Bahami, rajske plaže, avtorica: Zarja Trkman

objavljeno: 25. dec. 2019 14:46 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 27. dec. 2019 02:03 ]

Bahami 


Jadram, 
na krilih domišljije. 
Luna se v morje skrije. 

Bahami 13.12.2019 
11.00 ali 5.00 

Sedim na svojem priljubljenem kotičku. Kot da vmes ni minilo 8 mesecev. Na današnji dan pred natanko osmi meseci, sem bila zadnjič tu. 

Podobni občutki me prevevajo. Blaženost, mir, prijetna glasba, pljuskanje vode v bazenu, prijeten vetrič pihlja, ker je streha odprta. Božansko. Polnim baterijo na skuterju, ker v kabini ne morem. Upam, da najdejo rešitev zame. Sicer pa tudi ok, saj se znajdem, še vedno sem se. Tudi tokrat se bom. 

Pljujemo proti Bahamom, ob dvanajstih je predviden prihod. Le pol dneva bomo tu, najverjetneje dovolj zgolj za bežen vtis. 

Po jutru se dan pozna.

Sicer sem se pa tokrat odločila, da si privoščim oddih. Daleč od doma, daleč od vseh, ki jih poznam, sredi karibskega morja. V drugačnem, meni neznanem okolju, v drugačni kulturi, med pretežno špansko govorečimi ljudmi. Spoznavala bom nove, Luigi ostaja, vsi ostali se menjajo kot zgleda. Oficirje mislim, vodilne na Luminosi. Tudi prav, priložnost se mi ponuja spoznati še koga ali pač ne. Zanima me, kaj bom začutila.

Včeraj mi je mlad Filipinec pomagal pospraviti kabino, ko sem videla, kako majhna je, sva se kar obrnila. Raul mu je ime, šele 3 mesece je na Costi, prvo srečanje s križarjenjem, 30 let mu je. Izgleda pa zelo mlad, kakih 23 bi mu prisodila. Zahvali se mi za kompliment. Povem mu za svojo filipinsko hčerko Jonabel. Zanimivo pravi, morda se mi obeta še en sin. Raul, Filipinec. Jonabel, Filipinka. Lep par bi bila, čeprav je ona starejša, 34 let ji je. A je nesmrtno zaljubljena v kuharja, Italijana, ki je 10 let mlajši od nje. Spoznala sta se na Costi Victorii, kjer je zdaj Jona, a so njega kmalu premestili na drugo ladjo, a ljubezen menda ostaja. Tako pravi Jona. Naj ji bo dana, ljubezen, zasluži si jo. Potem, ko je bila razočarana na križarjenju okoli sveta, je zdaj spet srečno zaljubljena. Privoščim ji, iz vsega srca, po prestani hudi travmi, ko so pred hišo ubili njenega očeta in je predčasno zapustila Luminoso. Skoraj pol leta se je pobirala in vendarle se je. In zdaj je spet našla ljubezen, spet dobila vero v dobro. Vero v življenje, vero v pravičnost. Naj ji bo dano, naj uživa življenje, naj bo srečna s svojim … ajoj, EMŠO, ne spomnim se imena mladega Italijana. Aja, Simone se mi zdi, da je. Karkoli, le da bi je še on ne razočaral. Iz Barija je. SReČNO Jonabel & Simone.

Sosednja križarka.

Čakam na zajtrk, med tem časom se je zdanilo. Oblačno je, a se oblaki barvajo v rožnato. Morje je sivo, oblaki beli, sivi, rožnati, oranžni. Verjetno se obeta lep dan, naj bo s soncem obsijan in z lepimi ter dobrimi ljudmi obdan. Upam na lep sončen dan, čudovit sončni vzhod.

Pravkar mimo prikoraka en od staffa, prepozna me, mi ponudi roko: »I remember you. Have a good time!«

Hvala, I'm happy. Kako malo je potrebno, da si srečen. Vetrič, šum vode, lepa glasba, zbujajoč dan, morje, valovi, prijeten stisk roke, pozdrav … odnos do vsega in vsakogar. Lepoooooooooooooooooo!

No, nekaj ljudi se me spomni. Počaščena sem, da so se me zapomnili. Obetajo se lepe počitnice. Bioritem upam, se je prilagodil ameriškemu času, spet se bo dan skrajšal za eno uro, zdaj, ko plujemo proti vzhodu. Le 6 ur razlike z Evropo. Tudi prav, naspala sem se, premagala prve »šoke« ob stiku z Ameriko. Zdaj pa naprej, novim izzivom naproti, na zajtrk, sestanek z Aleksandrom, zadolženim za angleško govoreče goste. Potem obisk kreativne delavnice. Morda bo Carola ali kdo drug. Najverjetneje kdo drug, tudi to je ok, drugačen pristop, nove stvari, novo odkrivanje talentov v meni.

