Miami, pregrešno bogati ljudje, avtorica: Zarja Trkman

objavljeno: 9. jan. 2020 23:30 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 9. jan. 2020 23:32 ]

Miami, 22.12.201

Zadnji dan mojega potovanja. Costa ekskurzija za 110 dolarjev, pravzaprav nič v primerjavi s taksi vožnjo do Port Everglade. 

8 ur je trajala, na koncu so nas odložili na airportu Miami, preostale pa na Everglade. 

Moja intuicija je res dobra. Vprašam, kam moram iti s PINK obeski za kovček. Kar na terminal lahko greste, mi pove hostesa. Zdelo se mi je čudno, za vsak slučaj grem še eno nadstropje gor v Piano bar in tam me usmerijo pravilno. Na terminalu me sprejme pomočnik, ki mi prevzame in pelje kovček do busa. Vkrcam se, krenemo. 

Miami skozi šipo avtobusa

Najprej po Miamiju, kjer nam vodič veliko pove o tem, najdražjem mestu v ZDA. 6 milijonov prebivalcev, nobenega metroja, no sredi mesta, ker je povsod voda, nobenih podzemnih garaž. Vse mrgoli po cestah, na srečo je danes nedelja. Na našo srečo. Promet je malo bolj umirjen. Kar 800000 je kubanskih priseljencev, ki so si zgradili Little Havana. Življenje je tu zelo drago, najemnine okoli 2000 in več evrov … tu je največ milijonarjev na kupu. Gremo na Miami Beach, kjer vidimo najdražjo vilo v Miamiju, zgrajeno okoli leta 1940. Sprehodimo se ob plaži, ki zame sicer ni dostopna, a mi vseeno uspe narediti eno fotko, drugo pa mi je naredil mimoidoči. Vkrcamo se spet na bus, gremo do porta, kjer se bomo po šopingu odšeljali z ladjico po otokih oz. mimo njih. Millionard island, Coconut island, Fishing Island in kaj vem kateri so še. Vidimo najdaljši most v Miamiju, številne nebotičnike, port, komercialno pristanišče, 5 ali 6 križark. Ena je pred dnevi zagorela, škode je za 7 milijonov eurov, če sem prav razumela. MSC firma.

Vozimo se mimo prekrasnih, pregrešno dragih hiš, z jahtami pred hišami. Elizabeth Taylor, Silvester Stalone, Shakira, David Beckam in kaj še vem kdo. Ene so res lepe, v vseh slogih, ni pravila, kakšen naj bo. Kot želi tisti, ki si jo lahko privošči. Sami bogataši, z vsega sveta. Ljudje fotkajo kot nori, meni pa že preseda. Res je lepo, a ok, sama hvala, kjer je denar sveta vladar.

Najdražja vila na Miami Beach, zgrajena leta 1940.

Tudi to je Amerika. Dolgčas, pa ta in ta in oni in oni našteva vodič na barki. Ma ne bi hotela nobene od teh hiš, morda za kakšen mesec. Zelo malo zasebnosti je, vsi so na ogled, tile bogataši, filmske in glasbene zvezde … a saj so vajeni živeti v soju žarometov.

Miami beach

Little Havana, del Miamija, zabojnik.

Apel podobo na ogled postavi … to mi je pravkar prišlo na pamet … in dejansko se tam vse dni v letu turisti vozijo mimo in »občudujejo« te palače, vile, jahte.

Vila Elisabeth Taylor na Milionar Island.

Kmalu mi je dovolj tega bogastva, zavijem se v svojo kožo in se prepustim svojemu tempu, meditaciji, tišini. Daleč od tega zgolj in samo bogataškega postavljanja, zgolj in samo denar, ki je kao sveta vladar. Za nič na svetu ne bi hotela biti med njimi. Že ta poldrugo uro trajajoča vožnja me je utrudila, a na srečo znam odplavati v svoj svet. Naj povem še to, da sploh ni bilo toplo, kar grozeči oblaki so se podili čez nebo, na barki je pošteno pihalo. Hvala mojemu čebulnemu oblačenju. Ni me zeblo, večino pa je. Šopingiranje, kosilo, nekaj prostega časa. To je to.

Otok milijonarjev.

Trda rock kavarna.

Še little Havana, kjer pa res začutiš pravi kubanski utrip, še najlepši del ekskurzije. Ples, glasba, lokalčki, kjer si ljudje privoščijo kosilo, med plesom in glasbo. Lepe male galerije, poslikave hiš, tudi zvezde na pločniku so tu. Prijeten zaključek ekskurzije se konča na airportu Miami, kjer me spet čaka neprijetna ameriška klima, v smislu prijaznosti, uslug.

