Zaplet, odhod na Camino, prijateljici za vedno  

---

4 

Z Darjo sva se zadnje dneve pred odhodom vsak dan poklicali in preverjali trenutno stanje in najine zadnje dejavnosti. Poleg preverjanj v zvezi z opremo, tehtanjem, izločanjem nepotrebnih stvari, sva morali postoriti še zadnje opravke v službi, predvsem pa sva obe želeli pustiti dom kar najbolj urejen. Tako sva že prej skuhali nekaj obrokov hrane in opravili vsa gospodinjska dela. Sama sem pospravljala do onemoglosti, verjetno bolj zaradi slabe vesti moje dolge odsotnosti, kot zaradi kakšne posebne potrebe. Nekaj dni pred odhodom, me je Darja poklicala in mi povedala, da ima resne zdravstvene težave in bo morda potovanje odpovedala. Vse se mi je rahlo zamajalo pod nogami. Po kratkem premisleku sem se odločila, da grem na Camino, četudi sama. Nace Novak je pot prehodil sam, pa Shirley MacLaine tudi, pa verjetno še kdo, zakaj tega ne bi zmogla sama? Ko sem s svojo odločitvijo seznanila svojo družino, so bili odločno proti in me hoteli na vsak način od namere odvrniti. Predzadnji dan pred odhodom sem se oddahnila, kajti Darja je sporočila, da se počuti veliko bolje in se je po posvetu z zdravnikom odločila, da vseeno gre. Verjetno sem, od vsega hudega tudi sama zbolela za nadležnim prehladom, ki sem ga skrbno zatirala s povečano dozo aspirina. 

Končno je napočil dan odhoda, prijetna potovalna mrzlica se me je čisto polastila, hkrati pa sem bila žalostna, ko sem se poslavljala od svojih domačih. Kot bi odšla za vedno, sem dajala še zadnje napotke hčeri in sinu, ki me je moral skoraj poriniti iz stanovanja. Zavedala sem se, da pretiravam, a se nisem mogla premagati. Darjin mož naju je peljal do letališča v Benetkah in ob slovesu so Darjo presenetila čustva, da je začela neustavljivo jokati. To se dogaja le najbolj občutljivim ljudem, ženskam prej kot moškim in meni prej kot Darji, vsaj tako sem do tistega trenutka mislila, tako da sem bila presenečena nad njenimi solzami. Ne vem, če sem jo videla vsega enkrat jokati, pa se poznava že dolga leta.

Toda na letalu so se nama solze hitro osušile, opazovali sva vzlet letala, odkril se nama je prelep pogled na Benetke, njene peščene lagune, kanale in morje. Pod nami je postal svet dvodimenzionalni prostor z vedno manjšimi hišami, ki so bili iz višine videti majhni pravokotniki in kvadrati, dokler ni letalo prebilo pasu oblakov, potem so bili pod nami le še beli in puhasti oblaki. Darja me je prijela za roko, jo dvignila v zrak in slovesno rekla: »Prijateljici za vedno!« in jaz sem ji pritrdila. Kasneje, ko sem premišljevala o tem dogodku, sem se spomnila na film Thelma in Luise, kjer sta se prijateljici prav tako prijeli za roke, preden sta z avtom zavozili v prepad, le najino razpoloženje je bilo razposajeno in s pridihom neznanega občutka, skoraj rahle usodnosti. Veselili sva se potovanja kot otroka in svoje razigranosti tudi nisva skrivali. 

