MENU‎ > ‎Popotniški kotiček‎ > ‎Objave - Camino‎ > ‎

Camino 5. del, avtor: Vanja Čibej, januar 2015

objavljeno: 19. jan. 2015 01:26 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 30. apr. 2016 05:16 ]
Francoska pot – Camino de Santiago, 5. del  


 Na Caminu se lahko tudi zaljubimo 



2. dan: Hornillas - Castojeriz 

Na naslednjo etapo sva se odpravili okoli 8. ure zjutraj, do cilja pa sva imeli nekaj čez 21 km hoda. 

Prispeli sva do vasice Hontanas, kjer sva si vzeli prvi odmor za kavo, nekaj sva tudi prigriznili. Čez čas je za nama prisopihal Afričan, ki je ves nesrečen potožil nad žulji in rekel, da bo s hojo prenehal, vsaj za nekaj dni. Bil je tako razburjen, da je odklonil tudi kavo, na katero sva ga povabili in se mu hoteli oddolžiti, ker nama je priskrbel ležišče. Z obžalovanjem sva ga gledali, kako je šepajoč odšel, domnevali sva, da se takrat zadnjič vidimo, kajti četudi bi se odločil za nadaljevanje pohoda, naju ne bi mogel več dohiteti. Kasneje sva srečali še nekaj ljudi, ki so se premislili in s pohodništvom prekinili. 



Ena sama ravnina, kamor sežejo oči, se odpira panoramski pogled na neskončno vijugasto pot, ki se zaključuje daleč v obzorje. Pot se tu pa tam rahlo vzpenja med 800 do 940 metri nadmorske višine, sicer pa hodiva po planoti, med ogromnimi obdelanimi polji pšenice, koruze in oljne repice, ki je ravno takrat bujno rumeno cvetela. Pešpot je bila večinoma kolovozna, ponekod blatna, speljana med polji, le tu in tam sva hodili po ozkih asfaltiranih, toda mirnih cestah. Srečevali sva pohodnike, nekatere sva že poznali, nekatere ne, jih prehitevali, tudi oni so naju včasih dohiteli, pozdravljali smo se z obveznim »Buen camino« ali »Hola« in razpoloženje se nama je, iz kilometra do kilometra, vidno izboljševalo. Tako sva prispeli do dolgega drevoreda s komaj malo ozelenelimi krošnjami. Zdelo se nama je, da sva hodili neskončno dolgo, drevoredu ni bilo konca, ko sva v daljavi videli nekaj hiš in predvidevali, da sva prispeli skoraj do Castrojeriza, ki leži na vrhu hriba. Z Darjo se nisva pogovarjali prav veliko, prva kriza je bila očitno prebrodena. Na srečo tu ni bilo rednih avtobusnih povezav, sicer bi jo Darja res lahko popihala domov. Ob vstopu v mesto se nama je zazdelo, da sva vstopili v neki drugi čas iz preteklih stoletij. Mesto je bilo zgrajeno v 9. in 10. stoletju in je bilo sprva namenjeno rimskim vojakom, ki so varovali zlate rudnike v Galiciji. Danes je zelo dobro ohranjeno, skoraj brez sledu sedanje civilizacije, z veliko manjšimi cerkvami, le ponekod so nas zmotile napol podrte kamnite hiše, ki pa so kljub vsemu še vedno dajale mogočen vtis. Ulice pa so bile kot izumrle, bil je namreč čas popoldanske sieste. Rumene puščice so naju pripeljale do ličnega in čistega hostla, z veliko skupno spalnico in veliko kopalnico s tuši in toplo vodo. Kakšno razkošje! Pogradi so bili resda vsi zasedeni, a sva dobili vsaj jogi in celo vzglavnik, tla pa so bila obložena s toplim ladijskim podom. Opazovali sva romarje, ki jih je bilo veliko in po njihovem zgledu, sva si tu prvič oprali nogavice in perilo v pralnici in jih tako kot ostali, razobesili na veliki terasi pred vhodom. Pihljalo je in upali sva, da se nama bo perilo posušilo še pred večerom. Pa vendar me je nekaj v skupni spalnici zmotilo, ne vem kaj, vsi so bili zelo prijazni, vsi so se nama skoraj preveč prijazno nasmihali, toda imela sem občutek, da naju odklanjajo. Občutka se ves čas nisem uspela znebiti. Po pogovorih, ki sem jih poskušala ujeti, sem sklepala, da je hostel pod nadzorom cerkve, skupna spalnica je bila sterilno čista in dišala je po zeliščnih kremah, ki so jih ljudje utirali na svoje razbolele noge in stopala polna žuljev in otiščancev. Vonj me je spominjal na bolnišnico, morda me je tudi zaradi tega to okolje tako močno odbijalo. Skratka, čutila sem neko obojestransko nenaklonjenost, prijaznost ljudi se mi ni zdela najbolj iskrena. Hkrati sem se zavedala, da so moji občutki varljivi, kajti moje razpoloženje ni ravno pokalo od veselega razpoloženja.



