Potopisi
objave-potopisi
Islandija, napisal: Luka Korsič, julij 2020
Kaj je zame pustolovsko potovanje? Od nekdaj me privlačijo potovanja in potepanje po svetu in iskanje krajev, kjer je malo turistov. Letošnjo zimo sem odkril Islandijo, ki me je navdušila do te mere, da bi si jo želel ogledati v različnih letnih časih. Islandija je otok v severnem Atlantskem oceanu, južno od severnega tečaja, polna naravnih lepot, od večnega snega, največjih ledenikov in veliko slapov, toplih vrelcev in gejzirjev. Na Islandiji je okoli 100 vulkanov, od tega kar 30 aktivnih v zadnjih stoletjih. Islandija beleži vulkansko aktivnost približno vsakih 5 let. Vulkanska aktivnost je bila močna tudi v ledeni dobi, ko je otok prekrival debel ledeni pokrov. Izbruhi lave so se razlivali pod tem pokrovom, zato imajo islandske gore pogosto sploščen, uravnan vršni del. Vulkanizem Islandije danes predstavlja tretjino svetovne vulkanske aktivnosti glede na količino izbruhane lave. Poletja na Islandiji so hladna in vlažna. Najtoplejši mesec na Islandiji je julij. Poletni dnevi lahko dosežejo temperature do okoli 20 °C, tudi 25 °C. Ta temperatura je zame idealna. Če bi se dalo, bi se sedaj transportiral iz vroče Slovenije prav tja. Morda se malo ohladimo, če delim nekaj fotografij zimske Islandije. Za ogled, klik na fotografijo! |
Petkoti going places
Petkoti going places Tina in Miha sta par. Tak, zadovoljen par. Par, ki se je odločil za nekaj nevsakdanjega. Nobene hišice, otrok in domačih živali. Po poroki in življenju ob dobri službi, sta imela željo, tako, avanturistično. In sedaj se jima je ta želja tudi uresničila. Kako? Zapustila sta življenje, kot ga poznata in se podala v neznano. Ja, kar odšla sta. Spakirala nahrbtnike, se poslovila od prijateljev in družine in čisto zares odšla. Na potovanje okoli sveta. Kje sta sedaj? Kje sta začela avanturo? Kako jo preživljata, v teh časih, ko se je ustavil ves svet? ... |
Pristanišče in hruške
Tisti dan si je močno zaželela suhih hrušk, kar tako, med enim opravkom in drugim, ker je bila ravno ob pravem času na mestu, kjer so ljudje vstopali na avtobus za Koper, je vstopila tudi sama. Bil je predvolilni čas in v največjem mestu na Obali so pohiteli z novoletnim okraševanjem, pa si je rekla, da si bo ogledala še to čudo, saj mali izlet nikomur ne škodi. Po socialnih omrežjih je prav takrat potekalo burno čivkanje o zapravljivosti župana in o neverjetno kičasti postavitvi novoletnih lučk, ki naj bi zasenčile celo prestolnico majhne dežele na sončni strani Alp. Suhe hruške je našla na tržnici, pri nič kaj prijaznem kmetu, morda je bil neprijazen le zaradi tega, ker je hotela malo barantati za ceno, toda za njegovo robatostjo se je najbrž skrivalo trdo življenje istrskih kmetov, kajti, ko je potežkala vrečko, je vedela, da ji je naložil hrušk krepko čez vago. V parku so na zelenici štrlele velikanske živali, ki ko si stopil bližje, imel občutek, da si nervozen liliputanec čakajoč na večerno cirkuško predstavo. Podvizala se je naprej, saj se je bala, da jo bo kakšen turist nehote ujel v svojo kamero, nikakor si ni želela biti del te županske predstave. Lučke so jo vodile do pristanišča. Bil je megličasto jasen dan, kot je vidno tudi na zgornji fotki. Sedla je na klop, jedla hruške in se zazrla v pristanišče. Po čem so že hruške? Nekaj romantičnih duš je bilo zazrtih v morje. ![]() "Le kako zadržijo tako majhne bitve tako velikanko?" se je spraševala. ![]() ![]() ![]() Vlačilci krožijo, iz luke brni, ropoče, škrepetlja, piska in tolče, kakor bi neprestano hruške otresali. "Pa vendar se hruška na hruški medi, " jo je končno spreletel navdih. Napisala: Vanja Čibej Fotografije: arhiv KD VNL, oktober 2018 Vabljeni na javni in kulturni dogodek: Objava rezultatov natečaja za kratko zgodbo "Pristanišče" - več info: KLIK |
Mlin na veter - Pokljuka, avtor: Janez Medvešek
Današnji potep je imel eno rdečo nit.
