MENU‎ > ‎Popotniški kotiček‎ > ‎Objave - Camino‎ > ‎

Camino, 9. del, avtor: Vanja Čibej, junij 2015

objavljeno: 28. maj 2015 23:23 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 30. apr. 2016 04:54 ]
Francoska pot – Camino de Santiago, 9. del  


Zamenjani čevlji 



7. dan: Bercianos del Real Camino – Mansila de la Mulas 

Vstali sva zelo zgodaj zjutraj, mene so prebudile grozljive sanje, Darja je bila videti, kot bi jo povozil vlak, obe sva imeli otekle oči in globoke črne podočnjake. Tisto jutro sem si želela tudi jaz domov. Pohiteli sva, se na hitro umili in vse zložili v nahrbtnik, čakal naju je le še zajtrk, Darja je rekla, da si bo prej obula čevlje, meni pa se ni dalo prerivati med romarji in sem šla takoj v jedilnico. 

Kar naenkrat sem zagledala Darjo, kako je razburjeno dvigovala prte in zgroženo pogledovala pod mizo. Naenkrat se je ustavila pri neki Španki, s prstom je kazala nekam pod mizo in vpila: »My shoes, my shoes! These are my shoes!« Španka jo je le zaprepadeno in prestrašeno gledala in nikomur ni bilo jasno, kaj se dogaja. Končno smo uvideli, da ima gospa obute njene pohodne čevlje, ki je prav tako zaprepadeno ugotovila, da si jih je pomotoma obula. Neprestano se je opravičevala in razlagala, da so njeni čevlji enako kvalitetni kot njeni, Darja pa je bila vedno bolj besna, še bolj, ko je kasneje ugotovila, da ima Španka manjšo številko noge, pa tudi čevlji so bili nizki, drugačne barve, kajti zdelo se ji je skoraj nemogoče, da bi jih nehote zamenjala. Po drugi strani sva se čudili, ker si je potem še privoščila zajtrk, kajti če bi jih vzela namenoma, potem bi se menda morala podvizati in takoj oditi. Ampak, vse dobro, dokler se vse konča dobro, spustili sva nekaj evrov v skrinjico in hitro zapustili hišo strahov, ne da bi se pri tem ozrli. Kot bi se bali, da naju bo hiša zasledovala, ali morda celo oskrbnik. Darja pa se tisti dan ni mogla potolažiti. Ko sva nadaljevali pot do Mansile, je večkrat kar na lepem vzkliknila: »Si misliš? Kaj bi bilo, če bi ostala brez čevljev? Kako bi si obula njene superge, ko so bile za številko manjše? In povrhu vsega še popolnoma prepotene!« 



Med potjo sem ji pripovedovala o svojih nočnih morah, ona pa o svojih, kajti vso noč jo je preganjal Roger, ki jo je hotel trepljati po ramenih. Toda, gospod je vendarle dobro vplival nanjo, ko ji je malce vsiljivo, to je že res, rekel, da ni edina, ki preživlja tako krizo na Caminu in se sprašuje, po kaj je sploh prišla. Preroško ji je rekel, da bo odgovor dobila kasneje, doma in naj ga že enkrat neha iskati tukaj in zdaj. Oskrbnika ni in ni mogla odmisliti.

Odrinili sva že ob svitu. Še vedno sva hodili med polji, sonce, ki je pravkar vzšlo in sveža rožnata barva na nebu so se lepo dopolnjevali z rdečo barvo zorane zemlje. Lepota narave naju je vedno znova osupnila, med potjo sva opazovali robove poti, ki so bili obraščeni s cvetočimi travnatimi cveticami, hodili sva mimo glavne ceste, mimo kamnitih križev z razpeli, mimo železniške proge in seveda, mimo neskončnih polj. Kmetje so z velikimi traktorji in kombajni obdelovali zemljo in pridelek. Na tem področju je kmetijstvo res dobro razvito. Med potjo sva hodili mimo starih hiš, zasutih z zemljo, kjer je bil videti le vhod v hišo in nekakšne dimnike ali zračnike, ki so štrleli izpod umetno nasutega grička, v katerega je bila zasuta hiša. Nekatere hiše so imele tudi okna. Ustavili sva se v vaški trgovini, ki se je takrat ravno odprla. Prijazna trgovka nama je postregla, potem pa kar z roko segla v veliko posodo z olivami. Polno pest oliv nama je ponudila kar tako, v dlani in seveda sva jih poskusili. Če bi nama doma nekdo tako ponujal olive, bi jih ne jedli, a tu pač sva. Popolnoma sva se prilagodili okolju. Te vaške trgovinice so res nekaj posebnega in spominjajo na trgovine iz mojega otroštva, nabito polne, kjer si lahko kupil vse, od šivanke pa do kruha in kmečkega orodja. Za pultom se v takih trgovinah šibijo police, na katerih je zloženo vse, kar trgovina premore. V nekem naselju sva naleteli na zaprto trgovino, ne spominjam se imena vasice, z listkom na vratih, kjer je pisalo, naj kar pozvonimo in ko sva pozvonili, je skozi okno nad trgovino pokukala gospa, oblečena še v spalni srajci in nama zaklicala, naj jo počakava, ker bo že čez kako minuto prišla. Res je ni bilo potrebno dolgo čakati.



