MENU‎ > ‎Popotniški kotiček‎ > ‎Objave - Camino‎ > ‎

Camino 2. del, avtor: Vanja Čibej, oktober 2014

objavljeno: 19. okt. 2014 12:18 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 30. apr. 2016 05:14 ]
Francoska pot – Camino de Santiago, 2.del 


Priprave na Camino so dober začetek in svojevrsten užitek. Ideja, da bi s prijateljico prehodila Camino je bila izrečena tisti večer, v petek, odločitev pa nekaj dni kasneje. Privoščila sem si noč brez spanja in branje potopisa Naceta Novaka. Takoj sem ugotovila, da nimam dovolj fizične kondicije in da se bom morala lotiti priprav zelo sistematično. Začela sem s polurnimi sprehodi po Izoli, med vikendom pa sva si z Darjo izbirali daljše poti po Šavrinskem gričevju. Omislila sem si beležnico, kjer sem beležila datume, opise poti, kilometre in čas, ki sem ga porabila za hojo. Priprave so se začele sredi februarja in trajale do konca aprila. V tem času sem prehodila »mali Camino«, okoli 370 km, po zaledju naše obale, ki je, mimogrede, čudovito in kjer sem odkrila prelepe pohodne in kolesarske poti. Narava se je v tistem času prebujala iz zimskega spanja, iz tedna v teden je postajalo topleje in lahko sem opazovala rast prvih pomladnih cvetic in prvo brstenje dreves. 


"Mali kamino" po Izoli 

Ne morem mimo tega, da ne bi vsaj malo opisala tudi Izolo. Kot veliko Izolanov, sem tudi sama zaljubljena v to majhno, v preteklosti bogato ribiško mesto, ležečo na polotoku, zgrajeno v ozke gručaste hišice, s prelepim Svetilnikom in parkom na njenem skrajnem rtu, ki poleti postane priljubljena plaža domačinov in turistov. Mestece med Koprom in Piranom, ki je pravi obmorski biser, sem takrat, po mnogih letih, ponovno začela odkrivati. Med tednom sem običajno hodila po starem mestnem jedru, prebredla vse ozke ulice, opazovala pročelja strnjenih hiš in včasih zašla v kakšno slepo ulico, zasebno dvorišče ali manjši zaprti trg. 

 Običajno sem s sprehodom pričela v Livadah, naselju, kjer je bila v mojem otroštvu res livada, redko poseljena z manjšimi hišami obdane z vrtovi in veliki nasadi jagod. V 80. letih prejšnjega stoletja, pa so rahlo vzpenjajočo ravnico pozidali v delavsko naselje nizkih stolpičev, zgrajenih s kar se da najmanjšimi stroški. Nekateri bloki so celo brez fasade, barva na betonskih stenah se lušči in stolpiči se brez sramu razgaljajo pred občani, ki so se v tistem času, pred tridesetimi leti z veseljem in množično preseljevali iz starega mestnega jedra. Zanje so bloki predstavljali sončna, komfortna stanovanja, imela so sobe obložene s parketom, kopalnico, centralno ogrevanje na plin , v eni sami etaži, kar je bilo pravo malo razkošje in udobje v primerjavi z življenjem v ozkih, kamnitih hišah v starem mestnem jedru, s strmimi, slabo ohranjenimi lesenimi stopnicami, s slabo urejenimi kopalnicami, z lesenimi, škripajočimi podovi, s strehami, ki so puščale in z razpadajočimi fasadami z vonjem po vlagi in starem. 