Dolgo nazaj sem delal zgodbo s tega konca in omenil v njej tudi mlin na veter, ki ga ni več v vasici Koprivnik na Pokljuki. In je prišla pošta g. Andreja, ki je imel v sorodstvu lastnika tega mlina in beseda je dala besedo.
Vsako leto izide moj koledar Naš dom, v katerem so objavljene moje slike v pastelu in poleg še pesmi za tisti mesec. In dobil sem idejo, da za en mesec v novi koledar dodam tudi ta na novo naslikan mlin. Mlin imam lepo fotografiran, treba ga je le postaviti v prostor. In sva šla z ženo na ta potep iskat nekdanjo lokacijo mlina in najlepši pogled, ki bo dal sliki svoj čar.
Dan je bil lep in sva videla še veliko več od načrtovanega. In del te lepote poklanjam tudi vam.
Naj vam bo lepo!
Za boljši užitek ob gledanju foto zgodbe še KLIK na povezavo: Matija Cerar
Fotografija: Janez Medvešek |
Kavabar LIVADE
Kavabar LIVADE To je fotozgodba, ki nas bo peljala na kavico ... In naj se pot prične ... ![]() Mogočni borovci obljubljajo prijetne občutke. ![]() Tri ciprese so kot nekakšen portal, ki odpira vrata v borov drevored. ![]() Ciprese in pinije kot vrata. ![]() Pogled so pritegnile prve marjetice! ![]() Med njimi tudi rožnata! ![]() Tak je "portal" z druge strani. ![]() Križišče, mi pa gremo naravnost. ![]() Naravnost se približujemo Univerzitetnemu kampusu Livade. ![]() Univerzitetni kampus je polno zaživel s spomladanskim semestrom 2016. ![]() Le kam vodi ta pot? Morda ugotovimo pri naslednji foto zgodbi. ![]() Še pogled z druge strani pročelja. ![]() Videti je, kot da se pot nikoli ne konča ... ![]() Kajne? ![]() Ribice nas spremljajo celo pot. ![]() Eni gremo v nasprotno smer, eni jim pa sledijo. ![]() Odpre se pogled na vrtičke. ![]() In še več vrtičkov. ![]() Vrtičke, ki spijo zimsko spanje. ![]() ... pa še "škljoc" svoje sence. ![]() Sledimo zeleni ograji. ![]() Gospe že vejo, kako to gre! ![]() Detajl tal. ![]() In pestrosti ceste. ![]() Gospod "how how", pravi lepotec! ![]() Tako se kužki menijo med sabo, pa čeprav je to na prehodu za pešce. ![]() Še zadnji pogled na star borov drevored ... ![]() In že hitimo naprej, proti Jagodju. ![]() Še en detajl pločnika. ![]() ... in detajl mimoidočih. ![]() Tej borovci počasi, a vztrajno rastejo. ![]() Vedno me prevzame lepota ... ![]() ... njihovih krošenj! ![]() In že skoraj smo tu, ![]() ... pred lokalom. ![]() Preberemo ponudbo, ![]() ... tu so prijazni do kužkov, ![]() ... in stopimo na teraso. ![]() ... kavabar LIVADE! ![]() Kaj pa če bi namesto kavice, raje vročo čokolado? ![]() Tako je videti terasa. V zavetju pred burjo. Luštna, kajne? ![]() Šank je prijetno topel. ![]() ... tak, ki vabi. ![]() Kavica je bila odlična. Pridem še! To je fotozgodba kavabara Livade iz Izole. Če želite, da objavimo fotozgodbo vašega lokala, nas kontaktirajte na info@inovelmedia.si. Veselimo se sodelovanja! Kavabar Livade, 9. februar 2017. Preberite še: Welcome in my art world, Veronika Ban |
S pogledom na morje, avtorica: Nika Korsič, januar 2017
S pogledom na morje Priporočam poslušanje glasbe: Les Negresses Vertes - Face A La Mer To je fotozgodba. Kratka in jedrnata. Za sproščanje. Za uživanje. No, pa pojdimo ... ![]() Tako so me ribice sproščeno peljale proti morju ... ![]() Ko sem zagledala te starinske barke, sem v roke prijela telefon in začela fotografirati ... ![]() ... te starinske barke so se mi v tej srebrni svetlobi zdele tako fotogenične ... ![]() In, evo ga, moj najlubši pomol v Izoli! Carinski pomol. ![]() Obiskovalci pomola so bili tokrat samo galebi. Galebi, ki so se uspešno borili proti burji in vztrajali na svoji "standard" lokaciji. ![]() Valovi, ki so se nabirali ob boku pomola, so mi dali za vedeti, da se bližam odprtemu morju, razburkanemu, podivjanemu. Ali