8. dan: Leon

V Leonu se je najina pot prvega dela Camina zaključila. Prehodili sva približno polovico načrtovane poti. Nastanili sva se v samostanu Santa Maria de Carbajal, ki je velik, zračen, tudi spalnice so prostorne, kopalnice s tušem prav tako, vse pa sterilno čisto in urejeno.

 

  

Moja užaljenost zaradi kratkega stika s prijateljico je še kar trajala, običajno zamere ne kuham dolgo, a tokrat je kar trajala. Izogibala sem ji, kolikor se je le dalo, vendar sva se obe zavedali, da tako ne moreva nadaljevati. Tako sva izbrali primeren trenutek, ne spominjam se, katera je pogovor prva začela, najbrž sem jaz popustila, in odločili sva se, da si bova mesto ogledali, še prej sva zavili v bližnjo gostilno na kosilo, ki je bila prepolna romarjev, z nekaterimi smo bili že stari znanci. Tu sva spet srečali Španko, ki si je izposodila Darjine pohodne čevlje, njene prijateljice niso bile do nje kaj prizanesljive, dražile so jo, da je ladra[2], da je že meni postalo nerodno, potem pa smo zadevo obrnile na šalo in se iz srca nasmejale dogodku »Čevlji«, kakor sva ga kasneje poimenovali. Povedale so nama, da prihajajo iz Barcelone, ki je najlepše mesto v Španiji in ki si ga vsekakor morava enkrat ogledati. Španke so bile v gostilni glavne in bile ponovno najbolj glasne, sicer bi razočarale.

Po kosilu sva si ogledali Leon, šli sva na glavni mestni trg, kjer je stala mogočna, prekrasna katedrala. Katedralo sem si ogledala tudi od znotraj. Fascinirali so me predvsem vitraži, ki so metali svetlobo kot gromozanski kalejdoskop s fantastično lepimi vzorci in barvami. Žal mi je bilo, da nimam boljšega fotoaparata, da bi lahko ujela vse te različne vzorce. Turistov je bilo malo, tako da sem si jo lahko lep čas v miru ogledovala. Šla sem tudi v molilnico, v kateri ni bilo žive duše. Nekaj časa sem tako sedela v popolni tišini in bila popolnoma srečna. Zaradi tega imam rada velike cerkve. Zaradi občutka miru in neke vrste varnosti in popolne tišine, ki jo nudi tako mogočna stavba. Kako redki so taki trenutki. Ko si preprosto ne želiš popolnoma nič, ko si srečen samo, da si tam, kjer pač si.

  

  

Kmalu so se mi pridružili še drugi turisti, zato sem odšla. Darja me je počakala zunaj in odpravili sva se na potep po mestu. Med drugim sva si ogledali Baziliko De San Isidoro, ki name ni naredila posebnega vtisa. Pozornost mi je pritegnila skupina mladine, ki so pred njo, s plakati mirno zahtevali legalizacijo trave, a jih je bilo komaj za peščico. Nato sva prispeli zopet na trg pri samostanu, kjer se je ravnokar odvijala poroka. Ženske so bile oblečene v živo pisane dolge obleke, tudi nevesta je bila oblečena v prelepo živo zeleno obleko s čipkami. Kako zanimiv običaj, kako romantično! Če bi bila še enkrat mlada in bi se poročila, bi bila oblečena v dolgo obleko živahnih barv in prijateljice bi prosila, da se tudi v tem stilu oblečejo, sem takrat pomislila, ko sem opazovala skupino veselih svatov.

Sprva sva nameravali ostati v Leonu dva dni, tako kot Avstralka, teta Pehta, ki je rekla, da bo šla k frizerki na striženje in barvanje in da bo malo počivala, potem pa sva se premislili in sklenili, da že naslednji dan odrineva. Darja je odšla že zgodaj spat, medtem, ko sem si sama želela videti večerni utrip mesta. Še enkrat sem odšla do glavnega trga, si ponovno od zunaj ogledala katedralo in odkrila mogočno mestno obzidje iz rimskih časov. Časa za ogledovanje nisem imela veliko. Spet sem šla med ulice, si ogledovala arhitekturo hiš, fotografirala in seveda, opazovala ljudi. Ulice so se napolnile in postajalo je vedno bolj živahno in zanimivo. Čas je minil kot bi pihnil in v paniki, da ne ostanem spet zunaj, saj so samostan zapirali ob 22. uri, sem nekajkrat zgrešila ulico, ko sem si naposled oddahnila in ugledala znani samostanski trg. Malo pred 22. uro sem se tako, skupaj s Špankami, ki so prav tako hitele kot jaz, vrnila v samostan, kjer je bilo v atriju vse polno romarjev. Francoza, ki ima ženo iz Pirana, sem vprašala, kaj se dogaja in povedal mi je, da bodo nune vodile molitev za romarje. Odločila sem se, da se jim pridružim. Točno ob 22. uri je prišla nuna in nas popeljala v majhno samostansko cerkvico, kjer je razdelila brošurice s psalmi napisanimi v različnih jezikih in posedli smo na klopi. V cerkvi je bilo kakih 8 nun, ena je vodila molitve, druge so ji sledile. Veliko so pele in obred se mi je zdel zanimiv in dober. K meni se je prisedla »teta Pehta«, ki je kar naprej nekaj na glas komentirala. Ni sledila obredu, ves čas je sedela na klopci, tudi takrat ko je običaj narekoval, da vstanemo. Vmes je nekajkrat zadremala in sredi popolne tišine ji je padla iz rok brošurica in vsi smo ji hiteli pomagati pri pobiranju. Ni se pustila veliko motiti, svoje dremanje je v miru nadaljevala. Delovala je res nenavadno in smešno, kasneje mi je povedala, da so njeni starši priseljenci iz Ukrajine - saj se mi je zdelo, da je na njej nekaj slovanskega.

