6. dan: Bercianos del Real Camino 

Dan, ko sva prispeli v Bercianos, je bil sončen in prelep in bila sem srečna, ker je kazalo, da bo dež dokončno ponehal. Pot naju je spet vodila po ravnici obdelanih polj, narava je bila čudovita, barvita, predvsem sem občudovala obsežnost polj, kajti nikoli nisem zares dojela kmetijstva v taki obsežnosti, kot sem ga videla prav tam. Kilometri in kilometri obdelane zemlje, ki sem jih običajno le mimobežno opazovala skozi avto ali avtobus, sem zdaj korak za korakom prehodila. Potrebnih je bilo ure in ure vztrajne hoje. 

Z Darjo sva bili odlično razpoloženi, pa tudi zgovorni. Pripovedovala mi je o svojem kraju Ormožu, kjer je preživela svoje otroštvo in o poljedelstvu, ki je tam močno razvito. Ko sva prispeli v Bercianos, so naju rumene puščice usmerile v še kar soliden hostel, dobili sva ključe od sobe in ko nama je receptor prijazno pokazal dvoposteljno sobo s televizijo, lastnim hladilnikom s prigrizki in pijačo ter kopalnico, sva ugotovili, da hotel ni »donativo«. Najem sobe naju bi stal 32 evrov po osebi. Moram priznati, da sva bili v skušnjavi, kajti udobje je bilo neznansko mamljivo, a potem sva se le opravičili receptorju in nadaljevali iskanje prenočišča za revne romarje. Vasica je bila majhna in kot izumrla, nikjer žive duše. Kmalu sva prišli do velike opečnate hiše, ki je bila videti, kot bi bila ometana s precej zdelanim ometom iz rdečega blata. Tri položne stopnice so vodile do temačnega vhoda, iz katerega je sijala svetloba, ki jo je metala majhna brleča svetilka. Za hip sem dobila občutek, da sem stopila v srednjeveški, mračen prostor, ki pa se je razblinil takoj, ko sem zagledala prelepo tlakovana tla iz mozaika z rdečimi rečnimi kamni, različnih barvnih nians, oblik in velikosti, ki je spominjal na cvetove in liste. Oskrbnik hiše, ne bom je imenovala hostel, kajti občutek sem dobila, da sem vstopila v privatno hišo, je bil Roger, priseljenec iz Nizozemske, je bil trdovratno zgovoren. Ko naju je popisal v knjigo gostov, nama je v nemščini zdrdral pravila hiše, potem pa si je vzel veliko časa za svojo pripoved. Z ženo vodita »refuggio donativo« in v navadi je, da njegova žena pripravi skupno večerjo, in ji pri tem pomagajo vsi romarji. Po večerji, pa ima Roger mašo, bolj pridigo kot mašo, v nekem posebnem prostoru, na koncu pa je pristavil, da ni duhovnik in da naju v ničesar ne sili, saj vse temelji na prostovoljstvu. Če bomo z njihovo storitvijo zadovoljni, pustimo zjutraj, preden odrinemo nekaj evrov v skrinjici pri vhodu. Videla sem, kako je bil Darjin obraz, sama sem komaj kaj razumela nemščino, vedno bolj zgrožen. Nekaj ni bilo v redu. Neki romar, ki je prispel za nama, je tudi poslušal in mi je v angleščini povedal v nekaj stavkih, kar je Roger dobrih petnajst minut govoril Darji. Pri oskrbniku nisem začutila prave pristnosti in odkritosti, spominjal me je na verskega skrajneža in vse kar je samo od daleč zadišalo po sektaštvu, me je odvračalo in odbijalo. Najbrž mu delam krivico, toda njegova zgovornost je delovala vsiljivo in nasilno. Kasneje naju je pospremil v skupno, grobo obdelano podstrešno spalnico s pogradi, ki me je spominjala na velika kmečka podstrešja, le kopalnica s tuši je bila še kar lična. Roger se je ves čas držal Darje, kot nekakšen klop, mene kot bi ne bilo, česar pa sem bila vesela. Končno naju je pustil pri miru, ko sva mu nekoliko bolj odločno povedali, da sva utrujeni in si želiva malo miru. Odhajajoč ni pozabil dodati, da morava paziti na čistočo in nekaj v njegovem nasmehu se mi ni zdelo pristno. Potem sva se oprhali, oprali cunje in jo popihali iz hiše.

