MENU‎ > ‎Popotniški kotiček‎ > ‎objave-potopisi‎ > ‎

Golič, avtor: Nika Korsič, 10.02.2015

objavljeno: 10. feb. 2015 04:31 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 7. jan. 2016 07:52 ]
Golič 
Imam prijatelja, ki me rad pelje na kakšen nenavaden izlet. Za kar nekaj zanimivih izletov, ki jih bom napisala v prihodnjih mesecih, se lahko zahvalim prav njemu. Kar velja za večino od nas, smo vsi po malem popotniki, njega pa v naravo žene tudi favna in flora okolja, ki ni obljudeno in onesnaženo z viri sodobnega sveta.



Tako sva se nekega februarskega sončnega dne odpravila na Golič (890 m nadm.višine), del grebena, ki ločuje Istro in Podgorski kras in je tudi del priljubljene kolesarske ture. Vremenski pogoji so bolj surovi, o čemer sem se prepričala takoj, ko sem videla sledi razpihanega ledenega snega. Greben je izpostavljen vetrovom, ki si prosto utirajo pot med nižjimi travami in redkimi drevesi. Na poti, kjer nas zgodaj spomladi pozdravljajo cvetovi progastega žafrana, kasneje vijoličaste perunike in rožnate potonike, ter belo zlati koreni, tu pa tam srečamo redko nizko in trnasto grmičevje, majhne hraste in borovce, ki osamljeno kljubujejo vsem vremenskim pogojem, tudi poletni vročini. Poleti nas po poti razveseljujejo tudi rumeni košutniki, ki so razpršeni povsod po travnikih.

    

Pot po kolovozu sva začela v Rakitovcu, kjer najprej naletiva na veliko kal, kateri gredo zasluge za razvoj te slikovite vasice in ki je ohranila tipično istrsko podobo. Stisnjene kamnite hiše z očarljivimi lesenimi baladurji so odsev lepote in zgodovine te lične vasice. Po poti v daljavi vidiva istrsko vasico Brest. Včasih nas ob vznožju visoke apnenčaste stene porasle z naskalnim rastlinstvom, če imamo srečo, obletavajo krokarji, včasih postovka in celo planinski orel, mi je med potjo govoril prijatelj, vendar tisti dan nisva videla nobene omenjene ptice.

    

    

T
ura, pravaprav sprehod, je pomirjujoča, kjer naju po prehodu istrskih vrat osupne pogled na odprte kraške travnike z globokimi vrtačami, ki posebno, ko je pokrajina zavita v zimsko spanje deluje dramatičo in pomirjujoče. Na levi se strmo vzpenja Kavčič, na desno vrh Žbevnice. Nato se sprehodiva skozi dolino Zalipnik, med Lipnikom in Goličem.

   

Na poti navkreber naju spremlja tudi skupina brez, ki nama sporoča, da se nekje pod njimi skriva voda. Na vrhu Goliča zagledava božjepotno znamenje in pogled sega preko Slavnika do Snežnika in prek Tržaškega zaliva do Dolomitov.

    




Sestopila sva mimo Lipnika, kjer se lepo vidi lipov gozd in najdaljši slovenski travnik, spomladi bogat z narcisami, zdaj v februarju še ves pust, ki ga niti frfotanje prvih citrončkov in petelinčkov še ne predrami iz zimskega spanja.



tekst in fotografije: Nika Korsič