Taksist v Madridu

Let iz Benetk do Madrida je trajal približno dve uri in pol, potem sva se s taksijem odpeljali do železniške postaje. Taksist nama je pošteno zasolil ceno, razumeli sva, da nama bo računal »forteen euros«, zahteval pa je »forty euros«. Za ceno se ni hotel pogajati, močno je povzdignil glas in zarenčal, da hoče nemudoma svoj denar, ker se mu mudi, sicer … nisva ga razumeli, ker je žlobudral v španščini. Le tu in tam sva ujeli kakšno besedo, toda njegov grobi glas in živčni gibi, so nama jasno dali vedeti, da misli resno. Nejevoljno sva mu plačali, občutek, ker naju je ogoljufal in še grozil, naju je zjezil. Še bolj nejevoljni sva se počutili zaradi lastne naivnosti, kajti zdelo se nama je skrajno ponižujoče, da naju je nekdo, že takoj, po nekaj minutah v Španiji, ogoljufal in nama sredi belega dneva, sredi množice ljudi, grozil. Ko danes razmišljam o dogodku, se mi zdi komičen, ker se spominjam najinih osuplih obrazov, ker sva obe pomislili, da sva padli naravnost v mafijske vode. Sklenili sva, da bova morali biti bolj previdni in manj vihravi. Na železniški postaji sva kupili vozovnico za Burgos, do odhoda sva imeli še dobro uro in v eni izmed trgovinic sva si kupili sendviče. Veseli, ker sva se otresli mafijskega taksista, sva grizljali slastne sendviče, po špansko »bocadillo« in dogodek je bil kmalu pozabljen. Vlak je imel zamudo, tako sva v Burgos prispeli uro kasneje, pozno ponoči, vozil je polne štiri ure.

Noč na železniški postaji v Burgosu

Sredi noči sva izstopili na peron opustele postaje. Rada imam stare in rustikalne železniške postaje, ker me nostalgično spominjajo na preteklost. Tudi ta v Burgosu je bila taka. Poiskali sva čakalnico, ki je bila popolnoma prazna, le varnostnik v uniformi je naveličano postopal pred vrati. Posedli sva na klopi. Že takoj, ko sva raztegnili spalni vreči, da bi se ulegli nanje, je varnostnik prišel k nama in naju opomnil, da je pri njih »prohibido[2]« ležati na klopeh. Bil je videti nekam nataknjen in najin veseli  klepet in smeh, ga je vidno razdražil. Bolj kot sva mu hoteli prijazno pojasniti svoj položaj, bolj je bil nejevoljen in naju pošiljal v bližnji romarski hotel. Toda odločili sva se, da pričakava jutro kar na postaji. Ni nama bilo do tega, da bi se sredi noči sprehajali po ulicah neznanega mesta. Ko je Darja spodvila nogo na sedalo klopi, je zopet prišel in naju ponovno okaral. Če sva ga prav razumeli, nama je dopovedoval, da so Španci vsekakor bolj kulturni kot tujci, ki si vse dovolijo. Govoril je hitro, razburjeno in v španščini, si pri tem pomagal z rokama, odgovarjali sva mu v italijanščini, za silo smo se razumeli in ko je videl, da naju ne more odgnati stran, se je umaknil na vhod in budno spremljal vsak najin gib. Neljubi dogodek, prve slabe vtise o Špancih, sva reševali s humorjem, potem sva za kakšno urico sede zadremali, dokler naju ni prebudil jutranji vrvež. Čakalnica se je začela polniti. Za silo sva se umili na stranišču, si oprtali nahrbtnike, pogledovali po varnostniku, ki sva ga kljub temu, da nama ni dovolil raztegniti nog na klopci, želeli pozdraviti in ga vprašati za pot do središča mesta, a ga ni bilo več. Delo je za tisti dan zaključil.

Nahajali sva se v pokrajini Leon, ki se deli na tri občine: Burgos, Palencia in Leon.

