno: »How are you? Perfect sem. Srečna sem, da smo se srečali. 
Tako prijaznega, vljudnega, prijetnega mladega moškega še nisem srečala v življenju. In to v tujini, v Omanu, na arabskem polotoku.
Odpeljeva se. Kam? Kamorkoli. Ne, vi povejte, kam si želite. Crowe beach, zinem. No problem. Voziva se po osempasovnici, ki bi jo lahko zavidala marsikatera evropska država. Ni avtocesta ali pač, a ni plačljiva. Haider vozi počasi, da si lahko ogledujem okolico. Nasploh je zelo umirjen, strpen, lahko bi celo uporabila besedo počasen. Nikamor se mu ne mudi.

Vzame si čas zame. Tudi za pripovedovanje o svoji deželi, ki jo naravnost obožuje. Ni željan potovanj, kot njegova žena, ker tu spoštuje vsakogar in je spoštovan. Kar mu veliko pomeni, pravzaprav največ, če prav razumem. Pogovarjava se o marsičem, o omanskem standardu, načinu življenja Arabcev, o zdravstvu, šolstvu … pove, da je pri njih vse free, tudi parkiranje je zastonj. Plačljiva so le mesta, ki so pokrita, ki ščitijo avte pred soncem, vročino. Vsaj v tistem delu Muscata, kjer so prestižna stanovanja, apartmaji, ki so zelo dragi, pove, kjer je marina s prestižnimi jahtami. Za tujce je ta predel. Srečava pa tudi veliko domačinov, Omancev in Omank.

Portreti zdaj že bivšega sultana Qaboosa so že zamenjani s portreti novega sultana. Vsaj v tem delu mesta je tako. Peš cona, številne kavarnice, restavracije, nekaj turistov, sicer pa skupine v črno oblečenih Omank s sončnimi očali in nakupovalnimi papirnatimi vrečkami. Tu nisem videla nobene s plastično vrečko. Le male papirnate, najverjetneje tudi z lepo vsebino. Zazna se prestiž, zazna se bogatija. Lepe so arabske ženske, nekatere tudi pokrite, le oči vidiš. A v tem delu mesta ne. Očala znanih znamk, lepe torbice, a vseeno spoštovanje tradicije. Tudi pri moških, bela tunika do tal, obvezna čepica ali turban.
Tudi Haider nosi tako opravo za v službo ali ko gre po delovnih opravkih. Danes je v kavbojkah, bermuda hlačah in jopici.

»Če bi mene kdo vprašal, bi te predlagala za častno konzulko Omana, prav zares«, je rekla Katja.

Haha, zakaj pa ne. Če sem pa tako navdušena nad to zemljo, nad temi ljudmi, ki tu živijo. Menda je 2 milijona Arabcev in dva milijona ostalih. Veliko je Indijcev, Filipincev, Nepalcev … dobri delavci so, zlasti Filipinci, Filipinke. Predvsem pa so prijazni do vsakogar. Oman je prav zato privlačen, ker se tukajšnji prebivalci potrudijo do tujcev, bodisi z lepo besedo, gesto, kot je vrtnica, ki sem jo dobila včeraj od cvetličarja, z nasmehom.
Haider pravi, da mu ni odveč narediti karkoli za človeka, da se bo leta dobro počutil v Omanu, da bo še prišel.

Omanci imajo dobrega vzornika, pokojnega sultana. Bil je strpen, ljubezniv, razgledan, inteligenten, velik ljubitelj klasične glasbe. Postal je ikona Omana, postal je idol vsem, ljudem vseh barv, religij, narodnosti. Ljubili so ga, dobesedno oboževali. Ker imajo zastonj zdravstvo, zastonj šolstvo, službe, domovanja, dobre ceste in veliko, veliko lepih parkov, cvetja, grmovnic in trat. Le to me je začaralo že lani aprila, pa zanimiva arhitektura tudi. Muscat ne gre v višave, največ 7 nadstropne stavbe so. Skorajda vse so bele ali bež, kar da mestu svežino.

Standard je visok, pravi Haider. Ni revščine, ni beračenja, ni kriminala.

Muscat in ves Oman je dežela prijaznih in ljubečih ljudi, kar se čuti na vsakem koraku.

*

KONEC ŽALOVANJA

Rezime na zadnje tri dni:


Prvi dan žalovanja je bil tudi zame žalosten. A sem spoznala zelo fejst mlada človeka, moža in ženo. Prijetna, razgledana, zvedava in odprta. Tudi ona, 40 letna Pakistanka. Haider me je sinoči prosil za FBF in sva takoj vzpostavila dialog. Zjutraj me je navsezgodaj povprašal, kako sem. Prijeten iskren sogovornik je, tudi popoldan sva se pogovarjala. Vse sorte. Zelo je vesel zame, da sem super gospa pravi, ker si upam živeti sama in potovati sama.

Danes srečanje z 64 letnim Indijcem, ki že 30 let živi v Omanu. Odprt, zvedav starejši gospod, tudi razgledan, zelo komunikativen. Izmenjava si naslove, on meni vizitko, jaz njemu napišem v beležko. Sam je ostal, pred dvema mesecema je umrla njegova sestra, s katero sta živela. Oba samska.

