Conzumel, Mehika, Ever for ever, avtorica: Zarja Trkman

objavljeno: 12. jan. 2020 00:21 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 12. jan. 2020 00:23 ]

Cozumel, Mehika … 20.12.2019 

Vreme je prekrasno, močno piha, kot burja je, bi lahko rekla. 

Grem na kopno. Edina križarka, ki je parkirana v portu je Luminosa, ostale so na odprtem morju. 

Pozanimam se za rent a car, 65 dolarjev je za ves dan. Ok, bom morda našla Renato in Jerneja, da bi šerali avto. Zaidem na lokalni bazar, malo se razgledujem. Mlad moški me povabi, da pogledam njegove izdelke, najprej odkimam, potem pa me nekaj povleče zraven. 

Kaj je na meni, da privlačim umetnike vseh sort. In ta mladi Mehičan je umetnik. Pokaže mi prekrasno zapestnico iz školjke, s čudovitim motivom spirale. Zaljubim se vanjo, nobena mi ni tako všeč kot ta prva. Danijel je ime umetniku, ki se je s starši priselil s kopnega na Conzumel, ko je bil star sedem let. Že njegov dedek je izdeloval nakit iz dragih kamnov, on pa iz tukajšnjih poldragih. Pokaže mi tigrovo oko, kvadratne oblike. Da mi lahko izdela zapestnico, pravi. Ok, pristanem. A ne ostaneva le pri tem, naredi mi še ogrlico s tigrovim očesom ter en uhan. Všeč mi je tudi prva iz školjke, vse 4 kose mi da za 100 dolarjev, pravi. In še njegovo darilo, uhanček iz školjke, ki paše k zapestnici.

Daniel, Mehičan, umetnik, ki mi je izdelal prekrasen nakit ... njegova stojnica - prodajalna.

Naveževa zelo lep odnos, pride še njegov sin, 14 let je star, prinese avtomat za kreditne kartice. Plačam z Visa kartico, spoznam še njegovega bratranca. Ever mu je ime.

Ever for ever, se pošali. Zmenim se za triurni izlet po otoku z njim, za 70 dolarjev. Če dobim še koga bom šerala, sicer sem se odločila, da grem kar sama. Saj ni nič v primerjavi s taksijem za 90 dolarjev v Miamiju, le pot do porta.

Everjeva družina živi v skromni hiški.

Ever in dveletni sin.

Prijetna je tale družina, simpatični fantje. Okoli enih sem zmenjena, kar pri Danielovi prodajalni.

Veselim se izleta po otoku, videla bom veliko, pa še v prijetni družbi bom.

Kamor je šel bik, naj gre še štrik, je govorila moja mama. Le zakaj si ne bi privoščila malo razkošja, saj sem 65 let živela zelo skromno, zadovoljna sem bila z malim.

Zdaj pa? Naj se vidi razkoš, bi rekli Srbi. In zakaj ne? Se sprašujem. Očitno mi zdaj to pripada in če mi, si bom privoščila. Najverjetneje bom jutri bukirala KRIŽARJENJE OKOLI SVETA leta 2021. 152 dni, tudi Afrika, pa Sejšeli, Madagaskar, Haifa v Izraelu, Petra v Jordaniji, Maldivi, Suez, Panamski prekop, Bermudi, Sv. Helena, New York, Cape town … ni da ni potem mi ostane še Kitajska, Japonska, Filipini, Peru ter Skandinavija in Islandija ter še Kanada in še kaj.

Potovala bom, vsaj dvakrat na leto. Letos križarjenje okoli sveta in Karibi. Naslednje leto Muscat, Oman, morda Gambija, Afrika in še kaj?

Zdaj kosilo, potem pa trip po Conzumelu. Veselim se ga. Papa!

V Cozumel Mexicu.

Izlet je uspel. Videla sem predvsem rajske plaže na drugi strani otoka, po cele kilometre ni žive duše. Raj za dušo in telo. Zanimivo je, da tod vodi, tik nad plažami široka kolesarska steza, ki bi bila za moja vozila nadvse primerna. Pa drugič, ko se vrnem. Na tej strani otoka je le en hotel, ter plaža Bob Marley.

Ever, moj šofer, vodič bodygard in nenazadnje prijatelj.


Ever me je prepričal, da se povzpneva na en razgledni plato, ki jih kar nekaj na tej strani otoka. Z njegovo pomočjo sem naredila tistih nekaj korakov in odprl se mi je prekrasen pogled proti vzhodu in zahodu. Peščena plaža, kristalno čisto morje, od svetlo modre, preko turkizne do plave barve, ki na obzorju preide na azurno barvo neba. Tu in tam kakšen bel oblaček. Ter valovi, prekrasni beli penasti valovi. Le tu pa tam kakšen človek, družinica.