  

  

»Ta tip, ta Roger, mi gre na živce. Le kaj si misli! Ne bom kuhala večerje skupaj z ostalimi romarji! Nisem jaz za take štose! In k maši tudi ne grem! Si misliš? Si videla, kako mi je zapretil s prstom? Predlagal mi je, da ostanem več dni tu, kolikor se mi zahoče,« je Darja zgroženo pripovedovala in bila videti močno razburjena.

»Tudi mene ne mika skupno kuhanje, a k maši bi šla, me zanima, kaj bo govoril, in … tudi meni tip ni všeč, ampak eno noč bova pač potrpeli,« sem ji pritrjevala, medtem ko je vznemirjeno razlagala, kaj vse ji je natrosil. Poskušala sem z njo malo pošaliti, a sem kmalu odnehala, kajti njej tisti dan ni bilo do šale.

Vasica je majhna, takoj sva jo prehodili, v »hišo strahov« kot sva jo poimenovali, se nisva še hoteli vrniti, zato sva zavili v bližnjo gostilno, v kateri sva bili edini ženski. Prisedli sva za pult, domačini so igrali domine, glasno klepetali, gostilničar pa se ni pustil motiti pri gledanju televizije. Vse gostilne po vaseh so bile skromno opremljene, vendar vse z velikim plazma televizorjem, nekateri tudi z dvema. Pri nas so bili v tistem času taki televizorji bolj redki in dragi. Gostilničar je torej v miru pogledal oddajo do konca, vmes grizljal arašide in se ni menil za naju. Toda, ker sva vztrajno čakali, mu mahali in ga klicali, je le prišel do naju, čeprav zelo počasi in lenobno in nama potem presenetljivo hitro, toda flegmatično in brezizrazno postregel s čajem, da sva se le začudeno spogledovali in si nisva znali razložiti, kaj neki se dogaja. Domačini se tudi niso pustili motiti, na mizah so imeli razmetane črne domine in ves čas so igrali. Vse se je zdelo, kot bi bile v kadru Fellinijevega filma.

  
 