Šele v Burgosu sem opazila, da sva začeli z etapo številka 13. Kljub prvim slabim občutkom, sva sklenili, da si ne bova pokvarili veselja do Camina, tako da naju niti številka 13 ni pretirano vrgla s tira. Zavedali sva se le, da sva pravkar začeli z nečim, kar nama bo prineslo nepozabne spomine, srečanje z neko novo in tisočletno staro kulturo, vznemirljivo avanturo in to nama je dodobra pognalo adrenalin po telesu. Zunaj je bila še vedno tema, lep drevored pa skorajda romantičen, kajti ulične svetilke so mehko osvetljevale krošnje starih dreves in širok pločnik. Po začetnih, nekoliko negotovih korakih, sva odločno zakorakali v mrzlo jutro, tišino so motile le pohodne palice, ki so enakomerno udarjale ob tla in najin pridušeni klepet. Nekega mimoidočega sva vprašali za pot do središča mesta. Končno sva naleteli na prijaznega Španca. Do centra ni bilo daleč in kmalu sva prispeli do glavnega trga, na katerem se je bohotila gotska stolnica iz 13. stoletja, prednjo pa velik vodnjak, bogato okrašen s sakralnimi kipci. Obšli sva staro mestno jedro, kjer se mi je še posebej vtisnil v spomin prekrasen širok in kamnit most čez reko Arlanzon, namenjen samo pešcem in mogočen vhod v Burgos, ki mu pravijo vrata Svete Marije. Tam sva opazili že prve pohodnike, ki so čakali na odprtje turistične agencije. Želeli sva kupiti »Credential del Peregrino«, ki je nekakšna zloženka, kamor romarji potrjujejo prehojeno pot z žigosanjem. Sicer pa se v mestu nisva nameravali preveč zadrževati, kajti bili sva nestrpni, čakala naju je hoja do prve postojanke. Po svoje kar škoda, kajti mesto je zelo lepo, z nekaj dobrimi muzeji, s starodavno univerzo in še kaj bi se našlo. Nagovorili sva starejšega moškega, opazili sva, da mu iz nahrbtnika visi velika jakobova školjka, simbol poti na Caminu in ki jo je imel skoraj vsak romar. V rokah je držal »Credential del Peregrino« in prav zaradi tega sva ga ustavili. Razložil je, da je zloženko dobil že doma, v njihovi župniji v Južni Afriki, kjer trenutno živi, sicer je po narodnosti Italijan. Odgovarjal nama je z vznemirjenim glasom in hitro, v nekaj minutah nama je povedal svojo celotno življenjsko zgodbo in kako ga je Camino »poklical«. Potem se je na hitro poslovil, pomahal in odkorakal.

Omenila sem že, da je več variant poti, ki so različno dolge, speljane med enim in drugim hostlom, ki jih lahko poljubno izbiramo, združujemo, ali preskakujemo. Cena prenočišč se giblje med petimi in desetimi evri na osebo. Nekatere med njimi imenujejo »refuggi donativi«, višino plačila sam določiš po lastni presoji. V ta namen imajo posebno skrinjico ob izhodu. Ti manjši hoteli s skupnimi ležišči so običajno financirani s pomočjo evropskih sredstev, vsi pa so namenjeni samo za spanje, kajti treba jih je zapustiti najkasneje do 10. ure, odpirajo pa jih nekje med 14. in 16. uro. Pogoj za nočitev je prehojena pot enega dneva, kar smo dokazovali z žigosanjem predhodne nočitve. Prvi žig sva dobili v hostlu v predmestju Burgosa, ko sva se odpravili na najino prvo etapo do Hornillosa (18,5 km). Ker nama v Burgosu ni uspelo dobiti zloženko »Credential del Peregrino«, sva žig pritisnili kar v lastni dnevnik.

