15 

Nerodno se je bilo sprehajati z nahrbtniki po majhnih in nabito polnih trgovinah, zato smo kmalu odnehale in poiskale mirno in prijetno kavarnico, kjer smo prebile ves popoldan ob kramljanju o tem in onem. Obujale smo spomine na prehojeno pot in se ob tem veliko nasmejale. Obe s Suzi sva se strinjali, da bi radi v prihodnjih letih prehodili še prvi del iz St. Jean-Pied-du-Porta do Burgosa, le Darja je rekla, da ji je bilo zaenkrat čisto dovolj in nima nobene želje po podobni avanturi. Suzi je imela letalo ob treh zjutraj, tako se ji ni splačalo prespati v hotelu. Po kratkem posvetu z Darjo sva se odločili, da ji bova na letališču delali družbo in tako obenem prihranili denar za hotel. Proti večeru smo se odpravile na avtobusno postajo, od koder odpelje avtobus na deset kilometrov oddaljeno letališče. Mimogrede smo se ustavile še v trgovini in si nakupile nekaj hrane za večerjo. Minevale so zadnje ure, ki sem jih preživela v Španiji in močno sem se veselila prihoda domov. Zanimivo, kako svoje misli lahko naravnaš, kajti ne glede, kako mi je bilo žal, da se neko poglavje v mojem življenju nepreklicno zaključuje in s tem občutek svobode, prostosti in skorajda brezskrbnosti, so se vse moje misli strnile v eno samo željo - da bi prišla domov in videla svoje domače. Nič drugega ni takrat štelo. 

18. dan: Santiago de Compostela – Fisterra 

Zjutraj sva se z lokalnim avtobusom odpravili na glavno avtobusno postajo v Santiagu, avtobus sva imeli čez kakšno uro, potem pa sva se dobri dve uri vozili do Fisterre, ki je starodavno pristanišče in manjše ribiško mestece z okoli pet tisoč prebivalci. Leži na skrajnem polotoku Finesterra[2], na skalnatem področju, ki ga imenujejo tudi Costa da Morte, obala smrti, zaradi številnih ladijskih razbitin, ki so nasedle ali pa se raztreščile ob obalo. Zadnja nesreča se je zgodila leta 2002, ko je prišlo do razlitje nafte iz grškega tankerja Prestige, ki se je prelomil na pol in povzročil pravo ekološko katastrofo. Je skrajna zahodna točka pokrajine A Coruña in spada pod Galicijo in je tudi končni cilj romarjev.
  

 

Dan je bil čudovit, sončen in skorajda poleten. Ko sva raziskovali mestece, sva srečali Brigitte, nagovorila jo je domačinka in ji ponudila apartma za 10 evrov po osebi, če najde še dve osebi. Seveda sva se ji takoj pridružili. Apartma v manjšem stolpiču je bil nekoliko izven središča mesta. Dobili sva lastno sobo in kar nisva mogli verjeti, da bova prespali v tako razkošnem, čistem apartmaju, po tako ugodni ceni. Brigitte si je delila sobo s Sonio, ki je prihajala iz italijanskega Torina.

Popoldne smo se vse tri odpravile na skrajni skalnati rt, kjer se nahaja 600 metrov visok svetilnik s fantastičnim pogledom na Atlantski ocean. Pot do tja je dolga približno 3,5 km. Ves čas smo hodile ob cesti. Globoko pod nami je šumelo morje, ena sama modrina in majhni kodrajoči valovi, ki so udarjali ob obalo bleščeče belih kamnov, tu pa tam kakšna barčica, ki je bila videti kot igračka sredi širnega morja. Rastlinje na previsnem kopnem je bujno poganjalo, cvetela je rumena brnistra, med travo pa so kukale pomladne cvetice. Najbolj se spominjam belih marjetic, ki sem jih natrgala. Najraje bi se usedla na travnik in spletla venčke za vse tri, toda Brigitte in Darji se je mudilo naprej. Zadovoljila sem se z eno marjetico za vsako, ki smo si jo zataknile za ušesa in se ob tem nasmejale zaradi naše romantike in še vedno, čiste dekliške razigranosti.



Na rtu nas je pričakal veličasten svetilnik in najprej smo si ogledale celotno okolico okoli njega. Prispele smo do velikih sivih skal, ki so se bleščale v soncu, kot bi bil nanje posut srebrni prah. Splezale smo nanje in pod nami se je odprl pogled na globok prepad, daleč spodaj so valovi udarjali ob obalo, glasno šumeli in se pršili ob skalah. V razpoki med skalami, kjer smo sedele, je bilo postavljeno »kurišče«, kjer romarji simbolično zažgejo oblačilo, ki so ga nosili na Caminu. Dan je bil vetroven, nič kaj dobro ne bi bilo, če bi iz gorečega kurišča preskočila kakšna iskra, kljub temu smo sklenile, da če že ne oblačila, bomo sežgale vsaj nekaj smeti, ki smo jih imele s seboj. Sežgale smo vse robčke, ki smo jih premogle. Pomemben je bil ogenj in simbolika. Brigitte je vrgla na ogenj pločevinko piva, ki seveda ni zgorela. Potem smo ogenj pogasile z vodo in se pri tem pošteno namučile, kajti žerjavica se ni in ni hotela ohladiti, pločevinko pa pobrale iz kurišča, ki smo jo nato odvrgle v lične ločevalne zabojnike za smeti, ki so bili postavljeni pred svetilnikom. Presenetila me je spektakularnost in obsežnost celotnega rta in seveda ogromen svetilnik. Ob svetilniku pa so romarji puščali vse mogoče stvari, tudi moške spodnjice so veselo plapolale v vetru, obešene s ščipalkami na vejo grmička.
 

 

Želela sem si ogledati še znamenite in velikanske keltske kamne na hribu Monte Facho, na severu rta, kjer je znana legenda o divjih nočnih morah, ki jih ustvarja tamkajšnji veter, vendar bi do tja potrebovali najmanj en dan. Nočnih mor sem imela itak dovolj, zato zame odločitev ni bila pretežka. Po kratkem posvetu v svetilniškem baru, prebarvanem v divje rdeči barvi, kjer smo si privoščile kozarec piva, smo sklenile, da si bomo naslednji dan raje v miru ogledale čudovite plaže, ki se nahajajo v mestecu Fisterra. Tudi prelep sončni zahod, ko sonce slikovito pade v morje, smo preskočile, kajti bil je namreč mlaj, na tako temni nočni pohod, pa nismo bile pripravljene.

Nazaj grede smo si zdaj vzele več časa in si ogledale še zelo staro cerkev Santa Maria de Fisterra in grad Castillo de San Carlos, zgrajen na robu pečine. Mimogrede smo si kupile hrano v trgovini in si v apartmaju pripravile obilno hladno večerjo.

19. dan: Fisterra

Vreme nam je neznansko naklonjeno, kajti zbudile smo se v sončen dan, vse tri smo bile odlično razpoložene, ko se nam je pridružila pri zajtrku še Sonia, mlajša ženska, morda še ne tridesetletna. Celoten Camino je prehodila sama. Pripovedovala je, da se je odpravila na pot zaradi svojega težkega življenjskega položaja in ker je želela najti odgovor česa si in česa si ne želi v življenju. Na vprašanje, ali je našla odgovor, je samozavestno pritrdila, odgovoru, kaj bo počela v prihodnosti, pa se je spretno izognila.

Dopoldne smo si po jutranji kavici najprej ogledale velik valobran, ki varuje majhno pristanišče čolnov in ladjic, takoj za pristaniščem pa se razprostira ogromen peščeni zaliv, ki se je lesketal v soncu, v rožnato bež barvi. V pesku smo iskale školjke, kako dobro, da jih nisva kupili, tu je bilo prepolno lupin jakobovih školjk. Bolj kot školjke so me privlačili polžki, ki so bili malo večji od frnikole in različnih barvnih odtenkov, od zelo belih, do rožnato, svetlo rjavih, vsi pa so se biserno lesketali in bili vsak lepši od drugega. Navada pobiranja školjk in lepih kamnov mi je očitno ostala še iz otroštva, pa tudi kasneje, ko so bili moji otroci majhni, smo ves čas pobirali kamne in jih, namesto spominčkov, nosili domov. Ti polžki so me tako navdušili, da sem jih lep čas pobirala (danes krasijo moje kaktuse in so dragocen spomin na Camino), ko sem zagledala Darjo, ki mi je mahala tam daleč na koncu zaliva. Komaj sem jo prepoznala, ker je bila tako daleč in nosila je pokrivalo, ki ga še nisem videla. Ko sem prišla bliže, sem opazila, da ima na glavi iz majice narejen turban, kajti sonce je neusmiljeno pripekalo kot bi bili sredi poletja. Turban iz majice pa si lahko omisli samo ona, sem pomislila, ko sem opazila zanimiv izvirček še kar deroče sladke vode, ki si je v vijugah utiral pot do morja in pri tem izdolbel v pesek nizek širok jarek in peščene, s travo obraščene sipine. Nedaleč stran je bil odprt bar in ko se nama je še Brigitte pridružila, smo odšle na pijačo, potem, pa na potep med ulicami mesteca, na pozno kosilo. Želele smo si sicer skuhati večerjo kar v apartmaju, toda trgovine so bile tisti dan zaprte.

Osvežilna solata, »ensalada mixa« na velikem krožniku, ki so jo ponujali povsod v menijih za romarje, je bila tudi tu odlična, potem pa sem z vsakim požirkom zelo dobrega črnega vina, postajala vedno bolj zamorjena, dajalo me je domotožje in želela sem čim prej domov. Na izpuščajih po nogah so se mi pojavili mehurčki in postajala sem vedno bolj nejevoljna zaradi neznosnega srbenja. Ves čas sem si izpuščaje hladila s kremo, a učinek je bil kratkotrajen. Raje kot postopala po mestu, bi hodila, bila sem nemirna in iz minute v minuto sem bila bolj zamorjena. Kakor sem čutila veliko hrepenenje po domu in sem komaj čakala, da vidim svoje otroke, tako sem se bala vrnitve. Skorajda iz popolne svobode se bom morala ponovno spopasti z vsemi skrbmi, ki so me čakale doma. Moja avantura ni bila dolga samo tri tedne, priprave na Camino so mi zaposlovale misli že tri mesece prej. Tako sem lažje prebrodila dneve in potiskala težave v podzavest. Kaj pa zdaj? Kako naprej? Camino se je nepreklicno bližal h koncu. Sama na Caminu nisem našla odgovorov, kot jih je Sonia, niti kot Darja, ki je bila v svojem zakonu nezadovoljna in je že prvi dan spoznala, da brez svojega moža ne more in ki jo je ves čas pekla vest, ker si je dopust privoščila brez njih. Tega mi sicer ni nikoli povedala, kajti ne glede, kako zaupni sva si bili, na Caminu sva se vseh resnejših pogovorov izogibali. Najini pogovori so bili površni, vsakdanji, klepeti, ki so le zapolnili praznino in tišino. Ves čas sva se obremenjevali s težkimi nahrbtniki, s kilometri, s strminami navzgor in navzdol, z neskončno enolično hojo in s skrbjo za prenočišče. Na začetku sva imeli težave s prebavo, jaz sem bila zaprta in moj trebuh je bil napet in trd kot kamen, Darjo pa je pognalo, da smo včasih skoraj tekle, da bi našle stranišče ali kakšen primeren kraj. Zdelo se mi je, da sva obe malce shujšali, ona pa še posebej. Mišice na nogah so nama zatekale in se močno izbočile. Res sva si jih želeli okrepiti, toda zaskrbelo naju je, da bodo take oblike ostale za vedno. Moje telo mi ni bilo niti najmanj všeč, trd trebuh, meča čudne oblike z okroglasto izbočeno, trdo in gromozansko mišico, koleno zatečeno, s kljuvajočo bolečino in na koncu še napad stenic in močno srbeči izpuščaji. Res dovolj razlogov za sitnobo, kajti ganjenost in sreča, ki sem jo občutila v Santiagu, je bila kratkotrajna, tudi marjetica v laseh in čofotanje po Atlantiku ter nabiranje polžkov, je bilo že za mano. Tisti popoldan so me, kot nadležne muhe, ves čas obletavale mračne misli. Pomislila sem, da sva imeli prehiter tempo in si vzeli premalo počitka med hojo, zlasti zadnje etape, ki so bile napornejše zaradi močnih strmin in strmih spustov. Naporno! Prava utrujenost je prihajala za mano.



