Potopisi




Mlin na veter - Pokljuka, avtor: Janez Medvešek

objavljeno: 13. apr. 2017 05:02 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 13. apr. 2017 05:03 ]

Današnji potep je imel eno rdečo nit. 

Dolgo nazaj sem delal zgodbo s tega konca in omenil v njej tudi mlin na veter, ki ga ni več v vasici Koprivnik na Pokljuki. In je prišla pošta g. Andreja, ki je imel v sorodstvu lastnika tega mlina in beseda je dala besedo. 
Vsako leto izide moj koledar Naš dom, v katerem so objavljene moje slike v pastelu in poleg še pesmi za tisti mesec. In dobil sem idejo, da za en mesec v novi koledar dodam tudi ta na novo naslikan mlin. Mlin imam lepo fotografiran, treba ga je le postaviti v prostor. In sva šla z ženo na ta potep iskat nekdanjo lokacijo mlina in najlepši pogled, ki bo dal sliki svoj čar. 

Dan je bil lep in sva videla še veliko več od načrtovanega. In del te lepote poklanjam tudi vam. 

Naj vam bo lepo! 

Za boljši užitek ob gledanju foto zgodbe še KLIK na povezavo:  Matija Cerar



Besedilo: Janez Medvešek
Fotografija: Janez Medvešek






Valentinova fotozgodba: Izlet na Sv. Jakob

objavljeno: 14. feb. 2017 14:31 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 14. feb. 2017 14:37 ]



Valentinova fotozgodba 
Izlet na Sv. Jakob 










































































































































































Fotografije: Nika Korsič 
KULTURNO DRUŠTVO VNL 






Kavabar LIVADE

objavljeno: 10. feb. 2017 19:46 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 11. feb. 2017 03:59 ]

Kavabar LIVADE 

To je fotozgodba, ki nas bo peljala na kavico ... 


In naj se pot prične ... 


Mogočni borovci obljubljajo prijetne občutke. 


Tri ciprese so kot nekakšen portal, ki odpira vrata v borov drevored. 



Ciprese in pinije kot vrata. 


Pogled so pritegnile prve marjetice! 


Med njimi tudi rožnata! 


Tak je "portal" z druge strani. 


Križišče, mi pa gremo naravnost. 


Naravnost se približujemo Univerzitetnemu kampusu Livade. 


Univerzitetni kampus je polno zaživel s spomladanskim semestrom 2016. 


Le kam vodi ta pot? Morda ugotovimo pri naslednji foto zgodbi. 


Še pogled z druge strani pročelja. 


Videti je, kot da se pot nikoli ne konča ...


Kajne? 


Ribice nas spremljajo celo pot. 


Eni gremo v nasprotno smer, eni jim pa sledijo. 


Odpre se pogled na vrtičke. 


In še več vrtičkov. 


Vrtičke, ki spijo zimsko spanje. 


... pa še "škljoc" svoje sence. 


Sledimo zeleni ograji. 


Gospe že vejo, kako to gre! 


Detajl tal. 


In pestrosti ceste. 


Gospod "how how", pravi lepotec! 


Tako se kužki menijo med sabo, pa čeprav je to na prehodu za pešce. 


Še zadnji pogled na star borov drevored ... 


In že hitimo naprej, proti Jagodju. 


Še en detajl pločnika. 


... in detajl mimoidočih. 


Tej borovci počasi, a vztrajno rastejo. 


Vedno me prevzame lepota ... 


... njihovih krošenj! 


In že skoraj smo tu, 


... pred lokalom. 


Preberemo ponudbo,  


... tu so prijazni do kužkov, 


... in stopimo na teraso. 


... kavabar LIVADE! 


Kaj pa če bi namesto kavice, raje vročo čokolado? 


Tako je videti terasa. V zavetju pred burjo. Luštna, kajne? 


Šank je prijetno topel. 


... tak, ki vabi. 


Stalni gosti radi pridejo ... 


... in preberejo časopis od A do Ž. 


... kaj bomo pili? 


Še preden se zavemo, je kavica že na mizi ... 


Lepo je videti!  


... od blizu prav tako lepa.


O, pa še piškotek je zraven!


Kavica je bila odlična. Pridem še!




To je fotozgodba kavabara Livade iz Izole. Če želite, da objavimo fotozgodbo vašega lokala, nas kontaktirajte na info@inovelmedia.si.
Veselimo se sodelovanja!

Kavabar Livade, 9. februar 2017.




