MENU‎ > ‎Popotniški kotiček‎ > ‎Objave - Camino‎ > ‎

Camino 6. del, avtor: Vanja Čibej, februar 2015

objavljeno: 20. feb. 2015 04:32 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 24. jul. 2016 00:39 ]
Francoska pot – Camino de Santiago, 6. del  


Mala skupnost na Caminu 

 

3. dan: Castojeriz - Fromista 
Na gosto je deževalo, ko sva s težavo zapustili topel hostel, zbrali pogum in ob 7:45 začeli slediti, kot bitji iz tujega sveta, popolnoma opremljeni za dež, rumenim puščicam. Najprej naju je pot vodila po asfaltnem klancu v dolino, potem pa so naju puščice usmerile na blatni kolovoz. Pred sabo sva zagledali hrib, po katerem se je vila strma pot in na njej majhne pikice, ki so predstavljale romarje. Nič kaj obetavno! Dež, blatni in strmi kolovoz, jaz pa še vedno kot v nekakšni omotici, ko me je občasno spreletavala zdaj vročina in zdaj mraz. A ni bilo druge, z Darjo sva se spogledali in se spodbudili: Naprej, z enakomernim in počasnim tempom! Spopadli sva se s strmino, korak za korakom sva napredovali, se občasno za hip ustavili, odpili požirek vode iz vodnega meha in ocenjevali najin napredek. Pogled na dolino je bil kljub dežju in meglicam, ki so se vile nad travniki, lep, barve čudovite in obetalo se nama je, da bova kmalu dosegli vrh hriba. Mosterales, tako je hribu ime, sva dosegli po 3,3 km hoje. Spet sva bili lačni (zdelo se mi je, da sva neprestano lačni), zajtrkovali pač nisva. Iz nahrbtnikov sva potegnili suh kruh, ki ga je Darja skrbno nosila s seboj in nekaj moje črne čokolade. Meni je bil zajtrk všeč, a Darja ni imela rada čokolade, pa jo je vseeno z nekoliko kislim obrazom pojedla. Vse skupaj pa sva poplaknili z vodo.



Toda, ko sva mislili, da sva najhujši del poti že prehodili, naju je že čakal nov izziv. Spust v dolino, prav tako strm kot je bil vzpon, pot pa eno samo spolzko blato. Spet je začelo bolj na gosto deževati. Nič nisva govorili, previdno sva stopali po blatu, iskali šope trave ob robovih poti, kar pa se ni izkazalo za dobro, kajti zemlja je bila premočena in v blato sva se ugrezali skoraj do gležnjev. Z žalostjo sem si ogledovala moje uboge pohodne čevlje, na katere se je na podplatih začelo nabirati blato, da sem bila višja za nekaj centimetrov. Nekaj časa sem si ga s palico odstranjevala, potem sem obupala. Ves čas sem se bala, da mi bo zdrsnilo, kajti če bi tam padla, se ne bi ustavila do Santiaga, tako strm in neskončno dolg, se mi je zdel klanec. Ne vem, koliko časa sva hodili, pozabili sva pogledati na uro, ko sva se začeli spuščati, toda zdelo se nama, da sva hodili celo večnost. Potem se je pot zravnala, udarili sva hiter tempo, tu pa tam sva hodili vštric in se pogovarjali, večino dneva pa sva prehodili vsaka zase, globoko potopljeni v svoje misli. Dež je ponehal. Spet je bila okoli naju ena sama ravnina, nikjer nobenih domačinov, le tu pa tam sva dohiteli kakšnega romarja, včasih pa je naju kdo dohitel. Manjkrat, kajti hodili sva res hitro. Dogajalo se je, da tudi po dveh urah hoda nisva srečali nobene žive duše, še ptic ne, potem pa sva naleteli na celo skupino romarjev, le tu pa tam so se vrste zgostile. Dohitevali smo se, se pozdravljali z obveznim: Buen camino ali Hola in nadaljevali hojo z nespremenjenim tempom naprej. Ko sem že mislila, da bo konec ravnice, da bom zagledala kakšno vasico, sem videla sama polja in pot med njimi, ki se končala nekje v neskončnosti. Pa vendar je dan hitro minil. V mestece Fromista sva prispeli okoli 15. ure. Tretji dan najinega Camina sva se umirili in ni naju več skrbelo, ali bova imeli kje spati ali ne. Skoraj ves čas sva skoraj neprekinjeno hodili, približno na polovici poti sva si privoščili malo daljši premor, med samo potjo pa sva se ustavljali le za kratek čas, če sva se preoblekli, saj nama je bilo nekaj časa vroče, ko pa je zapihal veter naju je zazeblo. Tu pa tam sva se ustavili in se fotografirali. Darjo sem dražila, da je kot manekenka. Imeli sva le po dvoje majic s kratkimi in dvoje z dolgimi rokavi ter malo debelejši pulover, ona pa je teh nekaj oblačil mojstrsko kombinirala, da je bilo videti, kot bi jih imela neskončno mnogo. Zdaj je imela na glavi rutico, zdaj kapo, zdaj je imela oblečeno majico z dolgimi rokavi, kasneje pa si je oblekla še majico s kratkimi rokavi in obleka je bila zopet drugačna.