Danes je slika skorajda obratna. Večina starih hiš v mestnem jedru je prenovljenih, veliko jih ima nove, svetle fasade, komunalni priključki so urejeni in ulice prenovljene. O vsem tem sem premišljevala, medtem, ko sem se sama sprehajala po Izoli. Hodila sem v večernih urah, ko so bile ulice skoraj izumrle, in sem se lahko popolnoma posvetila hitri hoji, spremljanju lastnega napredka, pogledovanju na uro, računanju porabe kalorij, številu korakov in povprečne hitrosti hoje. Med večerno hojo sem pogledovala v razsvetljena okna in premišljevala, kaj neki ljudje počnejo ob tej uri. Zamišljala sem si, kako otroci že spijo, ženske v glavnem likajo in pripravljajo kosilo za naslednji dan, možje pa, če ravno niso kje s prijatelji v gostilni, pa sedijo ob televiziji in robantijo čez državo, davki in slabimi plačami. Včasih sem se zaradi opustelih ulic, še posebej, ko je bilo vreme deževno, počutila osamljeno. Veliko raje sem imela močno burjo, ki se je, po kratkem zatišju, zaganjala in suvala s silo, da me je spodneslo celo za kakšen meter tja, kamor nisem nameravala. Imela sem občutek, da burja odnaša tudi del mojih skrbi. Dobro oblečena, v bundo, kapo, rokavice in šal, me ni skoraj nikoli zeblo, samo ustaviti se nisem smela. Hitra hoja me je reševala pred neprijetnimi občutki mraza in pred depresivnimi mislimi. Ko sem se naveličala raziskovanja ulic, sem hodila v velikem krogu: iz Livad, skozi center, mimo izolske ladjedelnice, po klancu mimo tovarne Delamaris in se spustila do obale. Ob burji sem opazovala peneče valove, ki so se zaganjali v prodnato in skalnato obalo, kamor se je voda razpršila v drobne kapljice, ki so se vrtinčile v zraku in jih željno vdihovala. Nadaljevala sem pot mimo Svetilnika, pravijo da z izrazito pozitivno energijo. Letos poleti sem tam pozorno spremljala dogajanje in resnično opazila, da je tam več ljudi kot drugod. Včasih se na rtu nismo kopali, morda zaradi ježkov, ki jih zdaj ni več, ali pa, ker smo se otroci raje zadrževali ob pomolu, kjer smo lahko skakali v morje.
 Pot sem nadaljevala do mandrača, včasih sem zavila na valobran, kjer so bile privezane velike ribiške barke, s katerih otroci poleti skačejo. Ta navada se je ohranila tudi danes. Poleti se tam zbirajo fantje, ki sem jim uspe izmuzniti izpod nadzora staršev, kjer skačejo vse dokler jih redarji ali ribiči ne razženejo. Na valobranu so razpete ribiške mreže, ki ob sušenju sproščajo vonj po ribah in slanem morju. Nato pa sem se napotila po Sončnem obrežju, mimo praznih slaščičarn in gostiln, mimo velikega parkirišča, kjer je bilo včasih nogometno igrišče, mimo šole za gostince, do kovinskega mostu. Most je bil zgrajen kot začasen in se je rahlo premikal in votlo odmeval pod koraki. Speljan je bil čez ozek morski kanal, ki vodi do majhne ladjedelnice in zapuščenega obrata tovarne Delamaris. Pot nato vodi mimo marine, kjer se jadrnice usklajeno gibljejo z vodnimi tokovi in povzročajo žvenketanje visokih jamborov, podobnih zvokov, kot jih imajo vzhodnjaški zvončki, ki pozvanjajo k aktivnemu življenju. Včasih je bil tu majhen, naravni zaliv Arigoni, z blatno mivko, potem pa so ga izsušili. Tu je bila tovarna Argo, kjer so predelovali ribe, tudi kavo so tukaj pražili. Vonj po praženi kavi je bil včasih prav tako sinonim za Izolo. Tovarna, njena mogočna zgradba, je bila včasih ponos Izole. Imela je tipično streho, žagaste oblike, kot jo še danes rišejo otroci. Danes je od tovarne ostala le lepa, polkrožna zgradba, kjer je bil glavni vhod v tovarno, nekaj zidovja in visok dimnik. Veliko polemik je bilo v našem malem mestu na temo tovarniškega dimnika. Nekateri so predlagali, da ga porušijo, nekateri pa so bili njegovi vneti privrženci. Sama se nagibam k zadnjim. Dimnik je namreč prekrasen. Pravijo, da je prava ekološka bomba zaradi saj, ki se v njem nahajajo, a s primerno sanacijo bi se lahko temu izognili. Izola brez tega dimnika, vsaj zame, ne bi bila več Izola. Spominjam pa se, kako se je mama jezila, ko je morala ponovno oprati perilo, saj je bilo velikokrat polno saj. Občasno se je dimnik čudno obnašal in spuščal črn sneg na Izolo.



Ob morju je sedaj namesto naravne obale, speljana pešpot, ki pelje mimo turističnih kompleksov, mimo plaže Delfin, mimo majhnih, toda prelepih vil, tik ob morju, do starega rimskega naselja Halietum, kjer so danes vidni temelji rimske hiše z mozaikom. 

Tlakovana, rdeče opečnata pešpot pripelje do Simonovega zaliva. Podnevi, zlasti pozimi, ko je morje mirno in kristalno čisto, se vidi star, potopljeni rimski pomol, kjer smo se kot otroci potapljali na dah, iskali zaklade med velikimi kamni večkrat prelomljenega pomola. Včasih smo tam, ob oseki, vadili ploske skoke na glavo. Simonov zaliv je tretja in največja plaža v Izoli, z velikim travnikom, peskovnikom in zelo lepim gozdičkom akacij na terasastem pobočju, ki poleti ponuja prijetno senco. Tu se je moja pot nekako zaključila. Lahko bi šla še naprej po potki do naslednje plaže pod Belveder, za njenim rtom pa do najlepše, naravne plaže, s previsnimi flišnimi stenami, mimo Belih skal, do Mesečevega zaliva, ki se nahaja že pod Strunjanskim križem, vendar sem se od tu vračala domov po zelo kratkem klancu, nato mimo teniških igrišč, hotela Halietum, ter po pinijevem drevoredu do doma. Sprehod je običajno trajal dobro poldrugo uro. 