Moj natakar, Filipinec.

Veselim se vsega, zdaj, ko sem se naspala in prilagodila.

Vamos, Bahami, I'm coming prepare for new challenges.

12.55 vs 6.55

Grem na Dolphine lido pričakat SONCE.


14.44 oz. 8.44

Novost na Luminosi. Zajtrk v restavraciji ni več samopostrežni. Zahteve ameriškega ladjarja. Menu: nemški, španski, skandinavski … zajtrk. John s Filipinov, natakar s križarjenja okoli sveta. Vesela sem ga Made, me pozdravi, hahaha. Spomni se mojega priljubljenega natakarja, mislim, da ga bo zelo uspešno nadomestil. John s Filipinov. Prvo njegovo vprašanje se je glasilo: »Kaj se vam je zgodilo v Muscatu. Ja, pogrešali smo vas. Kar naenkrat ste zmanjkali. Ste zdaj ok?« Ja, ja, sem ok in se vračam na »mesto zločina«.

Važno je, da ste ok. Postreže mi moj tipični zajtrk, zdaj ve in me bo stregel vsak dan, tudi pri kosilu. Vesela sem ga, resnično vesela. Pove mi, da sta menda Made in njegova krupna Italijanka, ki se ji zdaj ne spomnim imena še skupaj, a ne več na isti ladji. Ja on je poročen, tako da … ne vem no, pravi John. Njegova žena pa je na Filipinih. In ja, staff se je ful zamenjal. Tudi Mario je pred kratkim odšel domov, tako kot kapitan, Stefanija in še kdo. Adventni čas hočejo preživeti z družino in prav je tako.

Pa da vidim, kdo me bo še presenetil, kdo od znanih je še tu.

Še vedno prijetno pihlja. Grem na pogovor z angleškim stevardom, potem pa na recepcijo, da vidim, če so našli kakšno večjo kabino zame. Upam, da se bo kaj našlo, še malo pojamram, da pač ne morem s skuterjem v kabino, kar pa je nujno, saj običajno čez noč polnim baterijo.

To je za zdaj vse. Spet polnim skuterček. Potem bom priključila še računalnik, polnim tudi telefon, fotke sem prenesla in naredila prostor za nove.

14.55 oz. 8.55, kako počasi teče čas. Pokonci sem že od treh, ja, nisem se še povsem prilagodila ameriškemu času. A sem spočita, naspana, sita in srečna.

Sliši se otroški smeh. Tokrat je res veliko mladih družin z otroki. So že v bazenu. Veliko je Italijanov. Povsem drugačna populacija kot na potovanju okoli sveta. Malo je starih, skoraj obnemoglih. Življenje, kipi od življenja. Od mladosti, igrivosti in smeha, tudi otroškega joka. Počitnice preživljajo mlade družine, tudi s šoloobveznimi otroki. In prav je tako, zakaj ne. Vse jim je dano, da se spočijejo od vsakdanjih skrbi, od vsakodnevne naglice. Otroci na animacije, da se starša lahko posvetita drug drugemu in obudita morda malce zanemarjeno ljubezen, ko sta se razdajala otrokom. Lepo … igrivo … razigrano!!!



Igra na bazenu.
Razigrani otroci.
Prešeren smeh.

Bahami, 13.12.2019



Že na koncu DOŽIVETE sem napisala, da sem SREČKA. Mislim, da je srčnost tista, ki prinese srečo in SREČAnja. Spet sem imela eno lepo srečanje, s kar dvema mladima moškima, en je receptor ali kar pač je, kateremu sem že prvi dan pojamrala, da je moja kabina 6217 premajhna, da vanjo ne morem zapeljati svojega skuterja, da bi ga polnila. Ok, bomo pogledali, kaj se da storiti. Zaspala sem okoli osmih, dobila listek naj pokličem na hospitality desk, a sem ga videla šele zjutraj.

