Francoska pot – Camino de Santiago, 1.del Francoska pot, Camino de Santiago je najbolj
tradicionalna in znana romarska pot v Santiago de Compostela. Ruta je dolga 800 km, prečka severni del
Španije, Iberskega polotoka. Na severovzhodu se začne s prehodom
gorske verige Pirenejev, tik ob meji s Francijo, in se nadaljuje proti zahodu do
Santiaga. Pot je bila postavljena po zaslugi kralja Sancha Velikega III v 11.
stoletju in Sancha Ramires de Navarra y Aragon (Alphonse VI), ki je poskrbel za
konstrukcijo in promocijo poti. Santiago je postal cilj romarjev celotnega
krščanskega sveta. Pot je danes zelo znana, ne samo kristjanom, temveč tudi
tistim, ki jim je všeč duhovnost ali avantura, šport in premagovanje samega
sebe. Pot prepešačimo, lahko jo tudi prekolesarimo, nekateri se na pot odpravijo celo s
konji. 1 Bil je petek in zaključila sem še en utrudljiv teden v službi. Takrat se mi je življenje zdelo neznansko naporno in komaj sem ga dohajala. Občasno sem si privoščila pobeg k prijateljici Darji na klepet ob kavi.  fotografija: Darja Čeligoj, Španija, maj 2007Sedeli sva v kantini, kjer je v odprtem ognjišču prasketal ogenj, ki je širil prijetno toploto. Dišalo je po svežih mandarinah, medtem ko je Darja z navdušenjem pripovedovala o dokumentarcu, ki je govoril o Caminu, o starodavni romarski poti po Španiji. Navdušila se je nad pohodništvom, avanturizmom, še najbolj pa nad tem, da na koncu poti pridobiš certifikat o prehojeni poti. Popolnoma jo je fasciniralo ogromno kadilo v katedrali apostola Jakoba v Santiagu, ki med mašo binglja nad glavami romarjev. Tako živo je o vsem skupaj pripovedovala, da so se pred mojimi očmi sprehajale slike romarjev, ki hodijo čez drn in strm po stezah, poteh, med griči in hribi, prespijo v kočah z enim samim ciljem - prispeti v Santiago do katedrale, poslušati mašo in doživeti bingljanje kadila. Vonj kadila, ki ga prižgejo pri mašah ob cerkvenih praznikih, mi je od vedno ugajal, sem razmišljala. Romarsko pot sem si predstavljala kot slovensko transverzalo. Kar se mi je zdelo najbolj vabljivo, je bilo dejstvo, da pot ni tako naporna kakor naša visokogorska transverzala, kajti vse poti na Caminu so srednje ali manj zahtevne. Morda bi ga lahko prehodila tudi sama! Romanje sem si takrat predstavljala drugače, kot si ga sedaj. Romarji so bili, vsaj v mojih predstavah, globoko verni ljudje, ki odidejo na romanje z namenom, z upanjem na čudežno ozdravitev, ali pričakovanjem na kakšno posebno razsvetljenje. Romanje jim predstavlja najvišji cilj v življenju, upanje v boljšo prihodnost ter potrditev lastnega duhovnega življenja. Tako nekako. Pravzaprav sem zelo malo vedela o njih.   fotografija: Darja Čeligoj, Španija, maj 2007Darja je bila med pogovorom vedno bolj razgreta, pripovedovala je o knjigi Naceta Novaka, potopisu, ki opisuje 800 km dolgo pot, od St. Jean Pied de Port iz Francije vse do Santiaga de Compostela v Galiciji. Večina jo prepešači v 30 dneh, on pa je zanjo potreboval le 21 dni. Takoj sem ga označila za norca, Darja pa se ni pustila motiti. Z nalezljivim navdušenjem mi je pripovedovala o vsem, kar je tisti trenutek vedela. Ljudje prehodijo Camino iz zelo različnih razlogov, krščanskih, duhovnih, avanturističnih ali športnih. Na koncu pa je zasanjano vzdihnila, da ga bo nekoč prehodila, še ne ve kdaj, če ne prej, ko bo dopolnila petdeset let. Camino je postal njen novi izziv, kmalu pa še moj, kajti avanturizem in boemsko življenje me je neizmerno privlačilo, to pa od vedno! Dogodki so se začeli nizati drug za drugim in že spomladi sva se s prijateljico odpravili na pot. Prehodili sva le polovico poti, ker za celotno nisva imeli dovolj dopusta, a sva dodobra spoznali pohodništvo in okusili Camino v vseh njegovih podrobnostih in niansah, še preden sva dopolnili petdeseta. Moj razlog za pohod po Caminu ni bil avanturizem, niti ne ogromno bingljajoče kadilo, poglavitna je bila želja po prekinitvi takratne življenjske situacije. In kar je najbolj zanimivo, na potovanje sem se odpravila povsem iz religioznega namena, zdaj si lahko to dokončno priznam, kajti trdno sem verjela, da bom na Caminu našla rešitev iz kaosa v katerem sem se nahajala. Tistim, ki pravijo, da je ateist bolj potopljen v svojo lastno religijo kot verujoč, lahko suvereno pritrdim. V mojem primeru je že bilo tako. Globoko verujoča sem zapadla v neko stanje, ki je bilo odrešujoče in ki me je gnalo naprej.
»Camino naju je poklical,« je rekla Darja. »Tako kot mnoge pred nama!« »Pa, recimo …« sem se ji nasmejala, ko sva se za tisti dan poslovili. Napoved nadaljevanja Naslednjič sledi opis predpriprav na Camino, kjer opišem svoje začetke pri nabiranju kondicije. V tistem času sem dodobra spoznala, kako preprosto gibanje kot je hoja, blagodejno vpliva na splošno počutje. Prej sem, zaradi narave dela, večino svojega časa preživela v sedečem položaju in nenaravno obremenjevala svoje telo. Po začetnih težavah, ki se je odražala v obliki blažjih bolečin v mišicah, sem z velikim zadoščenjem spremljala svoj kondicijski napredek. Končno se mi je zdelo, da delam nekaj dobrega zase. Bila sem bolj zadovoljna, optimistična, postala sem pozornejša do svojega telesa in popolnoma spremenila svoj življenjski stil. Vanja Čibej  fotografija: Darja Čeligoj, Finesterra, Španija, maj 2007 Portret: Nika Korsič, 2012 |
|
Spletni čas nastaja pod okriljem Društva VNL  Ste za kreativno pisanje? Kliknite na 365 tem!    |
|
Vse pravice pridržane. Vsi likovni elementi, fotografije ter besedilo na teh straneh so avtorsko delo. Reproduciranje ni dovoljeno brez predhodnega pisnega dovoljenja.
Copyright © Kulturno društvo VNL, vse pravice pridržane