Preberite še:










S pogledom na morje, avtorica: Nika Korsič, januar 2017

objavljeno: 19. jan. 2017 15:05 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 19. jan. 2017 16:16 ]

S pogledom na morje 



Priporočam poslušanje glasbe: Les Negresses Vertes - Face A La Mer 


To je fotozgodba. Kratka in jedrnata. Za sproščanje. Za uživanje. No, pa pojdimo ... 


Tako so me ribice sproščeno peljale proti morju ... 


Ko sem zagledala te starinske barke, sem v roke prijela telefon in začela fotografirati ... 


... te starinske barke so se mi v tej srebrni svetlobi zdele tako fotogenične ... 


In, evo ga, moj najlubši pomol v Izoli! Carinski pomol. 


Obiskovalci pomola so bili tokrat samo galebi.


Galebi, ki so se uspešno borili proti burji in vztrajali na svoji "standard" lokaciji.


Valovi, ki so se nabirali ob boku pomola, so mi dali za vedeti, da se bližam odprtemu morju, razburkanemu, podivjanemu. Ali niso lepi?


Ha, vidim se! Škljoc.


In gremo dalje ...


O, lej, jih, poleg redke sprehajalke s psom, so tu še golobi, ha, poglej jih, 
kako se oni stiskajo ob steno. Ali niso posrečeni?


Grem v morje?


Pljusk! Mislim, da se danes ne bom kopala ...


Pljusk, pljusk ...


PLJUSK!!


Šhrššššš ....


Hm, kako bi pa bilo, če bi slikala palmo proti soncu tako pa tako? ... Tako!


In grem, dalje, naprej ... So v ozadju Alpe? Ja, v meglici.


Ooo, evo ga, Svetilnik v vsej svoji lepoti, najlepši zorni kot. 
Upam iti naprej? Prehlajena sem, res precej piha ... 
"Ma ja, dej, valda upam! Phh, kaj je to zame!"


Ni lepšega kot zvoka valov, ki butajo ob obalo, kamenčkov, ki se kotalijo ...
Res, ZEN!


Res, ni slabo ... ne pozabiti, da piha, že čutim ušesa ...


Na sami špički, hitro, hitro, fotkaj fotkaj: "Ja, kako naj fotkam, 
če ne morem imeti telefona na miru?!"


Mislim, da je bil to podoben občutek, kot če bi fotografirala, ko se zemlja trese ...
"In to FUL!"


Moja famozna ograjica ... tokrat brez galebov, 
seveda, danes so na carinskem pomolu!


Ubogemu fotoaparatu se je že malo sfokusiralo ...
hitro, stečem v "zavetje". 


In spet, glej jih, glej, napihnjene stražarje Svetilnika.


Res, res so posrečeni no ... jaz se pa počutim kot na modni pisti, 
pod budnimi očmi stražarjev.


Še malo spominskih fotografij v tej lepi srebrni svetlobi.


Mandrač z desne, 


... Mandrač z leve.


Aha, saj res, moram paziti kam stopam!


Na te rinke sem se že TOLIKOKRAT spotaknila in skoraj zgrmela v morje ...
... in pomoje nisem edina!


Res je lepa svetloba, 
zakaj nimam pravega fotoaparata s seboj?!


No, še malo tal, tokrat brez rink.
Lep je ta kamen, z Brača!


Poezija zavetrnega morja.


In malo nature ...


Roža vetrov.
Pomoje si jo ogledam vsakič, ko grem mimo!


Še malo abstrakcije, seveda ...
Naravno in malo manj naravno!


Poklicala me je! 
Hotela je biti del tega albuma. In res je krasna.


In to je to ...
Sprehod v burji, 16. januarja 2017.
S pogledom na morje.





Giudecca, avtor: Nika Korsič, marec 2016

objavljeno: 17. mar. 2016 03:14 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 17. mar. 2016 03:15 ]

Giudecca 

Devet let nazaj sem se morala vrniti v svoj spomin, da sem si v misli priklicala ozke uličice, ki sem jih nemalokrat prehodila, največkrat zatopljena v domišljijo ali pa za objektivom. To je danes eno najbolj naseljenih območij v Benetkah. Dejansko je to skupek osmih otokov, ki so med seboj povezani z mostovi, poimenovanih Giudecca, antično Spinalonga (ribja kost), kjer sem bivala eno krasno šolsko leto in imela svoj dom. 

Tam imam veliko lepih spominov. To sem se spomnila, ko sem brskala po arhivu in pregledovala, kje vse sem bila v mesecu marcu odkar imam digitalni fotoaparat.



