5. dan: Carrion de los Condes – Terradillos de los Templarius 

Zdaj se zjutraj že rutinsko odpravljava. Najino razpoloženje je dobro, nič več nisva tako zelo utrujeni, pa tudi lakota ni več tako močna, kot je bila prvih nekaj dni. Prehitro rečeno, kajti prejšnji dan je bil 1. maj in vse trgovine so bile zaprte, tako si nisva mogli kupiti ničesar. Kot nalašč, na vsej poti ni bilo nobenega bara in še vedno je deževalo, a  tudi s tem sva se sprijaznili, dež naju ni več spravljal s tira. Hodili sva kot robota, hitro, druga za drugo in se nisva ustavljali. Le ravna pot je postajala vedno bolj dolgočasna, ni je bilo videti konca, polja že zdavnaj niso bila več zanimiva, oblačkov in ptic pa tudi nisem več videla. Le struktura poti se je spreminjala, nekaj časa sva hodili po asfaltu, a mirnih cestah, nekaj časa po potki, ki je bila speljana ob glavni cesti, večinoma pa po kolovozih, ki so bile ponekod blatne, ponekod obložene s kamni, ponekod celo tlakovane in med tlakovci kakšna izklesana školjka. Lepo! Hodili sva mimo napol podrtih hiš, zgrajenih iz blata in slame. 

Do prve kave sva morali prehoditi 17 km. Ampak, splačalo se je! Vzdušje v baru je bilo prijetno, toplo, pili sva belo kavo in jedli dišeče brioše s čokoladno in vaniljevo kremo.

  

Tako okrepčani sva pot nadaljevali do Terradillosa de los Templarius. Na najino veselje je prenehalo deževati, čeprav je bilo nebo še vedno sivo in oblačno, oblaki na njem pa težki in gosti. Narava je zopet postala čudovita, barve so bile kljub sivemu nebu močne, od zelenih polj do ognjeno rdeče, pravkar zorane zemlje, na njej pa tu pa tam osamljeno drevo. Nikjer ni bilo žive duše, sem ter tja kakšna štorklja in velike črne vrane, ki so preletavale polja in glasno krakale. 
Že ime vasice daje slutiti, da je spadala pod pristojnost Templarjev. Legenda pravi, da so zadnji vitezi templjarji tu pokopali gos, ki je nosila zlata jajca. To je bilo edino, kar sva prebrali o tej vasici.

Končno sva prispeli do hostla. Pred vhodom je bil privezan osel, ki je začel proti večeru oglašati, rigal je na vso moč, in vsi smo se smejali, saj je pri svojem početju vztrajal, postal je prava atrakcija, ob kateri smo se drug za drugim fotografirali. Osel me je spomnil na otroštvo, ko je bilo osla videti nekaj čisto običajnega. V bližini mojega doma je bila kmetijska zadruga, kamor so kmetje z osli tovorili sadje in zelenjavo. 

  

Ker sva si vasico ogledali že ob prihodu, sva ves popoldan presedeli na vrtu. Sprva sva bili nekoliko čemerni in utrujeni, želeli sva samo lenariti, po počitku pa se nama je počutje vidno izboljševalo. Na vrtu je bilo tudi veliko mladine iz različnih koncev sveta, ki so ob vinu postajali vedno glasnejši. Zvečer smo imeli skupno večerjo, in njihova dobra volja se je razširila tudi na vse ostale. Z Darjo sva prisedli k skupini štirih Francozinj in starejši, že upokojeni učiteljici iz Nemčije. Družba je bila v redu, večerja okusna, vino pa tudi.

Sobice za spanje so bile majhne, toda tu ni bilo pogradov, ampak navadne postelje. Spali sva s skupino Špank, ena izmed njih je ves popoldan prejokala in preležala v postelji. Le kaj se ji je zgodilo? Z Darjo sva bili kar zdelani, mene so najbolj boleli kolki in stopala, čutila sem vse kosti in mišice v stopalu, vse od prstov do gležnja. Vendar, končno sva dobili posteljo in spanec je bil zares krepčilen. Španka se je ponoči potolažila, ni več hlipala, sama pa sem bila vesela, ker se je moj kašelj polegel in sem končno ozdravela.

6. dan: Terradillos de los Templarius – Bercianos

Ob 7:15 sva bili že na poti do Bercianosa, preko Sahaguna, kjer se začne regija Leon. Dan se je popolnoma zjasnil in bil je prijetno sončen in topel. Sahagun, ime se mi je zdelo privlačno, nekoliko me je spominjal na orient in spraševala sem se, ali je tudi mesto privlačno. Prečkale smo zelo star most, teh je po celotni poti veliko, prav tako majhnih cerkvic, zgrajene med 11. in 12. stoletjem. Na splošno je ob poti veliko spomenikov, kamnitih križev, po stilu skoraj vse iz istega obdobja. Pot je bila še vedno ravna, le tik pred Sahagunom se je počasi vzpela. V predmestju mesta je pot speljana mimo lepe, prenovljene železniške postaje. Ko sva prišli v mesto, sva počivali, še prej pa sva se sprehodili po zelo lepi aveniji z nenavadnimi drevesi, katerih deblo je bilo srebrno sivo, ki se je zaključevalo v čašasto krošnjo močno grbastih vej, polnih svetlo zelenih brstičev. Ponekod so veje med drevesi umetno spojili. Drevesa so bila tako združena v niz, ki so jih združevale zraščene veje. Nenavadno, ponoči pa verjetno malce grozljivo! Ker naju je čas preganjal, kajti prehodili sva le tretjino dnevne poti in naju je čakalo še dobrih 20 km hoje, sva se podvizali in šli hitro skozi mestece, ne da bi si ga dobro ogledali, mimo mogočnih mestnih vrat in po velikem kamnitem mostu čez reko Cea. Pot naju je peljala mimo močvirnatega področja, kjer so bila prekrasna plitka in majhna jezerca, po katerih so se razpredale drobne rastlinice, z drobnimi lističi in belimi cvetovi. Še vedno sva hodili po ravnini, med velikimi obdelanimi polji in modernimi namakalnimi sistemi. Zemljo so gnojili z ogromnimi traktorji in jo pripravljali na setev.

