MENU‎ > ‎Popotniški kotiček‎ > ‎Objave - Camino‎ > ‎

Camino 3. del, avtor: Vanja Čibej, november 2014

objavljeno: 19. nov. 2014 02:14 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 30. apr. 2016 05:15 ]
Francoska pot – Camino de Santiago, 3.del 


Načrtovanje potovanja 

Poleg pridobivanja telesne kondicije in psihološke priprave na pohod po Caminu, je koristno celotno potovanje skrbno načrtovati. Dobra popotnica so knjige, ki jih je vredno prebrati. Omenila sem že odličen potopis Naceta Novaka, CAMINO, Od Nove Gorice do Kompostele, prebrala sem tudi knjigo Shirley MacLaine, Po stezah sveta in po stezah duha, ameriške igralke, ki je prehodila celotno pot pri svojih šestdesetih letih. Njen potopis je bolj roman, je obsežnejši in ima močan pridih misticizma. Camino je bil zanjo veliko duhovno potovanje. Starodavno izročilo trdi, da je pot uglašena z zvezdnimi energijami Rimske ceste in v tej smeri tudi sama pelje svoja razmišljanja. 

Za tiste, ki ne marajo brati, je odličen tudi internet, kjer dobimo dobre in zgoščene informacije o skoraj vsem, kar je potrebno vedeti o Caminu. Splača se prebirati forume, ki jih pišejo tisti, ki nameravajo Camino prehoditi in tistih, ki so jo že, in ki radi delijo svoje izkušnje.
Na internetu sem našla vse napotke, od zelo natančnih, pa tudi takšnih, ki po nepotrebnem strašijo, na primer, o krdelih potepuških psov, ki baje napadajo ljudi. Najboljše podatke sem našla na eni izmed španskih spletnih strani[1], kjer podrobneje opisuje vse romarske poti do Santiaga, med drugim tudi najbolj znano Francosko pot[2], ki se imenuje tudi Jakobova pot, Camino de Santiago, ali preprosto samo Camino. Na internetu sem našla podrobne podatke z opisom te poti, razdeljene po etapah, z zemljevidi, kilometri, višinsko razliko, zvedela sem vse o prenočiščih, cenah in kulturnih znamenitostih, ki se jih splača ogledati.

  
Obstaja več kombinacij poti, ki si jih poljubno izberemo, glede na svojo fizično pripravljenost in čas, ki ga imamo na razpolago. Nace Novak je prehodil celotno pot v 21. dnevih, torej je v povprečju prehodil 38 km na dan, to je bilo za naju znatno prenaporno. Izbrali sva ruto, razdeljeno na 33 različno dolgih poti (od 16 do 31 km), s povprečjem 24 km na dan. Kasneje se načrta nisva dosledno držali, nekaj poti sva združili, nekaj preskočili, odvisno od najine trenutne moči in razpoloženja. Najin edini cilj je bil prehoditi približno polovico poti, približno 400 km, in prispeti v Santiago v 18. dneh neprekinjene hoje. Planirana pot se nama je zdela solidna in prava, ne da bi pretiravali in šli preko svojih zmožnosti.
S prijateljico sva se morali najprej dogovoriti za dopust in določiti termin. Sprva sva želeli prehoditi celotno pot, kasneje pa sva sprejeli kompromis. En mesec dopusta si nisva mogli privoščiti, zato sva združili dopust med prvomajskimi prazniki. Tako sva imeli na razpolago vsega skupaj 23 dni.
Dolgo sva oklevali kje naj bi Camino pričeli, v Franciji ali sredi Španije. Odločili sva se za zadnjo, od Burgosa do Santiaga, kjer se pot uradno zaključi z obiskom katedrale, kjer se nahaja grobnica apostola Jakoba. Imeli sva torej 23 dni časa, 2 dni za prevoz, 18 dni za hojo in 3 dni za počitek v Finisterri, na skrajnem rtu na severozahodu Španije ob Atlantskem oceanu. Včasih so mislili, da se prav tam, na rtu, končuje svet.

Pot, ki sva si jo začrtali je bila dolga nekaj čez 460 km, kar niti ni tako zelo malo. Preko interneta sva rezervirali letalo iz Benetk do Madrida, za povratek pa iz Santiaga de Compostela, preko Londona spet do Benetk. Izbirali sva ponudbe najcenejših letalskih prevoznikov, cene prevoza se dnevno spreminjajo in so z vsakim dnem višje, splača se potruditi in poiskati najugodnejšo varianto, ter se čim prej odločiti, zlasti tistim, ki so vezani na datum povratka, sicer izberemo, morda ugodnejšo »last minut« ponudbo. Iz Madrida do Burgosa pa sva šli z vlakom. Lahko se v celoti odločimo za potovanje z vlakom, vendar ta trajajo dlje. Naj omenim še, da je bil tisti čas prevoz z vlakom dražji kot z letalom.