Na prvi pogled sam otoček ni nič posebnega, razen morda to, da je del svetovno znanega mesta Venezia. Za turiste mnogokrat ostaja neopažen, saj so zanje bolj zanimivi drugi otoki, ki se sončijo v Beneški laguni. Najbolj znan med njimi je Murano, od koder izvira znamenito muransko steklo, pisano, kot hišice na njem. Drugi zelo znan in večji otok, ki varuje stari del Benetk pred neposrednimi vplivi morja je Lido, ki je znan po Hotelu Excelsior, delux hotelu, kjer se v času Beneškega filmskega festivala najboljšim igralcem podeljujejo Zlati levi in čudoviti, mislim, da okoli 7 km dolgi peščeni plaži. Otokov v Beneški laguni je res veliko in večinoma so neposeljeni. 

Giudecca se nahaja na južnem delu zgodovinskega središča Benetk, nasproti okrožja Dorsoduro in ločuje ju širokoplovni kanal Canale della Giudecca, po kateri sem vsak dan opazovala mogočne križarke, ki so atraktivno, a provokativno, zaradi velikega onesnaženja, plule po njem. Na skrajnem zahodnem delu je Sacca Fisola, otok, ki so ga Guidecci priključili šele pred kratkim. Tam je zdaj mirno stanovanjsko območje, kjer redkokdaj koga vidiš. Na vzhodnem delu je otok San Giorgio Maggiore, ki slovi po istoimenski Baziliki in njeni mogočnosti, ki jo je moč opaziti tudi z druge strani, s Trga Svetega Marka. Na južni strani se široko razprostira pogled na zasanjano laguno.


Sanjam, ko razmišljam, da so bili včasih tu cvetoči vrtovi in sadovnjaki. Nato me že naslednji trenutek, ko se sprehajam po ozkih uličicah, spreleti srh, ko pomislim, da je bil kasneje ta otok degradiran, celo zloglasen in da so bile te ulice včasih temne, polne osamljenih palač, ki so zrasle v relativno poznem obdobju. To mračno preteklost je čutiti na vsakem koraku. 
Čez čas so zapuščene in predvsem industrijske prostore nadomestili avantgardni stanovanjski kompleksi in umetniški ateljeji, ki so v meni vedno vzbujali nekakšen moteč in zoprn kontrast med starinskim in novodobnim. Na otoku se zdaj namesto starih podrtij ponosno važijo hoteli s petimi zvezdicami, kot so Hilton Molino Stucky, Villa, Bauer Palladio in Cipriani, kjer se zadržuje svetovna smetana, skrita pred radovednimi očmi turistov.

Nekje na sredini otoka stoji mogočna cerkev Presvetega Redentore (Chiesa del Santissimo Redentore), ki so jo zgradili v poznem 16. stoletju, po tem, ko je kuga pomorila več kot 30 procentov prebivalstva. Ogromna cerkev zdaj nudi posebno panoramo otoka, gledano s centralnega dela Benetk. V čast Presvetemu vsako tretjo soboto v juliju benečani priredijo cerkveni praznik, ki se imenuje Festa del Redentore. Takrat čez plovni kanal zgradijo lesen most in se to območje spremeni v pravo zibajoče plesno dogajanje s tradicionalnim polnočnim ognjemetom. Ta "fešta" je še vedno na mojem seznamu obvezne udeležitve. Morda bo to prav letos!


Najbrž ne bo nič nenavadnega, če omenim, da je, vsepovsod čutiti in videti, da si v morskem mestu. Na južni strani, ki je bolj odmaknjena od središča in bližje odprtemu morju, je kar nekaj manjših pristanišč, kjer sem seveda izkoristila čas za iskanje prave kompozicije umetelno postavljenih bark, predmetov in svetlobe. Tam sem dobila navdih in idejo za svoj naslednji projekt, ki je kasneje prerasel v osnovo moje diplomske naloge.

tekst in fotografije: Nika Korsič


Golič, avtor: Nika Korsič, 10.02.2015

objavljeno: 10. feb. 2015 04:31 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 7. jan. 2016 07:52 ]

Golič 
Imam prijatelja, ki me rad pelje na kakšen nenavaden izlet. Za kar nekaj zanimivih izletov, ki jih bom napisala v prihodnjih mesecih, se lahko zahvalim prav njemu. Kar velja za večino od nas, smo vsi po malem popotniki, njega pa v naravo žene tudi favna in flora okolja, ki ni obljudeno in onesnaženo z viri sodobnega sveta.