Telesni in mentalni trening pred Caminom 

Med vikendi sem hodila na daljše pohode po obalnem zaledju. Na tem mestu bom prenehala pisati o hoji tu, doma, kajti potem to ne bi bil več potopis o Caminu v Španiji, temveč potopis po Slovenski obali. Zaenkrat samo omenim zanimivo pot - Skozi vinograde, oljčnike, in sadovnjake ter pot po Parenzani, ki ji pravimo tudi Pot zdravja in prijateljstva. Te poti so vsekakor zelo zanimive, kajti ponujajo prelep panoramski pogled na morje, mesteca, vasice in oddaljene Alpe in Dolomite, s prelepo istrsko floro in favno. Zanimivo je bilo opazovati morje, katerega barva se spreminja pod vplivom vetra, dežja, valov in seveda sonca. Jugo ustvari zelenkasto barvo, medtem ko burja hladno modro in prozorno, ob jutranji zarji se morje zlije s nebom, postaneta enake barve in težko ju je razlikovati, ob večerni zarji pa postane lesketajoče škrlatno in zlato obarvano.

 
Da pa ne bi zapadla preveč v poetiko, bom raje poskušala odgovoriti, zakaj sem vztrajala pri pohodu na Camino, saj sem si »mali Camino« s svojimi vsakodnevnimi sprehodi že kar tu ustvarila in morda ne bo bilo potrebno, da odpotujem v Španijo. Narava je v Sloveniji zagotovo zelo lepa, naša obala in zaledje nudi prav vse, kar ponuja tudi Camino. Vse to je res. Toda, tu sem se vedno vračala domov, na toplo, kjer me je čakalo vse udobje sodobnega življenja in hkrati vrnitev v ustaljeno življenje takratnega divjega tempa, ko mi je zmanjkovalo časa za vse, ko je bil dan premalo dolg, da bi postorila vse, kar bi rada in kar bi morala. Problemi so me čakali, vztrajno so trkali na moje možgane in me opozarjali, da so še vedno tu in čakajo na akcijo, na rešitev. Sama pa sem želela nekaj povsem drugega, nekaj, kar mi bo pomagalo prebiti obdobje, v katerem se nisem znašla. 

S tem dolgim, uvodnim zapisom sem hotela povedati tudi to, da je možno, z vztrajanjem in predpripravo, pridobiti dobro fizično kondicijo, četudi se prej ne ukvarjaš s športom. Nekaj mesečna predpriprava je dobra tudi zaradi psihološke priprave, ki je še kako pomembna za takšno dolgo pot. Kajti, včasih je telesni napor lažje prebroditi kot neudobno, asketsko življenje in neusmiljeno vrtanje po lastni podzavesti, kajti časa za premišljevanje je na Caminu veliko. Ne moreš se neprestano pogovarjati s prijateljem sedem ali več ur, kolikor traja posamezna etapa. Na Caminu največkrat hodiš sam, četudi so poti dovolj široke, da bi lahko hodil vštric. Včasih se zgodi, da tudi narave ne vidiš, misli se nenadzorovano zapletajo in predvsem skoraj nikoli ne potihnejo. A o tem bom pisala kasneje. 

 

S prijateljico sva si delali nepotrebne skrbi. Nekateri so naju namreč opozarjali, da se bova morda, zaradi preutrujenosti skregali in uničili najino dolgoletno prijateljstvo. Še preden sva odpotovali, sva se dogovorili, da se med potjo razideva in hodiva vsaka po svoje, če bi postali odnosi prenapeti, in da se bova sproti dogovarjali, kje bi se zvečer dobili. Na srečo se skregali nisva, ves čas sva bili skupaj in domov sva se vrnili nasmejani, res da skrajno utrujeni in naveličani pustolovskega življenja, toda dobre volje. Najbolj od vsega naju je mučilo domotožje. Darjo na začetku, mene pa na zadnje dni. A končni izkupiček je bil v redu. 

Tudi družino je bilo potrebno pred odhodom pripraviti, čeprav sta se moja otroka veselila, da grem, da jima ne bom težila, sem vedela, da temu le ni tako. Predvsem me je skrbel sin. Vedela sem, da bo nekaj dni čisto v redu, potem pa bo pogrešal moje »teženje«. V vseh teh letih, sem bila najdlje tri, morda štiri dni odsotna od doma, trije tedni pa so mi zaradi dolžine vzbujali strah in slabo vest. Dobra stran moje daljše odsotnosti pa je bila, da se je sin naučil zagnati pralni in pomivalni stroj. En teden se da preživeti brez pranja, treh tednov pa ne. Zdi se mi, da je bil Camino dobra preizkušnja za vse nas.

 

Napoved nadaljevanja V nadaljevanju sledi opis načrtovanja potovanja na Camino, kjer podrobneje opišem kako sem pridobivala informacije, načrtovala rute, dopust, prevoz, opremo in druge drobne stvari, ki so tudi pomembne, da si preveč ne zapletamo potovanje.


fotografije: Nika Korsič

Ključne besede: Camino, Camino de Santiago, potopis