Ravno dobra družba nisem bila, a kljub temu smo se zvečer ustavile v baru ob glavnem mandraču, kjer smo srečale Suzi, Avstrijko iz okolice Beljaka, ki sva jo že nekajkrat srečali po poti. Vsa navdušena je hitela pripovedovati, kako je vesela, da je prehodila pot, da je bil zanjo pravi dopust po zelo dolgih letih, saj ima zelo številno družino. Doma imajo veliko kmetijo, po poklicu je učiteljica (zanimivo, same učiteljice sva srečevali), vendar je delala le nekaj let, dokler se ni poročila. Ostrmele smo, ko nam je povedala, da ima pet otrok, dva fanta in tri dekleta. Neverjetno, nikoli ne bi rekla, kajti svojih let sploh ni kazala, kaj šele, da je prestala pet porodov. Kar dvakrat sem jo vprašala, ali sem jo prav razumela. Z nasmehom mi je pritrjevala, sama pa nisem mogla skriti svojega začudenja in občudovanja. Potem je pripovedovala, kako jo je najprej skrbelo, ker se je njena prijateljica, ki ji je skupni dopust predlagala, premislila že takoj na začetku in se vrnila domov, potem pa ji je postajalo vedno bolj všeč. Najbolj je bila zadovoljna, ker je sama uravnavala hitrost hoje in se ji ni bilo potrebno nikomur prilagajati. Pomislila sem, da bi se z Darjo morda morale ločiti in si morda prihraniti občutke preganjanosti ali zaviranja in nekaj slabe volje. Toda, takoj sem misel ovrgla. Med potjo sva se tudi neznansko zabavali, se veliko nasmejali, se učili španščino, kleli slabo vreme in dež, bežali pred kravami in ovcami, ki so zasedle celotno pot, bežali pred Rogerjem, spoznali nekaj prijaznih ljudi, se spodbujali in se smilili sami sebi. Ta izkušnja pa je neprecenljiva!

  

  
Romarji se med seboj spodbujajo s pozdravi »Ultreia!«, naprej in »Amigos para sempre!«, prijatelji za vedno!

Tisti predzadnji večer v Španiji, smo pile »vino tinto«, črno vino, kozarček za kozarčkom. Z njim sem si poskusila izboljšati razpoloženje, toda z vsakim kozarčkom sem postajala slabše volje, zraven se mi je pritaknila še slabost v želodcu. Nisem želela, da bi se prelep dan na peščeni plaži zaključil grdo. Potlačila sem svoje mračne občutke, kolikor se je dalo in poskušala ne misliti na srbeče izpuščaje in na obupno slabo počutje. Brigitte je sklenila ostati v Fisterri še kakšen dan, naše poti se bodo tu dokončno ločile. Zvečer, preden smo odšle spat, smo se poslovile, se močno objele in si obljubile, da bomo ostale v stiku.

---

Napoved nadaljevanja Zjutraj smo se na avtobusni postaji dobile s Suzi, ki je v Španijo prišla isti dan v Burgos kot me dve, na isti dan pa se bomo vrnile domov z letališča v Santiagu, le z nekaj urami razlike. Sklenile smo, da bomo zadnji dan v Santiagu preživele skupaj. Nobenih spominčkov še nismo kupile, privoščile si bomo malo nakupovanje v trgovinicah s suvenirji, ki jih v Santiagu resnično ne manjka. No, Suzi je poskrbela, da se je dan zaključil zelo pestro. Prostora za dolgočasje na Caminu res ni bilo.

---

Vanja Čibej


Fotografije: Vanja Čibej in Darja Čeligoj, 2007



[1] Beseda Camino izhaja iz španskega glagola caminar, ki pomeni hoditi, iti.
[2] Ime izhaja iz latinščine Finis terrae kar pomeni konec sveta.

14. dan: Portomarin - Palas do Rei 

Kakor je bila prejšnji dan pot naporna, vsaj zame, tako je bila ta etapa premagana brez prevelikega truda in napora. Tudi na tej poti naju je spremljal smrad po živalskih farmah, a tokrat mi ni šel tako zelo na živce. Že zjutraj sem preventivno vzela tableto proti bolečinam, kajti koleno je bilo vedno bolj napihnjeno in zateklo. Po tableti me noga ni več bolela, tako nisem imela razloga, da bi bila tečna. Mestece Palas do Rei ni bilo nič posebnega, tudi hostel ne. Ob prihodu sem si ogledala manjšo cerkvico, in opazovala ljudi, ki so ravnokar odhajali od maše. V glavnem so to bile starejše gospe, moški so bili bolj izjema. 

Skupina Nemcev je bila v hostlu dobro razpoložena, ves popoldan se je po hodnikih razlegal njihov glasni krohot. To pa je bilo tudi vse. Tisti dan me je dajalo predvsem malodušje, tako zelo, da nimam zdaj kaj pisati.

15. dan: Palas do Rei - Melide

Pot je lepa, posebej v gozdu. Ob potočku je bila izdelana tlakovana pot iz velikih skalnatih ploskev, ki bi bil čudovit kader za ljubezenski film. Ponekod je bila pot razrita od hudournikov, drobcen potoček si je utiral prostor po njej, videti je bilo, kot bi hodile po veliki in strmi hudourniški strugi, med velikimi ploščatimi kamni, prodom in vodo, ki je bolj ali manj curljala od vsepovsod. Hodili sva dalje, med starimi vasicami z veliko ruševinami. Prehodili sva nekaj kamnitih mostičev čez manjše potočke. Na splošno je bilo tu področje z zelo veliko vode. Veliko je bilo tudi manjših kamnitih kipov, ki označujejo romarsko pot. Ob njih romarji polagajo kamenčke v stolpe, in da ne bi bila izjema, sem jih tudi sama vsake toliko zložim v stolpič.

V pralnici hostla sva si oprali vso obleko, sicer sva prali na roke, z milom za osebno nego. Kakšno razkošje, obleka je spet dišala po svežini pralnega praška in je delovala res čista. Proti večeru sva šli na potep. Ogledali sva si etnološki muzej, potem pa sva opazili, da se na glavnem trgu, kjer je bil postavljen velik oder, zbirajo ljudje. Prišli so na prireditev, otroci so imeli koncert na godala, igrali so moderno filmsko glasbo. Oblečeni so bili v presenetljivo lepa oblačila. Sprva sem mislila, da bom poslušala le skladbo ali dve, potem pa sem vztrajala do konca, Darja pa se je že prej naveličala. Mene pa je kasneje pregnalo vreme, ki se je spet spreminjalo, nebo so prekrili oblaki in začel je pihljati mrzel severni vetrič, zato sem se kmalu po koncertu vrnila v hostel. Vsi so že spali.

  

  

16. dan: Melide - Ribadizo Arzua

Že zjutraj sva se prebudili v dež. Zdaj sva ga že navajeni in naju ne spravlja več s tira. Sprijaznjeno sva se oblekli v opremo za dež in jo mahnili naprej na naslednjo etapo. Narava je tu, ne glede na dež, čudovita. Večino časa sva hodili po gozdu velikih evkaliptusov, ki so sproščali prijetni sveži vonj, da sva ga globoko vdihovali. Sprva sem mislila, da so drevesa plutovci. Debele skorje drevesa so bila na pogled kot iz plute, rjavo rdeče barve, ki so se po plasteh luščile. Gozdna potka je bila posuta z zelenimi kamenčki in s trakovi evkaliptusovih debel, tako ni bila nikjer blatna. Slaba izkušnja iz prvega dela Camina, ko sva obe za nekaj centimetrov zrasli zaradi debelega sloja blata na podplatih, se tokrat ni ponovila.

Za večerjo sva jedli tipičen španski obrok, krompir v oblicah in pusto goveje meso iz juhe ter obvezni flam. Ni bilo preveč okusno, toda lahko bi jedla karkoli. Z ničimer se nisem več obremenjevala, niti se nisem več trudila, da bi bila dobre volje, tudi svojo občasno sitnobo in slabo voljo sem sprejemala. Prav tako se nisem obremenjevala več z Darjo. Najino razpoloženje je nihalo kot plima in oseka, enkrat sva se smejali in klepetali, kakor bi se ne videli že zelo dolgo, spet drugič sva bili mrki, zamišljeni in tihi. Bližali sva se Santiagu in kmalu bova doma in to je bilo vse, kar je takrat štelo. Zvečer smo se zbrali v skupnem prostoru, nekdo je prinesel kitaro, na katero so izmenično igrali in peli trije romarji. No, nekaterim je šlo petje bolje, drugim slabše. Poslušali smo, nekateri so se pridružili k petju, nekateri so mrmrali napev, vmes smo malo klepetali in srkali vino, ki ga je nekdo prinesel, vse, dokler nas utrujeni popotniki, ki jim ni bilo do poslušanja ne prav vrhunskega petja, točno ob 22. uri, niso nagnali spat.

 

17. dan: Ribadizo Arzua – (O ́Pino Arca) – Monte de Gozo

Zgrešili sva odcep za O ́Pino Arca, kamor sva bili namenjeni, na predzadnjo postojanko pred Santiagom. Ne vem natančno, koliko kilometrov sva prehodili, mislim, da blizu štirideset. Na Monte de Gozo sva prispeli okoli 18. ure. Dan je bil izredno dolg in naporen. Takoj zjutraj naju je pošteno zmočil dež, potem pa je ves čas narahlo rosilo, včasih naju je zeblo in včasih nama je bilo vroče. Popoldne je tudi deževati ponehalo. Pot je bila lepa, med gozdiči evkaliptusa, drevesa so bila tu mlajša, tanka debla so se elegantno dvigala visoko v nebo. Med potjo sva srečali tudi skupino ljudi, ki so z rjavimi konji v rahlem drncu prijahali mimo naju, pa nekaj kolesarjev tudi. Nekateri hostli so imeli zgrajene staje za konje, a konjev, ne jahačev nisva videli nikjer, vse do tega dne.

Zjutraj sva se ustavili v nekem baru, kjer sva spili kavo in jedli brioše, potem pa ves dan nič. Kakih 5 km pred Monte de Gozo sva si želeli odpočiti in si privoščiti prigrizek. Šli sva skozi neko naselje in opazili tablo, ki je označevala gostilno, kar naju je zelo razveselilo. Toda, kmalu naju je čakalo razočaranje, kajti z grozo sva ugotovili, da ne dela. Bil je ponedeljek, edini dan, ko je bila gostilna zaprta. Krasno! Hudo nesrečni sva se vseeno sesedli na stole, grizljali stari kruh, še dobro, da ga je Darja vedno spravljala v najlonsko vrečko, ki si jo obesila na nahrbtnik, da je namesto z Jakobovo školjko, z njo bingljala po zraku. Jaz pa sem imela samo nekaj koščkov podrobljene čokolade, nič več oreškov, ne rozin, prav ničesar. Luknja v želodcu pa je bila vedno večja. Ne vem, ali sem bila že kdaj tako zelo lačna! 
Monte de Gozo (Gora radosti) je 370 m visok grič, tik pred Santiagom, kjer se že vidijo kupole katedrale. Na njegovem pobočju je zgrajeno ogromno turistično naselje za romarje (za 800 oseb). Spalnice s pogradi se nahajajo v skromnih zgradbah, ki spominjajo na stare zdraviliške paviljone. Čisto na vrhu grička je zgrajen velik sodoben spomenik na temo romarske poti Frančiška Asiškega na začetku 13. stoletja. Skulptura je bila postavljena v čast papeža Janeza Pavla II., ki je leta 1989 obiskal Santiago in ta hrib. V bližini se nahaja kapela San Marcos, od tam pa je speljana široka pešpot, ki se nadaljuje na široke stopnice, nato pa v široko asfaltno cesto. Pot od tu dalje vodi samo še navzdol. Na obeh straneh so razvrščeni spalni paviljoni, nekje na sredini hriba je veliko restavracij in trgovin s spominki. Naselje je bilo polno romarjev, še več je bilo turistov z različnih koncev Evrope, ki so ves čas množično prihajali z avtobusi. Bil je ponedeljek, koliko ljudi je šele med koncem tedna?!

  


Kot sem že omenila, sva bili zelo lačni, toda restavracije so ponujale menije za romarje šele ob 19:30. Zdelo se nama je, da sva priči najdaljši siesti v Španiji.

Po večerji sva šli spat, okrepčana in utrujena sem se zavalila na pograd, toda spanca ni bilo od nikjer. Čistoča v sobi se mi je zdela vprašljiva, zavila sem si glavo v brisačo, ki sicer ni dišala po prašku, toda bila je vsaj oprana. Z mislimi sem ponovno prehodila vso pot, zadnjo še posebej in se veselila jutra, ko bova odšli v Santiago, kjer bom naposled doživela ogromno posodo s kadilom nad svojo glavo. In uspelo nama je, hej, uspelo nama je prehoditi polovico poti!

Nekje ob poti sva v daljavi videli velike moderne vetrnice, ki so bile izredno glasne, da sva se čudili hrupu, ki so ga povzročale. Ne spominjam se predela, niti kraja, pozabila sem ga tudi zapisati. Španija je od nekdaj znana po mlinih na veter, ki so raztreseni povsod po različnih področjih. Najbolj znani so tisti, ki jih je opisoval Cervantes v Don Kihotu, ampak ti se nahajajo v osrednji Španiji in na fotografijah so videti zares prelepi, moderne vetrnice pa delujejo nekoliko strašljivo. Ko sem ji od daleč opazovala, sem pomislila na premnoge ptice, ki se jim ne uspejo izogniti. Toda, naj se vrnem na Don Kihota. Sprašujem se, ali sem se tudi sama borila tako kot Don Kihot z nekim namišljenim sovražnikom, ki sem ga ves čas močno čutila, pa nisem vedela, da ga nosim v sebi. Ampak tako premišljujem zdaj, ko pišem te vrstice, takrat me je vodila le neka nujna želja po spremembi, po prekinitvi nezadovoljstva, ki sem ga v tistem obdobju čutila. Tiste dneve na Caminu in še veliko časa po tem, pa o tem nisem razmišljala.