Pa še nekaj prijetnih pogovorov s tukajšnjimi vojaki, ki so tri dni paradirali ob cesti. Tudi kar nekaj pomoči z njihove strani. Danes sta me dva s skuterjem vred prestavila s ceste na pločnik, druge dva sta mi pomagala hoditi, da je en prestavil skuter iz pločnika dol in spet gor. En dan policaj na motorju, ki me pospremi na najbolj kritičnem delu poti. Ko se vračam, se zapleteva v pogovor. Srečen je, ker med najinim klepetom zve, da bo šel za 6 dni domov, kjer ga čakata dve hčerki in žena.
Drugi dan spoznam še eno arabsko družino s štirimi otroki.

Skratka, ljudje, ljudje so tisti, ki naredijo dan topel. Poleg sonca, morja, neba, oblakov, galebov in prekrasne rive. Kar nekaj kilometrov se razprostira lepa sprehajalna pot, do same sultanove palače. Ki pa je danes kljub dobri volji, nisem dosegla. Žal ali pač ne.
Ne, zato, ker sem imela ravno dovolj baterije, da se vrnem domov. Ja, pa zato, ker bi se res rada poklonila sultanu. Res, izredno rada.

Sem pa neizmerno uživala vse tri dni, v »sprehajanju«, v fotkanju, v srečanjih. Vse tri dni izredno mirnem in svečanem Muscatu. Turistov skoraj nič, saj ni pristala nobena križarka. Ne vem ali je to slučaj ali so imele prepoved zaradi žalovanja. Tu pa tam kak turist, Arabci, Indijci, Pakistanci, Nepalci … in številne delegacije. Predvsem Arabci, šejki in bogvedi kaj še vse.

Zanimiva dogodivščina, zanimiv razplet. Namesto biografije o sultanu, njegova smrt in veličastni dnevi žalovanja. Tako pač je. Življenju sledi smrt in smrti življenje. Krog, ki se nikoli ne konča.
Jutri pa nov dan in nove dogodivščine, novi ljudje, nova spoznanja.

Naj živi Oman, ta čudovita dežela, ti prekrasni ljudje in odnosi med njimi.
Naj novi sultan nadaljuje pot sultana Qaboosa, ki je iz revne, nerazvite države naredil prestižen sultanat, z vsem, kar imajo veliki. Ni revščine, ni brezposelnosti, je visok standard, je zastonj šolstvo in zdravstvo, če hočeš, je pa tudi privatno za tiste, ki si to lahko privoščijo. Ni kriminala, ni medverskih nestrpnosti, je sloga in je moč.

Skratka: NI da NI!

---

Za vsakim naključjem se skriva načrt 

in obratno! 

---

Zbudim se v blagodejen mir. Ne slišim avtomobilov, nobenega hrupa. Tako je bilo ves dan. Do sedaj, ko je ura 18.51. 

Zapora ceste, ves dan. Zame odlično, za domačine morda malo manj. Policaji in vojaki na vsakem koraku. Prijazni, ustrežljivo opravljajo svoje delo. Ne dovolijo nobenemu na cesto, hehehe, razen meni. Pa še to ne prav vedno. S prvima se pogovarjam pod hotelom, malo sem že na cesti. Pozor, pojdite nazaj. 

Popeljem se meter nazaj in že je tu konvoj: policija, dva vojaška avta, limuzine, vse enake, temno sive ali plave, spet dva zelena vojaška in tako do konca. Zdaj mi je jasno, kaj se dogaja. Sultanovo truplo so prepeljali v Palačo in zdaj se od njega poslavljajo delegacije iz vsega Omana, pa tudi iz tujine. 

Policaj me spusti naprej. Fotkam ta MIR, res je mirno. Redko koga srečam. Potem pa na krožišču: STOP. Tokrat vsi moji čari ne zaležejo, vem zakaj, ker je tam najdaljši odsek po cesti (beri: kakih 20 metrov). Nič, grem nazaj, po poti, kjer sem se že vozila. Tudi skozi opustošen suk. 

Konvoj, zeleni avti so vojaški.

Palme, trate, cvetje in MIR, nobenega avta, skorajda nič ljudi.

... vse zaprto, mir in tišina, redek promet, zastave na pol droga ... hudo je tukajšnjim prebivalcev, kar odkrito pokažejo, žalujejo, molijo in se poslavljajo od svojega karizmatičnega voditelja, vsak na svoj način.
... slovo bo globoko in ganljivo, slovo od KINGA kot mu radi rečejo, ki je iz revne dežele naredil ogromno ... ljudje so upravičeno žalostni in morda zaskrbljeni kaj bo po SULTANU.
... ja, "Sultan po Sultanu bo", a sam Alah ve, če bo nadaljeval pot sultana Qaboosa, bi rekla jaz.


p.s.: In zdaj še nebo joče, začelo je deževati.

