Karibi, Ali se po jutru dan pozna?, avtorica: Zarja Trkman

objavljeno: 24. dec. 2019 21:44 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 27. dec. 2019 01:52 ]

Karibi, 10.12. - 23.12.2019


10.12.2019

Nova Gorica

Vstanem ob petih, malo pred šesto sem v avtu. Vsaj 20-krat poskušam zapreti vrata. Ne uspe mi. Grem kar z odprtimi v center, kjer končno dobim nekoga, da mi vrata zapre.

Začne se slabo, to moje potovanje. Če se po jutru dan pozna, potem ne vem, kaj me še čaka.

Začne se slabo ...

V Ljubljani poberem Milija, avto nekaj škriplje, tudi v rikverc včasih ne skoči. Skratka avto ni ok. Z Milijem se zmeniva, da ga bo peljal k Mikiju, da ga končno spravi v stanje, kot se spodobi, ker že od vsega začetka avto ni ok.

Sva na Brniku, parkirava v parkirni hiši, malo preložim prtljago, da imam le kovček, majhen nahrbtnik in torbo. Super nama uspe. Prideva v glavno stavbo, na šalter Turkish airline, kjer nam povedo, da sva malce pozna, ker prevoznik zahteva, da si najmanj uro prej na chekingu, pravzaprav pred vstopom na letalo. Skratka, sva ravno pravšnji čas prispela. Z Milijem se posloviva, on malo pofotka, in že se vkrcavamo. Le še na hitro wc in že sem na letalu. Vsi so zelo prijazni.

P.s. Sem si kupila viola kovček, da ga bom že na daleč videla, da ne pride spet do kakšne neljube zamenjave, hehehe.

Letimo v Istanbul, kjer nas pričaka krasno letališče, nobenih zapletov ni, prevažajo me z vozičkom na električni pogon, vse je brezhibno, razdalje ogromne, časa le dobro uro. In že sem na letalu Jambi jet. Spet prijaznost brez meja, tudi v bussines classu mi dva moška ponudita roko, da mi je lažje. Takoj v drugi vrsti sedim, na notranjih treh stolih sva še z enim Indijcem, vmes je en sedež prost. Paše mi, da je tako, saj je bolj zračno, pa noge lahko iztegnem. Čaka nas polet dolg trinajst ur. Je treba poskrbeti za udobje, kar se le da. In mi še kar uspe, čeprav se res vleče. Trinajst ur, ajoj.

Istanbul iz zraka.

Miami

Amerika, veleopevana Amerika. Miami. Tu pa se začnejo težave. Osebje je v glavnem špansko govoreče. Naletimo na eno zelo zoprno uslužbenko. Ostanemo le še trije potniki, na invalidskih vozičkih. Starejša gospa, s sinom. Ona nestrpna, on bolj kot ne nebogljen, odvisen od nje. Uslužbenka pa: "Just a moment." In ta moment se vleče v uro in več. Gospa godrnja, poskuša kaj izvleči iz zaposlene, ki pa ves čas ponavlja: »Just a moment«. Nekaj časa nemo opazujem, potem pa tudi meni dvigne pulz. Hočem kar sama naprej, ona pa: pokličem policijo. Ok, pokliči jih, rečem. Potem še sin povzdigne glas. Šjora nekaj telefonira, mi smo že res nestrpni, ker nam vse že preseda. Končno steče, spravi nas do dvigala, godrnja, da je sama, mi smo trije.

Skratka organizacija tako na nizkem nivoju, kot bi bili v Zimbabveju dobesedno. Hvala bogu, da me prevzame zelo prijazna gospa, ki me odpelje na WC, saj sem se polulala od dolgega čakanja. Preoblečem se, bolje se počuti. Najdeva prtljago, presedem se na svoj skuter, pospremi me do shuttle busa, ki me popelje do hotela. Na bus mi pomaga mlad par, ki se vrača iz Mehike. Francoza sta, oba zelo prijazna. V hotelu smo, ni sobe v pritličju, ni lifta. Po stopnicah gor, v sobo, kjer se le zgrudim na posteljo.

Hotel v Miamiju.

Od petih do petih. 24 ur. Ura pa je šele 10, v Miamiju. Zaspim, spim pet ur in vstanem. Ne morem odpreti vrat. Nikakor ne morem priklicati recepcije, klima brni kot zmešana. Ne morem odreti okna, ker sploh ni kljuk, začnem trkati po steklu. Na srečo pride mlad moški mimo. Izkaže se, da je receptor. Reši me, mlad prijazen Radames, egipčanskega rodu.


Hvala bogu, vse se dobro izteče, na srečo.



11.12.2019

Zaspim ob 11.00 po ameriškem času, ob petih po našem. Torej 24 ur je minilo od kar sem vstala in spet legla. Spala nisem 24 ur, morda sem kaj malega zakinkala na letalu, a se ne spomnim.

Zbudim se čez pet ur, torej ob 10-ih po slovenskem času. Vstanem, klima brni, kot zmešana, kot traktor je. Soba lepa, kopalnica tudi. Letala preletavajo hotel zelo pogosto, tudi na minuto dve. Zelo nizko in točno nad hotelom.