Kakorkoli že, morali sva se vrniti v hostel, večerjo so najbrž že skuhali, nisem sicer vedela, kako se bova izgovorili, potem pa, ko sva vstopili v prostorno jedilnico, se nama opravičiti sploh ni bilo treba, kajti tam je mrgolelo romarjev, ki so hiteli pripravljati mize in nihče se ni zmenil za naju. Hitro sva jima priskočili na pomoč in uspelo mi je prinesti vsaj nekaj kozarcev na mizo, Darja pa se je spet nekam izgubila. Vmes smo se fotografirali, uspelo mi je fotografirati tudi kuhinjo, kjer je že čakal poln lonec enolončnice. Posedli smo okoli mize in nekako so naju z Darjo uspeli ločiti. Najprej so nam postregli s solato in jajci, ki smo si jih med sabo verižno podajali. Vsi so bili dobre volje, ob meni je sedel Španec približno mojih let, s katerim sem kramljala, jaz v italijanščini, on v španščini in nekako sva se le razumela. Med obrokom je imel oskrbnik nagovor, potem smo se morali predstaviti in povedati, od kod smo. Ko sem prišla na vrsto, sem povedala, da sem iz Slovenije. Takrat so vsi glasno vzkliknili »bravo Eslovenia« in zaploskali. Reakcija me je presenetila, celo prestrašila, le čemu so samo meni zaploskali? Ker še niso videli Slovenke? So čutili, da nisem dovolj povezana s tem okoljem? Darja pa jo je popihala še preden bi se morala predstaviti. Ko se je vrnila, smo že jedli mineštro, zaskrbljeno sem jo opazovala, ko je brskala po krožniku in komaj spravila kakšen grižljaj vase. Oskrbnik pa ji kot nadležna muha, ni in ni dal miru. Prišel je k njej in jo trepljal po ramenih ter ji ves čas nekaj govoril, ko je naenkrat vstala in odšla. Mislila sem, da je odšla na stranišče, sama sem mineštro pojedla, še malo poklepetala s sosedom, potem pa me je zaskrbelo za prijateljico, da sem jo odšla iskat. Takoj za mano je prišel gospod oskrbnik, res je bil že tečen, in me spraševal, kaj je narobe s prijateljico. Odvrnila sem mu, da se slabo počuti in je verjetno šla počivat. Takoj nama je ponudi gostoljubje in nama bil pripravljen odstopiti posebno bolniško sobo, kamor se lahko zatečejo vsi bolni romarji. Ja, seveda, kako da ne! Nekako mi je uspelo, da sem se ga otresla, najbrž bolj zaradi tega, ker se je bližala ura njegove pridige. Skrbelo me je za Darjo, ker je ni bilo ne v spalnici, ne kjerkoli v hiši. Našla sem jo nedaleč stran od hostla. Vsa strta in objokana je sedela na nekem zidku. Prisedla sem k njej in nisem vedela, kako bi jo potolažila, nobenih pametnih besed si nisem domislila, zato sem pobrskala po torbici, našla čokolado in ji jo ponudila. Ne mara je preveč, to sem že omenila, ampak jo je tokrat počasi grizljala. Na moje vprašanje kaj se dogaja z njo, je izbruhnila, da ji tu ni všeč, da jo Roger neprestano nadleguje in ji pridiga, ko pa jo je še potrepljal po ramenih, ji je bilo vsega preveč. Ni prenesla dotikov, ni prenesla, da bi morala nekaj pojesti, kar ji ni dobro in najraje bi odšla kar domov, ker ji je dovolj hoje, Camina in Rogerja. Potem me je pogledala. Iz oči sem ji prebrala žalost, pomešano z nemirom in skrbjo, po licih so ji tekle debele solze in zazdelo se mi je, da imam pred sabo majhnega otroka, ki ga ne znam potolažiti. Ponudila sem ji svež papirnat robec in jo zaskrbljeno opazovala. Presenetila me je njena vznemirjenost, res je zelo čustvena, ampak svoje nestrinjanje z nečim je običajno izražala na drugačen način, neposredno in odločno. Včasih me je ta njena iskrenost motila, ker je bila velikokrat boleča. Skratka, da zaključim - svoje prijateljice nisem več prepoznala. Nisem želela ugibati, kaj se dogaja z njo, niti zdaj ne bom, navedla sem samo nova dejstva, ki sem jih pri njej opažala. Tisti dan sem mrzlično premišljevala, kako bi jo spravila v boljšo voljo, in kako bi odpravila to drobno zmešnjavo. Počasi se je potolažila, resda je bila njena umirjenost bolj na krhkih temeljih, toda vsaj nasmehnila se mi je. Potem sem opazila, da sediva nasproti zapuščene hiše s številko 13. Spet številka 13! Vas je bila videti kot v kakšni filmski srhljivki. Večerilo se je, sonce je že zdavnaj zašlo, pročelja hiš in dreves so metala ostre in temne sence. Za hišo številka 13, je bila, nekoliko bolj levo, še ena, večja in razpadajoča, zgrajena iz blata. V bistvu je imela samo še na pol podrte nosilne zidove in iz nje so štrlela zoglenela drevesa z ožganimi vejami. Na dvorišču sta se sprehajala dva potepuška psa, tu pa tam se je zaslišal krik vran in mrak se je začel naglo gostiti v popolno temo. Skoraj polna luna (prejšnji dan je bila polna!), obdana v rahle meglice je žarela na nebu, tik nad ožganimi vejami in pred nama se je razprl fantastičen kader, ki bi ga bil vesel vsak režiser trilerjev. Koža se nama je začela ježiti, zaskrbeli so naju psi, ki so se potepali okoli, potem pa sva se iz strahu zasmejali in se podvizali v gostilno, kjer sva bili že popoldan. Gostilničar naju je prepoznal, tokrat je bil bolj ustrežljiv. Da bi odvrnila Darjo od slabih misli, sem jo poskusila preusmeriti nase, no verjetno tudi zaradi srhljivosti večera, ki me je spomnila na moje nočne more. Po spominu, čim bolj verodostojno, sem ji pripovedovala o svojih sanjah, ki sem jih zaporedno sanjala od lanskega poletja do konca leta, ko so nenadoma ponehale. Želela sem, da bi jih Darja interpretirala, a pri tem ni bila preveč uspešna. V mislih je bila drugje in le na pol zbrana pri poslušanju.