Zdi se mi, da je Cervantes spretno opisal Don Kihotov boj, ki ga danes metaforično razlagamo kot nemočen boj proti nečemu, česar sami ne moremo spremeniti. Sama pa razumem njegov boj, niti ne proti namišljenemu zunanjemu sovražniku, temveč boj s seboj, ki ni namišljen, ampak prekleto resničen. Nikoli ne vemo, kaj se dejansko skriva v nas, še sami ne, in sprašujem se, kako včasih z lahkoto nekega človeka obsodimo, pa čeprav ga ne poznamo dovolj. Kakorkoli že, Don Kihot je na koncu uvidel svojo nesrečno zmoto in se vrnil v normalno življenje. Tudi sama sem že želela vrnitev v normalno življenje, ki je bilo zame predvsem kaotično. Spremembe nas namreč čakajo doma, je rekel Roger iz strašljive vasice, pred katerim sva s prijateljico malodane zbežali.

---

Napoved nadaljevanja: Zdaj naju čaka samo še oddih in lenarjenje. V mislih sem naju videla ležati na plaži ob robu Atlantika. Odločili sva se, da na Monte de Gozo prespiva dve noči, izjemoma nama je skrbnik dovolil prespati še eno noč, ker je bilo dovolj prostora. Zadnje kilometre do Santiaga, dobrih 5,5, km, bova prepešačili brez težkih nahrbtnikov in pohodnih palic. Kot bi šli na nedeljski sprehod. Odlično!

---

Vanja Čibej

11. dan: O ́Cebreiro – Triacastela 

Tu je bila zgodnja pomlad. Že drugič v tem letu sem lahko opazovala začetek pomladi v vsej njeni lepoti, ki se na Caminu odvijala tisti čas, na slovenski obali pa že pred dobrim mesecem. Cvetele so vijolice, trobentice, ponekod še zvončki. Sadna drevesa so se bohotila sredi največjega cvetenja, prepolne veje s cvetki so širile prijetne vonjave, narava se je počasi prebujala iz zimskega počitka in ptiči so čedalje glasneje čebljali. Hodili sva po pešpoteh, ob cestah med vasicami, ponekod med cvetočimi travniki in pašniki, kjer so se pasle krave, pa tudi med gozdiči, v katerih so rasla ogromna, zelo stara drevesa. Tu so bile med strmino le majhne zaplate njiv. Videli sva celo kmeta, ki je oral zemljo še z lesenim ralom. Gozdne poti so naju še posebej razveselile, ker so ponujale prijetno svežino in senco, kajti pomladno sonce na nebu brez oblačka, je že močno pripekalo. Ljudje so bili v teh krajih nekoliko manj zadržani in zgodilo se je, da naju je kakšen domačin tudi nagovoril. 

Pot se je po spustu v dolino, naglo povzpela na hrib Alto Do San Roque (1270 m) in se je nato, spet v strmih spustih zaključila v Tiacastelu, na 660 m nadmorske višine.

Med potjo sva si kupili kruh v kombiju, pozornost nama je vzbudila starejša pohodnica, ki je prav tako kupovala. Bila je namreč sama. Ves čas smo se potem dohitevale ter prehitevale in se veselo pozdravljale z »Buen camino!«, vse do tedaj, ko smo se spet srečale v hostlu, ki je ležal sredi travnika, kakšen kilometer pred naseljem Triacastela. Hostel ni imel velikih skupnih ležišč, temveč manjše sobice. Sobo za štiri osebe sva si delili s to gospo, ki je bila upokojena učiteljica angleščine iz Nemčije. Pripovedovala nama je o svojem romanju, ki ga je začela v Franciji, skupaj s tremi prijatelji. Takoj pa prvih dveh etapah je imela težave s koleni, da ni mogla več hoditi. Vzela si je dva dni za počitek, a njeni prijatelji je niso želeli počakati, ampak so jo kar tam zapustili, popolnoma samo. Sprva je bila nad reakcijo prijateljev, posebej svoje najboljše prijateljice, popolnoma osupla, potem je razmišljala, da bi se vrnila domov, kasneje pa se je po pogovoru s svojim možem odločila, da pot nadaljuje sama. Zdaj je prehodila že več kot dve tretjini poti. Prijazna, odločna in zelo pogumna gospa - ni kaj dodati.

Kot sem že omenila, je bil dan sončen in pomladno topel, travnik pred hostlom pa čudovit. Z Darjo sva popoldne odšli v trgovino, si nato na travniku, sredi polnih rumenih zlatic, razgrnili spalno vrečo in si pripravili piknik. V trgovini sva odkrili sladico iz kvašenega testa, še najbolj podobno našim buhteljnom, le bolj sočni so bili in s čokoladnim nadevom, namesto iz marmelade. Koščki, zviti kot polžki, so bili zloženi v obliki torte in bili božanskega okusa, ne glede na to, da so bili izdelani industrijsko. Kasneje sem izvedela, da je pecivo francosko in da se imenujejo 'Francoski polžki'.

12. dan: Triacastela – Sarria

Zbudili sva se v mrzlo jutro in se že ob svitu podali na naslednjo etapo. Čakala naju je 25 km dolga pot, vendar ne preveč naporna. Zjutraj so se nad travniki dvigovale bele meglice, ki so dajale naravi skoraj pravljični vtis. Pot se je vse čas rahlo spuščala na 440 m nadmorske višine, izmenjaje s krajšimi, toda strmimi klanci. Ponekod je bila potka tudi tlakovana. V vasici, ki je ležala globoko v ozki dolini, nama je pozornost vzbudila vaza s cvetjem, ki je bila postavljena na pragu pred neko zelo majhno hišico. Tam sva se ustavili, da bi fotografirala vazo (bila je narejena iz plastične steklenice) s cvetjem, ker se mi je zdela dobra kompozicija, ko so se naenkrat odprla vrata, da sem odskočila, in iz hiše je izstopil moški, ki mu je bilo takoj videti, da ni domačin. Bil je Anglež, ki je pustil službo v Angliji, prehodil Camino in nato kupil to malo hišico, ki jo je počasi obnavljal. Rekel je, da ravnokar čaka tesarja, da mu bo izdelal tlake. Preživljal se je s slikanjem akvarelov, ki jih je prodajal romarjem, v hiši pa si bo uredil prodajni atelje. Zgovoren Anglež bi se z nama še kar pogovarjal, a nama se je mudilo naprej, ob slovesu nama je dejal, da se vidimo naslednje leto, takrat bo namreč njegova hiša popolnoma prenovljena.

  
  

Po strmi gozdni poti, sva prispeli do počivališča za romarje z ogromno zidno, reliefno izdelano lupino srebrne školjke, ki se mi je zdela skorajda kičasta, a ne toliko, da se ne bi pred njo fotografirali. Kasneje je mrzlo jutro prešlo v zelo topel dopoldan, tako da sva si počasi slačili kos za kosom oblačila in se preoblekli v majice s kratkimi rokavi, na hlačah pa sva si odstranili hlačnice. Vsepovsod po poti so bila urejena počivališča za romarje, nekatera bolj skromna, nekatera pa zelo razkošna. Redkokdaj sva šli samo mimo, največkrat sva se ustavili, običajno sva tam kaj prigriznili in se posvetovali, kako naprej. Najina jezica druga na drugo je bila pozabljena, tudi hoja je postajala vedno bolj sproščena in manj utrudljiva. Srečevali sva domačine, ki so naju prijazno pozdravljali, po poti je bilo vedno manj pohodnikov. Občasno naju je s poti prepodila čreda krav ali ovac.

  

  

Sarria je malo večje mesto z okoli 13 tisoč prebivalci. Popoldne sva si ogledali center mesta, osrednji del cerkve je iz 12. stoletja, ladja in zvonik pa iz 18. stoletja. Za cerkvijo je bil park s starimi grbastimi drevesi, na katerih so brsteli drobni svetlozeleni listki. Nič kaj dobro se ne razumeva na botaniko, taka drevesa pogosto krasijo drevorede v Španiji, a kot sem že omenila, njihovega imena še do danes nisem ugotovila.

V Sarrii sva šli tudi v market, kjer so imeli zanimive plastične vozičke, nekje med nakupovalno košaro in velikim vozičkom. Take plastične vozičke sva prvič videli, zdaj jih ima pri nas že vsak večji market. Z vozičkom sva se kar precej časa zabavali, ker nisva vedeli, ali ga je treba vleči ali potiskati. Malo sva ga potiskali, nekaj časa vlekli in si bili pri tem nerodnem početju tako smešni, da sva se med svojimi domisleki, ki sva si jih spomnili, ves čas smejali in bili otročje razigrani.

13. dan: Sarria-Portomarin

Etapa se je začela še kar dobro, vmes pa sem doživljala pravo krizo. Najprej sva prečkali romantični most Ponto de Aspera iz 12. stoletja, potem še železniško progo. Od tu dalje pa se je začela moja kalvarija. Zdelo se mi je, da se je pot vlekla v nedogled, pozabila sem napolniti baterijo in se med potjo nisem mogla kratkočasiti z iskanjem kompozicij za fotografiranje. Ampak, takrat se mi je tako in tako zdelo, da niti lepih kompozicij ni. Pot pa se je vzpenjala in spuščala, gor in dol, sami strmi spusti in vzponi. Moje koleno se je vedno bolj oglašalo in bilo vedno bolj oteklo, tako da me je, posebno pri spustih že skoraj neznosno zbadalo. Elastični kolenski povoj že zdavnaj ni več pomagal. Bolečino sem blažila tako, da sem hodila cikcakasto, če le je bila strma pot dovolj široka in poskušala čim manj obremenjevati koleno, pri tem pa se mi je začela oglaševati leva mečnica, ki sem jo preveč obremenjevala. Za nameček sva zadnjih 10 km prehodili med farmami prašičev in piščancev, smrad je bil tako rezek, da sva si nos in usta ovili v rutico kot kavboji, kaj dosti pa ni pomagalo. Bolečina v kolenu in neznosen smrad sta me močno najedala, in četudi nisem želela jamrati, se včasih nisem mogla premagati. Darja me je zaskrbljeno opazovala in me ves čas bodrila. Najraje bi se usedla na tla in se ne premaknila več. Ko si tako naravnan, te naenkrat moti popolnoma vse. Tudi naramnice od nahrbtnika so se grobo zarezovale v moja ramena, ki so me vedno bolj bolela. Ali je bil še kje kakšen košček telesa, ki me ne bi bolel? Moje misli so zaposlovale bolečine, smrad in pusta osamela pokrajina. Kar me je veselilo, je bila kilometer za kilometrom prehojena pot in skorajšnji prihod v Portomarin. Željno sem pričakovala hostel in posteljo.

Vhod v mesto je bil veličasten, pogled na široko reko tudi, prav tako most čez reko Mino in nato po stopnicah, skozi kamnita vrata, kmalu zatem pa po široki, z belimi kamni tlakovani cesti, vse do centra mesta. Mesto je bilo prelepo, hostel tudi in prepoln pohodnikov. Pozornost sta mi vzbudila dva Američana, oče in sin, ki sta delovala zelo žalostna. Tiho in mirno sta se pogovarjala in se kmalu odpravila spat. Pomislila sem, da sta doma gotovo doživela kakšno tragedijo, ki sta jo poskušala preboleti na Caminu.

Našla sem lekarno, kjer sem kupila močne tablete proti bolečinam, kajti aspirini niso pomagali. Bolečina v kolenu je kmalu skoraj popolnoma popustila in povrnila se mi dobra volja. Tu sva se ponovno srečali Brigitte, ki nas je povabila na kozarec piva. Darja se je kmalu vrnila v hostel, jaz pa se zavila še k maši, h kateri so vabili zvonovi, ki niso klasično zvonili, namreč igrali so prekrasno melodijo. Prvič sem slišala tako zanimiv napev zvonov. Zanimivo je bilo poslušati molitve v španščini, obred se je čisto drugače odvijal kot pri nas, kajti ves čas so molili kot bi peli, skratka zdelo se mi je navdihujoče, toda ko je začel župnik pridigati, mi je postalo dolgočasno in sem odšla.

Ob prihodu v hostel sta oče in sin še vedno spala, Darja pa tudi. Zaspala sem tudi sama, z mislimi na dom in na pot, ki jo moram še prehoditi. Še štiri dni, pa bova v Santiagu, potem pa naju čakata še dva dni počitka na Finesterri in odhod domov. Močno sem zahrepenela po domu.

---

Napoved nadaljevanja  Naslednji dan naju je čakala 26 km dolga pot do Palas Do Rei. Ime mesta se mi je zdelo imenitno, vendar je bil še najbolj veličasten odhod iz Portomarina, spet čez veliko in široko reko Mino, preko katere je postavljenih več dolgih mostov, pa tudi ves čas je bila pot zelo slikovita.

---

Vanja Čibej

Fotografije: Vanja Čibej in Darja Čeligoj, 2007

8. dan: Leon

V Leonu se je najina pot prvega dela Camina zaključila. Prehodili sva približno polovico načrtovane poti. Nastanili sva se v samostanu Santa Maria de Carbajal, ki je velik, zračen, tudi spalnice so prostorne, kopalnice s tušem prav tako, vse pa sterilno čisto in urejeno.

