MENU‎ > ‎Popotniški kotiček‎ > ‎

Objave - Amerika

Potovanje v Ameriko, avtor V.Č., oktober 2016

objavljeno: 28. okt. 2016 01:22 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 28. okt. 2016 01:24 ]

Potovanje v Ameriko, 1. del 

V Ameriki sem bila že leta 2010, toda vtisi so še vedno sveži. Amerika?! Nikoli, res nikoli si nisem mislila, da bom nekoč obiskala Ameriko, tako daleč se mi je zdela in tako nedosegljiva. Pa vendar. Včasih se čudež resnično zgodi. Z Niko sva dobili v dar letalski vozovnici in štirinajst dnevno bivanje v ZDA.  

Načrt je obsegal: 

Odhod iz Ljubljane v München z avtomobili, polet München - London- Washington, potovanje z najetim avtomobilom po Philadelphiji do Bostona, Niagarskih slapov, skok v Kanado, na Cape Cod do New Yorka;

Vrnitev: New York - London - München - Ljubljana;

23. oktobra 2010 smo vstali ob 4.15 uri in se z avtomobili odpeljali preko Karavanškega predora v Avstrijo. Kmalu po predoru je začel naletavati sneg, ki je pravljično pobelil pokrajino, pa vendar ne toliko, da bi nas oviral pri vožnji. Brez težav, ob vmesnem postanku na kavi in osvežitvi z medsebojnim kepanjem, smo kmalu prispeli v München. 



Brez zapletov ne gre

Pri čekiranju letalskih kart se je pri meni zapletlo. ZDA so ravno tisto leto uvedle sistem ESTA za registracijo potnikov. Seveda sem vsaj en mesec pred potovanjem te formalnosti uredila in tudi dobila številko dovoljenja, toda na carini v Münchnu so me zavrnili, češ da sem vtipkala napačno številko potnega lista s črko O, namesto ničle. Zavladala je majhna panika, potem pa akcija. Po vseh težavah z računalnikom, ki se ni hotel povezati na internet, smo ponovno izvedli postopek registriranja, tokrat s pravo številko, toda cariniki se niso dali prepričati. Na dovoljenje je treba čakati tudi do 72 ur, in kazalo je, da se bom morala vrniti domov, češ, saj ne bom ne prva, ne zadnja. Nika je bila vsa iz sebe, klicala je na slovensko in ameriško veleposlaništvo, nikjer niso mogli pomagati, povsod je dobila negativen odgovor. Manjkalo je še nekaj minut do zapiranja vrat in po zvočniku so že klicali zapoznele potnike, ko sem še enkrat poskusila čekiranje. Uspelo je! Cariniki so me spustili in eden za drugim, celo šef,  so mi, s širokim nasmehom, zaželeli prijetno potovanje: "Vanđa, have a nice trip!", sama pa sem bila neznansko vesela, saj sem se že videla osmojeno, na poti domov. Že sodelavec me je vedno klical Vanđa, tako da me moje novo ime ni preveč sekiralo, misel, da bi se predčasno vrnila domov, pa je hitro zbledela.
V Londonu pri prestopu na drugo letalo ni bilo več težav. Na ogromnem letalu pa se, od vsega doživetega stresa, z Niko se nama ni uspelo mirno dogovoriti, katera bo sedela ob oknu, ob zajetnem gospodu, in katera ob prijetni družinski družbi. Konec dober, vse dobro. Izbirčna res nisem smela biti in sedla sem h gospodu, ki je bil zelo prijazen in vljuden.


Z bratom sva skoraj celo pot prespala, ostala druščina pa je ves čas bedela. Verjetno je bolj trpel gospod zraven mene kot jaz, saj sem se med spanjem najbrž preveč udobno namestila, toda vljudni gospod ni rekel ničesar.




