MENU‎ > ‎Popotniški kotiček‎ > ‎objave-potopisi‎ > ‎

České Budějovice, avtor: Nika Korsič, 08.01.2015

objavljeno: 8. jan. 2015 06:37 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 7. jan. 2016 07:56 ]
České Budějovice 

Nekega turobnega januarskega popoldneva me je poklical prijatelj in vprašal, ali bi šla z njim na Češko, češ da gre na operacijo oči in rabi družbo. Sicer gre z njim še en par, ampak da bi rad, da grem še jaz zraven, za vsak slučaj, če bosta prijatelja kaj preveč romantizirala. Ker je vedel, da sem tiste dneve prosta, me je pač povabil. Obljubil je, da bo za pot in spanje poskrbel on, sama pa naj bi poskrbela le za svojo hrano in pijačo. Nisem kaj preveč razmišljala in sem kot s topa izstrelila: “Ok, potem pa grem!”



Čaki, čaki, čaki,” sem ga še ustavila za moment: “Kam pa, na Češko?” “Češke Budejovice,” odvrne, jaz pa: “Aaaa? Kam? Telefon nekaj prekinja!” Ni bil telefon, pač pa moja nevednost in nepoznavanje geografije. Tako je, šli smo v 
České Budějovice
. Sredi januarja. Za 2 dni.



Zgodaj zjutraj smo startali iz Ljubljane, prečkali Avstrijo po čez, in po nekaj kilometrih med Avstrijsko - Češko mejo, le pristali v manjšem mestu, ki je spominjalo na prizore iz Grimmovih pravljic. Fascinantno! 



Iz Ljubljane do Čeških Budojevic je 450 km, kar v praksi pomeni približno 7 ur vožnje. Brez večjih težav, le malo naveličani sedenja v avtu, smo našli glavni mestni trg. Najprej smo, dve ulici stran, poiskali očesno kliniko, saj smo se morali prepričati, kje ima naš prijatelj pozno popoldne operacijo. Nato smo parkirali, si končno pretegnili premrle noge in v bližnji trafiki zamenjali papirne krone za kovance, plačali parkirnino in se vmes spopadali z navodili v češčini. Češki jezik je bil tako prvi pozdravy, ki nas je opomnil, da zdaj pa gre zares. Smo tu in imamo še natanko en popoldne in en dan časa, da opravimo, kar smo se namenili. Seveda smo potem morali zadovoljiti svoje želodčke in privoščili smo si nekaj tipičnega za deželo krepke hrane in … piva! 




Bili smo namreč v mestu, kjer že od 13. stoletja izdelujejo pivo, ki so ga mnogo kasneje, v zadnji tretjini 19. stoletja tudi poimenovali in ga začeli množično prodajati. To pivo je eno mojih najljubših, Budějovický Budvar, zdaj je svetovno poznan tudi kot blagovna znamka Budweiser, pa tudi pod drugimi imeni ga je najti.



Sledil je kratek sprehod do mesta, kjer smo prijatelja zaupali natančnim rokam očesnega kirurga in nato sprehod preostale trojice, do glavnega trga, ki ima ime po prvemu kralju Premysl Otakar II, ki je mestu dal pečat že leta 1265. Trg je prostran, velik, s pravljičnimi palačami, vsaka nekaj posebnega, ena lepša od druge. Po obhodu pod oboki palač, ki obkrožajo trg, in radovednem kukanju v trgovinice, galerije in druge lokale, smo zavili v smer, kjer se nam je zdelo, da smo videli reko. 



Prispeli smo do zmrznjenega sotočja reke Vltave in reke Malše. V bližini je bila tabla, ki je nakazovala, da se nahajamo na obrobju velikega mestnega parka, zato smo se na kratko sprehodili po potki ob reki, vendar je bila pokrajina prekrita z debelo snežno odejo in prav nič privlačna za pohajkovanje, nizka temperatura se je upodabljala na ledenih svečah, ki so nevarno grozile na kandelabrih, pa še ura nas je preganjala: oznanjala je, da je naš prijatelj končal z operacijo. 




Slepi” prijatelj nas je v ordinaciji veselo pozdravil in njegovo dobro razpoloženje se je razlezlo tudi med nas. Vsi zadovoljni, da je najhujše za njim, pa tudi za nami, smo odkorakali proti avtu in se zapeljali v hostel, kjer smo se nastanili. Vmes smo se iz bolnika norčevali, da je kot mafijec, ker je, kljub oblačnemu vremenu, nosil sončna očala. Njegove oči so bile zdaj zelo občutljive in jih ni smel izpostavljati najmanjši svetlobi, mi pa smo to izkoristili za trenutke hudomušnega heca. Spotoma smo v bližnji trgovini kupili kar nekaj različnih vrst piva, zvečer pa smo imeli degustacijo. Lahko si mislite, da po četrti pivi nismo več čutili bistvenih razlik, ki naj bi se skrivale v pestrosti okusov, zato smo se prepustili le še prijetnemu srkanju in igri taroka.


Naslednji dan je že naznanjal, da se bomo kmalu vrnili domov, toda nekaj ur smo imeli še na razpolago, prijatelj je namreč imel še kontrolo, mi trije pa smo izkoristili čas za kratko raziskovanje mesta. 



Češke Budejovice so največje mesto (čeprav je trikrat manjše kot Ljubljana) na jugu Češke in tradicionalno spada v okrožje Bohemia. Ima zelo pomembno strateško funkcijo, saj je center južnega dela tega okrožja, političnega in poslovnega sveta ter je sedež rimskokatoliške škofije, univerze in akademije znanosti. In moram priznati, da so tudi moji vtisi pripovedovali pestro zgodovino in pomembnost v današnjem času. Kukanje v predelček mesta levo od glavnega trga, so spremljale širše ceste in malo bolj sodobne stavbe, kjer so me impresionirale nenavadne kamnite skulpture, ki jo je sestavljala gruča poslovnih ljudi s kovčki, ki so zelo resni hiteli v službo … ali iz nje? Najbolj hecno se mi je zdelo, da so bili obloženi s snegom, kot bi želeli povedati, da hočejo oživeti in otresti pepel s sebe. 



Mi smo pepel otresali v pepelnik, ko smo se okrepčali s kavo, preden smo se odpravili na pot proti jugu. Sledila je mirna pot, z mojega stališča zasanjana, kot tiste čudovite hiše na glavnem trgu mesta, ki sem ga pravkar spoznala.

tekst in fotografije: Nika Korsič