Veliko opravka sva si dali tudi z načrtovanjem opreme. Najbolj pomembna je pravilna izbira pohodnih čevljev. Pri tem ne smemo skopariti, ne s časom, ne z denarjem, kajti resnično si lahko prihranimo veliko nevšečnosti, ki nastanejo zaradi žuljev. Z dobro obutvijo pa omilimo tudi druge bolečine, v mišicah in sklepih. Sama sem si najprej kupila usnjene pohodniške čevlje, bolj primerne za visokogorje, vendar jih nikakor nisem uspela uhoditi. Ves čas so me stiskali, predvsem nad gležnjem, ker so bili precej visoki, ne glede, koliko sem si vezalke zatisnila ali rahljala. Tudi menjavanje različnih vrst nogavic ni pomagalo. Moje noge in mišice, zlasti gleženj, so se močno pritoževale, otekale so mi in me nagradile z nadležno bolečino. Nazadnje sem obupala, obe z Darjo sva se odločili za nakup novih čevljev, lahkih nepremočljivih pohodnih čevljev (Gore-Tex), polvisokih z blažilci tresljajev. To je bil najbolj pameten nakup, ki sem ga takrat naredila. Čeprav so bili novi, me niso ožulili, bili so neverjetno mehki, a obenem so gležnje čvrsto držali. Vsaka noga je drugačna, prav tako se vsak različno giblje, zato je težko izbrati prave, da nam ustrezajo glede na našo konstitucijo telesa. Dobri čevlji morajo blažiti sunke, dobro podpirati nogo, ne smejo drseti in biti morajo nepremočljivi. Poti na Caminu so različne, hodimo po asfaltu, po gozdnih poteh, po blatu in kamnih, v dežju, mrazu in vročini in prav zato je tako pomembna dobra izbira. Naj bodo za številko in pol večji, kajti noge po naporu in zvečer zatekajo in hitro napolnijo ves prostor. Nekje sem prebrala, da mora biti za prst prostora ob peti, ko potisnemo nogo čisto naprej v čevelj, pri tem pa pazimo, da lahko še vedno premikamo prste. Mimogrede, moji čevlji mi še danes dobro služijo, čeprav se je material že utrudil in niso več primerni za kakšen resnejši pohod. Pravijo celo, da je potrebno čevlje menjati na vsakih 500 km, a ta trditev je morda pretirana. Imeli sva tudi športne sandale z mehkim notranjim materialom in debelim podplatom. Ponekod bi lahko z njimi tudi hodili, toda obuli sva jih le, ko sva prispeli v hostel. Pohodne čevlje je potrebno prezračiti, posušiti, utrujena stopala pa potrebujejo počitek. Vedno se mi je zdela kombinacija obutih nogavic s sandali skrajno neestetska, vendar sem ta predsodek na Caminu popolnoma izgubila. Na popoldanskih sprehodih po mestecih so bili sandali prepoznavni znak za »peregrine«, romarje.
Tudi sicer sem nogam posvetila posebno pozornost, ki se mi je obrestovala. Redno sem si delala tople kopeli iz lavande in materine dušice, včasih sem dodala debelo morsko sol iz Sečoveljskih solin ter jih natirala s kremo proti žuljem, ki sem jo kupila v lekarni. Kombinacija vsega je dala ustrezen rezultat. Camino sem prehodila brez enega samcatega žulja, prav tako prijateljica. Kasneje bom opisala, kakšne težave so imeli ostali pohodniki in kako so se z njimi spopadali.