Nuna, ki nas je vodila, je na koncu blagoslovila vse romarje in naštela države, od kod prihajamo, tudi Slovenijo. Pri tem sem skoraj začutila patriotski zanos. In bila nas je res pisana druščina od vsepovsod.

9. dan: Leon, z avtobusom do Villafrance del Bierzo - Pereia

Zjutraj sva vstali že zelo zgodaj zjutraj in se poslovili od romarjev, s katerimi sva se zbližali, saj sva vedeli, da se najbrž ne vidimo nikoli več. Bilo mi je prav malo težko, slovesov očitno ne prenašam dobro.

Odpravili sva se na avtobusno postajo. Imeli sva srečo, ker sva srečali dva starejša para s kovčki, ki so ravno tako šli na postajo in ki je bila zelo daleč. Bili so domačini, rekli so nama, naj jim sledimo in pripeljali so naju naravnost na postajo. Želeli sva preskočiti le tri etape, vendar sva jih preskočili štiri, ker avtobus ni vozil v Molinoseco, kamor sva bili sprva namenjeni. Tako sva kupili vozovnico do Villafrance. Kasneje sva ugotovili, da bi se lahko ustavile že v Ponferadi. Tako da sva preskočili kar nekaj kilometrov.

    

Ob prihodu v Villafranco se je Darja končno sprostila. Verjetno jo je ves čas skrbelo, da ne bova pravočasno prispeli, da se nama bo kaj zalomilo, zdaj pa sva imeli še približno 2oo km hoje do cilja in še 12 dni do odhoda domov. Časa pa več kot dovolj. Ogledali sva si slikovito vasico, prehodili sva glavno ulico de Agua Ribadeo z graščinami, s prekrasnimi kamnitimi hišami ter zopet zgrešili refuggio. Bili sva že precej ven iz centra, ko sva srečali dve domačinki, eno starejšo in drugo nekoliko mlajšo, bili sta kot mati in hči, kasneje sta nama povedali, da sta sosedi. Spraševali sva ju za refuggio v Villafranci, vendar sta nama svetovali, da greva kar naprej do vasice Pereie, kjer je zelo lep refuggio. In tako sva tudi naredili. Mimogrede sta nama navrgli staro življenjsko resnico, da je treba iti vedno naprej in se nikoli vračati. »Ultrea!«, samo naprej, samo naprej sta nama govorili in naju lep kos poti spremljali, starejša gospa je bila imenitno razpoložena, da je med potjo tudi zapela. Na razpotju ob starem mlinu smo se poslovile, se še skupaj fotografirale, se objele in poljubile, kakor da bi se že od nekdaj poznale, da se je Darjinem licu poznal odtis ustnic živordeče šminke, ki se mi je zdel posrečen, da sem ga ovekovečila s fotografijo. Dobro počutje se nama je povrnilo in najin kratki stik je bil pozabljen.



Narava je tu čisto drugačna, gričevnata z grmički in borovci, skoraj tako kot doma. Ogromno rumene brnistre in celi hribi rožnatega ali belega ruševja. Zazdelo se mi je, da je v zraku že krožil vonj po morju. 



Do Pereie sva prehodili približno 7 km in bili zadovoljni, da sva vsaj malo hodili in nisva izgubili celotnega dneva. Pereia je majhna vasica, z majhno cerkvico in nekaj hiš ob cesti, gostilno in z odličnim hostlom, ki je majhen, čist, z masivnimi lesenimi posteljami in udobnimi žimnicami. Tam sva bili edini ženski, vsaj tako je bilo videti na prvi pogled. Naslednje jutro se je izkazalo, da je bila v sobi še ena ženska, ki je prespala ves popoldan in vso noč.