Tako sva se nekega februarskega sončnega dne odpravila na Golič (890 m nadm.višine), del grebena, ki ločuje Istro in Podgorski kras in je tudi del priljubljene kolesarske ture. Vremenski pogoji so bolj surovi, o čemer sem se prepričala takoj, ko sem videla sledi razpihanega ledenega snega. Greben je izpostavljen vetrovom, ki si prosto utirajo pot med nižjimi travami in redkimi drevesi. Na poti, kjer nas zgodaj spomladi pozdravljajo cvetovi progastega žafrana, kasneje vijoličaste perunike in rožnate potonike, ter belo zlati koreni, tu pa tam srečamo redko nizko in trnasto grmičevje, majhne hraste in borovce, ki osamljeno kljubujejo vsem vremenskim pogojem, tudi poletni vročini. Poleti nas po poti razveseljujejo tudi rumeni košutniki, ki so razpršeni povsod po travnikih.

    

Pot po kolovozu sva začela v Rakitovcu, kjer najprej naletiva na veliko kal, kateri gredo zasluge za razvoj te slikovite vasice in ki je ohranila tipično istrsko podobo. Stisnjene kamnite hiše z očarljivimi lesenimi baladurji so odsev lepote in zgodovine te lične vasice. Po poti v daljavi vidiva istrsko vasico Brest. Včasih nas ob vznožju visoke apnenčaste stene porasle z naskalnim rastlinstvom, če imamo srečo, obletavajo krokarji, včasih postovka in celo planinski orel, mi je med potjo govoril prijatelj, vendar tisti dan nisva videla nobene omenjene ptice.

    

    

T
ura, pravaprav sprehod, je pomirjujoča, kjer naju po prehodu istrskih vrat osupne pogled na odprte kraške travnike z globokimi vrtačami, ki posebno, ko je pokrajina zavita v zimsko spanje deluje dramatičo in pomirjujoče. Na levi se strmo vzpenja Kavčič, na desno vrh Žbevnice. Nato se sprehodiva skozi dolino Zalipnik, med Lipnikom in Goličem.

   

Na poti navkreber naju spremlja tudi skupina brez, ki nama sporoča, da se nekje pod njimi skriva voda. Na vrhu Goliča zagledava božjepotno znamenje in pogled sega preko Slavnika do Snežnika in prek Tržaškega zaliva do Dolomitov.

    




Sestopila sva mimo Lipnika, kjer se lepo vidi lipov gozd in najdaljši slovenski travnik, spomladi bogat z narcisami, zdaj v februarju še ves pust, ki ga niti frfotanje prvih citrončkov in petelinčkov še ne predrami iz zimskega spanja.



tekst in fotografije: Nika Korsič
















České Budějovice, avtor: Nika Korsič, 08.01.2015

objavljeno: 8. jan. 2015 06:37 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 7. jan. 2016 07:56 ]

České Budějovice 

Nekega turobnega januarskega popoldneva me je poklical prijatelj in vprašal, ali bi šla z njim na Češko, češ da gre na operacijo oči in rabi družbo. Sicer gre z njim še en par, ampak da bi rad, da grem še jaz zraven, za vsak slučaj, če bosta prijatelja kaj preveč romantizirala. Ker je vedel, da sem tiste dneve prosta, me je pač povabil. Obljubil je, da bo za pot in spanje poskrbel on, sama pa naj bi poskrbela le za svojo hrano in pijačo. Nisem kaj preveč razmišljala in sem kot s topa izstrelila: “Ok, potem pa grem!”



Čaki, čaki, čaki,” sem ga še ustavila za moment: “Kam pa, na Češko?” “Češke Budejovice,” odvrne, jaz pa: “Aaaa? Kam? Telefon nekaj prekinja!” Ni bil telefon, pač pa moja nevednost in nepoznavanje geografije. Tako je, šli smo v 
České Budějovice
. Sredi januarja. Za 2 dni.



Zgodaj zjutraj smo startali iz Ljubljane, prečkali Avstrijo po čez, in po nekaj kilometrih med Avstrijsko - Češko mejo, le pristali v manjšem mestu, ki je spominjalo na prizore iz Grimmovih pravljic. Fascinantno! 