 

  

Moja užaljenost zaradi kratkega stika s prijateljico je še kar trajala, običajno zamere ne kuham dolgo, a tokrat je kar trajala. Izogibala sem ji, kolikor se je le dalo, vendar sva se obe zavedali, da tako ne moreva nadaljevati. Tako sva izbrali primeren trenutek, ne spominjam se, katera je pogovor prva začela, najbrž sem jaz popustila, in odločili sva se, da si bova mesto ogledali, še prej sva zavili v bližnjo gostilno na kosilo, ki je bila prepolna romarjev, z nekaterimi smo bili že stari znanci. Tu sva spet srečali Španko, ki si je izposodila Darjine pohodne čevlje, njene prijateljice niso bile do nje kaj prizanesljive, dražile so jo, da je ladra[2], da je že meni postalo nerodno, potem pa smo zadevo obrnile na šalo in se iz srca nasmejale dogodku »Čevlji«, kakor sva ga kasneje poimenovali. Povedale so nama, da prihajajo iz Barcelone, ki je najlepše mesto v Španiji in ki si ga vsekakor morava enkrat ogledati. Španke so bile v gostilni glavne in bile ponovno najbolj glasne, sicer bi razočarale.

Po kosilu sva si ogledali Leon, šli sva na glavni mestni trg, kjer je stala mogočna, prekrasna katedrala. Katedralo sem si ogledala tudi od znotraj. Fascinirali so me predvsem vitraži, ki so metali svetlobo kot gromozanski kalejdoskop s fantastično lepimi vzorci in barvami. Žal mi je bilo, da nimam boljšega fotoaparata, da bi lahko ujela vse te različne vzorce. Turistov je bilo malo, tako da sem si jo lahko lep čas v miru ogledovala. Šla sem tudi v molilnico, v kateri ni bilo žive duše. Nekaj časa sem tako sedela v popolni tišini in bila popolnoma srečna. Zaradi tega imam rada velike cerkve. Zaradi občutka miru in neke vrste varnosti in popolne tišine, ki jo nudi tako mogočna stavba. Kako redki so taki trenutki. Ko si preprosto ne želiš popolnoma nič, ko si srečen samo, da si tam, kjer pač si.

  

  

Kmalu so se mi pridružili še drugi turisti, zato sem odšla. Darja me je počakala zunaj in odpravili sva se na potep po mestu. Med drugim sva si ogledali Baziliko De San Isidoro, ki name ni naredila posebnega vtisa. Pozornost mi je pritegnila skupina mladine, ki so pred njo, s plakati mirno zahtevali legalizacijo trave, a jih je bilo komaj za peščico. Nato sva prispeli zopet na trg pri samostanu, kjer se je ravnokar odvijala poroka. Ženske so bile oblečene v živo pisane dolge obleke, tudi nevesta je bila oblečena v prelepo živo zeleno obleko s čipkami. Kako zanimiv običaj, kako romantično! Če bi bila še enkrat mlada in bi se poročila, bi bila oblečena v dolgo obleko živahnih barv in prijateljice bi prosila, da se tudi v tem stilu oblečejo, sem takrat pomislila, ko sem opazovala skupino veselih svatov.

Sprva sva nameravali ostati v Leonu dva dni, tako kot Avstralka, teta Pehta, ki je rekla, da bo šla k frizerki na striženje in barvanje in da bo malo počivala, potem pa sva se premislili in sklenili, da že naslednji dan odrineva. Darja je odšla že zgodaj spat, medtem, ko sem si sama želela videti večerni utrip mesta. Še enkrat sem odšla do glavnega trga, si ponovno od zunaj ogledala katedralo in odkrila mogočno mestno obzidje iz rimskih časov. Časa za ogledovanje nisem imela veliko. Spet sem šla med ulice, si ogledovala arhitekturo hiš, fotografirala in seveda, opazovala ljudi. Ulice so se napolnile in postajalo je vedno bolj živahno in zanimivo. Čas je minil kot bi pihnil in v paniki, da ne ostanem spet zunaj, saj so samostan zapirali ob 22. uri, sem nekajkrat zgrešila ulico, ko sem si naposled oddahnila in ugledala znani samostanski trg. Malo pred 22. uro sem se tako, skupaj s Špankami, ki so prav tako hitele kot jaz, vrnila v samostan, kjer je bilo v atriju vse polno romarjev. Francoza, ki ima ženo iz Pirana, sem vprašala, kaj se dogaja in povedal mi je, da bodo nune vodile molitev za romarje. Odločila sem se, da se jim pridružim. Točno ob 22. uri je prišla nuna in nas popeljala v majhno samostansko cerkvico, kjer je razdelila brošurice s psalmi napisanimi v različnih jezikih in posedli smo na klopi. V cerkvi je bilo kakih 8 nun, ena je vodila molitve, druge so ji sledile. Veliko so pele in obred se mi je zdel zanimiv in dober. K meni se je prisedla »teta Pehta«, ki je kar naprej nekaj na glas komentirala. Ni sledila obredu, ves čas je sedela na klopci, tudi takrat ko je običaj narekoval, da vstanemo. Vmes je nekajkrat zadremala in sredi popolne tišine ji je padla iz rok brošurica in vsi smo ji hiteli pomagati pri pobiranju. Ni se pustila veliko motiti, svoje dremanje je v miru nadaljevala. Delovala je res nenavadno in smešno, kasneje mi je povedala, da so njeni starši priseljenci iz Ukrajine - saj se mi je zdelo, da je na njej nekaj slovanskega.

Nuna, ki nas je vodila, je na koncu blagoslovila vse romarje in naštela države, od kod prihajamo, tudi Slovenijo. Pri tem sem skoraj začutila patriotski zanos. In bila nas je res pisana druščina od vsepovsod.

9. dan: Leon, z avtobusom do Villafrance del Bierzo - Pereia

Zjutraj sva vstali že zelo zgodaj zjutraj in se poslovili od romarjev, s katerimi sva se zbližali, saj sva vedeli, da se najbrž ne vidimo nikoli več. Bilo mi je prav malo težko, slovesov očitno ne prenašam dobro.

Odpravili sva se na avtobusno postajo. Imeli sva srečo, ker sva srečali dva starejša para s kovčki, ki so ravno tako šli na postajo in ki je bila zelo daleč. Bili so domačini, rekli so nama, naj jim sledimo in pripeljali so naju naravnost na postajo. Želeli sva preskočiti le tri etape, vendar sva jih preskočili štiri, ker avtobus ni vozil v Molinoseco, kamor sva bili sprva namenjeni. Tako sva kupili vozovnico do Villafrance. Kasneje sva ugotovili, da bi se lahko ustavile že v Ponferadi. Tako da sva preskočili kar nekaj kilometrov.

    

Ob prihodu v Villafranco se je Darja končno sprostila. Verjetno jo je ves čas skrbelo, da ne bova pravočasno prispeli, da se nama bo kaj zalomilo, zdaj pa sva imeli še približno 2oo km hoje do cilja in še 12 dni do odhoda domov. Časa pa več kot dovolj. Ogledali sva si slikovito vasico, prehodili sva glavno ulico de Agua Ribadeo z graščinami, s prekrasnimi kamnitimi hišami ter zopet zgrešili refuggio. Bili sva že precej ven iz centra, ko sva srečali dve domačinki, eno starejšo in drugo nekoliko mlajšo, bili sta kot mati in hči, kasneje sta nama povedali, da sta sosedi. Spraševali sva ju za refuggio v Villafranci, vendar sta nama svetovali, da greva kar naprej do vasice Pereie, kjer je zelo lep refuggio. In tako sva tudi naredili. Mimogrede sta nama navrgli staro življenjsko resnico, da je treba iti vedno naprej in se nikoli vračati. »Ultrea!«, samo naprej, samo naprej sta nama govorili in naju lep kos poti spremljali, starejša gospa je bila imenitno razpoložena, da je med potjo tudi zapela. Na razpotju ob starem mlinu smo se poslovile, se še skupaj fotografirale, se objele in poljubile, kakor da bi se že od nekdaj poznale, da se je Darjinem licu poznal odtis ustnic živordeče šminke, ki se mi je zdel posrečen, da sem ga ovekovečila s fotografijo. Dobro počutje se nama je povrnilo in najin kratki stik je bil pozabljen.



Narava je tu čisto drugačna, gričevnata z grmički in borovci, skoraj tako kot doma. Ogromno rumene brnistre in celi hribi rožnatega ali belega ruševja. Zazdelo se mi je, da je v zraku že krožil vonj po morju. 



Do Pereie sva prehodili približno 7 km in bili zadovoljni, da sva vsaj malo hodili in nisva izgubili celotnega dneva. Pereia je majhna vasica, z majhno cerkvico in nekaj hiš ob cesti, gostilno in z odličnim hostlom, ki je majhen, čist, z masivnimi lesenimi posteljami in udobnimi žimnicami. Tam sva bili edini ženski, vsaj tako je bilo videti na prvi pogled. Naslednje jutro se je izkazalo, da je bila v sobi še ena ženska, ki je prespala ves popoldan in vso noč.

Po nastanitvi, sva si zaželeli pivo in odšli v bližnjo gostilno. Neki starejši Nemec, ki si je blažil bolečine v kolenih z vrečkami ledu, naju je bučno povabil k mizi. Prisedli sva in ves popoldan preživeli v gostilni ob prijetnem klepetu, malo v angleščini in nekoliko v nemščini. Z Nemcem je bil še en moški, Nizozemec, povedala sta, da sta se srečala na Caminu že čisto na začetku in od tedaj dalje hodita skupaj. Oba sta prišla na Camino, ker sta želela okrevati po bolezni, en je preživel možgansko kap, drugi pa infarkt. Gospod iz Nemčije je delal v vojaški službi, kmalu, ko se je upokojil, je zbolel. Ko sem mu povedala, da me prav tako boli koleno zaradi stare poškodbe, mi je takoj odstopil svoj led. In res je obloga z ledom pomagala.

Zvečer sem ugotovila, da ima Nemec zraven mene posteljo in ko mi je pokazal ptičje pero, ki ga je imel na klobuku, sem se zgrozila. Namreč, na vožnji z avtobusom sem opazovala pohodnike, ki so hodili ob cesti. Mojo pozornost je vzbudil romar, ki je imel pero na klobuku. Običajno se zlobnim pripombam raje izognem, tokrat pa sem zinila: »To je gotovo Nemec, glej ga, kako je smešen s peresom na klobuku. Naj si ga raje zatakne v rit, kot da ga nosi za klobukom.«.

In potem se zgodi, da ves popoldan pijem pivo s tem človekom, ki se izkaže za zelo prijaznega in simpatičnega, odstopi mi svojo vrečko leda, mi plača pijačo in še spi v istem prostoru, le pol metra stran od mene.

  

  



10. dan: Pereia - O ́Cebreiro

Naslednji dan sva zgodaj odrinili, čakala naju je naporna etapa dolga 26 km. V dnevnik sem napisala, da sem žalostna, ker nisem doma. Ves čas sem razmišljala o sinu, ki je imel tisti dan rojstni dan. Dobro, da mi je delno zaposlovala misli pot, bila je naporna, ves čas se je vzpenjala, tu pa tam je bila zelo strma, da sva se šalili med smehom, kako se z nosovi dotikava zemlje. Sonce je pripekalo, da bi včasih kar sedla in ostala tam med visoko travo in cvetlicami. Tu pa tam je zapihal veter, ki me je prijetno hladil. Zdelo se mi je, da je zapihal ravno pravi trenutek, ko sem bila na koncu z močmi. To me je spodbujalo, da sem nadaljevala, korak za korakom. Pomislila sem na brata, ki mi je rekel, da bom kondicijo pridobivala tudi na poti in da bom po desetih dnevih hodila kot robot in ne bom razmišljala kako naporno je. Na trenutke sem res hodila kot robot, tudi brez misli, dokler me ni predramila ali Darja, ki me je opozorila na kakšen zanimiv pojav, ali kaka sraka, ki je nenadoma prekinila tišino, ali pa kakšna posebna barvna svetloba, ki se je žarčila pod pripekajočim soncem in ves čas spreminjala naravo okoli mene.

  



Končno sva prispeli na cilj. Iz 600 m nadmorske višine, sva se povzpeli na 1330 m, seveda ne samo z enim samim vzponom. Pot je potekala malo gor in malo dol, dokler nisva dosegli vasico O ́Cebreiro. Vasica, ki predstavlja vhod v Galicijo, naju je popolnoma očarala. S svojimi popolnoma prenovljenimi zgradbami predstavlja najbolj mitsko in simbolično vasico na Caminu, ki vsebuje svetišče Santa Maria a Real do Cebreio, zgradbo stare romarske bolnišnice iz 9. stoletja in skupino majhnih hiš. Predromanska cerkvica je najstarejša na tej Francoski poti in je bila ena izmed prvih prenovljenih zgradb v zgodnjih 60. letih. Menda je tu tudi zelo lep hostel za romarje, ki so ga žal v tistem času prenavljali. Namesto hostla so nam ponudili spalnice v kontejnerjih, ki pa nama niso vzbujali preveč zaupanja. Postavljeni so bili tik nad globokim prepadom, resda s čudovitim panoramskim pogledom, toda zabojniki nama niso vzbujali zaupanja. Zvečer sva imeli priložnost opazovati sončni zahod, zjutraj pa prelep vzhod.

---

Napoved nadaljevanja  Naslednji dan naju je čakal že 11. dan neprekinjene hoje in še en višji vzpon. Pot se, iz popolnoma prenovljene vasice, najprej strmo spusti, potem pa se povzpne na hrib Alto Do San Roque (1270 m) in se nato, v naglem spustu zaključi v Triacastelu, na 660 m nadmorske višine.

