MENU‎ > ‎Popotniški kotiček‎ > ‎objave-potopisi‎ > ‎

S pogledom na morje, avtorica: Nika Korsič, januar 2017

objavljeno: 19. jan. 2017, 15:05 avtor: Spletni čas   [ posodobljeno 19. jan. 2017, 16:16 ]
S pogledom na morje 


Priporočam poslušanje glasbe: Les Negresses Vertes - Face A La Mer 

To je fotozgodba. Kratka in jedrnata. Za sproščanje. Za uživanje. No, pa pojdimo ... 


Tako so me ribice sproščeno peljale proti morju ... 


Ko sem zagledala te starinske barke, sem v roke prijela telefon in začela fotografirati ... 


... te starinske barke so se mi v tej srebrni svetlobi zdele tako fotogenične ... 


In, evo ga, moj najlubši pomol v Izoli! Carinski pomol. 


Obiskovalci pomola so bili tokrat samo galebi.


Galebi, ki so se uspešno borili proti burji in vztrajali na svoji "standard" lokaciji.


Valovi, ki so se nabirali ob boku pomola, so mi dali za vedeti, da se bližam odprtemu morju, razburkanemu, podivjanemu. Ali niso lepi?


Ha, vidim se! Škljoc.


In gremo dalje ...


O, lej, jih, poleg redke sprehajalke s psom, so tu še golobi, ha, poglej jih, 
kako se oni stiskajo ob steno. Ali niso posrečeni?


Grem v morje?


Pljusk! Mislim, da se danes ne bom kopala ...


Pljusk, pljusk ...


PLJUSK!!


Šhrššššš ....


Hm, kako bi pa bilo, če bi slikala palmo proti soncu tako pa tako? ... Tako!


In grem, dalje, naprej ... So v ozadju Alpe? Ja, v meglici.


Ooo, evo ga, Svetilnik v vsej svoji lepoti, najlepši zorni kot. 
Upam iti naprej? Prehlajena sem, res precej piha ... 
"Ma ja, dej, valda upam! Phh, kaj je to zame!"


Ni lepšega kot zvoka valov, ki butajo ob obalo, kamenčkov, ki se kotalijo ...
Res, ZEN!


Res, ni slabo ... ne pozabiti, da piha, že čutim ušesa ...


Na sami špički, hitro, hitro, fotkaj fotkaj: "Ja, kako naj fotkam, 
če ne morem imeti telefona na miru?!"


Mislim, da je bil to podoben občutek, kot če bi fotografirala, ko se zemlja trese ...
"In to FUL!"


Moja famozna ograjica ... tokrat brez galebov, 
seveda, danes so na carinskem pomolu!


Ubogemu fotoaparatu se je že malo sfokusiralo ...
hitro, stečem v "zavetje". 


In spet, glej jih, glej, napihnjene stražarje Svetilnika.


Res, res so posrečeni no ... jaz se pa počutim kot na modni pisti, 
pod budnimi očmi stražarjev.


Še malo spominskih fotografij v tej lepi srebrni svetlobi.


Mandrač z desne, 


... Mandrač z leve.


Aha, saj res, moram paziti kam stopam!


Na te rinke sem se že TOLIKOKRAT spotaknila in skoraj zgrmela v morje ...
... in pomoje nisem edina!


Res je lepa svetloba, 
zakaj nimam pravega fotoaparata s seboj?!


No, še malo tal, tokrat brez rink.
Lep je ta kamen, z Brača!


Poezija zavetrnega morja.


In malo nature ...


Roža vetrov.
Pomoje si jo ogledam vsakič, ko grem mimo!


Še malo abstrakcije, seveda ...
Naravno in malo manj naravno!


Poklicala me je! 
Hotela je biti del tega albuma. In res je krasna.


In to je to ...
Sprehod v burji, 16. januarja 2017.
S pogledom na morje.