No, do Mansile sva prehodili 27 km. Tam sva se izgubili, sledili sva puščicam, ki je kazala pot naslednje etape, in zgrešili odcep za hostel. Zagotovo sva prehodili kakšen kilometer več, kot bi bilo treba, preden sva ga našli. Ob vhodu je na steni visel velik zemljevid sveta, ves preboden z nešteto bucikami in tudi sami sva jo zapičili na prostor, ki je označeval Izolo. V hostlu smo se prepoznavali z drugimi pohodniki, s katerimi smo se že srečali, ali skupaj prespali v hostlu, vedno pa se najde še kakšen nov. Američana in njegovo prijateljico sva srečali prvi dan v Hornillasu, naslednjič pa šele tu. Veselo smo se pozdravili in odšli skupaj na večerjo. Povedala sta, da se on vrača domov zaradi službe, njej pa se bo pridružila prijateljica, ki prihaja iz Amerike. Kasneje, ne Američanke, ne njene prijateljice, nisva več videli.

  

  

Najbolj všeč so mi bili mladi ljudje. Ko sem jih opazovala, sem jim najbrž (le za kratek čas) majčkeno zavidala njihovo mladost, energijo in brezskrbnost, ki so jo kar izžarevali, kot bi jim cel svet ležal na dlani, točno tak občutek so mi dajali.

Popoldne smo preživeli v atriju in se nastavljali pomladnemu soncu. Opazovala sem skupino petih Špank, ki so nas strašile v Bercianosu in spet so bile zelo glasne. Hočeš nočeš, so nujno pritegovale poglede bolj zadržanih romarjev. Izvajale so pravcate kirurške posege na svojih stopalih. O tem sem brala že doma, zdaj pa sem prebadanje žuljev videla v živo. Vse so imele hudo velike žulje, po prstih in petah. Druga drugi so jih predirale z iglami in skoznje speljevale niti, ki so jih pustile prosto viseti, da je lahko po njih odtekala tekočina, ki se jim nabirala pod mehurji. Vendar jih okoliščina ni spravila v slabo voljo, smejale so se, se norčevale in uživale, kot se sicer spodobi za temperamentne ženske.

Za večerjo sva si skuhali torteline s smetano in sirom. Ko sva kuhali, se je okoli loncev in naju kakor mačka okoli vrele kaše, smukal mladi Japonec, dokler se ni opogumil in vprašal, kaj kuhava. Razložili sva mu, kaj so sploh tortelini, nato pa sva njemu in še mlademu Angležu ponudili večerjo. Bila sta navdušena, najbrž sta pogrešala mamino kuhinjo, ves čas sta hvalila, kako dobre torteline sva skuhali. »Good, pasta italiana, good tortelini!«, sta dvigovala palec visoko v zrak, potem sta pomila posodo. Krasno!

Tu sva potem še zadnjič videli Francozinjo, ki je ves čas hodila sama. Povedala nama je, da je bila trgovska potnica pri nekem kozmetičnem podjetju, da se je naveličala tega dela, dala je odpoved in se odpravila na Camino, na razmislek, kaj bo sploh počela v življenju. Na vprašanje, ali je že našla odgovor, se je nasmejala in odkimala.

Res je vse tako kot sva brali na internetu. Ljudje pridejo na Camino z različnimi nameni, vsem pa je bilo nekaj skupnega, vsi smo si želeli spremembe v življenju in vsi smo bili nagnjeni, vsaj do neke mere, k avanturizmu.

  