Ko sva prispeli v mestece, ki je ležalo raztreseno sredi ravnice, sva zgrešili refuggio, zaradi tega sva prehodili kakšen kilometer več kot sva nameravali. Poti so sicer dobro označene, le v mestu se lahko zgodi, da zgrešiš refuggio in se znajdeš na polovici poti do naslednjega mesta.
Po ureditvi vseh formalnosti ob prihodu, sva se že po ustaljeni navadi stuširali, oprali nogavice in prepotene majice ter se odpravili v trgovino, kjer sva si nakupili nekaj hrane, predvsem sadja. Na glavnem trgu sva v majhni turistični agenciji kupili »Credential per peregrinos« in zdaj sva imeli skoraj vse, kar imajo romarji na Caminu. Manjkala nama je še samo školjkica, a se nama je zdela prevelika in pretežka, da bi jo nosili. Vse sva zreducirali na minimum. Imeli sva skupen šampon, kremo z visokim zaščitnim faktorjem, mazila, vse sva si delili in si poskušali čimbolj ekonomično razdeliti po najini prtljagi. Prav tako sva imeli skupno blagajno, iz katere sva črpali denar za stroške prenočišča in hrano.

  
Po tuširanju je obvezno sledilo pisanje SMSjev, domače sva obveščali, kje se trenutno nahajava, koliko kilometrov sva prehodili in kako se počutiva. Darja pa je imela vsak dan dolge telefonske pogovore s svojim možem. Zdelo se je, da še vedno ni prepričana v 'najin Camino'. Dvomi, s katerimi sem sama razčistila že pred odhodom, je ona razčiščevala na Caminu. Govorila je, da to ni, kar je pričakovala, da ji ni všeč in bi se najraje takoj vrnila domov. Mučil jo je občutek krivde, ker je bila prvič tako dolgo časa od doma, pogrešala je svoji hčerki in trije tedni so se ji zdeli neznansko dolgi. Tudi sama sem pogrešala svoja otroka, vendar sem, kljub prigodam, ki sva jih doživljali, kljub utrujenosti, saj naju je bolela prav vsaka mišica na telesu, kljub prehladu in mojemu kašljanju, neznansko uživala. Pozabila sem na vse probleme, ukvarjala sem se samo s seboj, no, malo tudi z Darjo. Ves čas sem imela kaj početi in nikoli mi ni bilo dolgčas. Uživala sem ob opazovanju narave in ljudi, ki so bili iz vseh koncev sveta. Opazovala sem njihove navade in jih primerjala s svojimi. Sporazumevali smo se v več jezikih, vse jezike smo pomešali, italijanščino, angleščino, nemščino, z nekaj španščine - samo da smo se razumeli.