Sledil je miren osemurni let do Washingtona, polet čez Atlantik pa je bil čudovit - ena sama modrina neštetih nians. Tik nad Washingtonom se je pooblačilo, pogled je zakrival niz oblačkov, ki so bili videti kot sladkorna pena in skozi katere smo se nato spustili in pristali na trdnih tleh. Od navdušenja sem zaploskala, zdaj me je čakala le še zadnja kontrola na carini, kjer so nas pregledali in vzeli prstne odtise. Moja skupinica pa me je dražila, da me morda zadržali zaradi že opisanih razlogov, ampak jaz sem bila v Ameriki in nič drugega me takrat ni zanimalo. Tokrat je šlo brez težav, del skupine se je odpravil na agencijo, kjer smo imeli rezerviran potovalni avto, zatem smo se v šestih stlačili vanj ter se pustili voditi ženskemu glasu iz garmina, ki nas je malce hecala, kajti kar dva krat nas je zavrtela v krog, dokler je nismo več ubogali. Zapeljali smo na drugo cesto, kot nam je ona predlagala in od tu dalje nas je pripeljala točno pred stolpnico, v kateri je imela nečakinja stanovanje, ki je bila takrat na službenem potovanju. Bratu je dala natančna navodila, kje nas bo čakal ključ, kje naj parkiramo ... in hitro smo dodobra napolnili njeno stanovanje s kovčki in vso potovalno ropotijo. 


Na poziranju v Washingtonu, po abstinenci v letalu. Zaradi cigaret sva bili tarča nenehnih dovtipov in teženj zagrizenih anti kadilcev.



V Washingtonu smo prespali dve noči in na razpolago smo imeli skoraj dva polna dneva za ogled glavnih znamenitosti. 

Naslednje jutro sem se zbudila ob štirih. Vsi so še spali in sklenila sem, da grem kar sama na prvi ogled mesta, na jutranji sprehod po ulicah glavnega mesta ZDA. Najprej sem se tesnobno sprehajala po širokih cestah, potem pa sem srečevala Američane, ki so hiteli na delo, ali pa so tekli, me prijazno pozdravljali kot bi se že od nekdaj poznali, čemur sem se čudila. Pihal je mrzel veter in občasno je rahlo rosilo, zato sem se kmalu vrnila v varno zavetje visoke 15. nadstropne stolpnice, šla mimo vratarja in ko sem vstopila v dvigalo in pritisnila na gumb, se to ni premaknilo. Nikakor ga nisem spravila v pogon. Rešila me je mlajša gospa s tremi, lepo postriženimi in oblečenimi pudlji, ki se je pravkar vrnila s sprehoda in s katero sem povadila malce angleščine. Prvi stik z Američani je bil pozitiven in tak je ostal ves čas potovanja.

Počasi so se drug za drugim začeli prebujati in po obilnem zajtrku, nečakinja nam je pustila poln hladilnik hrane, smo se odpravili na potep po mestu. Dež se je umaknil in posijali so prvi sončni žarki izza oblakov, ki so se kmalu razpršili in skrili med goste oblake, ki so za sabo pustili le mokre ceste, kaplje na drevesih in na velikih površinah stekel in oken ter rahlo soparen dan.

Z Niko sva si želeli najprej poskusiti pravo ameriško kavo in odšli sva v prvi bar, od koder so ljudje hiteli po svojih opravkih s papirnatimi kozarci kave "coffee to go". Naleteli sva na težavo, ker nisva poznali njihovega sistema in prehiteli nekaj ljudi, kar sva opazili kasneje. Res pa je, da so bili nad najino neolikanostjo na moč potrpežljivi in so se nama le prizanesljivo smehljali. Potem pa sva kar obstali in čakali, ko sva opazili, da si je potrebno kavo postreči sam, ob izhodu iz bara. Tam je bila mizica polna vrčev in termo posod različnih kavnih in drugih napitkov. No, in tam sem kavo tudi polila in neki poslovnež je opazil mojo zbeganost in mi ustrežljivo ponudil serviete, Nika pa mi je hitro nalila drugo kavo z okusom vanilje. Bila je dobrega okusa, nerodnost okoli preskakovanja vrste in polite kave je bila kmalu pozabljena, kajti čakal nas je vznemirljiv dan in vsi smo bili, jaz zagotovo, nekoliko evforični. 


Napoved nadaljevanja Sledil je ogled znamenitosti mesta. Najprej smo si ogledali Belo hišo, nato ... 

 

Napisala: Vanja Čibej


 


 

1-1 of 1