  

  

Očitno so nama razpadajoče hiše, zamolkli laježi psov, krakanje vran, polna luna in črno, razpadlo drevo, dodobra razburkali domišljijo, kajti tudi kasneje je vse peljalo v to smer.

V »refuggio donativo« sva se vrnili po maši in vsi so se že odpravljali spat. Mislili sva, da sva pobegnili Rogerju, a naju je spet našel in Darji ponudil pogovor. Seveda je odklonila, vendar se ji ni pustil zmesti. Povedal ji je, da ni edina, ki preživlja krizo na Caminu in da se verjetno sprašuje po kaj je sploh prišla, toda odgovor bo našla kasneje doma. Svetoval ji je, naj ga že enkrat neha iskati zdaj.

 

Samo še zobe sva si umili in se odpravili spat. Hiša, čeprav prostorna, nama ni zbujala zaupanja. Spali sva na nič kaj trdnih pogradih. Dolgo nisem mogla zaspati. Španke so bile zelo glasne, na vso moč so se krohotale in hodile trdo, zdaj sem, zdaj tja, da so se tla pod pogradi tresla. Trde stopinje Španke so me spomnile na mamo, ki mi je, teden prej, preden je umrla in sem jo obiskala v bolnici, rekla, da me vedno spozna po mojih rahlih korakih. Spomin na mamo me je spravil v žalost, da sem zajokala tudi sama. Že dolgo nisem tako jokala. Vso noč sem se nato prebujala in poslušala škripajoče stopinje romarjev, ki so hodili na stranišče in bilo je grozljivo. Skozi okno je sijala velika luna in razkrivala pajčevino med tramovi spalnice. Proti jutru me je tlačila mora. Sanjala sem, da živim v srednjem veku. Bili smo na nekem trgu, kjer je gorela grmada, zraven nje je stal lep mladenič, ki je bil obsojen kraje. Čakal ga je sežig na grmadi, meni pa se je zasmilil. Zavzela sem se zanj, saj nisem mogla verjeti, da bi tako mil in lep mladenič bil sposoben ropati, ali celo moriti. Komaj mi je uspelo prepričati oblast, bila sem hči vplivnega meščana, da so ga spustili. Ponudila sem mu prenočišče na svojem domu, kjer sem živela sama s svojim očetom, naenkrat pa se je mladenič začel spreminjati v grdega starca. Obraz se mu je zgubal, poteze obraza so se mu hitro spreminjale, naenkrat je njegov obraz počrnel, kot bi bil ožgan od požara, nenehno se je glasno in ostudno režal ter pri tem kazal svoje črne in polomljene zobe, ki so se kar naprej drobili, ko je škrtal z njimi in spuščal nerazumljive glasove. Postajal je vedno bolj gnusen in grozljiv in ko se me je hotel dotakniti, sem se v grozi prebudila. Takoj zatem sem se spet prestrašila, ker sem videla neko veliko belo, skoraj prosojno postavo ob svojem pogradu, ki se je sklanjala k meni. Prosojno telo sem videla le za hip ali dva, potem je izginilo. Pomislila sem, da sem si postavo le izmislila še pod vplivom sanj in si trdno zabičala, da sem videla le sence sosednjega pograda. Ali res? Nisem več vedela, kaj je resničnost in kaj ni.

---

Napoved nadaljevanja Sledi nadaljevanje opisa 7. dneva hoje. Zjutraj, ko sem se umila in sedela za mizo na zajtrku, pripravljena na naslednjo etapo, sem mislila, da sva zaključili z nenavadnimi dogodki, pa sem se motila. Več v naslednjem sestavku.

---

Vanja Čibej

Fotografije: Vanja Čibej in Darja Čeligoj, 2007