Naš hostel v Fromistu je imel več spalnic, spali sva v manjši spalnici. Spoznali sva starejšega gospoda iz Tasmanije, starejšo gospo iz Avstralije, Francozinjo, ki je hodila sama in dve mladi Nemki. Kmalu po najinem prihodu se je refuggio napolnil in nekateri romarji so morali nadaljevati pot do naslednje postojanke, nekateri so poiskali prenočišče v drugem, običajno dražjem hotelu. Tudi Avstrijki, ki sva jih prvič srečali že v Burgosu, sta ostali brez postelj. Ko sva čakali na večerjo, sva ju povabili, da prisedeta k nama. Suzi ni imela težav pri hoji, medtem, ko je njena prijateljica potožila, da so jo pohodni čevlji močno ožulili in držala se je kot kupček nesreče. Suzi sva nato srečali v Fisterri, njena prijateljica pa se je predčasno vrnila domov, ker ni vzdržala tempa, čeprav je bil Camino njena zamisel, ker si je želela shujšati. Verjetno se ni dovolj pripravljala in motiv, ki ga je imela, ni bil dovolj močan, da bi pešačenje nadaljevala.
Za večerjo sva si z Darjo privoščili ocvrta jajčka na oko, s popečeno panceto in pomfri krompirjem. Bila je odlična večerja, slabo vest zaradi velike količine holesterola sva blažili z izgovorom, da pač potrebujeva kalorije. 
Med večerjo je začelo deževati, Darja pa si je očistila pohodne čevlje in jih pustila na soncu, da so se sušili. Ko sva se vrnili v refuggio, sva opazili, da je nekdo že poskrbel za njene čevlje in jih odnesel na hodnik, kjer smo vsi odlagali čevlje in pohodne palice. Kljub temu so bili premočeni, skrbnik hostla nama je dal časopis, ki sva ga natlačili v čevlje in zjutraj so bili, na srečo, suhi.

Mlada Nemka je ugasnila luči v spalnici že pred 22. uro, jaz pa sem se premetavala po postelji, mučilo me je domotožje, vmes pa so me mučili napadi kašlja, ki je že spominjal na oslovski kašelj. Res obupno! Od vsepovsod se je slišalo smrčanje, vmes moje kašljanje in škripanje postelje, ker nikakor nisem našla pravega položaja, ki bi me zazibal v spanje. Darja je ob meni mirno spala, s čepki v ušesih, jaz pa bi najraje kar vstala in se odpravila na naslednjo etapo. Ves čas sem se zbujala, včasih sva se hkrati prebudili, se spogledali ter zopet utonili v rahli dremež. Že zelo zgodaj zjutraj, takoj po petih, se je kot običajno zaslišal pritajen šepet, šumenje nahrbtnikov in odpiranje zadrg, ko so se romarji izvili iz spalnih vreč. Z naglavnimi lučkami so kot v nekakšnem disko klubu krožili z žarki svetlobe po še vedno temni sobi. Okoli šestih se je nekdo opogumil in prižgal luč. Soba je takrat zaživela, vsi smo hiteli zlagati stvari v nahrbtnike, čakali smo na prost vece, si umivali zobe v skupni kopalnici in se vljudno umikali drug drugemu, z nasmehi na ustih, ne glede na nočno smrčanje,kašljanje in pogrkavanje. Le starejša, zgovorna gospa iz Avstralije je neprestano godrnjala, da zelo sovraži jutra, vendar tako dobrohotno, da ji nismo prav verjeli. Videti je bilo, da se predvsem zabava. Z Darjo sva jo krstili za teto Pehto. S slamnikom na glavi naju je spominjala na samotarko, ki je nabirala zdravilna zelišča in so se je otroci bali, čeprav se je na koncu izkazalo, da jo je le življenje naredilo trdo, kajti v resnici je bila mehkega srca.