1. dan: Od Burgosa do Hornillosa

Kakšen kilometer in pol sva hodili ob glavni cesti, ko se je pot začela počasi vzpenjati, v glavnem sva hodili po asfaltu in sledili rumenim puščicam. Pot je bila zelo dobro označena in zemljevida sploh ne bi potrebovali, le tu in tam sva občasno pogledali v itinerar, kjer sva imeli napisane kraje in oddaljenost med njimi ter preverjali višinsko razliko. Tako sva lahko ocenili kje sva in kakšna pot naju še čaka. Po približno polovico poti sva prispeli v majhno vasico Tardajos. Naproti nama je prihajal domačin z vrečko v rokah, iz katere je kukala ozka štručka kruha, kmalu za njim še ženska, ki je prav tako nosila kruh in tako so nama vaščani, vsi s kruhom v rokah, drug za drugim prihajali naproti. Čudili sva se, ker so ob dokaj poznem dopoldnevu vsi naenkrat kupovali kruh. Bili sva že pošteno lačni in začeli sva se ozirati po trgovini, pospešili sva korak v klanec, dokler nisva prišli do majhnega in edinega trga te vasice, kjer je bil parkiran majhen kombi. Uspelo nama je videti polne košare s kruhom, ko je voznik zaprl vrata in se hotel odpeljati. Obe sva naenkrat zavpili, na srečo naju je slišal in uspelo nama je kupiti kruh, za vsako eno dolgo štručko, ki sva jo skoraj vso pojedli kar tam, na trgu, kjer je bila kot nalašč klop za utrujene popotnike. Sonce je plaho kukalo izpod oblakov, sveži, še topli kruh pa se nama je kar topil v ustih. Okrepčani, zadovoljni in navdušeni, ker sva zadnji trenutek ujeli mobilno trgovinico, sva nadaljevali pot. Do cilja sva imeli še 10 km. Zdaj sva bili že globoko na podeželju. Pot se je še vedno rahlo vzpenjala, počasi prešla v kolovoz, dokler se nisva povzpeli na planoto, ki je bila eno samo zeleno polje koruze in pšenice, vse do koder je segal pogled. Pšenica je bila v tem letnem času še zelo mlada in nizka in se je nežno zibala v rahlem vetrcu. Zemlja je bila rdečkasta, kot naša kraška zemlja, nebo, na katerem so bili kot na nekakšni mirujoči sliki, beli, puhasti oblaki na sinje modrem nebu. Prekrasen pejsaž. Z Darjo sva ves čas hodili vštric, klepetali, fotografirali naravo in predvsem druga drugo, vse, dokler nisva prispeli do Hornillosa. Prehodili sva prvih 18,5 km.