Hočem ven in tu je problem. Ne morem odpreti vrat, skušam poklicati recepcijo, telefon je mrtev. Skušam odpreti okno, nima kljuke. Halo, kaj naj zdaj. Odprem rolo na oknu in začnem trkati na šipo in vpiti: »Halooooooooooooooo!«

Pogled na bazen skozi okno moje sobe (zamrežene žaluzije).

Ne vem ali imam le srečo, ali so mi bogovi naklonjeni, ali me moj angelček varuje. Najverjetneje bo to zadnje. Kljub zgodnji uri se pojavi mlad moški v rdeči majici. Sliši moje trkanje in moj haloooooooooo. Pokažem mu, da ne morem odpreti vrat. Reši me, me nauči, kako naj odpiram. Težka so vrat, kot hudič težka. Zapleteva se v pogovor. Prijeten mladenič je. Radames mu je ime, egipčanskih korenin. Rojen sicer v Miamiju, a je babica iz Egipta. Z lahkoto si zapomnim ime. Rada te imam, mu povem, njegov prvi del imena. RADA. Vpraša, kako je meni ime. Zarja, Aurora. Razložim mu pomen mojega imena. Presenečen je, Aurora borealis, ga spomnim. Yes, yes, on. Rabite prevoz v port, jutri … me vpraša, ko zve, da grem na križarjenje po Karibih. In me vpiše za prevoz ob dvanajstih, za 10 dolarjev, kar se mi zdi ugodno.

Aja, še nekaj je problem tu v Ameriki. Vtičnice so drugačne kot v Evropi. Kljub dobri volji, da bi se kaj javila, se ne morem. Javila sem se sinoči, le toliko, da sem napisala, da sem prispela v Miami. Imela sem baterijo povsem na koncu, tudi telefon je bil spraznjen, v skuterju je kar nekaj štroma, a zopet ne za raziskovanje. Radamesu povem, da delam, da se javljam za Spletni čas, da potrebujem adapter. Nimajo jih, pravzaprav je treba iti v neki nakupovalni center, da bi ga lahko kupila. Ne da se mi. Očitno VAM ni namenjeno moje javljanje. Očitno se bom za dva tedna umaknila v ilegalo. Očitno in pravzaprav zelo prijetno. Nobenega stresa s pošiljanjem fotk, nobenega dodatnega stroška, nobene tehnologije. Na Luminosi bom lahko polnila baterije na skuterju, telefonu, fotoaparatu in zgolj uživala. Pisala, brala in počivala. Yessssssssssss!

Grem na zajtrk, potem ko se vendarle skušam vpisati v FB, a ne vem gesla. Nič, sprijaznim se s POČITNICAMI, hihihi. Lepo mi je, da vidim, kako zmorem funkcionirati brez tehnologije. Zmorem, o tem ne dvomim.

Grem torej na zajtrk, plastičen pribor, kozarci, krožniki. Izbira zelo majhna. Le toasti iz bele moke, neki kruh, bolj sladek je, banane, mleko in kosmiči, nobenega jogurta, nobenega napitka, sojinega, riževega, ovsenega, trdo kuhana jajca, maslo in marmelada ter sirni namaz. Nobenega, da bi mi pomagal. Prosim kar eno gostjo, potem pa se od nekje pojavi ena natakarica, ki ne zna angleško. Osebje, sobarice, tehnično osebje … ne zna angleško. V glavnem so Kubanci, zvem tekom dneva. Zelo prijazni, a govorijo le špansko. Ni kaj, se bo treba naučiti špansko, pomislim. Saj malo razumem, pomagam si z italijanščino in nekako se vendarle sporazumem.

Pojem, bašem se z nezdravo hrano. Nobenega ločevanja odpadkov ne poznajo, vse v eno plastično vrečo zmečemo. Ajoj, globalno, da je kaj.

To tudi povem Radamesu. Slavna Amerika, neprilagodljiva svetu, s svojimi vtičnicami, ogromno plastike, veliko debelih ljudi, kako ne, če se hranijo na tak način, če visijo na telefonih, namesto da bi se pogovarjali.

Že prej, nikoli mi ni bilo do tega, da obiščem ZDA, zdaj vem, zakaj. Ker so samosvoji, prebivalci, ker niso ozaveščeni, ker mislijo, da držijo boga za jajca.

Bazen v hotelu.

Aha, sLOVEnija, mi rečejo. First lady iz from Slovenia. Yes, yes and Goran Dragič also.

Božiček v hotelu.

Tako poteka pogovor med mano in šoferjem, ki me za 90 evrov pelje drugi dan v Everglade. 10 evrov je do Miamijskega porta. Voziva se eno uro. Plačam s kartico, ker nimam dolarjev, ker bi bila cena v evrih 100 evrov, kar je 110 dolarjev približno. Ko zahtevam račun, ga ni, vse je elektronsko, vam pošljem na mejl, če hočete. Ok, kaj mi preostane drugega. Promet je kaotičen, sami veliki avtomobili. Štiripasovnice. Zmoti se šofer, zavije na južno obvoznico, namesto na severno. Voziva se petnajst minut več. Aha, vse se plača, vse se vrača, si mislim. Ker mi zaračuna tako cifro. A se mi ni dalo ukvarjati z iskanjem cenejšega prevoza. Kamor gre bik, naj gre še štrik.