---

Vanja Čibej

Fotografije: Vanja Čibej in Darja Čeligoj, 2007




[1] Beseda Camino izhaja iz španskega glagola caminar, ki pomeni hoditi, iti.

[2] tatica

7. dan: Bercianos del Real Camino – Mansila de la Mulas 

Vstali sva zelo zgodaj zjutraj, mene so prebudile grozljive sanje, Darja je bila videti, kot bi jo povozil vlak, obe sva imeli otekle oči in globoke črne podočnjake. Tisto jutro sem si želela tudi jaz domov. Pohiteli sva, se na hitro umili in vse zložili v nahrbtnik, čakal naju je le še zajtrk, Darja je rekla, da si bo prej obula čevlje, meni pa se ni dalo prerivati med romarji in sem šla takoj v jedilnico. 

Kar naenkrat sem zagledala Darjo, kako je razburjeno dvigovala prte in zgroženo pogledovala pod mizo. Naenkrat se je ustavila pri neki Španki, s prstom je kazala nekam pod mizo in vpila: »My shoes, my shoes! These are my shoes!« Španka jo je le zaprepadeno in prestrašeno gledala in nikomur ni bilo jasno, kaj se dogaja. Končno smo uvideli, da ima gospa obute njene pohodne čevlje, ki je prav tako zaprepadeno ugotovila, da si jih je pomotoma obula. Neprestano se je opravičevala in razlagala, da so njeni čevlji enako kvalitetni kot njeni, Darja pa je bila vedno bolj besna, še bolj, ko je kasneje ugotovila, da ima Španka manjšo številko noge, pa tudi čevlji so bili nizki, drugačne barve, kajti zdelo se ji je skoraj nemogoče, da bi jih nehote zamenjala. Po drugi strani sva se čudili, ker si je potem še privoščila zajtrk, kajti če bi jih vzela namenoma, potem bi se menda morala podvizati in takoj oditi. Ampak, vse dobro, dokler se vse konča dobro, spustili sva nekaj evrov v skrinjico in hitro zapustili hišo strahov, ne da bi se pri tem ozrli. Kot bi se bali, da naju bo hiša zasledovala, ali morda celo oskrbnik. Darja pa se tisti dan ni mogla potolažiti. Ko sva nadaljevali pot do Mansile, je večkrat kar na lepem vzkliknila: »Si misliš? Kaj bi bilo, če bi ostala brez čevljev? Kako bi si obula njene superge, ko so bile za številko manjše? In povrhu vsega še popolnoma prepotene!« 

Med potjo sem ji pripovedovala o svojih nočnih morah, ona pa o svojih, kajti vso noč jo je preganjal Roger, ki jo je hotel trepljati po ramenih. Toda, gospod je vendarle dobro vplival nanjo, ko ji je malce vsiljivo, to je že res, rekel, da ni edina, ki preživlja tako krizo na Caminu in se sprašuje, po kaj je sploh prišla. Preroško ji je rekel, da bo odgovor dobila kasneje, doma in naj ga že enkrat neha iskati tukaj in zdaj. Oskrbnika ni in ni mogla odmisliti.

Odrinili sva že ob svitu. Še vedno sva hodili med polji, sonce, ki je pravkar vzšlo in sveža rožnata barva na nebu so se lepo dopolnjevali z rdečo barvo zorane zemlje. Lepota narave naju je vedno znova osupnila, med potjo sva opazovali robove poti, ki so bili obraščeni s cvetočimi travnatimi cveticami, hodili sva mimo glavne ceste, mimo kamnitih križev z razpeli, mimo železniške proge in seveda, mimo neskončnih polj. Kmetje so z velikimi traktorji in kombajni obdelovali zemljo in pridelek. Na tem področju je kmetijstvo res dobro razvito. Med potjo sva hodili mimo starih hiš, zasutih z zemljo, kjer je bil videti le vhod v hišo in nekakšne dimnike ali zračnike, ki so štrleli izpod umetno nasutega grička, v katerega je bila zasuta hiša. Nekatere hiše so imele tudi okna. Ustavili sva se v vaški trgovini, ki se je takrat ravno odprla. Prijazna trgovka nama je postregla, potem pa kar z roko segla v veliko posodo z olivami. Polno pest oliv nama je ponudila kar tako, v dlani in seveda sva jih poskusili. Če bi nama doma nekdo tako ponujal olive, bi jih ne jedli, a tu pač sva. Popolnoma sva se prilagodili okolju. Te vaške trgovinice so res nekaj posebnega in spominjajo na trgovine iz mojega otroštva, nabito polne, kjer si lahko kupil vse, od šivanke pa do kruha in kmečkega orodja. Za pultom se v takih trgovinah šibijo police, na katerih je zloženo vse, kar trgovina premore. V nekem naselju sva naleteli na zaprto trgovino, ne spominjam se imena vasice, z listkom na vratih, kjer je pisalo, naj kar pozvonimo in ko sva pozvonili, je skozi okno nad trgovino pokukala gospa, oblečena še v spalni srajci in nama zaklicala, naj jo počakava, ker bo že čez kako minuto prišla. Res je ni bilo potrebno dolgo čakati.

No, do Mansile sva prehodili 27 km. Tam sva se izgubili, sledili sva puščicam, ki je kazala pot naslednje etape, in zgrešili odcep za hostel. Zagotovo sva prehodili kakšen kilometer več, kot bi bilo treba, preden sva ga našli. Ob vhodu je na steni visel velik zemljevid sveta, ves preboden z nešteto bucikami in tudi sami sva jo zapičili na prostor, ki je označeval Izolo. V hostlu smo se prepoznavali z drugimi pohodniki, s katerimi smo se že srečali, ali skupaj prespali v hostlu, vedno pa se najde še kakšen nov. Američana in njegovo prijateljico sva srečali prvi dan v Hornillasu, naslednjič pa šele tu. Veselo smo se pozdravili in odšli skupaj na večerjo. Povedala sta, da se on vrača domov zaradi službe, njej pa se bo pridružila prijateljica, ki prihaja iz Amerike. Kasneje, ne Američanke, ne njene prijateljice, nisva več videli.

  

  

Najbolj všeč so mi bili mladi ljudje. Ko sem jih opazovala, sem jim najbrž (le za kratek čas) majčkeno zavidala njihovo mladost, energijo in brezskrbnost, ki so jo kar izžarevali, kot bi jim cel svet ležal na dlani, točno tak občutek so mi dajali.

Popoldne smo preživeli v atriju in se nastavljali pomladnemu soncu. Opazovala sem skupino petih Špank, ki so nas strašile v Bercianosu in spet so bile zelo glasne. Hočeš nočeš, so nujno pritegovale poglede bolj zadržanih romarjev. Izvajale so pravcate kirurške posege na svojih stopalih. O tem sem brala že doma, zdaj pa sem prebadanje žuljev videla v živo. Vse so imele hudo velike žulje, po prstih in petah. Druga drugi so jih predirale z iglami in skoznje speljevale niti, ki so jih pustile prosto viseti, da je lahko po njih odtekala tekočina, ki se jim nabirala pod mehurji. Vendar jih okoliščina ni spravila v slabo voljo, smejale so se, se norčevale in uživale, kot se sicer spodobi za temperamentne ženske.

Za večerjo sva si skuhali torteline s smetano in sirom. Ko sva kuhali, se je okoli loncev in naju kakor mačka okoli vrele kaše, smukal mladi Japonec, dokler se ni opogumil in vprašal, kaj kuhava. Razložili sva mu, kaj so sploh tortelini, nato pa sva njemu in še mlademu Angležu ponudili večerjo. Bila sta navdušena, najbrž sta pogrešala mamino kuhinjo, ves čas sta hvalila, kako dobre torteline sva skuhali. »Good, pasta italiana, good tortelini!«, sta dvigovala palec visoko v zrak, potem sta pomila posodo. Krasno!

Tu sva potem še zadnjič videli Francozinjo, ki je ves čas hodila sama. Povedala nama je, da je bila trgovska potnica pri nekem kozmetičnem podjetju, da se je naveličala tega dela, dala je odpoved in se odpravila na Camino, na razmislek, kaj bo sploh počela v življenju. Na vprašanje, ali je že našla odgovor, se je nasmejala in odkimala.

Res je vse tako kot sva brali na internetu. Ljudje pridejo na Camino z različnimi nameni, vsem pa je bilo nekaj skupnega, vsi smo si želeli spremembe v življenju in vsi smo bili nagnjeni, vsaj do neke mere, k avanturizmu.

  

8. dan: Mansila de la Mulas – Leon

Zjutraj sva imeli z Darjo kratek stik. Prejšnji večer sem sama pohajkovala po Mansili, ker je Darja odšla zgodaj spat. Mestece je bilo prijetno in večer je bil pomladansko topel. Kakor so bile ulice v popoldanskem času kot izumrle, tako je bilo zvečer živahneje in vse polno ljudi. Od nekdaj rada opazujem ljudi in poskušam uganiti njihov značaj in osebnost (grda navada!) in tudi takrat je tako bilo, časa sem imela veliko in zanimivih ljudi je bilo na pretek. Že ob večerji sva se z Darjo dogovorili, da zjutraj vstaneva ob 6. uri. Prvič sem spala vso noč, ne da bi se zbudila in ko sem slišala budilko, sem Darjo moledujoče prosila, da bi še za pol ure zadremala, tako prijetno sem se po dolgem času počutila, predvsem pa sem bila še vedno zaspana in utrujena. Darja mi je nataknjeno odgovorila s povišanim in razdraženim glasom, da se zvečer nisva tako zmenili. V trenutku sem bila budna in presenečena, pa sem ji rekla, da je nisem dobro razumela, upajoč, da bo omehčala svoj glas. Še enkrat je trdo ponovila svoj stavek, za nianso še bolj odločno, vsaj jaz sem takrat tako sprejela. Zdaj sem bila že jezna, vstala sem, nekaj zamrmrala, ker nisem vedela, kaj bi ji odgovorila in se molče, kar najbolj hitro odpravila. Vso pot do Leona sva komaj spregovorili kakšno besedo. Med potjo sem razmišljala, kaj naj naredim. Počasi mi je začelo vse skupaj presedati, zdelo se mi je, da vseh osem dni poslušam, kako bi rada šla domov, poleg tega se je njej vedno mudilo – do refuggia, na večerjo in na pograde. Resda sva imeli veliko deževnih dni, a nekaj tudi zelo lepih in toplih. Meni pa se ni nikamor mudilo, rada sem se kje ustavila, si ogledovala pokrajino in rada sem obiskala kakšno cerkev ali muzej. Zdelo se mi je, kot bi Darja ves čas bežala pred menoj, še najbolj pred samo seboj, toda tega občutja ni znala ali pa ne želela povedati. Skratka, ja, od tistega jutra dalje, me je minilo potrpljenje in bila sem globoko užaljena zaradi njene jutranje »grobosti«.

  

Zadnjo etapo do Leona sva brez besed hodili mimo polj, med katerimi je bil speljan ogromen betonski namakalni sistem. Pot je bila največkrat speljana vzporedno, ob glavni, toda neprometni cesti. Darja je hitela naprej, jasno je kazala, da je tokrat jezna name, niti me ne čakala na razpotjih. Nekajkrat se mi je zdelo, da sva se zgrešili. Narobe je bilo to, ker sva prihajali v Leon, veliko mesto z veliko hostli in vprašanje je, ali bi se napotili v istega, sicer me ne bi preveč skrbelo. Potem pa sem jo le zagledala na železnem mostu, speljanem čez avtocesto, kako se mi nekoliko v zadregi smeji. Tudi jaz sem se ji nasmehnila. Bili sva že v predmestju Leona. Takoj za mano naju je dohitela skupina mladine, ki sva jo nazadnje videli v Terradillosu de los Templ., kjer so priredili zabavo z vinom. Prej se niso poznali med seboj, od tam dalje so hodili v skupini in očitno je bilo, da so se dodobra spoznali, vsi so bili nasmejani in ves čas so se med seboj živahno pogovarjali. Takoj sva jih vprašali, kje nameravajo prenočiti in povedali so, da bodo prenočili v samostanu Santa Maria de Carbajal, ki ga vodijo nune. Spati v ženskem samostanu je samo še ena zanimiva izkušnja!, sem si mislila. Po kratkem posvetu smo se skupaj odpravili do samostana.

Prehodili sva 18,6 km in prišli v Leon že ob 12. uri, kjer smo se namestili v velikem samostanu s prostornimi sobami in še večjim atrijem. Sobe so bile ločene, posebej za ženske in posebej za moške, tudi zakonski pari so se morali za tisto noč ločiti (po mojem so se nekateri tega razveselili). Zanimivo, zelo zanimivo in tega sem se močno veselila, predvsem, da bom vsaj eno noč prespala brez moškega smrčanja. Včasih niti ušesni zatiči niso bili dovolj, kajti največkrat sta mi vso noč padala iz ušes, ker sem se po postelji ves čas nemirno obračala.

Do zdaj sva prehodili natanko 189 km.

---

Napoved nadaljevanja  V nadaljevanju bom opisala dogodke v Leonu, kje sva s prijateljico prespali v samostanu Santa Maria de Carbajal. Tu se je prvi del najine poti zaključil. Prehodili sva približno polovico načrtovane poti. Do Santiaga je od tu dalje še 328 km, odločno preveč, kajti časa nama je začelo primanjkovati, zato sva nekaj etap preskočili in se odpeljali z avtobusom do Villafrance (Ponferada). Žal sva preskočili znani Cruz de Fierro, križ, kjer romarji odvržejo kakšen predmet, ki so ga do tega mesta nosili od doma, in ki simbolizira nekaj, česar bi se radi znebili. 

