MENU‎ > ‎Popotniški kotiček‎ > ‎objave-potopisi‎ > ‎

Pristanišče in hruške

objavljeno: 29. nov. 2018 04:19 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 3. dec. 2018 02:58 ]
Tisti dan si je močno zaželela suhih hrušk, kar tako, med enim opravkom in drugim, ker je bila ravno ob pravem času na mestu, kjer so ljudje vstopali na avtobus za Koper, je vstopila tudi sama. Bil je predvolilni čas in v največjem mestu na Obali so pohiteli z novoletnim okraševanjem, pa si je rekla, da si bo ogledala še to čudo, saj mali izlet nikomur ne škodi. Po socialnih omrežjih je prav takrat potekalo burno čivkanje o zapravljivosti župana in o neverjetno kičasti postavitvi novoletnih lučk, ki naj bi zasenčile celo prestolnico majhne dežele na sončni strani Alp. 

Suhe hruške je našla na tržnici, pri nič kaj prijaznem kmetu, morda je bil neprijazen le zaradi tega, ker je hotela malo barantati za ceno, toda za njegovo robatostjo se je najbrž skrivalo trdo življenje istrskih kmetov, kajti, ko je potežkala vrečko, je vedela, da ji je naložil hrušk krepko čez vago. V parku so na zelenici štrlele velikanske živali, ki ko si stopil bližje, imel občutek, da si nervozen liliputanec čakajoč na večerno cirkuško predstavo. Podvizala se je naprej, saj se je bala, da jo bo kakšen turist nehote ujel v svojo kamero, nikakor si ni želela biti del te županske predstave. Lučke so jo vodile do pristanišča.

Bil je megličasto jasen dan, kot je vidno tudi na zgornji fotki. Sedla je na klop, jedla hruške in se zazrla v pristanišče. Po čem so že hruške? 

Nekaj romantičnih duš je bilo zazrtih v morje.


Tukaj tudi kolesar upošteva pravila krožišč, saj ni s hruške padel.


Ko je zagledala potniško ladjo.


Odpravila se je proti potniškemu terminalu. 


"Le kako zadržijo tako majhne bitve tako velikanko?" se je spraševala.


Ladja je bila namreč videti, kot bi nasedla v kopno.


Tu se vedno dogaja kaj zanimivega, objekt opazovanja pa je lahko popolnoma subjektiven.


Ladja odhaja, ona hrepeneče opazuje njen odhod. Ni edina.


Še zadnji pogled na odhajajočo Marino, ko pogled usmeri na zahod in na tovorno ladjo.


Belveder na luška dvigala in na komaj zasajeno borovo alejo.


Vlačilci krožijo, iz luke brni, ropoče, škrepetlja, piska in tolče, kakor bi neprestano hruške otresali.


"Pa vendar se hruška na hruški medi, " jo je končno spreletel navdih.  



Napisala: Vanja Čibej
Fotografije: arhiv KD VNL, oktober 2018



Vabljeni na javni in kulturni dogodek:

Objava rezultatov natečaja za kratko zgodbo "Pristanišče" - več info: KLIK











https://sites.google.com/a/marionette.si/mari-o-net-te/dejavnosti-1