  

Tu si bom malo oddahnila, ne bom več opisovala poti, ki je bila dolga 31 km, ker bi se ponavljala, kajti, upam da sem dovolj dobro opisala razsežnost in enoličnost ravnine, ki naju je že močno najedala. Do Bercianosa sva prehodili 143,5 km ravnine, slednje pa naju je vendarle navdajalo z zadovoljstvom. Več kot tretjina poti je bila za nama.

  

Med hojo sva tu pa tam hodili vštric in klepetali, ampak kot sem že omenila, največ poti sva hodili daleč narazen in popolnoma sami. Darja je običajno bila nekaj metrov pred mano in me je ob razpotjih počakala. Potem sva nadaljevali pot skupaj, dokler ni najin pogovor zamrl, ko sva se ponovno ločili. Tempo sva imeli hiter, kar sem čutila na svoji levi nogi. Mečna mišica se mi je vnela in bila je močno otečena, tudi moj stara poškodba v kolenu se je začela oglašati, ampak se je dalo potrpeti. En aspirin za preventivo, sem še vedno vsak dan popila. Dan je bil prelep in sončen in nisem ga želela pokvariti z jamranjem. Med hojo, ko tudi po dve uri nisva srečali nikogar, sva imeli veliko časa za premišljevanje. Ves čas so mi misli uhajale na dom, bližal se je rojstni dan mojega sina. Če sem si kaj očitala, tudi kasneje, je bilo to, da me na njegov rojstni dan ni bilo doma. Ne vem, kako je on čutil, ali me je kaj pogrešal, ali je bil zadovoljen, da me ni bilo, saj je lahko praznoval s prijatelji in je lahko priredil zabavo čisto sam. Kakorkoli, mučilo me je domotožje in slaba vest. Tudi sama sem se začela spraševati, tako kot Darja, ali me bo Camino napolnil z energijo, da se bom kasneje lažje spopadala s stresi. Nič ni kazalo na to, kajti hoja je postajala vedno bolj naporna in enolična in preganjali so me strahovi pred prihodnostjo. Na službo pa sem skoraj pozabila. Sodelavec, ki ni vedel, da sem na dopustu, me je sicer poklical in sedaj lahko odkrito in malce zlobno rečem, da sem mu prav s posebnim olajšanjem povedala, da mu ne morem pomagati, ker sem v Španiji in pri tem čutila že kar navdušenje. Če bi bila v Sloveniji, bi reševala problem na dopustu, ne vem koliko je bil problem kompleksen, ampak mislim, da kaj posebno ne in tokrat ga je namesto mene reševal nekdo drug.

  

Toda misli, ki so mi rojile po glavi, so bile včasih nadležne, tako da sem jih zavestno odganjala in se vedno znova vračala nanje, ker so ostajali problemi nerešeni. Upala sem, da bom lahko v miru premislila, kako naj postopam naprej, pa rešitev svojih problemov seveda nisem našla. Vedela sem, da bo ob mojem prihodu domov vse po starem, služba je bila neprizanesljiva, projekti so tekli z zamudo in predvidevala sem samo še večje pritiske, do sina pa bom spet preveč popustljiva. Ne bom več utrujala s svojimi težavami, samo malo sem želela nakazati, o čem sem takrat razmišljala. Povedati pa tudi želim, da vrtajočim mislim, ki se ti porajajo v možganih, ne moreš uiti in vsi nerešeni problemi vztrajno čakajo na rešitev, kajti nič se ne reši samo od sebe. In nenazadnje, ves čas sem bila v središču jaz, JAZ in spet jaz. Dodobra sem se tega prenajedla. Darja me je spraševala o čem premišljujem, pa sem ji na kratko povedala, tudi o tem, da si bom, takoj ko pridem iz Camina popravila zobe, banalnost, a tudi na to sem takrat pomislila. Sama pa je rekla, da premišljuje samo o tem, kako bi čim prej prišla do naslednjega cilja, kajti vedno jo je skrbelo ali bomo prišle pravočasno in ali bomo dobile posteljo. Kar se tega tiče, sem se ji popolnoma prepustila. Zaradi mene bi se med potjo večkrat ustavili in morda manj jedli. Kakorkoli že, Darja je silno rada pogledovala v vodič, neprestano računala razdalje do cilja, pa višinske razlike, ki jih morava še prehoditi in me sproti obveščala, kje smo in koliko časa imava še do konca etape. Določala je tudi postanke in čas za malico. Z veseljem sem ji vse prepustila, oddahnila sem se, ker ni več silila domov, in ker se ni več obremenjevala s tem, kaj je pričakovala in česa ni in kako je dejansko na Caminu. Ampak njena mirnost ni trajala dolgo, kmalu se je sprevrgla v pravo majceno dramo, ki se je začela zapletati, ko sva prispeli v Bercianos. Zgodile so se nama res čudne stvari, a več o tem naslednjič.