Skratka doživela sem Karibe na zadnji destinaciji, v popolnosti malega otoka Cosumel, ki je le uro in pol vožnje s trajektom oddaljen od kopnega Mexica, od Cancuna, kjer so največje mayevske piramide. Ever mi je postregel s fotkami le teh, bil je z družino pred kratkim tam. Tu na Consumelu je ohranjena le ena mini piramida, pofotkala sem njeno repliko, saj nisva šla na to območje, prvič zato, ker je vstopnina, drugič pa tudi zato, ker sva bila omejena s časom.

Replika mayevske piramide.

Ever mi je postregel s podatkom, da je okoli otoka 65 km, da tu živi 100000 prebivalcev, da je zelo miren otok, brez kriminala. Na cesti srečujeva le taksije, turistične odprte jeeppe, bugije, najete avtomobile. Tu si je Ever ustvaril družino, sem se je preselil pred desetimi leti, ker si je zaželel miru, ne kriminala in podobnega. Čemur je bil priča na celini. In res se počutiš varnega na tem rajskem otočku, ki ponuja tišino in mir, na južni strani, v nasprotju s komercialnim delom na severni strani otoka, kjer so hoteli, plaže, urejene druga ob drugi, hotelski kompleksi. Drago je, pravi Ever, le za prestižne goste. Tu so vsak dan vsaj 4 križarke. Ever mi je postregel z zanimivim podatkom, da sta dve križarki zgodaj zjutraj trčili, zaradi menda kar hudega vetra. Pokazal mi je fotko, ni bilo hudega, le toliko, da nista pristali v portu. Še vedno sta bili tesno skupaj, sem videla na lastne oči. Menda nič hudega, pa vendarle. Najverjetneje zvečer tudi nista izpluli. Z Everom sva šla tudi do njegove skromne hiške, kjer sem spoznala 4 mesece nosečo ženo in dve letnega sina. Drugi otrok bo punčka, ki se je Ever zelo veseli. Vidi se ljubezen med njima z ženo. Ona je medicinska sestra, dela v Internatiol hospital na otoku, a je sedaj na porodnem dopustu.




Lepo se je družiti z domačini. Nikakor mi ni bilo žal denarja, ki sem ga porabila za to triurno druženje. Toliko smeha in lepe energije se je pretakalo med nam, smeha predvsem zaradi đungle, kot je Ever poimenoval nenaseljeni del otoka. Đungla, hahaha, smeha, da počiš, zaradi tega. Ta đungla so nizkorasla drevesa ali palme, skratka ničesar podobnega đungli. Le povod za smeh na vsakem koraku. Hahahaha, Ever, hvala za spremstvo, moj šofer in bodyguard.

Povratek na tržnico, k Danijelu, kjer plačam 15 dolarjev s kartico, preostanek (50 eurov dam Everju v gotovini), kupim še eno jopo, tipično mehiško za 10 dolarjev ter torbico za 8 pri sosednji stojnici, plačam pa kar Danijelu, tokrat z evri, ker je signal prešibek (trikrat sva poskusila, pa ni šlo). Plačam s petdesetakom kao 33 dolarjev, vrne mi 20 dolarjev. In oba sva zadovoljna. Poslovim se od obeh z objemom, izmenjamo si imena, da bomo postali FBF in to je to.

Na ladjo se vrnem tik pred dežjem, ki se približuje z zahoda, prve kapljice, jaz pa že na ladji, padem v posteljo in zaspim kot ubita.

Še prej srečam Renato, ji povem, da bi lahko šerali avto, ji je ful žal, ko ji povem, kaj vse sem doživela. Zelo rada bi videla mojo knjigo, si izmenjava številki sobe.

Še večerja, teater, kjer malodane zaspim ob retro predstavi, ki sem ji bila priča že na potovanju okoli sveta.

Danes bom bukirala ekskurzijo po Miamiju, za jutri, ki me bo odpeljala naravnost na letališče. Dve v enem, ekskurzija in vožnja na letališče. In ja, na svoj račun bom dobila 150 eurov, ki smo si jih prislužili z neizkrcanjem na Velikonočni otk. Torej se je splačalo, vse se mi dobro izteče, ker sem iskrena in odprta. Ker vprašam in dobim odgovor. Ne stane me veliko, prijaznost nasmešek in vse poti so mi odprte. Do še tako hladnega srca, ki ga moja energija omehča.


Hladno srce.
Moja topla energija.
Nasmeh ogreje.

At sea, 21.12.2019


Do sedaj objavljeno:

Indijski mož, prihajam ...........................................1

Karibi, Ali se po jutru dan pozna?  ........................2

Bahami, rajske plaže ..............................................3

Jamajka, travnate esence......................................4


Miami, pregrešno bogati ljudje.............................6

Conzumel, Mehika, Ever for ever..........................7