Qaboos, tudi nebo žaluje, avtorica: Zarja Trkman

objavljeno: 15. jan. 2020 23:23 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 15. jan. 2020 23:43 ]
11. januar 2020 

Besede so odveč ... žal mi je za tako osebo, kot je bil sultan Omana, Qaboos ... zapomnila si bom Oman tudi po njem, ker je ustvaril eno lepo državo, pravzaprav sultanat, kjer je sožitje med religijami, ni rasne nestrpnosti, ni terorizma in kriminala ... včeraj sem torej upravičeno bila žalostna, ker sem slutila, da odhaja ... in je odšel tja med zvezde, nad mavrico ... naj mu bo lepo, danes čutim, da Oman žaluje, skorajda ni prometa na sicer zelo prometni štiripasovnici ... that's life. 

Današnji Muscat, 11.2.2020 

... vse zaprto, mir in tišina, redek promet, zastave na pol droga ... hudo je tukajšnjim prebivalcev, kar odkrito pokažejo, žalujejo, molijo in se poslavljajo od svojega karizmatičnega voditelja, vsak na svoj način.
... slovo bo globoko in ganljivo, slovo od KINGA kot mu radi rečejo, ki je iz revne dežele naredil ogromno ... ljudje so upravičeno žalostni in morda zaskrbljeni kaj bo po SULTANU.
... ja, "Sultan po Sultanu bo", a sam Alah ve, če bo nadaljeval pot sultana Qaboosa, bi rekla jaz.


p.s.: In zdaj še nebo joče, začelo je deževati.

Simbolika? ... sultanova jahta z zastavo na pol droga in prelet črnega galeba pred mojim fotoaparatom.

Lepo, kajne?

Sultan Qaboos military port


Na poti v Mutrah, lepo krožišče.


Povsod so zastave spuščene na pol droga.


Ribe sem spet zamudila, sem pa ujela dva Arabca pred tržnico.


Ta ogromen portret sultana Qaboosa me je pozdravil, ko sem lani, 13. aprila prvič stopila na Omanska tla ... v portu je, res ogromen, največji do zdaj videnih portretov ... črno nebo, še ena simbolika, tudi nebo žaluje.


12. januar 2020



SREČA JE V SREČA-njih, tudi s takim plesom ptic

Ajoj, spet bom padla, mi šine v glavo. Nekaj sekund je dolgih kot večnost. Zadene me, pravzaprav potisne moj volan. Na srečo se kmalu ustavi. Ne zvrnem se, a sem tako prestrašena, da se prav tresem. K meni pristopi nekaj očividcev, tudi šofer pride iz avta. Sem v šoku, ostanem brez besed, srce mi razbija sto na uro. Šoferju je žal, ni me videl pravi. Ja, itak, da me ni, sicer me ne bi oplazil.

Na srečo mi ni nič. Poslovim se, peljem dalje, prečkam cesto pri semaforju.

»Nesreča« je ad acta, ne mislim več na ta dogodek, ko se ustavi isti avto in me šofer še enkrat vpraša, če sem ok, žal mu je, zelo mu je žal. Everything is ok, pravim. Pomahava si, tudi njegova gospa z ruto, v črnem, ki sedi zadaj, me pozdravi.

Oglasi se mujezin, drugačen glas kot običajno, pojoč, kot bi pel žalostinko. Iz modre mošeje, oglasijo se tudi iz drugih manjših in se prelilejo te melodije v akord. Veličastno lep občutek, vsaj zame, ki ga globoko doživim. Mislim na sultana, mislim na ta sultanat, ki me je pred devetimi meseci očaral, da ne rečem začaral.
Fotkam jato golobov. Uspeta mi dve čudoviti fotografiji, s prekrasno simboliko. Ena s sultanovo ladjo, z zastavo na pol droga in s črnim galebom v preletu. Wau, sporočilo iz nebes. Tudi sultan postane moj angel varuh. Morda me je prav on malo pred tem obvaroval pred hujšim. Wau!

Grozeči oblaki na nebu, črni, tudi nebo žaluje … opozarjajo me, naj se vrnem domov, v hotel. Tudi piha močno, na srečo imam očala. Vožnja nazaj je spet kar stresna, saj je kar naenkrat veliko avtomobilov spet, a so kar obzirni do mene, četudi vozim v nasprotno smer.



Muscat v slikah, 12.1.2020

Najlepši dan mojega pohajkovanja po Muscatu ... cesta zaprta že ves dan ... policijsko spremstvo, pa vojaško tudi ... delegacije od vsepovsod se priklanjajo sultanu ... novo prijateljstvo ... lep, vetroven, svež dan po včerajšnjem očiščevalnem dežju ... prijaznost na vsakem koraku ... kot se spodobi v dneh, ko se klanjam-o spominu na sultana ... iz včerajšnje žalosti v današnji prekrasen dan in še lepše spoznanje, novo prijateljstvo (Hena in Hyder)

Nova prijatelja iz Muscata, mož in žena, on 34, ona 40, sin 9 ... povabila sta me k njim domov, da me lahko on celo pride iskat ... naj pokličem ... ne morem pravim ... s Heno si izmenjava FB profil, ona mi nekaj napiše, a do zdaj nisem dobila, ne vem zakaj ne, hehehe.


Midve s Heno, ki dela na letališču in ob delu še študira, odlično govori angleško, jaz sem prava rupa v primerjavi z njo, hehehe.


Hyder in moja malenkost.


Nobenega avta, le tu pa tam konvoj delegacij v policijskem in vojaškem spremstvu, ful zanimiva izkušnja.


Na poti.


Sami moški in galebi, tu pa tam kakšen turist in mavrična Zarja, hahaha.


Današnji detajli, na katere naletim, tako mimogrede.


Nikjer nobenega, vse je zaprto, Oman žaluje.



Ograja vzdolž glavne štiripasovnice v Cronichle Mutrah, zadaj obe sultanovi jahti in njegov portet desno.


"Zgodovina" Omana, veliko je takih plošč, ki predstavljajo Omansko kulturo, tradicijo ...


Na poti nazaj (približno 10 km sem naredila) v lepem, svežem dnevu.


Galeb na levi pozdravlja sultana.


Vojak.


Mujezin je poklical k molitvi, samo moški, njihova obuvala pred malo mošejo sredi mesta.

Ročno delo.


Policija in vojaki vzdolž cele moje poti danes.


Do sedaj objavljeno:

Indijski mož, prihajam ...........................................1

1. del: Karibi

Karibi, Ali se po jutru dan pozna?  ........................2

Bahami, rajske plaže ..............................................3

Jamajka, travnate esence......................................4


Miami, pregrešno bogati ljudje.............................6

Conzumel, Mehika, Ever for ever..........................7

2. del: Muscat, Oman

Muscat, Oman, mesto moških...............................8

Sultanat Oman, urejena država...........................9

Qaboos, tudi nebo žaluje......................................10