Hostel ni imel kuhinje, zato sva odšli na lov za gostilno in si hkrati ogledovali mestece. Našli sva gostilno »La taberna«, kjer je bilo vse polno romarjev. Gostilna je izžarevala domačnost, opazila pa sem, da tu ne skrbijo preveč za čistočo. Kljub pepelnikom so gostje na tla stresali pepel in ugašali cigaretne ogorke, tudi psi so se nemoteno sprehajali med njimi. Pa vendar ni ničesar motilo prijetne idile. Vse skupaj se je nekako zlivalo v to okolje in moja slaba volja je počasi plahnela.

Večerje še niso stregli, prisedli sva k romarjem, bila sta par srednjih let, on iz Južne Afrike, ona pa Nemkinja. Srečala sta se na Caminu in se na prvi pogled zaljubila. Zaljubljenka je pripovedovala, da je bila zaprisežena samska ženska, ki je vedno govorila, da se ne bo nikoli na nobenega moškega vezala, potem pa je na Caminu že prvi dan srečala njega in ljubezen se je zgodila, ne da bi sama tako hotela. Povedala sta nama, da oba prihajata iz St Juan Pied de Porta, pripovedovala sta o svojih izkušnjah na Caminu, kaj se splača ogledati. Pot do Burgosa je enkratna, posebej na začetku poti, saj je narava zelo lepa. Na koncu sta nama podarila priročno majhno brošurico »Piligrim's Guide«, s podrobnimi opisi vseh poti od Burgosa do Santiaga. Taverna je širila toplino, gostje so bili veselo razpoloženi, gostilničar vljuden in na prošnjo, da bi navkljub siesti vseeno nekaj pojedli, nama je pripravil okusno tortiljo, zraven pa sva dobili še košček krvavice, po špansko »morcilla«, ki jo je častila hiša. Krvavic nisem jedla že od otroštva, tako sem se z velikim odporom pripravila do tega, da jo poskusim. Presenetljivo, bila je zelo okusna in moj predsodek se je takoj razblinil. Verjetno je svoje naredila tudi lakota. Kasneje sta se k mizi pridružili še dve Avstrijki, ki sva ju opazili že v Burgosu. Po prijetnem kramljanju o tem in onem sva se odpravili še na ogled mesteca. Počasi sva se navajali na ritem, na sam Camino, toda v primerjavi s pohodniki, ki so imeli za sabo že polovico poti, sva se še vedno počutili zelo negotovi.



Zvečer sva se vrnili v isto gostilno na večerjo, privoščili sva si celoten meni: testenine s paradižnikovo omako, velik zrezek s pomfrijem in solato, kozarec odličnega vina. Same jedi z veliko holesterola, ki si jih doma redkokdaj privoščiva, toda po naporni hoji sva bili dobesedno sestradani. Darja je že ves dan sanjala o dobri slaščici. Na meniju so bile navedene slaščice z imeni, ki jih še nisva razumeli, zato sva vprašali natakarja, kaj nama priporoča in jasno sva hišno specialiteto naročili. Ne znam z besedami opisati dovolj duhovito, ampak, najina za nekaj minut osupla pogleda, ko je mladi natakar prinesel sladico, sta se nama zazdela tako zelo smešna, da sva planili v neutolažljiv smeh. Na velikem krožniku sta bila namesto slastne slaščice, položena dva kosa sira in nek oranžen, gost želatinast košček nečesa, še najbolj podobni zelo gosti marmeladi, ampak z nejasnim okusom, le pikantno sladek. Ovčji sir je bil odličen, nisva pa potešili svoje želje po sladkem. Kasneje sva se pozanimali, kako se imenuje sladica za katero so se odločali drugi gostje, ki so jo zvrnili na krožnik iz majhne skodelice, tako kot puding. Pravijo ji flan. To je sladica iz jajc in mleka, z rahlo karameliziranim in tekočim oblivom, podobna narobe obrnjenemu crème brûléeju, zelo osvežilna in dobra. Za vse, seveda brez flana, sva odšteli za posamezen meni 10 evrov.