Ja, našli so rešitev. Kabina 6203. Prosim, da bi bila lepa, svetla, morda celo z balkonom. A ko se ji približamo, se zavem, da je na isti strani kot moja in bo notranja. Luin ali kar že je odpre vrata. Wau, kabina je lepa, dovolj prostorna, z oknom. Ne morem se zahvaliti, pravim, da sem res srečna. Bo ok? Itak, da je in bo ok. Če sem imela na potovanju okoli sveta lepo veliko apartmajsko sobo z dvema panoramskima oknoma čez skoraj vso steno, a je bil pred enim rešilni čoln in se je razgled odprl, šele, ko so ga spustili) je sedaj okno, veliko okno odprto na morje. Na prednjem delu je ta moja kabina. Lepa, velika, svetla, z enako veliko kopalnico kot pred osmimi meseci, v katero se zapeljem s skuterjem. Kar je zelo pomembno, ker ko pljujemo, je moje ravnotežje še slabše in težko, res težko hodim. Pravzaprav sem ves čas v nevarnosti, da padem, že na stranišču moram prav paziti, loviti ravnotežje, ko se oblačim.

Hvaležno se zahvaljujem Luinu in stewardu Rustiku, Filipincu. Ki mi premakne posteljo prav do stene, da imam nemoten prehod.

Wau, SREČKA Zarja Aurora, se mi zapiše. Razpakiram, večino pustim v kovčku, nekaj obesim in že letim na deck 9, ker pristajamo na Bahamih. Odpre se čudovit razgled na vse strani otoka, pravzaprav otočja. Že iz svoje sobe pofotkam, zdi se mi, da kar laguno. Plitvo kristalno čisto morje, turkizne barve. V portu kar tri križarke, manever Luminoze res spreten, vzvratna vožnja. Walt Disney in The god of the see sta parkirana naravnost. Naš kapitan pa jo spretno parkira vzvratno. Kapo dol, plavajoče mesto je zasidrano.

6.55, sonce je vstalo in posijalo naravnost v mojo kabino. Pofotkam. Lepo je.

Grem na deck 9, potem pa na zajtrk. Ura je premaknjena, za eno uro nazaj. Torej plujemo proti vzhodu, naravnost na vzhod. Nadaljujem kasneje. Po zajtrku, na moji priljubljeni lokaciji. Na deck 10.


Srčnost rodi srečo
Sr€čen je srčen
SREČAnje SREČkE

On the sea, 14.12.2019


Iz male kabine, temne, s klimo kot traktor, v veliko svetlo, s tiho klimo, ki jo lahko reguliram. Ja, SREČA spremlja hrabre. Nedvomno. Pa tiste, ki si upajo, si drznejo postaviti se zase. Vprašati. Le, če postaviš vprašanje, dobiš odgovor. Pa misli, kako so pomembne. Moje misli so bolj ali manj svetle in zato mi pripada lepa in svetla kabina. Že v Miamiju sem eno noč preživela v sobi, ki je imela klimo kot traktor. In po zaslugi SREČAnja z Ramadesom, po pogovoru z njim, prijetnem kramjanju, se mi je nasmehnila SREČA. Soba v pritličju, velika, prostorna, z veliko kopalnico, prilagojena invalidom.

Sem SREČkA, kajne.

Danes, kaj prinaša danes. Grem na kreativno delavnico, da ustvarim. Kaj? Najverjetneje masko za nocojšnji party v maskah. Pa gala večerja nas čaka. Kaj naj oblečem? Že kaj, ravnam, kot vedno po navdihu, tudi tokrat bom.


BAHAMI so za nami.
Rajske plaže.
Prijetna SREČAnja.

On the sea, 14.12.2019


Dve uri sta zadostovali, da si naredim vtis, kaj so Bahami. Prijetno SREČAnje z domačinom v posebni opravi, fotkanje z njim. Nasmejana usta, redki zobje, črna polt. God bless you, njegove zadnje besede. Peace in znak za mir.

»Sprehodim« se po glavni ulici, tudi mimo zanimivega bazarja. Počakal me bo. Zavijem proti morju, mimo lepe fontane, trga, obkroženega z zelenjem, cvetočimi grmi, zanimivim posebnežem, ki jih na Bahamih ne manjka. Črni so, v glavnem, veliko jih nosi raste, barvna oblačila, rdečo-rumeno-zeleno obarvana pokrivala. Pridem na sprehajalno pot, ki me popelje do ful lepega lokala na kolih, ki je viden iz moje kabine. Pa plaža, mivkasta, s turkiznim morjem je spodaj.

Never say never, restavracija, ki kar vabi. Turiste, domačine. Glasna reegeea glasba, barve in nasmejani obrazi. Sreča na vsakem koraku.