Ajoj, spet bom padla, mi šine v glavo. Nekaj sekund je dolgih kot večnost. Zadene me, pravzaprav potisne moj volan. Na srečo se kmalu ustavi. Ne zvrnem se, a sem tako prestrašena, da se prav tresem. K meni pristopi nekaj očividcev, tudi šofer pride iz avta. Sem v šoku, ostanem brez besed, srce mi razbija sto na uro. Šoferju je žal, ni me videl pravi. Ja, itak, da me ni, sicer me ne bi oplazil.

Na srečo mi ni nič. Poslovim se, peljem dalje, prečkam cesto pri semaforju.

»Nesreča« je ad acta, ne mislim več na ta dogodek, ko se ustavi isti avto in me šofer še enkrat vpraša, če sem ok, žal mu je, zelo mu je žal. Everything is ok, pravim. Pomahava si, tudi njegova gospa z ruto, v črnem, ki sedi zadaj, me pozdravi.

Oglasi se mujezin, drugačen glas kot običajno, pojoč, kot bi pel žalostinko. Iz modre mošeje, oglasijo se tudi iz drugih manjših in se prelilejo te melodije v akord. Veličastno lep občutek, vsaj zame, ki ga globoko doživim. Mislim na sultana, mislim na ta sultanat, ki me je pred devetimi meseci očaral, da ne rečem začaral.
Fotkam jato golobov. Uspeta mi dve čudoviti fotografiji, s prekrasno simboliko. Ena s sultanovo ladjo, z zastavo na pol droga in s črnim galebom v preletu. Wau, sporočilo iz nebes. Tudi sultan postane moj angel varuh. Morda me je prav on malo pred tem obvaroval pred hujšim. Wau!

Grozeči oblaki na nebu, črni, tudi nebo žaluje … opozarjajo me, naj se vrnem domov, v hotel. Tudi piha močno, na srečo imam očala. Vožnja nazaj je spet kar stresna, saj je kar naenkrat veliko avtomobilov spet, a so kar obzirni do mene, četudi vozim v nasprotno smer.

Palmino deblo.

Tipična arabska "počivalnica", podobno sem srečala v Dubaju v puščavi.

Vrata v center mesta.


7. januar 2020
 

Štirje dečki so ful simpatični, 12, 10, 8, deklica 5, druga 3. najmanjši 9 mesecev. Preprosti, enostavni, otroci poskrbijo drug za drugega. Prešerno se smejimo, veseli, da smo se spoznali. Izmenjamo si naslove.

Povabim jih v Slovenijo. Morda pa res pridemo, reče Muhamed in se široko nasmeji. Lani je bil v Bosni, v Sarajevu. Torej blizu nas, mu rečem. Poslovimo se, še prej pa dobim od nje darilo, rožasto torbico, bolj kot ne toaletno.

Ponudim ji svoj uhan, zapestnico, a noče ničesar. Zanimiva mlada ženska, ki se vsake toliko pokrije preko ust, ko pa pristopijo njegovi prijatelji, si zakrije ves obraz.

Oni v mošejo k molitvi, jaz pa v hotel.

4. januar 2020

Dve fotki za okus, zelo počasi se nalagajo ... morda kdaj drugič kaj več ... bodi dobro, kjerkoli pač si.

Shimi, Renjini, I'm in Hotel Riyam ... can you visit me?

Pogled iz moje sobe na bazen.


MUSCAT, OMAN, 4.1.2020

Mahnem jo proti zahodu in spet naletim na ovire pri prehodu na pločnik, da bi morda lahko krenila ob glavni štiri ali šest pasovnici proti Mutrahu. Grem nazaj in naletim na Majar College. Sprehodim se znotraj univerzitetnega centra. Bussines, fakulteta za angleški jezik, tehniška in ekonomska fakulteta in še katera so v tem študentskem kampusu. Knjižnica in še marsikaj. Skorajda ne srečam nobenega, saj so študentje najverjetneje na počitnicah.

Odpravim se nazaj proti hotelu. Srečujem zgolj moške, vse sorte ras, malo Arabcev, bolj kot ne Indijci, Filipinci … nobene ženske, začuda. Zanimiva sem jim, tem moškim, en celo pristopi, mi ponudi roko, vpraša po počutju ter od kje sem.Sultan Omana Qaboos je v Nemčiji, menda zelo slab ... nadomestil ga je 14.-letni Sultan, hehehe ... važno je, da sultan JE, kajne?... pred točno letom dni sem odšla na najdaljše potovanje v mojem življenju, na pot okoli sveta, ki sem jo zaključila predčasno v Muscatu, Oman v tamkajšnji KIMS Oman Hospital z zlomljeno ključnico ... zdaj sem spet tu, V MUSCATU, da vendarle raziščem mesto, obiščem sestre in dohtarje v bolnici, spoznam nove ljudi, kulturo ... ključnica je še vedno zlomljena, jaz pa živim intenzivno dalje, vsemu navkljub ... čez leto pa bom spet raziskovala svet, drugačen načrt, še daljša pot (beri 125 dni, od 3.januarja do 8. maja 2021) ... jupijaja, tako pač to je z mano ... sem ŽIVA.

*