Moj prehlad je dosegel tisto noč svoj vrhunec. Takoj, ko sem se umirila in zadremala, sem začela kašljati. Iz obzirnosti do drugih sem kašelj poskušala zadrževati in si s tem naredila medvedjo uslugo, kajti napadi kašlja so bili potem še silovitejši. Sredi noči sem vstala in si pripravila napitek aspirina. Šla sem ven, da bi se pošteno izkašljala, toda smola, vrata, ki so se od znotraj normalno odpirala - so se zaklenila. Že ko sem zaslišala klik ključavnice, sem se zavedala, da sem se zaklenila in seveda me je zajela panika. Še dobro, da sem bila toplo oblečena. Tako sem nekaj časa postopala po veliki terasi, občasno trkala na vrata, toda nihče me ni slišal. Obupala sem in se odpravila na sprehod. K sreči ni deževalo, tudi veter je ponehal. Bila je mirna in vroča noč, verjetneje pa je, da me je kuhala vročina. Opazovala sem dolge sence, ki jih je metala luna na pot, iz daljave se je slišal le tu pa tam pasji lajež in ko se mi je zazdelo, da sem se preveč oddaljila, mi je postalo neprijetno, zato sem se vrnila. Težko sem si predstavljala, da bi prebedela vso noč zunaj, upala sem na kakšno čudežno rešitev. Na terasi so bile lesene klopi in mize, vsaj to, lahko sedem, sem razmišljala, ko sem opazila, da se je na hodniku prižgala lučka. Vrata so imela stekelca, pokukala sem, zagledala zaspanega možakarja in hitro potrkala. Videla sem, kako se je zdrznil in presenečeno pogledal skozi steklo ter še bolj ostrmel, ko me je zagledal. Najbrž sem se mu zdela kot nekakšna prikazen. Za sekundo sem pomislila, da mi ne bo odprl, potem pa je le prijel za kljuko in bila sem rešena. Najraje bi mu skočila v objem. Veselo sem mu razlagala, kako sem se zaprla, on pa mi je samo odsotno prikimaval in zmedeno odšel na svoj pograd.



Tavanje ponoči je trajalo dobro uro in prav toliko, še več, spanja sem zamudila. Še dolgo sem se obračala po jogiju, preden sem zaspala. Zdelo sem mi je, da sem ravno dobro zatisnila oči, ko me je za ramena stresala Darja in mi povedala, da dežuje in da morava prej vstati, kajti naslednja etapa do mesteca Fromista je dolga 25,5 km. V spalnici je bilo živahno, ljudje so šumljali z odpiranjem in zapiranjem zadrg, brskali in zlagali opremo v nahrbtnike, se oblačili, sprva bolj zadržano, potem pa je nastala prava zmešnjava in zazdelo se mi je, da sem sredi tržnice. A jaz bi dala vse za pol ure mirnega spanja. Seveda miru ni bilo, nič drugega mi ni preostalo, kot da sem se rahlo nejevoljno začela tudi sama odpravljati. Darja nama je pripravila instant kavo, potem sva se oblekli v nepremočljive hlače in jakno, zaščitili nahrbtnik, si nadeli kapo s ščitnikom in še kapuco, ter na vse skupaj še lahko najlonsko turistično pelerino. Bili sva videti kot dva vesoljca. Zunaj je na gosto deževalo in kar nekaj časa je trajalo, preden sva se opogumili in odkorakali novim dogodivščinam naproti. Odrinili sva šele ob 7.45.

Kasneje sem razlagala Darji svoje občutke, ki sem jih imela ob prihodu v kočo in prišli sva do ugotovitve, da me je hiša kaznovala, ker sem bila tako negativno nastrojena. No, imeli sva vsaj razlog za smeh, kajti tretji dan hoje je bil vse prej kot sproščena, navdušujoča hoja v lepi in mirni naravi.  Utrujenost sva tisti dan reševali s smehom.





Napoved nadaljevanja Preživeli sva drugo noč na Caminu, spoznali sva nekaj romarjev in ugotovili, da se na Caminu lahko zaljubiš na prvi pogled. Jedla sem krvavice in fantastično sirno sladico, eno uro sem sredi noči prebedela zunaj, ker sem se zaklenila in zjutraj so naju pričakale debele kaplje dežja, ki so se obešale na listje, vejice in pridno kapljale na naju. Darja se je z vsem sprijaznila in ni zbežala domov.

Sledi potopis tretjega dneva na Caminu, iz Castojeriza do mesta Fromista. Pot je dolga 25,5 km in se hitro povzpne iz 810 m na 900 m in nato spusti na 780 m, kjer na ravnini leži majhno mestece Fromista, ki pripada že pokrajini Palencia. Predstavlja tudi konec 6. faze Camina po »Codexu Calixtinus«, ki je bil napisan leta 1135.

Spopadli sva se z dežjem, strmino in spolzkim blatom.



Vanja Čibej


Fotografije: Vanja Čibej in Darja Čeligoj, 2007




[1] Beseda Camino izhaja iz španskega glagola caminar, ki pomeni hoditi, iti.