Na forumih sem prebrala, da je idealna teža nahrbtnika deset procentov lastne teže. To navajanje je spet nekoliko pretirano, saj bi si sicer morali omisliti nosače, ker sva krepko presegli predlagano težo. Opremo sva zreducirali na minimum in si določili maksimalno težo, ki naj ne bi presegala desetih kilogramov, tudi zaradi omejitev na letalu, sicer bi morali doplačati za prtljago.
Imela sem štirideset litrski nahrbtnik, predvsem zaradi manjše teže, v katerega sem uspela vso opremo zložiti, tudi spalno vrečo. Danes bi se odločila drugače, izbrala bi med petdeset, še raje šestdeset litrskim, kajti ves čas sem se ubadala in izgubljala preveč časa (tudi na Caminu čas hitro beži, predvsem zjutraj) z vsakodnevnim zlaganjem opreme, kajti vsak košček prostora sem imela natančno odmerjen. Tudi za nahrbtnik velja, naj bo čim lažji, vendar naj ima dobro hrbtno opornico in naj bo dovolj prostoren. Ker nisva spali zunaj, sva izbrali poletno spalno vrečo, ampak nič narobe ne bi bilo, če bi imeli toplejšo, ker naju je včasih zeblo. Ne smemo pozabiti tudi na pohodne palice, predvsem ker poskrbijo za pravilno in usklajeno hojo. Tudi te naj bodo lahke in zložljive, že zaradi poti z letalom.
Potrebujemo tudi nepremočljivo vrhnjo obleko. Jakna in hlače na zadrgo iz Gore-tex materiala so bili dobra rešitev, tudi nahrbtnik je imel svojo pelerino, ki je bila všita in zložena v spodnji del nahrbtnika. Nekateri pohodniki so imeli še pelerino, ki je res pripravna, a za nošenje težka. Ob močnem dežju sva si nadeli plastično pelerino, ki jo običajno kupujejo turisti, ko jih preseneti dež. Dovolj dobra rešitev, a sva morali biti ves čas previdni pri oblačenju in slačenju, ker se dokaj hitro strže. Morda je pohodniška pelerina le boljša zamisel.
Tudi ostalim oblačilom sva posvetili posebno pozornost. Izbira materialov je danes velika, najbolj primerna so lahka oblačila, ki dobro vpijajo pot in se hitro sušijo. S količino oblačil ni dobro pretiravati, ker se vsak dekagram več takoj občuti pri nošenju. Ko sem sestavljala seznam opreme, sem si težko predstavljala, da bi tri tedne preživela z maksimalno tremi spodnjimi hlačkami in tremi pari nogavic. Pa se da, z vsakodnevnim ročnim pranjem, ki je svojevrstno opravilo in včasih tudi zabavno. Nekateri hostli so opremljeni tudi s pralnimi stroji in sušilci, kjer lahko perilo operemo, kar nas stane okoli 4 evre.
Najtežji je osebni pribor. Ženske pa toliko stvari potrebujemo! Darja nama je kupila majhen, lep potovalni set (šampon, milo in mleko). Ker je bil set pretežek, je ostal doma. Popolnoma ničesar, kar bi lahko spominjalo na žensko nečimrnost, nisva imeli s seboj. Da bi nama bilo lažje, sva se odločili, da bova imeli nekatere stvari kot je zobna pasta in nekaj krem za blaženje bolečin, skupne. Kupili sva si super lahke brisače, ki resda niso tako vpojne in prijetne kot bombažne, so pa praktične, zavzamejo malo prostora in se predvsem hitro sušijo. Tudi napihljiv vzglavnik sva imeli, toda skoraj v vseh hostlih dobiš poleg postelje tudi vzglavnik, odejo pa le, če si bil dovolj zgoden.
Morda se izkušenemu popotniku zdi, da se izgubljam v podrobnostih in pišem o samoumevnih stvareh, toda izhajam iz sebe. Zame je bila vsaka informacija koristna, pa če je bila še tako vsakdanja in verjamem, da nas je veliko takih.

Med tem časom, ko sva se ubadali z opremo, jo tehtali in izločali stvari, sva tudi trenirali. Najina kondicija se je vidno izboljševala, mišične in sklepne bolečine so postopoma prenehale, tudi daljši vzponi v strmino so bili lažje premagljivi. Zadnji mesec sva si oprtali še nahrbtnike in jih postopoma obtežili (največkrat sva nosili knjige), da bi si okrepili hrbtne in ramenske mišice. Najini izleti med vikendom pa so bili vedno daljši.

Tako! Zdelo se nama je, da sva na Camino dobro fizično pripravljeni, ampak kasneje se je izkazalo, da na tako razgiban teren (cesta, gozdne poti, kamni, blato, vzponi, strmina, …), na katerem vsakič znova obremenjuješ druge mišice, nisi nikoli popolnoma pripravljen. Na Caminu sem se spopadala z drugačnimi težavami kot doma. Predvsem je veliko odvisno od notranje motivacije, kajti utrujenost, mišične bolečine in dnevno ponavljajoča enoličnost hoje, zahteva določeno mero volje in moči. Če smo dobro psihološko pripravljeni, je vsekakor lažje. Pa vendar na koncu šteje samo to, da dosežemo cilj, ki smo si ga zadali. Ves moj trud je bil poplačan in zadovoljstvo, da sem uspela prehoditi načrtovano pot, me je še dolgo spremljalo. Še sedaj, ko pišem te vrstice, čutim zadovoljstvo in veselje, ko se spominjam, kaj vse sem na Caminu doživela.