niso lepi? ![]() Ha, vidim se! Škljoc. ![]() In gremo dalje ... ![]() O, lej, jih, poleg redke sprehajalke s psom, so tu še golobi, ha, poglej jih, kako se oni stiskajo ob steno. Ali niso posrečeni? ![]() Grem v morje? ![]() Pljusk! Mislim, da se danes ne bom kopala ... ![]() Pljusk, pljusk ... ![]() PLJUSK!! ![]() Šhrššššš .... ![]() Hm, kako bi pa bilo, če bi slikala palmo proti soncu tako pa tako? ... Tako! ![]() In grem, dalje, naprej ... So v ozadju Alpe? Ja, v meglici. ![]() Ooo, evo ga, Svetilnik v vsej svoji lepoti, najlepši zorni kot. Upam iti naprej? Prehlajena sem, res precej piha ... "Ma ja, dej, valda upam! Phh, kaj je to zame!" ![]() Ni lepšega kot zvoka valov, ki butajo ob obalo, kamenčkov, ki se kotalijo ... Res, ZEN! ![]() Res, ni slabo ... ne pozabiti, da piha, že čutim ušesa ... ![]() Na sami špički, hitro, hitro, fotkaj fotkaj: "Ja, kako naj fotkam, če ne morem imeti telefona na miru?!" ![]() Mislim, da je bil to podoben občutek, kot če bi fotografirala, ko se zemlja trese ... "In to FUL!" ![]() Moja famozna ograjica ... tokrat brez galebov, seveda, danes so na carinskem pomolu! ![]() Ubogemu fotoaparatu se je že malo sfokusiralo ... hitro, stečem v "zavetje". ![]() In spet, glej jih, glej, napihnjene stražarje Svetilnika. ![]() Res, res so posrečeni no ... jaz se pa počutim kot na modni pisti, pod budnimi očmi stražarjev. Še malo spominskih fotografij v tej lepi srebrni svetlobi. ![]() Mandrač z desne, ![]() ... Mandrač z leve. ![]() Aha, saj res, moram paziti kam stopam! ![]() Na te rinke sem se že TOLIKOKRAT spotaknila in skoraj zgrmela v morje ... ... in pomoje nisem edina! ![]() Roža vetrov. Pomoje si jo ogledam vsakič, ko grem mimo! ![]() Še malo abstrakcije, seveda ... Naravno in malo manj naravno! Preberite še: Virtualna galerija, Denis Polanc Portret - Vasko Vidmar |
Giudecca, avtor: Nika Korsič, marec 2016
Giudecca Devet let nazaj sem se morala vrniti v svoj spomin, da sem si v misli priklicala ozke uličice, ki sem jih nemalokrat prehodila, največkrat zatopljena v domišljijo ali pa za objektivom. To je danes eno najbolj naseljenih območij v Benetkah. Dejansko je to skupek osmih otokov, ki so med seboj povezani z mostovi, poimenovanih Giudecca, antično Spinalonga (ribja kost), kjer sem bivala eno krasno šolsko leto in imela svoj dom. Tam imam veliko lepih spominov. To sem se spomnila, ko sem brskala po arhivu in pregledovala, kje vse sem bila v mesecu marcu odkar imam digitalni fotoaparat. ![]() Na prvi pogled sam otoček ni nič posebnega, razen morda to, da je del svetovno znanega mesta Venezia. Za turiste mnogokrat ostaja neopažen, saj so zanje bolj zanimivi drugi otoki, ki se sončijo v Beneški laguni. Najbolj znan med njimi je Murano, od koder izvira znamenito muransko steklo, pisano, kot hišice na njem. Drugi zelo znan in večji otok, ki varuje stari del Benetk pred neposrednimi vplivi morja je Lido, ki je znan po Hotelu Excelsior, delux hotelu, kjer se v času Beneškega filmskega festivala najboljšim igralcem podeljujejo Zlati levi in čudoviti, mislim, da okoli 7 km dolgi peščeni plaži. Otokov v Beneški laguni je res veliko in večinoma so neposeljeni. Giudecca se nahaja na južnem delu zgodovinskega središča Benetk, nasproti okrožja Dorsoduro in ločuje ju širokoplovni kanal Canale della Giudecca, po kateri sem vsak dan opazovala mogočne križarke, ki so atraktivno, a provokativno, zaradi velikega onesnaženja, plule po njem. Na skrajnem zahodnem delu je Sacca Fisola, otok, ki so ga Guidecci priključili šele pred kratkim. Tam je zdaj mirno stanovanjsko območje, kjer redkokdaj koga vidiš. Na vzhodnem delu je otok San Giorgio Maggiore, ki slovi po istoimenski Baziliki in njeni mogočnosti, ki