8. dan: Mansila de la Mulas – Leon

Zjutraj sva imeli z Darjo kratek stik. Prejšnji večer sem sama pohajkovala po Mansili, ker je Darja odšla zgodaj spat. Mestece je bilo prijetno in večer je bil pomladansko topel. Kakor so bile ulice v popoldanskem času kot izumrle, tako je bilo zvečer živahneje in vse polno ljudi. Od nekdaj rada opazujem ljudi in poskušam uganiti njihov značaj in osebnost (grda navada!) in tudi takrat je tako bilo, časa sem imela veliko in zanimivih ljudi je bilo na pretek. Že ob večerji sva se z Darjo dogovorili, da zjutraj vstaneva ob 6. uri. Prvič sem spala vso noč, ne da bi se zbudila in ko sem slišala budilko, sem Darjo moledujoče prosila, da bi še za pol ure zadremala, tako prijetno sem se po dolgem času počutila, predvsem pa sem bila še vedno zaspana in utrujena. Darja mi je nataknjeno odgovorila s povišanim in razdraženim glasom, da se zvečer nisva tako zmenili. V trenutku sem bila budna in presenečena, pa sem ji rekla, da je nisem dobro razumela, upajoč, da bo omehčala svoj glas. Še enkrat je trdo ponovila svoj stavek, za nianso še bolj odločno, vsaj jaz sem takrat tako sprejela. Zdaj sem bila že jezna, vstala sem, nekaj zamrmrala, ker nisem vedela, kaj bi ji odgovorila in se molče, kar najbolj hitro odpravila. Vso pot do Leona sva komaj spregovorili kakšno besedo. Med potjo sem razmišljala, kaj naj naredim. Počasi mi je začelo vse skupaj presedati, zdelo se mi je, da vseh osem dni poslušam, kako bi rada šla domov, poleg tega se je njej vedno mudilo – do refuggia, na večerjo in na pograde. Resda sva imeli veliko deževnih dni, a nekaj tudi zelo lepih in toplih. Meni pa se ni nikamor mudilo, rada sem se kje ustavila, si ogledovala pokrajino in rada sem obiskala kakšno cerkev ali muzej. Zdelo se mi je, kot bi Darja ves čas bežala pred menoj, še najbolj pred samo seboj, toda tega občutja ni znala ali pa ne želela povedati. Skratka, ja, od tistega jutra dalje, me je minilo potrpljenje in bila sem globoko užaljena zaradi njene jutranje »grobosti«.

  

Zadnjo etapo do Leona sva brez besed hodili mimo polj, med katerimi je bil speljan ogromen betonski namakalni sistem. Pot je bila največkrat speljana vzporedno, ob glavni, toda neprometni cesti. Darja je hitela naprej, jasno je kazala, da je tokrat jezna name, niti me ne čakala na razpotjih. Nekajkrat se mi je zdelo, da sva se zgrešili. Narobe je bilo to, ker sva prihajali v Leon, veliko mesto z veliko hostli in vprašanje je, ali bi se napotili v istega, sicer me ne bi preveč skrbelo. Potem pa sem jo le zagledala na železnem mostu, speljanem čez avtocesto, kako se mi nekoliko v zadregi smeji. Tudi jaz sem se ji nasmehnila. Bili sva že v predmestju Leona. Takoj za mano naju je dohitela skupina mladine, ki sva jo nazadnje videli v Terradillosu de los Templ., kjer so priredili zabavo z vinom. Prej se niso poznali med seboj, od tam dalje so hodili v skupini in očitno je bilo, da so se dodobra spoznali, vsi so bili nasmejani in ves čas so se med seboj živahno pogovarjali. Takoj sva jih vprašali, kje nameravajo prenočiti in povedali so, da bodo prenočili v samostanu Santa Maria de Carbajal, ki ga vodijo nune. Spati v ženskem samostanu je samo še ena zanimiva izkušnja!, sem si mislila. Po kratkem posvetu smo se skupaj odpravili do samostana.



Prehodili sva 18,6 km in prišli v Leon že ob 12. uri, kjer smo se namestili v velikem samostanu s prostornimi sobami in še večjim atrijem. Sobe so bile ločene, posebej za ženske in posebej za moške, tudi zakonski pari so se morali za tisto noč ločiti (po mojem so se nekateri tega razveselili). Zanimivo, zelo zanimivo in tega sem se močno veselila, predvsem, da bom vsaj eno noč prespala brez moškega smrčanja. Včasih niti ušesni zatiči niso bili dovolj, kajti največkrat sta mi vso noč padala iz ušes, ker sem se po postelji ves čas nemirno obračala.

Do zdaj sva prehodili natanko 189 km.



Napoved nadaljevanja  V nadaljevanju bom opisala dogodke v Leonu, kje sva s prijateljico prespali v samostanu Santa Maria de Carbajal. Tu se je prvi del najine poti zaključil. Prehodili sva približno polovico načrtovane poti. Do Santiaga je od tu dalje še 328 km, odločno preveč, kajti časa nama je začelo primanjkovati, zato sva nekaj etap preskočili in se odpeljali z avtobusom do Villafrance (Ponferada). Žal sva preskočili znani Cruz de Fierro, križ, kjer romarji odvržejo kakšen predmet, ki so ga do tega mesta nosili od doma, in ki simbolizira nekaj, česar bi se radi znebili. 



Vanja Čibej

Fotografije: Vanja Čibej in Darja Čeligoj, 2007