---

Vanja Čibej

Fotografije: Vanja Čibej in Darja Čeligoj, 2007

6. dan: Bercianos del Real Camino 

Dan, ko sva prispeli v Bercianos, je bil sončen in prelep in bila sem srečna, ker je kazalo, da bo dež dokončno ponehal. Pot naju je spet vodila po ravnici obdelanih polj, narava je bila čudovita, barvita, predvsem sem občudovala obsežnost polj, kajti nikoli nisem zares dojela kmetijstva v taki obsežnosti, kot sem ga videla prav tam. Kilometri in kilometri obdelane zemlje, ki sem jih običajno le mimobežno opazovala skozi avto ali avtobus, sem zdaj korak za korakom prehodila. Potrebnih je bilo ure in ure vztrajne hoje. 

Z Darjo sva bili odlično razpoloženi, pa tudi zgovorni. Pripovedovala mi je o svojem kraju Ormožu, kjer je preživela svoje otroštvo in o poljedelstvu, ki je tam močno razvito. Ko sva prispeli v Bercianos, so naju rumene puščice usmerile v še kar soliden hostel, dobili sva ključe od sobe in ko nama je receptor prijazno pokazal dvoposteljno sobo s televizijo, lastnim hladilnikom s prigrizki in pijačo ter kopalnico, sva ugotovili, da hotel ni »donativo«. Najem sobe naju bi stal 32 evrov po osebi. Moram priznati, da sva bili v skušnjavi, kajti udobje je bilo neznansko mamljivo, a potem sva se le opravičili receptorju in nadaljevali iskanje prenočišča za revne romarje. Vasica je bila majhna in kot izumrla, nikjer žive duše. Kmalu sva prišli do velike opečnate hiše, ki je bila videti, kot bi bila ometana s precej zdelanim ometom iz rdečega blata. Tri položne stopnice so vodile do temačnega vhoda, iz katerega je sijala svetloba, ki jo je metala majhna brleča svetilka. Za hip sem dobila občutek, da sem stopila v srednjeveški, mračen prostor, ki pa se je razblinil takoj, ko sem zagledala prelepo tlakovana tla iz mozaika z rdečimi rečnimi kamni, različnih barvnih nians, oblik in velikosti, ki je spominjal na cvetove in liste. Oskrbnik hiše, ne bom je imenovala hostel, kajti občutek sem dobila, da sem vstopila v privatno hišo, je bil Roger, priseljenec iz Nizozemske, je bil trdovratno zgovoren. Ko naju je popisal v knjigo gostov, nama je v nemščini zdrdral pravila hiše, potem pa si je vzel veliko časa za svojo pripoved. Z ženo vodita »refuggio donativo« in v navadi je, da njegova žena pripravi skupno večerjo, in ji pri tem pomagajo vsi romarji. Po večerji, pa ima Roger mašo, bolj pridigo kot mašo, v nekem posebnem prostoru, na koncu pa je pristavil, da ni duhovnik in da naju v ničesar ne sili, saj vse temelji na prostovoljstvu. Če bomo z njihovo storitvijo zadovoljni, pustimo zjutraj, preden odrinemo nekaj evrov v skrinjici pri vhodu. Videla sem, kako je bil Darjin obraz, sama sem komaj kaj razumela nemščino, vedno bolj zgrožen. Nekaj ni bilo v redu. Neki romar, ki je prispel za nama, je tudi poslušal in mi je v angleščini povedal v nekaj stavkih, kar je Roger dobrih petnajst minut govoril Darji. Pri oskrbniku nisem začutila prave pristnosti in odkritosti, spominjal me je na verskega skrajneža in vse kar je samo od daleč zadišalo po sektaštvu, me je odvračalo in odbijalo. Najbrž mu delam krivico, toda njegova zgovornost je delovala vsiljivo in nasilno. Kasneje naju je pospremil v skupno, grobo obdelano podstrešno spalnico s pogradi, ki me je spominjala na velika kmečka podstrešja, le kopalnica s tuši je bila še kar lična. Roger se je ves čas držal Darje, kot nekakšen klop, mene kot bi ne bilo, česar pa sem bila vesela. Končno naju je pustil pri miru, ko sva mu nekoliko bolj odločno povedali, da sva utrujeni in si želiva malo miru. Odhajajoč ni pozabil dodati, da morava paziti na čistočo in nekaj v njegovem nasmehu se mi ni zdelo pristno. Potem sva se oprhali, oprali cunje in jo popihali iz hiše.

  

  

»Ta tip, ta Roger, mi gre na živce. Le kaj si misli! Ne bom kuhala večerje skupaj z ostalimi romarji! Nisem jaz za take štose! In k maši tudi ne grem! Si misliš? Si videla, kako mi je zapretil s prstom? Predlagal mi je, da ostanem več dni tu, kolikor se mi zahoče,« je Darja zgroženo pripovedovala in bila videti močno razburjena.

»Tudi mene ne mika skupno kuhanje, a k maši bi šla, me zanima, kaj bo govoril, in … tudi meni tip ni všeč, ampak eno noč bova pač potrpeli,« sem ji pritrjevala, medtem ko je vznemirjeno razlagala, kaj vse ji je natrosil. Poskušala sem z njo malo pošaliti, a sem kmalu odnehala, kajti njej tisti dan ni bilo do šale.

Vasica je majhna, takoj sva jo prehodili, v »hišo strahov« kot sva jo poimenovali, se nisva še hoteli vrniti, zato sva zavili v bližnjo gostilno, v kateri sva bili edini ženski. Prisedli sva za pult, domačini so igrali domine, glasno klepetali, gostilničar pa se ni pustil motiti pri gledanju televizije. Vse gostilne po vaseh so bile skromno opremljene, vendar vse z velikim plazma televizorjem, nekateri tudi z dvema. Pri nas so bili v tistem času taki televizorji bolj redki in dragi. Gostilničar je torej v miru pogledal oddajo do konca, vmes grizljal arašide in se ni menil za naju. Toda, ker sva vztrajno čakali, mu mahali in ga klicali, je le prišel do naju, čeprav zelo počasi in lenobno in nama potem presenetljivo hitro, toda flegmatično in brezizrazno postregel s čajem, da sva se le začudeno spogledovali in si nisva znali razložiti, kaj neki se dogaja. Domačini se tudi niso pustili motiti, na mizah so imeli razmetane črne domine in ves čas so igrali. Vse se je zdelo, kot bi bile v kadru Fellinijevega filma.

  
 
Kakorkoli že, morali sva se vrniti v hostel, večerjo so najbrž že skuhali, nisem sicer vedela, kako se bova izgovorili, potem pa, ko sva vstopili v prostorno jedilnico, se nama opravičiti sploh ni bilo treba, kajti tam je mrgolelo romarjev, ki so hiteli pripravljati mize in nihče se ni zmenil za naju. Hitro sva jima priskočili na pomoč in uspelo mi je prinesti vsaj nekaj kozarcev na mizo, Darja pa se je spet nekam izgubila. Vmes smo se fotografirali, uspelo mi je fotografirati tudi kuhinjo, kjer je že čakal poln lonec enolončnice. Posedli smo okoli mize in nekako so naju z Darjo uspeli ločiti. Najprej so nam postregli s solato in jajci, ki smo si jih med sabo verižno podajali. Vsi so bili dobre volje, ob meni je sedel Španec približno mojih let, s katerim sem kramljala, jaz v italijanščini, on v španščini in nekako sva se le razumela. Med obrokom je imel oskrbnik nagovor, potem smo se morali predstaviti in povedati, od kod smo. Ko sem prišla na vrsto, sem povedala, da sem iz Slovenije. Takrat so vsi glasno vzkliknili »bravo Eslovenia« in zaploskali. Reakcija me je presenetila, celo prestrašila, le čemu so samo meni zaploskali? Ker še niso videli Slovenke? So čutili, da nisem dovolj povezana s tem okoljem? Darja pa jo je popihala še preden bi se morala predstaviti. Ko se je vrnila, smo že jedli mineštro, zaskrbljeno sem jo opazovala, ko je brskala po krožniku in komaj spravila kakšen grižljaj vase. Oskrbnik pa ji kot nadležna muha, ni in ni dal miru. Prišel je k njej in jo trepljal po ramenih ter ji ves čas nekaj govoril, ko je naenkrat vstala in odšla. Mislila sem, da je odšla na stranišče, sama sem mineštro pojedla, še malo poklepetala s sosedom, potem pa me je zaskrbelo za prijateljico, da sem jo odšla iskat. Takoj za mano je prišel gospod oskrbnik, res je bil že tečen, in me spraševal, kaj je narobe s prijateljico. Odvrnila sem mu, da se slabo počuti in je verjetno šla počivat. Takoj nama je ponudi gostoljubje in nama bil pripravljen odstopiti posebno bolniško sobo, kamor se lahko zatečejo vsi bolni romarji. Ja, seveda, kako da ne! Nekako mi je uspelo, da sem se ga otresla, najbrž bolj zaradi tega, ker se je bližala ura njegove pridige. Skrbelo me je za Darjo, ker je ni bilo ne v spalnici, ne kjerkoli v hiši. Našla sem jo nedaleč stran od hostla. Vsa strta in objokana je sedela na nekem zidku. Prisedla sem k njej in nisem vedela, kako bi jo potolažila, nobenih pametnih besed si nisem domislila, zato sem pobrskala po torbici, našla čokolado in ji jo ponudila. Ne mara je preveč, to sem že omenila, ampak jo je tokrat počasi grizljala. Na moje vprašanje kaj se dogaja z njo, je izbruhnila, da ji tu ni všeč, da jo Roger neprestano nadleguje in ji pridiga, ko pa jo je še potrepljal po ramenih, ji je bilo vsega preveč. Ni prenesla dotikov, ni prenesla, da bi morala nekaj pojesti, kar ji ni dobro in najraje bi odšla kar domov, ker ji je dovolj hoje, Camina in Rogerja. Potem me je pogledala. Iz oči sem ji prebrala žalost, pomešano z nemirom in skrbjo, po licih so ji tekle debele solze in zazdelo se mi je, da imam pred sabo majhnega otroka, ki ga ne znam potolažiti. Ponudila sem ji svež papirnat robec in jo zaskrbljeno opazovala. Presenetila me je njena vznemirjenost, res je zelo čustvena, ampak svoje nestrinjanje z nečim je običajno izražala na drugačen način, neposredno in odločno. Včasih me je ta njena iskrenost motila, ker je bila velikokrat boleča. Skratka, da zaključim - svoje prijateljice nisem več prepoznala. Nisem želela ugibati, kaj se dogaja z njo, niti zdaj ne bom, navedla sem samo nova dejstva, ki sem jih pri njej opažala. Tisti dan sem mrzlično premišljevala, kako bi jo spravila v boljšo voljo, in kako bi odpravila to drobno zmešnjavo. Počasi se je potolažila, resda je bila njena umirjenost bolj na krhkih temeljih, toda vsaj nasmehnila se mi je. Potem sem opazila, da sediva nasproti zapuščene hiše s številko 13. Spet številka 13! Vas je bila videti kot v kakšni filmski srhljivki. Večerilo se je, sonce je že zdavnaj zašlo, pročelja hiš in dreves so metala ostre in temne sence. Za hišo številka 13, je bila, nekoliko bolj levo, še ena, večja in razpadajoča, zgrajena iz blata. V bistvu je imela samo še na pol podrte nosilne zidove in iz nje so štrlela zoglenela drevesa z ožganimi vejami. Na dvorišču sta se sprehajala dva potepuška psa, tu pa tam se je zaslišal krik vran in mrak se je začel naglo gostiti v popolno temo. Skoraj polna luna (prejšnji dan je bila polna!), obdana v rahle meglice je žarela na nebu, tik nad ožganimi vejami in pred nama se je razprl fantastičen kader, ki bi ga bil vesel vsak režiser trilerjev. Koža se nama je začela ježiti, zaskrbeli so naju psi, ki so se potepali okoli, potem pa sva se iz strahu zasmejali in se podvizali v gostilno, kjer sva bili že popoldan. Gostilničar naju je prepoznal, tokrat je bil bolj ustrežljiv. Da bi odvrnila Darjo od slabih misli, sem jo poskusila preusmeriti nase, no verjetno tudi zaradi srhljivosti večera, ki me je spomnila na moje nočne more. Po spominu, čim bolj verodostojno, sem ji pripovedovala o svojih sanjah, ki sem jih zaporedno sanjala od lanskega poletja do konca leta, ko so nenadoma ponehale. Želela sem, da bi jih Darja interpretirala, a pri tem ni bila preveč uspešna. V mislih je bila drugje in le na pol zbrana pri poslušanju.

  

  

Očitno so nama razpadajoče hiše, zamolkli laježi psov, krakanje vran, polna luna in črno, razpadlo drevo, dodobra razburkali domišljijo, kajti tudi kasneje je vse peljalo v to smer.