Končno v portu, tam spet pričakovanje, nosača za napitnino. Nimam dolarjev rečem, pa evre prosi, imam le tri evre. Ok, no problem, ne sprejme. Čekiram se na barki. Nobenega ne poznam. Povsem nov staff. Sem kar malo žalostna. Upala sem, da se vendarle srečam s svojo londonsko hčerjo Jessico, pa z Raulom, in Mariom ter še s Stefanijo, pa kapitanom. Nobenega ni več, Stefanija, direktorica hotela in kapitan Sebastiano Chrisam sta se izkrcala pred tednom dni. Vendarle me nekdo spozna. En natakar, ki me sprejme tudi v restavraciji na deck 2, in tam je še nekdo, ki me pozna, moj natakar pri kosilu. Razveselim se ga, potem pa ugotovim, da sem v Taurusu na tretjem štuku, ker sem PERLA GOLD. Haha, zlata perla, perla oro. Ja, ni kaj. Tako je. Skušam zamenjati second sitting za first. Uspelo mi je. Zaenkrat pa mi še ni uspelo dobiti večje kabine. Moja je zelo majhna, niti skuterja ne spravim skozi vrata. Pustila sem ga na hodniku, po večerji sem šla kar spat, kljub zmenku na hospitality desk po osmih, po drilu z jopiči, da poskušamo najti ugodnejšo varianto. Ker niti baterije na skuterju ne morem polniti, ga pa nujno rabim. Tudi za gibanje po sobi, saj med plovbo težko hodim s palico. Soba je sicer majhna, da se lahko oprijemam pohištva, imam celo eno stopnico za v kopalnico, ki pa je zelo prijetna. Nič, zaspim spanje pravičnega, spim 7 ur in se zbudim ob treh.


Končno v portu.

Pišem, medtem vidim listek, da so me iskali, naj pokličem 3333, mesidž je bil poslan malo pred enajsto uro. Morda pa vendarle dobim večjo kabino. Sicer sem se že kar navadila v tej, a bolje je bolje. Zdaj polnim računalnik, potem bom baterijo kamere in nazadnje, če mi uspe, še baterijo skuterja, skozi priprta vrata, itak. Drugače ne bo šlo.

Lahko noč, Miami.

Vse najboljše, Aurora. Luminosa ni več, kar je bila. Čakajo me novi izzivi, novi ljudje. Enega sem že spoznala, najverjetneje je Američan, s hoduljo, težko govori, a sva se ujela kar z gestami, všeček- palec gor, dva palca, victory, hihihi. Kar naprej se srečujeva, on kadi, pove mi, da se lahko kadi na Deck 10. Vidiva se na Dolphino deck, na hospitality desk. Sam je, očitno po možganski kapi. Prijeten nasmešek, bolj kot ne gestikuliranje.

Ura je pol petih, v SLO enajst trideset, čas za v mesto. Tu pa čas za počitek do sončnega vzhoda. Včerajšnji zahod je bil lep. 17.17 je kazal telefon, ko sem fotkala sonce za oblaki. Zopet mi bodo dani lepi vzhodi in zahodi.



Zlatorumeno srce.
Iz krompirja.
Hvala, ljubi moj.

On the board, 12.12.2019


In ja, še nekaj, moj dragi me spremlja, tudi tu. Krompirjev srček pri kosilu, rumen, zapečen košček krompirja, majhen, droben srček. Hvaležna sem bila za to sporočilce iz nebes. Vse bo dobro, kajne, ljubi moj? Rada te imam. Rada te imam, sem rekla prijaznemu Rada-mes-u v hotelu Quality Inn Miami Airport. Me, too, je Radames odgovoril nazaj, love you, too.

Prvo sporočilo iz nebes, mojega dragega ... pri kosilu na Luminosi, na vkrcanju.

Ljubezen je v zraku, vsepovsod je, le najti in videti jo je treba.

Upam, da so težave s prilagajanjem na nov čas mimo, da sem se naspala, odpočila in da se križarjenje vendarle začne.

Pljujemo že skoraj sedem ur in bomo kmalu pristali na Bahamih, sicer ne vem kdaj, ker še nimam urnika, nimam še Diaria di Bordo. Morda me čaka v NOVI KABINI, hihihi. Recimo, da je tako. Naj bo!

Aja, mojega indijskega moža tudi še nisem srečala. Ljubezen je umrla, več kot očitno. Nič, bo treba v lov za sultanom v Omanu. Morda me pa tudi tu čaka kak bogat, ostarel moški, ki me poroči in kmalu umre. Jaz pa dedujem in spet in spet potujem. Hahaha, naj bo kakor pač mora biti.


Zapisala: Zarja Trkman



Do sedaj objavljeno:

Indijski mož, prihajam ...........................................1