MENU‎ > ‎Popotniški kotiček‎ > ‎Objave - Camino‎ > ‎

Camino, 11.del, avtor Vanja Čibej, september 2015

objavljeno: 5. sep. 2015 03:28 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 30. apr. 2016 05:20 ]
Francoska pot – Camino de Santiago, 11. del  


Vnovič v zgodnji pomladi 

11  



11. dan: O ́Cebreiro – Triacastela 

Tu je bila zgodnja pomlad. Že drugič v tem letu sem lahko opazovala začetek pomladi v vsej njeni lepoti, ki se na Caminu odvijala tisti čas, na slovenski obali pa že pred dobrim mesecem. Cvetele so vijolice, trobentice, ponekod še zvončki. Sadna drevesa so se bohotila sredi največjega cvetenja, prepolne veje s cvetki so širile prijetne vonjave, narava se je počasi prebujala iz zimskega počitka in ptiči so čedalje glasneje čebljali. Hodili sva po pešpoteh, ob cestah med vasicami, ponekod med cvetočimi travniki in pašniki, kjer so se pasle krave, pa tudi med gozdiči, v katerih so rasla ogromna, zelo stara drevesa. Tu so bile med strmino le majhne zaplate njiv. Videli sva celo kmeta, ki je oral zemljo še z lesenim ralom. Gozdne poti so naju še posebej razveselile, ker so ponujale prijetno svežino in senco, kajti pomladno sonce na nebu brez oblačka, je že močno pripekalo. Ljudje so bili v teh krajih nekoliko manj zadržani in zgodilo se je, da naju je kakšen domačin tudi nagovoril. 



Pot se je po spustu v dolino, naglo povzpela na hrib Alto Do San Roque (1270 m) in se je nato, spet v strmih spustih zaključila v Tiacastelu, na 660 m nadmorske višine.

Med potjo sva si kupili kruh v kombiju, pozornost nama je vzbudila starejša pohodnica, ki je prav tako kupovala. Bila je namreč sama. Ves čas smo se potem dohitevale ter prehitevale in se veselo pozdravljale z »Buen camino!«, vse do tedaj, ko smo se spet srečale v hostlu, ki je ležal sredi travnika, kakšen kilometer pred naseljem Triacastela. Hostel ni imel velikih skupnih ležišč, temveč manjše sobice. Sobo za štiri osebe sva si delili s to gospo, ki je bila upokojena učiteljica angleščine iz Nemčije. Pripovedovala nama je o svojem romanju, ki ga je začela v Franciji, skupaj s tremi prijatelji. Takoj pa prvih dveh etapah je imela težave s koleni, da ni mogla več hoditi. Vzela si je dva dni za počitek, a njeni prijatelji je niso želeli počakati, ampak so jo kar tam zapustili, popolnoma samo. Sprva je bila nad reakcijo prijateljev, posebej svoje najboljše prijateljice, popolnoma osupla, potem je razmišljala, da bi se vrnila domov, kasneje pa se je po pogovoru s svojim možem odločila, da pot nadaljuje sama. Zdaj je prehodila že več kot dve tretjini poti. Prijazna, odločna in zelo pogumna gospa - ni kaj dodati.



Kot sem že omenila, je bil dan sončen in pomladno topel, travnik pred hostlom pa čudovit. Z Darjo sva popoldne odšli v trgovino, si nato na travniku, sredi polnih rumenih zlatic, razgrnili spalno vrečo in si pripravili piknik. V trgovini sva odkrili sladico iz kvašenega testa, še najbolj podobno našim buhteljnom, le bolj sočni so bili in s čokoladnim nadevom, namesto iz marmelade. Koščki, zviti kot polžki, so bili zloženi v obliki torte in bili božanskega okusa, ne glede na to, da so bili izdelani industrijsko. Kasneje sem izvedela, da je pecivo francosko in da se imenujejo 'Francoski polžki'.