jo je moč opaziti tudi z druge strani, s Trga Svetega Marka. Na južni strani se široko razprostira pogled na zasanjano laguno. ![]() Sanjam, ko razmišljam, da so bili včasih tu cvetoči vrtovi in sadovnjaki. Nato me že naslednji trenutek, ko se sprehajam po ozkih uličicah, spreleti srh, ko pomislim, da je bil kasneje ta otok degradiran, celo zloglasen in da so bile te ulice včasih temne, polne osamljenih palač, ki so zrasle v relativno poznem obdobju. To mračno preteklost je čutiti na vsakem koraku. Čez čas so zapuščene in predvsem industrijske prostore nadomestili avantgardni stanovanjski kompleksi in umetniški ateljeji, ki so v meni vedno vzbujali nekakšen moteč in zoprn kontrast med starinskim in novodobnim. Na otoku se zdaj namesto starih podrtij ponosno važijo hoteli s petimi zvezdicami, kot so Hilton Molino Stucky, Villa, Bauer Palladio in Cipriani, kjer se zadržuje svetovna smetana, skrita pred radovednimi očmi turistov. ![]() tekst in fotografije: Nika Korsič |
Golič, avtor: Nika Korsič, 10.02.2015
Golič Imam prijatelja, ki me rad pelje na kakšen nenavaden izlet. Za kar nekaj zanimivih izletov, ki jih bom napisala v prihodnjih mesecih, se lahko zahvalim prav njemu. Kar velja za večino od nas, smo vsi po malem popotniki, njega pa v naravo žene tudi favna in flora okolja, ki ni obljudeno in onesnaženo z viri sodobnega sveta. ![]() Tako sva se nekega februarskega sončnega dne odpravila na Golič (890 m nadm.višine), del grebena, ki ločuje Istro in Podgorski kras in je tudi del priljubljene kolesarske ture. Vremenski pogoji so bolj surovi, o čemer sem se prepričala takoj, ko sem videla sledi razpihanega ledenega snega. Greben je izpostavljen vetrovom, ki si prosto utirajo pot med nižjimi travami in redkimi drevesi. Na poti, kjer nas zgodaj spomladi pozdravljajo cvetovi progastega žafrana, kasneje vijoličaste perunike in rožnate potonike, ter belo zlati koreni, tu pa tam srečamo redko nizko in trnasto grmičevje, majhne hraste in borovce, ki osamljeno kljubujejo vsem vremenskim pogojem, tudi poletni vročini. Poleti nas po poti razveseljujejo tudi rumeni košutniki, ki so razpršeni povsod po travnikih. ![]() ![]() Pot po kolovozu sva začela v Rakitovcu, kjer najprej naletiva na veliko kal, kateri gredo zasluge za razvoj te slikovite vasice in ki je ohranila tipično istrsko podobo. Stisnjene kamnite hiše z očarljivimi lesenimi baladurji so odsev lepote in zgodovine te lične vasice. Po poti v daljavi vidiva istrsko vasico Brest. Včasih nas ob vznožju visoke apnenčaste stene porasle z naskalnim rastlinstvom, če imamo srečo, obletavajo krokarji, včasih postovka in celo planinski orel, mi je med potjo govoril prijatelj, vendar tisti dan nisva videla nobene omenjene ptice. ![]() ![]() ![]() ![]() Tura, pravaprav sprehod, je pomirjujoča, kjer naju po prehodu istrskih vrat osupne pogled na odprte kraške travnike z globokimi vrtačami, ki posebno, ko je pokrajina zavita v zimsko spanje deluje dramatičo in pomirjujoče. Na levi se strmo vzpenja Kavčič, na desno vrh Žbevnice. Nato se sprehodiva skozi dolino Zalipnik, med Lipnikom in Goličem. ![]() ![]() Na poti navkreber naju spremlja tudi skupina brez, ki nama sporoča, da se nekje pod njimi skriva voda. Na vrhu Goliča zagledava božjepotno znamenje in pogled sega preko Slavnika do Snežnika in prek Tržaškega zaliva do Dolomitov. ![]() ![]() ![]() ![]() Sestopila sva mimo Lipnika, kjer se lepo vidi lipov gozd in najdaljši slovenski travnik, spomladi bogat z narcisami, zdaj v februarju še ves pust, ki ga niti frfotanje prvih citrončkov in petelinčkov še ne predrami iz zimskega spanja. ![]() tekst in fotografije: Nika Korsič |
České Budějovice, avtor: Nika Korsič, 08.01.2015
1-10 of 10