V »refuggio donativo« sva se vrnili po maši in vsi so se že odpravljali spat. Mislili sva, da sva pobegnili Rogerju, a naju je spet našel in Darji ponudil pogovor. Seveda je odklonila, vendar se ji ni pustil zmesti. Povedal ji je, da ni edina, ki preživlja krizo na Caminu in da se verjetno sprašuje po kaj je sploh prišla, toda odgovor bo našla kasneje doma. Svetoval ji je, naj ga že enkrat neha iskati zdaj.

 

Samo še zobe sva si umili in se odpravili spat. Hiša, čeprav prostorna, nama ni zbujala zaupanja. Spali sva na nič kaj trdnih pogradih. Dolgo nisem mogla zaspati. Španke so bile zelo glasne, na vso moč so se krohotale in hodile trdo, zdaj sem, zdaj tja, da so se tla pod pogradi tresla. Trde stopinje Španke so me spomnile na mamo, ki mi je, teden prej, preden je umrla in sem jo obiskala v bolnici, rekla, da me vedno spozna po mojih rahlih korakih. Spomin na mamo me je spravil v žalost, da sem zajokala tudi sama. Že dolgo nisem tako jokala. Vso noč sem se nato prebujala in poslušala škripajoče stopinje romarjev, ki so hodili na stranišče in bilo je grozljivo. Skozi okno je sijala velika luna in razkrivala pajčevino med tramovi spalnice. Proti jutru me je tlačila mora. Sanjala sem, da živim v srednjem veku. Bili smo na nekem trgu, kjer je gorela grmada, zraven nje je stal lep mladenič, ki je bil obsojen kraje. Čakal ga je sežig na grmadi, meni pa se je zasmilil. Zavzela sem se zanj, saj nisem mogla verjeti, da bi tako mil in lep mladenič bil sposoben ropati, ali celo moriti. Komaj mi je uspelo prepričati oblast, bila sem hči vplivnega meščana, da so ga spustili. Ponudila sem mu prenočišče na svojem domu, kjer sem živela sama s svojim očetom, naenkrat pa se je mladenič začel spreminjati v grdega starca. Obraz se mu je zgubal, poteze obraza so se mu hitro spreminjale, naenkrat je njegov obraz počrnel, kot bi bil ožgan od požara, nenehno se je glasno in ostudno režal ter pri tem kazal svoje črne in polomljene zobe, ki so se kar naprej drobili, ko je škrtal z njimi in spuščal nerazumljive glasove. Postajal je vedno bolj gnusen in grozljiv in ko se me je hotel dotakniti, sem se v grozi prebudila. Takoj zatem sem se spet prestrašila, ker sem videla neko veliko belo, skoraj prosojno postavo ob svojem pogradu, ki se je sklanjala k meni. Prosojno telo sem videla le za hip ali dva, potem je izginilo. Pomislila sem, da sem si postavo le izmislila še pod vplivom sanj in si trdno zabičala, da sem videla le sence sosednjega pograda. Ali res? Nisem več vedela, kaj je resničnost in kaj ni.

---

Napoved nadaljevanja Sledi nadaljevanje opisa 7. dneva hoje. Zjutraj, ko sem se umila in sedela za mizo na zajtrku, pripravljena na naslednjo etapo, sem mislila, da sva zaključili z nenavadnimi dogodki, pa sem se motila. Več v naslednjem sestavku.

---

Vanja Čibej

Fotografije: Vanja Čibej in Darja Čeligoj, 2007

5. dan: Carrion de los Condes – Terradillos de los Templarius 

Zdaj se zjutraj že rutinsko odpravljava. Najino razpoloženje je dobro, nič več nisva tako zelo utrujeni, pa tudi lakota ni več tako močna, kot je bila prvih nekaj dni. Prehitro rečeno, kajti prejšnji dan je bil 1. maj in vse trgovine so bile zaprte, tako si nisva mogli kupiti ničesar. Kot nalašč, na vsej poti ni bilo nobenega bara in še vedno je deževalo, a  tudi s tem sva se sprijaznili, dež naju ni več spravljal s tira. Hodili sva kot robota, hitro, druga za drugo in se nisva ustavljali. Le ravna pot je postajala vedno bolj dolgočasna, ni je bilo videti konca, polja že zdavnaj niso bila več zanimiva, oblačkov in ptic pa tudi nisem več videla. Le struktura poti se je spreminjala, nekaj časa sva hodili po asfaltu, a mirnih cestah, nekaj časa po potki, ki je bila speljana ob glavni cesti, večinoma pa po kolovozih, ki so bile ponekod blatne, ponekod obložene s kamni, ponekod celo tlakovane in med tlakovci kakšna izklesana školjka. Lepo! Hodili sva mimo napol podrtih hiš, zgrajenih iz blata in slame. 

Do prve kave sva morali prehoditi 17 km. Ampak, splačalo se je! Vzdušje v baru je bilo prijetno, toplo, pili sva belo kavo in jedli dišeče brioše s čokoladno in vaniljevo kremo.

  

Tako okrepčani sva pot nadaljevali do Terradillosa de los Templarius. Na najino veselje je prenehalo deževati, čeprav je bilo nebo še vedno sivo in oblačno, oblaki na njem pa težki in gosti. Narava je zopet postala čudovita, barve so bile kljub sivemu nebu močne, od zelenih polj do ognjeno rdeče, pravkar zorane zemlje, na njej pa tu pa tam osamljeno drevo. Nikjer ni bilo žive duše, sem ter tja kakšna štorklja in velike črne vrane, ki so preletavale polja in glasno krakale. 
Že ime vasice daje slutiti, da je spadala pod pristojnost Templarjev. Legenda pravi, da so zadnji vitezi templjarji tu pokopali gos, ki je nosila zlata jajca. To je bilo edino, kar sva prebrali o tej vasici.

Končno sva prispeli do hostla. Pred vhodom je bil privezan osel, ki je začel proti večeru oglašati, rigal je na vso moč, in vsi smo se smejali, saj je pri svojem početju vztrajal, postal je prava atrakcija, ob kateri smo se drug za drugim fotografirali. Osel me je spomnil na otroštvo, ko je bilo osla videti nekaj čisto običajnega. V bližini mojega doma je bila kmetijska zadruga, kamor so kmetje z osli tovorili sadje in zelenjavo. 

  

Ker sva si vasico ogledali že ob prihodu, sva ves popoldan presedeli na vrtu. Sprva sva bili nekoliko čemerni in utrujeni, želeli sva samo lenariti, po počitku pa se nama je počutje vidno izboljševalo. Na vrtu je bilo tudi veliko mladine iz različnih koncev sveta, ki so ob vinu postajali vedno glasnejši. Zvečer smo imeli skupno večerjo, in njihova dobra volja se je razširila tudi na vse ostale. Z Darjo sva prisedli k skupini štirih Francozinj in starejši, že upokojeni učiteljici iz Nemčije. Družba je bila v redu, večerja okusna, vino pa tudi.

Sobice za spanje so bile majhne, toda tu ni bilo pogradov, ampak navadne postelje. Spali sva s skupino Špank, ena izmed njih je ves popoldan prejokala in preležala v postelji. Le kaj se ji je zgodilo? Z Darjo sva bili kar zdelani, mene so najbolj boleli kolki in stopala, čutila sem vse kosti in mišice v stopalu, vse od prstov do gležnja. Vendar, končno sva dobili posteljo in spanec je bil zares krepčilen. Španka se je ponoči potolažila, ni več hlipala, sama pa sem bila vesela, ker se je moj kašelj polegel in sem končno ozdravela.

6. dan: Terradillos de los Templarius – Bercianos

Ob 7:15 sva bili že na poti do Bercianosa, preko Sahaguna, kjer se začne regija Leon. Dan se je popolnoma zjasnil in bil je prijetno sončen in topel. Sahagun, ime se mi je zdelo privlačno, nekoliko me je spominjal na orient in spraševala sem se, ali je tudi mesto privlačno. Prečkale smo zelo star most, teh je po celotni poti veliko, prav tako majhnih cerkvic, zgrajene med 11. in 12. stoletjem. Na splošno je ob poti veliko spomenikov, kamnitih križev, po stilu skoraj vse iz istega obdobja. Pot je bila še vedno ravna, le tik pred Sahagunom se je počasi vzpela. V predmestju mesta je pot speljana mimo lepe, prenovljene železniške postaje. Ko sva prišli v mesto, sva počivali, še prej pa sva se sprehodili po zelo lepi aveniji z nenavadnimi drevesi, katerih deblo je bilo srebrno sivo, ki se je zaključevalo v čašasto krošnjo močno grbastih vej, polnih svetlo zelenih brstičev. Ponekod so veje med drevesi umetno spojili. Drevesa so bila tako združena v niz, ki so jih združevale zraščene veje. Nenavadno, ponoči pa verjetno malce grozljivo! Ker naju je čas preganjal, kajti prehodili sva le tretjino dnevne poti in naju je čakalo še dobrih 20 km hoje, sva se podvizali in šli hitro skozi mestece, ne da bi si ga dobro ogledali, mimo mogočnih mestnih vrat in po velikem kamnitem mostu čez reko Cea. Pot naju je peljala mimo močvirnatega področja, kjer so bila prekrasna plitka in majhna jezerca, po katerih so se razpredale drobne rastlinice, z drobnimi lističi in belimi cvetovi. Še vedno sva hodili po ravnini, med velikimi obdelanimi polji in modernimi namakalnimi sistemi. Zemljo so gnojili z ogromnimi traktorji in jo pripravljali na setev.

  

Tu si bom malo oddahnila, ne bom več opisovala poti, ki je bila dolga 31 km, ker bi se ponavljala, kajti, upam da sem dovolj dobro opisala razsežnost in enoličnost ravnine, ki naju je že močno najedala. Do Bercianosa sva prehodili 143,5 km ravnine, slednje pa naju je vendarle navdajalo z zadovoljstvom. Več kot tretjina poti je bila za nama.

  

Med hojo sva tu pa tam hodili vštric in klepetali, ampak kot sem že omenila, največ poti sva hodili daleč narazen in popolnoma sami. Darja je običajno bila nekaj metrov pred mano in me je ob razpotjih počakala. Potem sva nadaljevali pot skupaj, dokler ni najin pogovor zamrl, ko sva se ponovno ločili. Tempo sva imeli hiter, kar sem čutila na svoji levi nogi. Mečna mišica se mi je vnela in bila je močno otečena, tudi moj stara poškodba v kolenu se je začela oglašati, ampak se je dalo potrpeti. En aspirin za preventivo, sem še vedno vsak dan popila. Dan je bil prelep in sončen in nisem ga želela pokvariti z jamranjem. Med hojo, ko tudi po dve uri nisva srečali nikogar, sva imeli veliko časa za premišljevanje. Ves čas so mi misli uhajale na dom, bližal se je rojstni dan mojega sina. Če sem si kaj očitala, tudi kasneje, je bilo to, da me na njegov rojstni dan ni bilo doma. Ne vem, kako je on čutil, ali me je kaj pogrešal, ali je bil zadovoljen, da me ni bilo, saj je lahko praznoval s prijatelji in je lahko priredil zabavo čisto sam. Kakorkoli, mučilo me je domotožje in slaba vest. Tudi sama sem se začela spraševati, tako kot Darja, ali me bo Camino napolnil z energijo, da se bom kasneje lažje spopadala s stresi. Nič ni kazalo na to, kajti hoja je postajala vedno bolj naporna in enolična in preganjali so me strahovi pred prihodnostjo. Na službo pa sem skoraj pozabila. Sodelavec, ki ni vedel, da sem na dopustu, me je sicer poklical in sedaj lahko odkrito in malce zlobno rečem, da sem mu prav s posebnim olajšanjem povedala, da mu ne morem pomagati, ker sem v Španiji in pri tem čutila že kar navdušenje. Če bi bila v Sloveniji, bi reševala problem na dopustu, ne vem koliko je bil problem kompleksen, ampak mislim, da kaj posebno ne in tokrat ga je namesto mene reševal nekdo drug.

  

Toda misli, ki so mi rojile po glavi, so bile včasih nadležne, tako da sem jih zavestno odganjala in se vedno znova vračala nanje, ker so ostajali problemi nerešeni. Upala sem, da bom lahko v miru premislila, kako naj postopam naprej, pa rešitev svojih problemov seveda nisem našla. Vedela sem, da bo ob mojem prihodu domov vse po starem, služba je bila neprizanesljiva, projekti so tekli z zamudo in predvidevala sem samo še večje pritiske, do sina pa bom spet preveč popustljiva. Ne bom več utrujala s svojimi težavami, samo malo sem želela nakazati, o čem sem takrat razmišljala. Povedati pa tudi želim, da vrtajočim mislim, ki se ti porajajo v možganih, ne moreš uiti in vsi nerešeni problemi vztrajno čakajo na rešitev, kajti nič se ne reši samo od sebe. In nenazadnje, ves čas sem bila v središču jaz, JAZ in spet jaz. Dodobra sem se tega prenajedla. Darja me je spraševala o čem premišljujem, pa sem ji na kratko povedala, tudi o tem, da si bom, takoj ko pridem iz Camina popravila zobe, banalnost, a tudi na to sem takrat pomislila. Sama pa je rekla, da premišljuje samo o tem, kako bi čim prej prišla do naslednjega cilja, kajti vedno jo je skrbelo ali bomo prišle pravočasno in ali bomo dobile posteljo. Kar se tega tiče, sem se ji popolnoma prepustila. Zaradi mene bi se med potjo večkrat ustavili in morda manj jedli. Kakorkoli že, Darja je silno rada pogledovala v vodič, neprestano računala razdalje do cilja, pa višinske razlike, ki jih morava še prehoditi in me sproti obveščala, kje smo in koliko časa imava še do konca etape. Določala je tudi postanke in čas za malico. Z veseljem sem ji vse prepustila, oddahnila sem se, ker ni več silila domov, in ker se ni več obremenjevala s tem, kaj je pričakovala in česa ni in kako je dejansko na Caminu. Ampak njena mirnost ni trajala dolgo, kmalu se je sprevrgla v pravo majceno dramo, ki se je začela zapletati, ko sva prispeli v Bercianos. Zgodile so se nama res čudne stvari, a več o tem naslednjič.