Po nastanitvi, sva si zaželeli pivo in odšli v bližnjo gostilno. Neki starejši Nemec, ki si je blažil bolečine v kolenih z vrečkami ledu, naju je bučno povabil k mizi. Prisedli sva in ves popoldan preživeli v gostilni ob prijetnem klepetu, malo v angleščini in nekoliko v nemščini. Z Nemcem je bil še en moški, Nizozemec, povedala sta, da sta se srečala na Caminu že čisto na začetku in od tedaj dalje hodita skupaj. Oba sta prišla na Camino, ker sta želela okrevati po bolezni, en je preživel možgansko kap, drugi pa infarkt. Gospod iz Nemčije je delal v vojaški službi, kmalu, ko se je upokojil, je zbolel. Ko sem mu povedala, da me prav tako boli koleno zaradi stare poškodbe, mi je takoj odstopil svoj led. In res je obloga z ledom pomagala.

Zvečer sem ugotovila, da ima Nemec zraven mene posteljo in ko mi je pokazal ptičje pero, ki ga je imel na klobuku, sem se zgrozila. Namreč, na vožnji z avtobusom sem opazovala pohodnike, ki so hodili ob cesti. Mojo pozornost je vzbudil romar, ki je imel pero na klobuku. Običajno se zlobnim pripombam raje izognem, tokrat pa sem zinila: »To je gotovo Nemec, glej ga, kako je smešen s peresom na klobuku. Naj si ga raje zatakne v rit, kot da ga nosi za klobukom.«.

In potem se zgodi, da ves popoldan pijem pivo s tem človekom, ki se izkaže za zelo prijaznega in simpatičnega, odstopi mi svojo vrečko leda, mi plača pijačo in še spi v istem prostoru, le pol metra stran od mene.

  

  



10. dan: Pereia - O ́Cebreiro

Naslednji dan sva zgodaj odrinili, čakala naju je naporna etapa dolga 26 km. V dnevnik sem napisala, da sem žalostna, ker nisem doma. Ves čas sem razmišljala o sinu, ki je imel tisti dan rojstni dan. Dobro, da mi je delno zaposlovala misli pot, bila je naporna, ves čas se je vzpenjala, tu pa tam je bila zelo strma, da sva se šalili med smehom, kako se z nosovi dotikava zemlje. Sonce je pripekalo, da bi včasih kar sedla in ostala tam med visoko travo in cvetlicami. Tu pa tam je zapihal veter, ki me je prijetno hladil. Zdelo se mi je, da je zapihal ravno pravi trenutek, ko sem bila na koncu z močmi. To me je spodbujalo, da sem nadaljevala, korak za korakom. Pomislila sem na brata, ki mi je rekel, da bom kondicijo pridobivala tudi na poti in da bom po desetih dnevih hodila kot robot in ne bom razmišljala kako naporno je. Na trenutke sem res hodila kot robot, tudi brez misli, dokler me ni predramila ali Darja, ki me je opozorila na kakšen zanimiv pojav, ali kaka sraka, ki je nenadoma prekinila tišino, ali pa kakšna posebna barvna svetloba, ki se je žarčila pod pripekajočim soncem in ves čas spreminjala naravo okoli mene.

  



Končno sva prispeli na cilj. Iz 600 m nadmorske višine, sva se povzpeli na 1330 m, seveda ne samo z enim samim vzponom. Pot je potekala malo gor in malo dol, dokler nisva dosegli vasico O ́Cebreiro. Vasica, ki predstavlja vhod v Galicijo, naju je popolnoma očarala. S svojimi popolnoma prenovljenimi zgradbami predstavlja najbolj mitsko in simbolično vasico na Caminu, ki vsebuje svetišče Santa Maria a Real do Cebreio, zgradbo stare romarske bolnišnice iz 9. stoletja in skupino majhnih hiš. Predromanska cerkvica je najstarejša na tej Francoski poti in je bila ena izmed prvih prenovljenih zgradb v zgodnjih 60. letih. Menda je tu tudi zelo lep hostel za romarje, ki so ga žal v tistem času prenavljali. Namesto hostla so nam ponudili spalnice v kontejnerjih, ki pa nama niso vzbujali preveč zaupanja. Postavljeni so bili tik nad globokim prepadom, resda s čudovitim panoramskim pogledom, toda zabojniki nama niso vzbujali zaupanja. Zvečer sva imeli priložnost opazovati sončni zahod, zjutraj pa prelep vzhod.

---

Napoved nadaljevanja  Naslednji dan naju je čakal že 11. dan neprekinjene hoje in še en višji vzpon. Pot se, iz popolnoma prenovljene vasice, najprej strmo spusti, potem pa se povzpne na hrib Alto Do San Roque (1270 m) in se nato, v naglem spustu zaključi v Triacastelu, na 660 m nadmorske višine.

---

Vanja Čibej

Fotografije: Vanja Čibej in Darja Čeligoj, 2007




[1] Beseda Camino izhaja iz španskega glagola caminar, ki pomeni hoditi, iti.

[2] tatica