Camino prinese nepozabna doživetja, sama sem se tam spopadala z močnimi čustvi, se velikokrat borila s seboj in včasih komajda premagovala samo sebe. Samo za drobec sem okusila doživetja, ki jih morda premagujejo športniki in jih zdaj morda bolje razumem, še posebej tiste, ki se ukvarjajo z ekstremnimi športi. Gre za nekaj globljega, gre za tekmovanje s samim seboj. Vsaj pri meni je šlo za potrditev, da zmorem, le če se uspem dovolj dobro motivirati in če vztrajam.

Do sedaj nisem še nič omenila prehrane. Zdrava in uravnotežena prehrana je pri fizičnih naporih še posebej pomembna. Danes dobimo veliko informacij na to temo, vsi že vemo, kako je zdrava prehrana pomembna. Informacij o tem je vsepovsod dovolj, tako da ne bom pisala, kar že vrabčki čivkajo: sveža zelenjava, sadje, ribe, tudi meso, nekaj ogljikovih hidratov, pa na oljčno olje ne smem pozabiti, predvsem zaradi lastne pripadnosti mediteranski hrani. Med hojo porabiš veliko kalorij, ki jih je potrebno nadomestiti, ne toliko za ohranjanje teže, kot zaradi energije, ki jo nujno potrebuješ. Mnogi, ki se odločijo za Camino, da bi shujšali, se sredi poti premislijo in odnehajo. Hujšanje ni dovolj močna motivacija za vztrajnostno hojo. Tedaj smo namreč lačni in potrebujemo energijo. Hujšanja se lahko lotimo kasneje, doma. Seveda ohranimo tudi gibanje, toda predvsem zaradi zadovoljstva in boljšega počutja, ne pa zaradi hujšanja. Če smo zadovoljni, ne čutimo več potrebe po nažiranju, potem jemo iz užitka in ne zaradi frustracij.

Morda sem se preveč izgubila v podrobnostih, vendar je načrtovanje vedno predvidevanje nečesa, kar naj bi se zgodilo, je torej tudi pričakovanje, in potovanje je pričakovanje nečesa novega, lepega in prijetnega.

Nekateri se odpravijo na Camino brez vsakršnih priprav, niti s kondicijo se ne obremenjujejo preveč, toda sama menim, da priprave lahko preskočijo samo tisti, ki se redno ukvarjajo s športom, sicer je pohodništvo ena sama muka. Nekateri prisegajo na popolni avanturizem, preprosto vzamejo svoj popotniški nahrbtnik in gredo, spet drugi ne marajo nepredvidljivih situacij. Zanje je bolje, da gredo na pot preko turistične agencije. Na Caminu sva videli veliko takih skupin. Njim ni bilo potrebno skrbeti ne za prenočišče, niti za hrano, še težkih nahrbtnikov jim ni bilo potrebno nositi. Na vmesnih postankih so jih običajno pričakali kombiji s pripravljeno malico z vabljivimi posodicami polnimi slastne hrane in svežega sadja. Včasih, ko sem bila lačna, sem jim celo zavidala. Da, tudi lačni sva bili!




Napoved nadaljevanja Zima se je počasi poslovila in vse več je bilo lepih pomladnih dni, narava je cvetela in brstela. Redno sem hodila po Šavrinskem gričevju in vedno znova občudovala prelep panoramski pogled na Izolo, ki je bil zaradi morja in vremena vedno drugačen. Približeval se je najin odhod, ki sem ga nestrpno pričakovala. Vse sva imeli pripravljeno, nahrbtnik je bil naložen in seznam opreme odkljukan. Na Camino so me vabile rumene puščice in jakobove školjke[3].

V nadaljevanju sledi opis samega potovanja do izhodiščnega kraja, prve dogodivščine in prvi stik s Španijo in romarji.


fotografije: Darja Čeligoj, 2007


[1] http://www.santiago-compostela.net/

[2] Originalno se pot imenuje El Camino de Santiago ali Camino Francés

[3] Jakobova školjka je simbol romarjev in popotnikov na Caminu. Školjko imenujemo tudi kapesanta ali velika pokrovača. Je polkrožne oblike in spominja na pahljačo, zraste tudi do 15 cm.


fotografija: Nika Korsič, 2009