Zavijem na bazar, barvite torbe, denarnice, klobuki, kvačkane kape, iz trsja spletene torbe. Domači umetniki rezljajo les in izdelujejo prekrasne unikatne rezbarije, umetnine. Enega pofotkam, z njegovim dovoljenjem, tudi eno domačinko, ki spretno šiba z rafjo, kljub dvem centimetrom dolgimi nohti. Miki Miško na trsteno podlago. Vedno me pritegnejo domači umetniki, ki pokažejo širnemu svetu, kaj znajo, ki so ti vedno na uslugo. Špansko govoreče ženske, starke, starci, pa tudi kak mladenič se najde.

Ničesar ne kupim, le fotkam. Ni poceni, pa tudi drago ni. Bom malo primerjala cene, saj so Bahami prva destinacija na tej karibski poti. Jamajke se najbolj veselim, če bo možno, si spletem kakšno rasto, pravim, če je možno iz tako kratkih las. Najverjetneje vendarle je. Ali pa nekaj kitk. Bom videla, kaj se mi obeta.

Še prijetno srečanje z domačinko, ki mi ponudi dve vrečki s kremo za roke. I see, that you are good soul, mi reče. And you too, odvrnem nazaj. You have good heart, I see, ona. You too, jaz. Objameva se, nasmejeva, posloviva: »God bless you«.

In me blagoslavja, vsak dan, vedno znova. Ter moj angel nad mavrico tudi, danes s srčkom iz koruzne pahuljice. SREČnA jaz. Srečna in srčna. Od tod tudi sreča. Iz srečanj , iz srčnosti.


Srček na dlani
Sporočilo z neba
Rada te imam.

On the sea, 14.12.2019


Čez dva meseca bo točno 4 leta, odkar si odšel, angelček moj. A ostajaš z mano. V drugi dimenziji, v paralelnem svetu. Potujeva skupaj, kamorkoli, kadarkoli. LJUBEZEN moja!

Paše, zelo paše odmik od vsega, od FB-uka, interneta, elektronske pošte. Zdaj je moja »zasvojenost« z elektroniko, z računalnikom na preizkušnji. Brez pisanja bi težko shajala, ker svoje občutke, opažanja in izkušnje preprosto moram z nekom podeliti in če je to tipkovnica, je pač to. Posredno pa delim z vsemi, ki bodo nekoč, nekje, davno tole brali. V spomin na mamo, babico, prijateljico ali zgolj znanko.

Brez sodobne tehnologije, ki mi omogoča komunikacijo, pa zlahka shajam. Pravilna odločitev, tale odmik. Zanimam me, koliko me kdo pogreša ali se sprašuje kaj je z mano, kako se imam. Najverjetneje ni veliko tistih, ki me pogrešajo ali pač. Bom izvedela, ko se vrnem. Najprej sem le besedičila, da se ne bom javljala, da se bom morda le iz Miamija. A ker se je tam zakompliciralo, sem si vzela čas, da se resnično spočijem, navadim na nov časovni pas (beri: 7 ur zamika, zdaj le 6, z današnjim dnem). In zdaj mi sploh ni težko. Ne pogrešam ničesar in nikogar. Zadnjih skorajda 20 dni sem tako in tako dala prijateljstvo na preizkušnjo. In ja, nekateri so prijatelji le takrat, ko me rabijo. Posloviti, me pozdraviti so prišle le Jadranka, Klavdija in Alenka, pa svakinja Mirjam ter Kiti, Svit, Joži in Blaž ter Pika, ki me je poklicala iz Barija. Z Vido sva se poslovii preko e- pošte, z Milijem na letališču, z Jasmino in Arjano, večer prej na premieri DE-SET, z Anico preko telefona. In to je to. Veliko sicer pisanja prek FB-uka a to je najlažje storiti, zaželeti srečno, čestitati, pozdraviti … zgolj in le formalnost.

Drugo pa je čas, ki ga nekomu, ki ti je drag nameniš, bodisi z daljšim pogovorom, daljšim e-pismom ali obiskom v živo. To so prijatelji, tisti, ki svoj dragoceni čas namenijo meni, se oglasijo, pokličejo, kaj več napišejo. A ne šele tedaj, ko jim jaz kaj napišem, temveč samoiniciativno.

Tudi zame je to kar velika preizkušnja sem res svobodna, kot se razglašam. Sem neodvisna, samosvoja, samozadostna?

SEM, zdaj dokazujem. Znajdem se v povsem tujem svetu, včasih še bolje kot doma.