4. dan: Fromista – Carrion de los Condes
Kar težko sva se odpravili na naslednjo etapo do Carriona de los Condes, ki je bila zelo naporna zaradi dežja. Skoraj ves čas je na gosto deževalo, pa vendar se nama je zdelo, da nisva več toliko utrujeni. Prehodili sva že 86 km. Proti poznemu dopoldnevu je prenehalo deževati, celo sonce je sramežljivo posijalo izza oblakov.



Hostel v Carrionu je bil prijeten, spalnice čiste in urejene, prav tako kopalnica. Imel je prekrasen atrij, poln lončnic in cvetočih rož. Zdi se, da se je Darja sprijaznila z dolgim dopustom, sprostila se je in zopet postala taka, kot jo poznam, nasmejana in samozavestna. Sedeli sva v atriju in se kot dva martinčka greli na soncu, ko je Darja omenila, da se ji zdi kot da bi v tem atriju nekoč že bila in da ji je zelo prijetno. Tudi sama sem se počutila dobro in ko sem, kot običajno, prala svoje nogavice, se je tudi meni zazdelo, da sem dogodek že enkrat doživela. Med tem, ko sem razmišljala o fenomenu déjà vu-ja, je pristopil k meni moški. Slišal je, da se pogovarjava v slovenščini in me nagovoril. Govoril je v tekoči slovenščini, le njegov rahlo grgrajoč r ga je izdajal, da je Francoz. Povedal je, da je njegova žena iz Pirana. Na Camino pa se je odpravil brez nje, s skupino svojih prijateljev.


Danes naju je mladi Španec, s katerim se srečujemo že ves čas poti, od Hornillosa dalje, prvič pričakal z nasmehom. Ves čas je bil namreč zadržan in zelo resen. Zdelo se je, da postajamo med sabo vedno bolj domači, naši pogovori so postajali bolj osebni in sproščeni. Postajamo skupnost, ki nas druži veselje do popotništva. Mladi Španec je povedal, da je lansko leto opustil študij, zdaj pa se je vpisal na medicino. Najina Avstralka, teta Pehta, pa je bila tečna. Nenehno se je glasno pritoževala in godrnjala nad vsem. Očitno je bila zelo utrujena. Zvečer sva spoznali še mladega Italijana iz Udin, ki je povedal, da je pustil službo in da si bo po Caminu poskušal najti delo v Španiji, kjer bi rad nekaj časa živel. Večerjali sva z mladim parom iz Amerike, oba profesorja na univerzi, tisti čas sta imela počitnice.

  


Napoved nadaljevanja Z Darjo sva se že popolnoma prilagodili in postali pravi popotnici, doživeli sva krst, skoraj dobesedno, saj naju je dež že takoj na začetku dodobra namočil. Začetne zadrege s skupnimi prenočišči in vse kar sodi zraven, sva prav tako temeljito spoznali. Ali naju je kriza spustila iz svojega objema? V Španiji se nisem več počutila kot tujka, postala sem del tistega okolja. Med hojo sem imela veliko časa za premišljevanje, tudi o svojih problemih. Ves čas so me spreletavali spomini na otroštvo in na mladost. Lahko bi že končno napisala svoj roman, sem razmišljala, če že ne roman, pa vsaj potopis po Caminu.

Sledi opis petega dneva na poti, iz Carriona de los Condesa do Terradillosa de los Templaruis, 26,8 km. Imena zaselkov, vasic so v Španiji sestavljena iz več besed, tako sem si jih težko zapomnila. Kratke zaznamke sem si sproti zapisovala v dnevnik.


Vanja Čibej

Fotografije: Vanja Čibej in Darja Čeligoj, 2007



[1] Beseda Camino izhaja iz španskega glagola caminar, ki pomeni hoditi, iti.