12. dan: Triacastela – Sarria

Zbudili sva se v mrzlo jutro in se že ob svitu podali na naslednjo etapo. Čakala naju je 25 km dolga pot, vendar ne preveč naporna. Zjutraj so se nad travniki dvigovale bele meglice, ki so dajale naravi skoraj pravljični vtis. Pot se je vse čas rahlo spuščala na 440 m nadmorske višine, izmenjaje s krajšimi, toda strmimi klanci. Ponekod je bila potka tudi tlakovana. V vasici, ki je ležala globoko v ozki dolini, nama je pozornost vzbudila vaza s cvetjem, ki je bila postavljena na pragu pred neko zelo majhno hišico. Tam sva se ustavili, da bi fotografirala vazo (bila je narejena iz plastične steklenice) s cvetjem, ker se mi je zdela dobra kompozicija, ko so se naenkrat odprla vrata, da sem odskočila, in iz hiše je izstopil moški, ki mu je bilo takoj videti, da ni domačin. Bil je Anglež, ki je pustil službo v Angliji, prehodil Camino in nato kupil to malo hišico, ki jo je počasi obnavljal. Rekel je, da ravnokar čaka tesarja, da mu bo izdelal tlake. Preživljal se je s slikanjem akvarelov, ki jih je prodajal romarjem, v hiši pa si bo uredil prodajni atelje. Zgovoren Anglež bi se z nama še kar pogovarjal, a nama se je mudilo naprej, ob slovesu nama je dejal, da se vidimo naslednje leto, takrat bo namreč njegova hiša popolnoma prenovljena.

  
  

Po strmi gozdni poti, sva prispeli do počivališča za romarje z ogromno zidno, reliefno izdelano lupino srebrne školjke, ki se mi je zdela skorajda kičasta, a ne toliko, da se ne bi pred njo fotografirali. Kasneje je mrzlo jutro prešlo v zelo topel dopoldan, tako da sva si počasi slačili kos za kosom oblačila in se preoblekli v majice s kratkimi rokavi, na hlačah pa sva si odstranili hlačnice. Vsepovsod po poti so bila urejena počivališča za romarje, nekatera bolj skromna, nekatera pa zelo razkošna. Redkokdaj sva šli samo mimo, največkrat sva se ustavili, običajno sva tam kaj prigriznili in se posvetovali, kako naprej. Najina jezica druga na drugo je bila pozabljena, tudi hoja je postajala vedno bolj sproščena in manj utrudljiva. Srečevali sva domačine, ki so naju prijazno pozdravljali, po poti je bilo vedno manj pohodnikov. Občasno naju je s poti prepodila čreda krav ali ovac.

  

  

Sarria je malo večje mesto z okoli 13 tisoč prebivalci. Popoldne sva si ogledali center mesta, osrednji del cerkve je iz 12. stoletja, ladja in zvonik pa iz 18. stoletja. Za cerkvijo je bil park s starimi grbastimi drevesi, na katerih so brsteli drobni svetlozeleni listki. Nič kaj dobro se ne razumeva na botaniko, taka drevesa pogosto krasijo drevorede v Španiji, a kot sem že omenila, njihovega imena še do danes nisem ugotovila.



V Sarrii sva šli tudi v market, kjer so imeli zanimive plastične vozičke, nekje med nakupovalno košaro in velikim vozičkom. Take plastične vozičke sva prvič videli, zdaj jih ima pri nas že vsak večji market. Z vozičkom sva se kar precej časa zabavali, ker nisva vedeli, ali ga je treba vleči ali potiskati. Malo sva ga potiskali, nekaj časa vlekli in si bili pri tem nerodnem početju tako smešni, da sva se med svojimi domisleki, ki sva si jih spomnili, ves čas smejali in bili otročje razigrani.