Iz Ljubljane do Čeških Budojevic je 450 km, kar v praksi pomeni približno 7 ur vožnje. Brez večjih težav, le malo naveličani sedenja v avtu, smo našli glavni mestni trg. Najprej smo, dve ulici stran, poiskali očesno kliniko, saj smo se morali prepričati, kje ima naš prijatelj pozno popoldne operacijo. Nato smo parkirali, si končno pretegnili premrle noge in v bližnji trafiki zamenjali papirne krone za kovance, plačali parkirnino in se vmes spopadali z navodili v češčini. Češki jezik je bil tako prvi pozdravy, ki nas je opomnil, da zdaj pa gre zares. Smo tu in imamo še natanko en popoldne in en dan časa, da opravimo, kar smo se namenili. Seveda smo potem morali zadovoljiti svoje želodčke in privoščili smo si nekaj tipičnega za deželo krepke hrane in … piva! 




Bili smo namreč v mestu, kjer že od 13. stoletja izdelujejo pivo, ki so ga mnogo kasneje, v zadnji tretjini 19. stoletja tudi poimenovali in ga začeli množično prodajati. To pivo je eno mojih najljubših, Budějovický Budvar, zdaj je svetovno poznan tudi kot blagovna znamka Budweiser, pa tudi pod drugimi imeni ga je najti.



Sledil je kratek sprehod do mesta, kjer smo prijatelja zaupali natančnim rokam očesnega kirurga in nato sprehod preostale trojice, do glavnega trga, ki ima ime po prvemu kralju Premysl Otakar II, ki je mestu dal pečat že leta 1265. Trg je prostran, velik, s pravljičnimi palačami, vsaka nekaj posebnega, ena lepša od druge. Po obhodu pod oboki palač, ki obkrožajo trg, in radovednem kukanju v trgovinice, galerije in druge lokale, smo zavili v smer, kjer se nam je zdelo, da smo videli reko. 



Prispeli smo do zmrznjenega sotočja reke Vltave in reke Malše. V bližini je bila tabla, ki je nakazovala, da se nahajamo na obrobju velikega mestnega parka, zato smo se na kratko sprehodili po potki ob reki, vendar je bila pokrajina prekrita z debelo snežno odejo in prav nič privlačna za pohajkovanje, nizka temperatura se je upodabljala na ledenih svečah, ki so nevarno grozile na kandelabrih, pa še ura nas je preganjala: oznanjala je, da je naš prijatelj končal z operacijo. 




Slepi” prijatelj nas je v ordinaciji veselo pozdravil in njegovo dobro razpoloženje se je razlezlo tudi med nas. Vsi zadovoljni, da je najhujše za njim, pa tudi za nami, smo odkorakali proti avtu in se zapeljali v hostel, kjer smo se nastanili. Vmes smo se iz bolnika norčevali, da je kot mafijec, ker je, kljub oblačnemu vremenu, nosil sončna očala. Njegove oči so bile zdaj zelo občutljive in jih ni smel izpostavljati najmanjši svetlobi, mi pa smo to izkoristili za trenutke hudomušnega heca. Spotoma smo v bližnji trgovini kupili kar nekaj različnih vrst piva, zvečer pa smo imeli degustacijo. Lahko si mislite, da po četrti pivi nismo več čutili bistvenih razlik, ki naj bi se skrivale v pestrosti okusov, zato smo se prepustili le še prijetnemu srkanju in igri taroka.


Naslednji dan je že naznanjal, da se bomo kmalu vrnili domov, toda nekaj ur smo imeli še na razpolago, prijatelj je namreč imel še kontrolo, mi trije pa smo izkoristili čas za kratko raziskovanje mesta. 



Češke Budejovice so največje mesto (čeprav je trikrat manjše kot Ljubljana) na jugu Češke in tradicionalno spada v okrožje Bohemia. Ima zelo pomembno strateško funkcijo, saj je center južnega dela tega okrožja, političnega in poslovnega sveta ter je sedež rimskokatoliške škofije, univerze in akademije znanosti. In moram priznati, da so tudi moji vtisi pripovedovali pestro zgodovino in pomembnost v današnjem času. Kukanje v predelček mesta levo od glavnega trga, so spremljale širše ceste in malo bolj sodobne stavbe, kjer so me impresionirale nenavadne kamnite skulpture, ki jo je sestavljala gruča poslovnih ljudi s kovčki, ki so zelo resni hiteli v službo … ali iz nje? Najbolj hecno se mi je zdelo, da so bili obloženi s snegom, kot bi želeli povedati, da hočejo oživeti in otresti pepel s sebe. 



Mi smo pepel otresali v pepelnik, ko smo se okrepčali s kavo, preden smo se odpravili na pot proti jugu. Sledila je mirna pot, z mojega stališča zasanjana, kot tiste čudovite hiše na glavnem trgu mesta, ki sem ga pravkar spoznala.

tekst in fotografije: Nika Korsič





1-7 of 7