Prva in zadnja etapa sta bili najtežji. Prva verjetno zaradi pred potovalne mrzlice in neprespanosti, pa tudi zaradi tega, ker sva skoraj ostali brez prenočišča. V Hornillas sva prispeli pozno popoldan, hostel, majhna hiša zraven cerkve, je bila prepolna pohodnikov in vse postelje zasedene. Grozilo nama je, da bova noč prespali spet sede, za nameček je začelo rahlo pršiti, naslednji hostel pa je bil oddaljen 10 km. Nekateri mlajši pohodniki so se nemudoma odpravili naprej, z Darjo sva sklenili, da ne prehodiva niti enega kilometra več. Bili sva utrujeni, Darja pa je bila še posebno zbita. Ko je po telefonu govorila s svojimi domačimi, so se ji spet ulile solze in potožila je, da si Camina ni predstavljala tako in da bi se rada vrnila domov. Kar nisem vedela, kaj bi ji rekla. Premraženi, utrujeni, lačni in nesrečni, tako bi opisala najino takratno razpoloženje. Nizka temperatura naju je presenetila, bilo je hladno in ves čas je pršilo, proti večeru je začel pihati še mrzel severni veter, skratka, vse prej kot prijetno. Oblekli sva skoraj vsa oblačila, ki sva jih imeli s seboj in mrzlično premišljevali, kaj naj narediva. Hostel je imel kuhinjo, dve sobi s pogradi in kopalnico s tuši. Bil je prepoln pohodnikov, oskrbnika pa ni bilo od nikjer. Odpravili sva se na ogled vasice, si v trgovini kupili sir in torteline, ki sva si jih kasneje skuhali za večerjo. Razpoloženje se nama je malo izboljšalo, ko sva srečali gospoda, ki sva ga zjutraj ogovorili v Burgosu in zdelo se mi je, da je najin stari znanec. Kaj hitro nama je kavalirsko priskrbel žimnici, ki sva jih položili na tla v kuhinji, se oprhali z mrzlo vodo ter prespali prvo noč, skupaj z njim in še nekaj pohodniki – v kuhinji hostla. Noč se mi je zdela prekratka. Prebujala sem se, mučil me je zamašen nos in kašelj, poleg tega me je skrbelo za Darjo, kajti tako hudega domotožja od nje nisem pričakovala. Tudi moje razpoloženje je nihalo, malo sem bila jezna na prehlad, malo nanjo, malo nase, ker je nisem uspela spodbuditi in potolažiti. Nisem je razumela, kako si je sploh predstavljala, da bo na Caminu in kaj jo je tako zelo razočaralo že prvi dan, a tudi sama ni znala razložiti svojih občutkov. O vsem tem, kar se nama je že prvi dan zgodilo, sva debatirali že prej, doma, ko sva se pripravljali na pohod in takrat nisva delali nobene drame. Vsekakor sem upala, da ne bo šla domov, kot je obljubljala. Od ostalih popotnikov sva zvedeli, da je veliko ljudi zaradi prvega maja, ker je mnogo Špancev, ki pa se bodo po praznikih vrnili domov. Baje potem težav okoli prenočišč ne bo več.
Vedno se najdejo rezervne rešitve. Oskrbnik, ki smo ga čakali celo popoldne, je zvečer odprl dodaten prostor, ki se je držal cerkve. To je bil velik prostor, spominjal je na manjšo telovadnico, predvsem je bil mrzel, a nudil je vsaj streho nad glavo, zavetje pred dežjem in vetrom. Vsekakor bolje kot nič. Raje sva se odločili za spanje v topli kuhinji.
Afričan naju je zjutraj zbudil, že veselo razpoložen in rekel, da je nekdo od naju močno smrčal, ampak da je vseeno preživel zanimivo noč, ker je spal z lepima ženskama in mu žena ne bo verjela, ko ji bo povedal. Malo kislo sva se mu nasmehnili za »kompliment«, rahlo v zadregi sva obsedeli na žimnicah, se počasi prebujali, še vedno utrujeni in opazovali glasen vrvež, ki so ga povzročali že vešči popotniki.
Sedela sem torej na tleh, zavita v spalno vrečo, oblečena pa kot medved in predvsem izgubljena, z zavedanjem, da je nekdo od naju smrčal, in to na žimnicah sredi kuhinje in sredi popolnih neznancev. Vsi so se živahno odpravljali na pot, klepetali, se smejali, si kuhali kavo, čaj in zajtrkovali, jaz pa sem bila, z zamašenim nosom kot v nekakšni zamaknjenosti. Gotovo sem smrčala. Fantastično! Ženske nikoli ne smrčimo! To bi lahko gospod znani neznanec pri svojih letih že vedel. Na srečo ni opazil moje poparjenosti in jeznih puščic, ki so letele neposredno vanj, saj je bil sicer prav prijeten. Gospod je bil zaposlen predvsem s seboj, zares družaben, zdaj je govoril s Francozi, zdaj s Španci, pa z mladima Američanoma, nato z nama. Tekoče je preklapljal med jeziki in kmalu sva vedeli vse podrobnosti o njem, o njegovi službi, ki jo je opravljal pred upokojitvijo, o družini, otrocih in ženi.

---

Napoved nadaljevanja Prvi dan Camina je bil za nama. Drobne neprijetnosti so se vrstile druga za drugo. Nič kaj obetaven ni bil videti najin dopust, ki je bil vse prej, kot sproščujoč in brezskrben oddih. Sem storila napako, ker sem se odločila za tak dopust? Bo Darja odšla s prvim možnim prevozom domov? Naj se vrnem domov tudi sama? Nikakor ne! Pot nadaljujem, pa čeprav sama. Kako naj jo prepričam, da ostane? Upala sem, da ima le manjšo krizo in stavila vse na najino zaobljubo - »prijateljici za vedno«. To se nama dogaja zaradi številke 13, kako bi sicer številka opravičevala svoj sloves, sem pomislila nesrečno.

Sledi potopis drugega dneva, ko sva se odpravili iz vasice Hornillas do majhnega starodavnega mesteca Castojeriz, ki je bilo zgrajeno v 9. in 10. stoletju, namenjeno rimskim vojakom, ki so varovali zlate rudnike v Galiciji.

---

Vanja Čibej



[1] Beseda Camino izhaja iz španskega glagola caminar, ki pomeni hoditi, iti.

[2] prepovedano