13. dan: Sarria-Portomarin

Etapa se je začela še kar dobro, vmes pa sem doživljala pravo krizo. Najprej sva prečkali romantični most Ponto de Aspera iz 12. stoletja, potem še železniško progo. Od tu dalje pa se je začela moja kalvarija. Zdelo se mi je, da se je pot vlekla v nedogled, pozabila sem napolniti baterijo in se med potjo nisem mogla kratkočasiti z iskanjem kompozicij za fotografiranje. Ampak, takrat se mi je tako in tako zdelo, da niti lepih kompozicij ni. Pot pa se je vzpenjala in spuščala, gor in dol, sami strmi spusti in vzponi. Moje koleno se je vedno bolj oglašalo in bilo vedno bolj oteklo, tako da me je, posebno pri spustih že skoraj neznosno zbadalo. Elastični kolenski povoj že zdavnaj ni več pomagal. Bolečino sem blažila tako, da sem hodila cikcakasto, če le je bila strma pot dovolj široka in poskušala čim manj obremenjevati koleno, pri tem pa se mi je začela oglaševati leva mečnica, ki sem jo preveč obremenjevala. Za nameček sva zadnjih 10 km prehodili med farmami prašičev in piščancev, smrad je bil tako rezek, da sva si nos in usta ovili v rutico kot kavboji, kaj dosti pa ni pomagalo. Bolečina v kolenu in neznosen smrad sta me močno najedala, in četudi nisem želela jamrati, se včasih nisem mogla premagati. Darja me je zaskrbljeno opazovala in me ves čas bodrila. Najraje bi se usedla na tla in se ne premaknila več. Ko si tako naravnan, te naenkrat moti popolnoma vse. Tudi naramnice od nahrbtnika so se grobo zarezovale v moja ramena, ki so me vedno bolj bolela. Ali je bil še kje kakšen košček telesa, ki me ne bi bolel? Moje misli so zaposlovale bolečine, smrad in pusta osamela pokrajina. Kar me je veselilo, je bila kilometer za kilometrom prehojena pot in skorajšnji prihod v Portomarin. Željno sem pričakovala hostel in posteljo.



Vhod v mesto je bil veličasten, pogled na široko reko tudi, prav tako most čez reko Mino in nato po stopnicah, skozi kamnita vrata, kmalu zatem pa po široki, z belimi kamni tlakovani cesti, vse do centra mesta. Mesto je bilo prelepo, hostel tudi in prepoln pohodnikov. Pozornost sta mi vzbudila dva Američana, oče in sin, ki sta delovala zelo žalostna. Tiho in mirno sta se pogovarjala in se kmalu odpravila spat. Pomislila sem, da sta doma gotovo doživela kakšno tragedijo, ki sta jo poskušala preboleti na Caminu.



Našla sem lekarno, kjer sem kupila močne tablete proti bolečinam, kajti aspirini niso pomagali. Bolečina v kolenu je kmalu skoraj popolnoma popustila in povrnila se mi dobra volja. Tu sva se ponovno srečali Brigitte, ki nas je povabila na kozarec piva. Darja se je kmalu vrnila v hostel, jaz pa se zavila še k maši, h kateri so vabili zvonovi, ki niso klasično zvonili, namreč igrali so prekrasno melodijo. Prvič sem slišala tako zanimiv napev zvonov. Zanimivo je bilo poslušati molitve v španščini, obred se je čisto drugače odvijal kot pri nas, kajti ves čas so molili kot bi peli, skratka zdelo se mi je navdihujoče, toda ko je začel župnik pridigati, mi je postalo dolgočasno in sem odšla.



Ob prihodu v hostel sta oče in sin še vedno spala, Darja pa tudi. Zaspala sem tudi sama, z mislimi na dom in na pot, ki jo moram še prehoditi. Še štiri dni, pa bova v Santiagu, potem pa naju čakata še dva dni počitka na Finesterri in odhod domov. Močno sem zahrepenela po domu.


Napoved nadaljevanja  Naslednji dan naju je čakala 26 km dolga pot do Palas Do Rei. Ime mesta se mi je zdelo imenitno, vendar je bil še najbolj veličasten odhod iz Portomarina, spet čez veliko in široko reko Mino, preko katere je postavljenih več dolgih mostov, pa tudi ves čas je bila pot zelo slikovita.



Vanja Čibej

Fotografije: Vanja Čibej in Darja Čeligoj, 2007