Letališče v Santiagu je majhno in prijetno, hitro ga prehodiš in čisto na koncu stavbe smo našle miren kotiček s klopmi, ki je bil zakrit pred pogledi ljudi, ki so tam delali. Prigoda, ki sva jo imeli ob prihodu na železniški postaji v Burgosu, ko nama varnostnik ni dovolil se zlekniti na klopce, čeprav je bila čakalnica prazna, je bila še vedno sveža. 

Živahno smo zavzele vsaka svojo klop, ko sem opazila, da je Suzi vedno bolj nemirno in živčno brskala po svojem nahrbtniku in na koncu ugotovila, da je izgubila fotoaparat. Na klopco je razstavila vse svoje stvari, ki jih je imela s seboj, toda fotoaparata ni bilo. Nesrečno je stresala vsak košček obleke, ki ga je ponovno zlagala v nahrbtnik in sama pri sebi govorila, da ji je težko zaradi fotografij in ne toliko za aparat. Poskušale smo se spomniti, kdaj je nazadnje fotografirala, obnovile in analizirale smo vsak svoj korak in ugotovile, da ga je verjetno odložila na blagajniški pult v zadnji trgovini, kjer smo kupovale hrano in ga tam pustila. Po kratkem posvetu, kaj bi bilo najbolje storiti, se je odločila, da se bo vrnila s taksijem do Santiaga, morda ji uspe priti do trgovine, še preden jo zaprejo, kar pa je bilo malo verjetno. Vrnila se je čez poldrugo uro in nama poročala, kako sta skupaj s taksistom našla trgovino, ki je bila seveda že zaprta, kako je zataknila na vrata listek z naslovom in kako je na letališču prijavila izgubo fotoaparata. S Suzi sva ohranili stik, poslali sva ji tudi nekaj fotografij, ko nama je čez čas sporočila, da so njen fotoaparat našli in ji ga vrnili. Res ga je pustila v trgovini. 

No, ko se je Suzi, po svoji vožnji s taksijem in iskanju ulice in trgovine, vrnila na letališče, smo bile zaradi dogodka vse tri pošteno izmučene. Vse tri smo nato od hudega zaspale, zleknjene vsaka na svoji klopci, dokler nas ni zbudila budilka, ko smo se poslovile in si obljubile, da ostanemo v kontaktu, takoj zatem pa sva se z Darjo spet pogreznili v spanec. 

Tako neudobno zleknjena sem ležala na klopci in sanjala, da sem bila v nekem stanovanju nekje v tujini. K meni je prišla na obisk prijateljica iz srednje šole, povedala je, da je sama in da gospodar ni hotel zraven, čeprav ga je rotila, naj me tudi on obišče. Bila je oblečena v rjavo pelerino, ki so jih nosili starodavni romarji. Čez ramo je imela obešeno bisago z veliko krame in iz nje je vzela dojenčka, ki ga je želela previti. Z grozo sem ugotovila, da je dojenček plastična igračka, ki pa se je premikala in oddajala glasove, kot bi bil dojenček pravi. Prijateljica mu je nekaj ljubeče govorila in ga skrbno previla. Med tem sva klepetali, vprašala sem jo, kako je z njeno mamo in odgovorila mi je, da je v redu in da še vedno čisti stanovanja gospem v Trstu. Potem sva slikali akvarele, od nje sem si izposodila papir in barve in postalo mi je nerodno, ker sem ji porabila ves papir. Nato sem se naenkrat znašla v neki sobi, kjer je bil znanec iz mladosti s svojima otrokoma. Med sanjami sem se zbujala, verjetno sem slišala glasove na letališču, ki so pozivali potnike na odhode tega ali onega letala, vse dokler, me ni dokončno prebudila Darja s šušljanjem vrečk in zadrg na nahrbtniku, tako da ne vem, kaj mi je želel moški iz sanj povedati.

Še vedno pod vtisom sanj, za trenutek nisem vedela, kje sem. Nenehno se mi je pred očmi prikazovala moja mladostna prijateljica, s prekrasnimi dolgimi, črnimi lasmi, ki jih je imela razpuščene na rjavi pelerini, in lastna, srhljiva zaprepadenost, ko sem ugotovila, da je njen dojenček le igračka. Prijateljica res nima otrok, njena mama nikoli ni čistila stanovanj gospem v Trstu. Realnosti je ustrezala le kot dekle iz moje mladosti, že desetletja je nisem videla, pa tudi prav zelo posebno blizu si nisva bili, kot tudi z znancem z otrokoma, ne. Nisem si znala raztolmačiti absurdnih sanj. Danes si razlagam svoje sanje kot željo po vrnitvi v obdobje svojega otroštva, ko sem s prijateljicami igrala vlogo matere in v obdobje mladosti, ko sem iskala svoje življenjsko poslanstvo. Zadnja sekvenca sanj pa me je opozarjala, da me doma čakata hčerka in sin, za katere moram še poskrbeti. Kdo ve? 
Kakorkoli že, ne bom preveč analizirala svojih sanj, želela sem le napisati, kaj me je obremenjevalo tistih nekaj zadnjih ur v Santiagu.