Prijetna prodajalka: God bless you.

Šofer Leo mi daje skuter v avtobus in z njega ... ful je prijazen, debel pa tudi, hihihi.

Downtown Miami.



Little Havana.

(Napisano po peripetijah na letališču)

Tudi na Zemlji so angeli. Danes sem se prepričala o tem. Bila sem na ekskurziji po Miamiju, ki se je zaključila na letališču. Na srečo mi je vodič peljal kovček v letališko stavbo.

Nihče od sopotnikov se ni ponudil, da mi pomaga.

Ok, pridem v stavbo, tam je šalter od Coste. Vodič vpraša, če mi lahko pomagajo.

Ni šans, ne morejo. Halo, sem potovala z njimi in zdaj tak odnos. Ne morem verjeti, štirje so tam in ne morejo nič. Fuck off, rečem in grem sama na iskanje pomoči.

Naletim na ANGELA, kar izvem na koncu, ko se mu zahvalim za pomoč. Thank's very much, that you help me.

»Read my name, mom«.

Angel, you are realy angel, thanks … give meone hug, please.

Objameva se in grem na »čakanje«, dve uri in pol do čekinga. Ajoj. Izkoristim nekoga, da mi popazi prtljago in grem na wc. Da se preoblečem, že drugič danes. Ok, vzame mi kup časa. Tudi prav, bo vsaj hitreje stekel. Ta dolgi čas.

Pridem nazaj in se zapletem v pogovor z mladim barmanom z Luminose. Spomni se me, spomni se mojega skuterja. Krasen fant. Z Mauritiusa je. Leti za Istanbul, kot jaz. . Fajn se mi zdi, da lahko malo poklepetam z njim.

Tu je zelo slab signal, WF, ker so vsi na internetu. Še bolje, res totalen odklop, do konca. Jupi. No problem, at all.

Mladi »spremljevalec« je šel popit kavo. Bom popazila tudi na tvojo prtljago, mu rečem. Ok.

Zadnji večer na Luminosi.

O ekskurziji po Miamiju kasneje, saj imam le še malo baterije, zdaj polnim še telefon, tudi skuter je pri koncu, a upam, da bo dovolj, saj računam na prevoz z letališkim vozičkom. Itak, da me bodo peljali, vsaj upam, hehehe.



Angeli na Zemlji.
Z enim krilom.
Objeti lahko letimo.

Letališče Miami, 22.12.2019



Še en angel. Tuschal. Šla sva preko vrste, vesel je bil, da mu ni bilo treba čakati, peljal mi je kovček, čekirala sva se. Zelo urejen fant, 20 letnik. Ko pa se je sezul, so mu noge tako smrdele, da nisem mogla verjeti. Tudi v letalu je sedel poleg mene, noge so mu smrdele kljub copatom.

Morda pa si ne more pomagati. Tako pač je, spomnim se kolega od Andeka, ki je tudi zelo skrbel za higieno, toda že naslednji trenutek, ko se je stuširal ali opral noge, so smrdele. Menda edino lasten urin pomaga. Da se posuši na telesu in ne smrdi, nič. Preverjeno!

Nisva se poslovila, pobral mi je denar, ki mi je padel iz torbice, uhan, kreditne kartice ni našel.

Ko smo pristali, je kar odkorakal. Ne vem, zakaj.

Ma ok, itak mi je osebje pomagalo ven, iskalo kartico, a je niso našli. Nič, bom pač jutri preklicala, najverjetneje imam ful malo gor ali pa morda celo nič.

Smo že na poti iz Istanbula do Ljubljane. Računam na Milija, čeprav se nisva nič slišala, ma vem, da bo tam.

Na srečo sem kar nekaj spala na poti iz Miamija, čeprav roko na srce, zelo malo prostora je med sedeži, Tuchal z dolgimi nogami, pa še smrad. Ni bilo nič kaj prijetno, a je let trajal le 10 ur, za dol pa celih 13.

Tako, moja Karibska dogodivščina je končana, le še pot z Brnika v Novo Gorico in to bi bilo vse.



World cruise 2021
Se veselim.
I'm coming, Delicioza.



Besedilo in fotografije: Zarja Trkman






Do sedaj objavljeno:

Indijski mož, prihajam ...........................................1

Karibi, Ali se po jutru dan pozna?  ........................2

Bahami, rajske plaže ..............................................3

Jamajka, travnate esence......................................4


Miami, pregrešno bogati ljudje.............................6