  

3. dan: Castojeriz - Fromista 
Na gosto je deževalo, ko sva s težavo zapustili topel hostel, zbrali pogum in ob 7:45 začeli slediti, kot bitji iz tujega sveta, popolnoma opremljeni za dež, rumenim puščicam. Najprej naju je pot vodila po asfaltnem klancu v dolino, potem pa so naju puščice usmerile na blatni kolovoz. Pred sabo sva zagledali hrib, po katerem se je vila strma pot in na njej majhne pikice, ki so predstavljale romarje. Nič kaj obetavno! Dež, blatni in strmi kolovoz, jaz pa še vedno kot v nekakšni omotici, ko me je občasno spreletavala zdaj vročina in zdaj mraz. A ni bilo druge, z Darjo sva se spogledali in se spodbudili: Naprej, z enakomernim in počasnim tempom! Spopadli sva se s strmino, korak za korakom sva napredovali, se občasno za hip ustavili, odpili požirek vode iz vodnega meha in ocenjevali najin napredek. Pogled na dolino je bil kljub dežju in meglicam, ki so se vile nad travniki, lep, barve čudovite in obetalo se nama je, da bova kmalu dosegli vrh hriba. Mosterales, tako je hribu ime, sva dosegli po 3,3 km hoje. Spet sva bili lačni (zdelo se mi je, da sva neprestano lačni), zajtrkovali pač nisva. Iz nahrbtnikov sva potegnili suh kruh, ki ga je Darja skrbno nosila s seboj in nekaj moje črne čokolade. Meni je bil zajtrk všeč, a Darja ni imela rada čokolade, pa jo je vseeno z nekoliko kislim obrazom pojedla. Vse skupaj pa sva poplaknili z vodo.



Toda, ko sva mislili, da sva najhujši del poti že prehodili, naju je že čakal nov izziv. Spust v dolino, prav tako strm kot je bil vzpon, pot pa eno samo spolzko blato. Spet je začelo bolj na gosto deževati. Nič nisva govorili, previdno sva stopali po blatu, iskali šope trave ob robovih poti, kar pa se ni izkazalo za dobro, kajti zemlja je bila premočena in v blato sva se ugrezali skoraj do gležnjev. Z žalostjo sem si ogledovala moje uboge pohodne čevlje, na katere se je na podplatih začelo nabirati blato, da sem bila višja za nekaj centimetrov. Nekaj časa sem si ga s palico odstranjevala, potem sem obupala. Ves čas sem se bala, da mi bo zdrsnilo, kajti če bi tam padla, se ne bi ustavila do Santiaga, tako strm in neskončno dolg, se mi je zdel klanec. Ne vem, koliko časa sva hodili, pozabili sva pogledati na uro, ko sva se začeli spuščati, toda zdelo se nama, da sva hodili celo večnost. Potem se je pot zravnala, udarili sva hiter tempo, tu pa tam sva hodili vštric in se pogovarjali, večino dneva pa sva prehodili vsaka zase, globoko potopljeni v svoje misli. Dež je ponehal. Spet je bila okoli naju ena sama ravnina, nikjer nobenih domačinov, le tu pa tam sva dohiteli kakšnega romarja, včasih pa je naju kdo dohitel. Manjkrat, kajti hodili sva res hitro. Dogajalo se je, da tudi po dveh urah hoda nisva srečali nobene žive duše, še ptic ne, potem pa sva naleteli na celo skupino romarjev, le tu pa tam so se vrste zgostile. Dohitevali smo se, se pozdravljali z obveznim: Buen camino ali Hola in nadaljevali hojo z nespremenjenim tempom naprej. Ko sem že mislila, da bo konec ravnice, da bom zagledala kakšno vasico, sem videla sama polja in pot med njimi, ki se končala nekje v neskončnosti. Pa vendar je dan hitro minil. V mestece Fromista sva prispeli okoli 15. ure. Tretji dan najinega Camina sva se umirili in ni naju več skrbelo, ali bova imeli kje spati ali ne. Skoraj ves čas sva skoraj neprekinjeno hodili, približno na polovici poti sva si privoščili malo daljši premor, med samo potjo pa sva se ustavljali le za kratek čas, če sva se preoblekli, saj nama je bilo nekaj časa vroče, ko pa je zapihal veter naju je zazeblo. Tu pa tam sva se ustavili in se fotografirali. Darjo sem dražila, da je kot manekenka. Imeli sva le po dvoje majic s kratkimi in dvoje z dolgimi rokavi ter malo debelejši pulover, ona pa je teh nekaj oblačil mojstrsko kombinirala, da je bilo videti, kot bi jih imela neskončno mnogo. Zdaj je imela na glavi rutico, zdaj kapo, zdaj je imela oblečeno majico z dolgimi rokavi, kasneje pa si je oblekla še majico s kratkimi rokavi in obleka je bila zopet drugačna.



Ko sva prispeli v mestece, ki je ležalo raztreseno sredi ravnice, sva zgrešili refuggio, zaradi tega sva prehodili kakšen kilometer več kot sva nameravali. Poti so sicer dobro označene, le v mestu se lahko zgodi, da zgrešiš refuggio in se znajdeš na polovici poti do naslednjega mesta.
Po ureditvi vseh formalnosti ob prihodu, sva se že po ustaljeni navadi stuširali, oprali nogavice in prepotene majice ter se odpravili v trgovino, kjer sva si nakupili nekaj hrane, predvsem sadja. Na glavnem trgu sva v majhni turistični agenciji kupili »Credential per peregrinos« in zdaj sva imeli skoraj vse, kar imajo romarji na Caminu. Manjkala nama je še samo školjkica, a se nama je zdela prevelika in pretežka, da bi jo nosili. Vse sva zreducirali na minimum. Imeli sva skupen šampon, kremo z visokim zaščitnim faktorjem, mazila, vse sva si delili in si poskušali čimbolj ekonomično razdeliti po najini prtljagi. Prav tako sva imeli skupno blagajno, iz katere sva črpali denar za stroške prenočišča in hrano.

  
Po tuširanju je obvezno sledilo pisanje SMSjev, domače sva obveščali, kje se trenutno nahajava, koliko kilometrov sva prehodili in kako se počutiva. Darja pa je imela vsak dan dolge telefonske pogovore s svojim možem. Zdelo se je, da še vedno ni prepričana v 'najin Camino'. Dvomi, s katerimi sem sama razčistila že pred odhodom, je ona razčiščevala na Caminu. Govorila je, da to ni, kar je pričakovala, da ji ni všeč in bi se najraje takoj vrnila domov. Mučil jo je občutek krivde, ker je bila prvič tako dolgo časa od doma, pogrešala je svoji hčerki in trije tedni so se ji zdeli neznansko dolgi. Tudi sama sem pogrešala svoja otroka, vendar sem, kljub prigodam, ki sva jih doživljali, kljub utrujenosti, saj naju je bolela prav vsaka mišica na telesu, kljub prehladu in mojemu kašljanju, neznansko uživala. Pozabila sem na vse probleme, ukvarjala sem se samo s seboj, no, malo tudi z Darjo. Ves čas sem imela kaj početi in nikoli mi ni bilo dolgčas. Uživala sem ob opazovanju narave in ljudi, ki so bili iz vseh koncev sveta. Opazovala sem njihove navade in jih primerjala s svojimi. Sporazumevali smo se v več jezikih, vse jezike smo pomešali, italijanščino, angleščino, nemščino, z nekaj španščine - samo da smo se razumeli.


Naš hostel v Fromistu je imel več spalnic, spali sva v manjši spalnici. Spoznali sva starejšega gospoda iz Tasmanije, starejšo gospo iz Avstralije, Francozinjo, ki je hodila sama in dve mladi Nemki. Kmalu po najinem prihodu se je refuggio napolnil in nekateri romarji so morali nadaljevati pot do naslednje postojanke, nekateri so poiskali prenočišče v drugem, običajno dražjem hotelu. Tudi Avstrijki, ki sva jih prvič srečali že v Burgosu, sta ostali brez postelj. Ko sva čakali na večerjo, sva ju povabili, da prisedeta k nama. Suzi ni imela težav pri hoji, medtem, ko je njena prijateljica potožila, da so jo pohodni čevlji močno ožulili in držala se je kot kupček nesreče. Suzi sva nato srečali v Fisterri, njena prijateljica pa se je predčasno vrnila domov, ker ni vzdržala tempa, čeprav je bil Camino njena zamisel, ker si je želela shujšati. Verjetno se ni dovolj pripravljala in motiv, ki ga je imela, ni bil dovolj močan, da bi pešačenje nadaljevala.
Za večerjo sva si z Darjo privoščili ocvrta jajčka na oko, s popečeno panceto in pomfri krompirjem. Bila je odlična večerja, slabo vest zaradi velike količine holesterola sva blažili z izgovorom, da pač potrebujeva kalorije. 
Med večerjo je začelo deževati, Darja pa si je očistila pohodne čevlje in jih pustila na soncu, da so se sušili. Ko sva se vrnili v refuggio, sva opazili, da je nekdo že poskrbel za njene čevlje in jih odnesel na hodnik, kjer smo vsi odlagali čevlje in pohodne palice. Kljub temu so bili premočeni, skrbnik hostla nama je dal časopis, ki sva ga natlačili v čevlje in zjutraj so bili, na srečo, suhi.

Mlada Nemka je ugasnila luči v spalnici že pred 22. uro, jaz pa sem se premetavala po postelji, mučilo me je domotožje, vmes pa so me mučili napadi kašlja, ki je že spominjal na oslovski kašelj. Res obupno! Od vsepovsod se je slišalo smrčanje, vmes moje kašljanje in škripanje postelje, ker nikakor nisem našla pravega položaja, ki bi me zazibal v spanje. Darja je ob meni mirno spala, s čepki v ušesih, jaz pa bi najraje kar vstala in se odpravila na naslednjo etapo. Ves čas sem se zbujala, včasih sva se hkrati prebudili, se spogledali ter zopet utonili v rahli dremež. Že zelo zgodaj zjutraj, takoj po petih, se je kot običajno zaslišal pritajen šepet, šumenje nahrbtnikov in odpiranje zadrg, ko so se romarji izvili iz spalnih vreč. Z naglavnimi lučkami so kot v nekakšnem disko klubu krožili z žarki svetlobe po še vedno temni sobi. Okoli šestih se je nekdo opogumil in prižgal luč. Soba je takrat zaživela, vsi smo hiteli zlagati stvari v nahrbtnike, čakali smo na prost vece, si umivali zobe v skupni kopalnici in se vljudno umikali drug drugemu, z nasmehi na ustih, ne glede na nočno smrčanje,kašljanje in pogrkavanje. Le starejša, zgovorna gospa iz Avstralije je neprestano godrnjala, da zelo sovraži jutra, vendar tako dobrohotno, da ji nismo prav verjeli. Videti je bilo, da se predvsem zabava. Z Darjo sva jo krstili za teto Pehto. S slamnikom na glavi naju je spominjala na samotarko, ki je nabirala zdravilna zelišča in so se je otroci bali, čeprav se je na koncu izkazalo, da jo je le življenje naredilo trdo, kajti v resnici je bila mehkega srca.



4. dan: Fromista – Carrion de los Condes
Kar težko sva se odpravili na naslednjo etapo do Carriona de los Condes, ki je bila zelo naporna zaradi dežja. Skoraj ves čas je na gosto deževalo, pa vendar se nama je zdelo, da nisva več toliko utrujeni. Prehodili sva že 86 km. Proti poznemu dopoldnevu je prenehalo deževati, celo sonce je sramežljivo posijalo izza oblakov.



Hostel v Carrionu je bil prijeten, spalnice čiste in urejene, prav tako kopalnica. Imel je prekrasen atrij, poln lončnic in cvetočih rož. Zdi se, da se je Darja sprijaznila z dolgim dopustom, sprostila se je in zopet postala taka, kot jo poznam, nasmejana in samozavestna. Sedeli sva v atriju in se kot dva martinčka greli na soncu, ko je Darja omenila, da se ji zdi kot da bi v tem atriju nekoč že bila in da ji je zelo prijetno. Tudi sama sem se počutila dobro in ko sem, kot običajno, prala svoje nogavice, se je tudi meni zazdelo, da sem dogodek že enkrat doživela. Med tem, ko sem razmišljala o fenomenu déjà vu-ja, je pristopil k meni moški. Slišal je, da se pogovarjava v slovenščini in me nagovoril. Govoril je v tekoči slovenščini, le njegov rahlo grgrajoč r ga je izdajal, da je Francoz. Povedal je, da je njegova žena iz Pirana. Na Camino pa se je odpravil brez nje, s skupino svojih prijateljev.