Kreativna delavnica danes. Malo zamudim, a me animatorka toplo sprejme. Filipinka Jil, lepo dekle, s še lepšimi zobmi, s prekrasnimi očmi. Izdelujemo rože iz krep papirja. Uspeta mi, zelo mi uspeta dve, dovolj sta dve, zdaj krasita moj skuter. Pa še ena bela roža, ki mi jo je naredi mlad natakar iz Indonezije, Jakarte, Hendrik. Nataknil mi jo je na levo roko, zdaj je na skuterju.

Spet prekrasni natakarji, Filipinci, Indonezijci, Indijci … v glavnem, danes so se postavili v špair, ko sem prihaja na kosilo. Pipi, reče eden in jaz potrobim, vsi se zasmejejo in ja, sprejeta sem mednje. Lep je ta občutek. Sprejetosti, da ne rečem ljubljenosti.

Tudi Jill, ki se je po mojem pripovedovanju o Jonabel, moji filipinski hčerki, tudi sama krstila z mojo hčer: »I will be your doughter now, ok Aurora? Nice name.«

Zdaj pa siesta, še prej pa presenečenje na mizi: krožnik sadja, šampanjec in dva kozarca. Ja, tako je, če si Costa Oro (Gold). Vse ti pripada, tudi taka pozornost, ki pa ni brez računice. Članom ponujajo številne usluge, nakupe po polovični ceni, večerje prav tako, fotografiranje … vse le zato, da trošiš. Ne, ne, mene ne boste pridobili, lahko le s prijaznostjo, ne pa z DAJ-DAM. Ni šans.

Siesta zdaj, potem par strani knjige. Boginja se vrne je končana, zdaj pa njeno nadaljevanje Duša stare Evrope, tokrat v hrvaščini.

Zarji za povratek, Adrian.
Tebi za vse dobro.
Boginja se vrača.

On the sea, 14.12.2019


Večerja.


Zvečer

Ne vem, kaj se obeta. Po večerji hočem dat polnit skuter, a mi nikakor ne uspe. Popoldan sem ugotovila, da moram malo premaknit vtikač za baterijo, da začne delat ventilator. Zdaj pa ne gre in ne gre. Upam, da mi uspe, preden grem spat. Sicer? Nimam pojma, kaj lahko rešim. Odpadejo vsi izleti, odpade gibanje po Luminosi. Upam na najboljše, ker bo sicer res štala.

Zarja, ne misli slabo, saj veš, da je od misli odvisna beseda, nato dejanje, posledice dejanja. Skratka vse. Ja, to je res, a če tehnika odpove?

Ma se bo že kako rešilo, najbolje zame, si mislim.

Danes siesta, dve uri spanja. Nato posedim malo na palubi 9, a je zoprno, ker vonjam dim od ladje. Vstanem in grem v kabino, preberem par vrstic ter se preoblečem. Rdečo indijsko obleko si nadanem. Požanjem odobravanje mojih novih sosed pri mizi, češ, da imam lepo obleko. Margareth in Anna, Magy in Ann, Nemki sta, a Mag 14 let živi v ZDA. Ann je vdova, kot jaz. Z zanimanjem me poslušata, še zlasti Maggy se čudi mojemu pogumu, celo čestita mi, ker sem se na pot okoli sveta podala sama. Prijetna družba sta, nevsiljivi, izmenjamo nekaj mnenj, potem pa se posvetim večerji. Ki je je bilo zopet preveč. Upam, da bom vsej sitosti navkljub, dobro spala. Jutri bom pojedla manj, se odločim. Nima smisla basati se, četudi je dobro.




Poslovim se od novih znank, zavijem v teater.

Somewhere over the rainbov, ameriška pevka in dva pevca.

Ja, spet Andek. Pošilja sporočilo, da je z mano.

Ugotavljam, da mi ta skupina, ameriška, predvidevam da so iz Las Vegasa ne odgovarja. Preveč šova, manj kvalitete. Po ameriško pač. Odločim se, da ne grem v teater. Odpravim se v svojo sobo, se umijem in počijem.

Še enkrat bom poskusila dat polnit skuter. Če ne uspem, bom rešitev za nastalo situacijo iskala jutri. Nekaj bom že našla. Sicer? Nimam pojma. Bo kar bo oz. je že kar pač je.

Nimam kaj dosti vpliva!!!

Do sedaj objavljeno:

Indijski mož, prihajam ...........................................1

Karibi, Ali se po jutru dan pozna?  ........................2