MENU > Popotniški kotiček >
Objave-Potovanje okoli sveta
Doživeta, knjigi ob bok, avtorica: Zarja Trkman
28.4.2019 Zarja Trkman se počuti hvaležno z osebo Ashraf Kochi in 5 drugimi osebami v kraju Nova Gorica. 10 h · prihod domov ... fotoreportaža ... hvala, moja draga prijatelja ... rada vaju imam in zdaj odklop od FB-uka, dragi FBF ... thank's for support ... GRATEFUL ... *        * 29.4.2019 Zarja Trkman se počuti pozitivno z osebo Ashraf Kochi in 7 drugimi osebami v kraju Nova Gorica. 59 minut · * HVALEŽNA SPREMEMBA In sem doma. Dobrodošla doma. Velik napis na oknu dnevne sobe. Prijateljičino darilo, prekrasen album poln mojih fotk s popotovanja. Jočem od sreče, da se je tako zelo potrudila. Zlat album s slikami, ki ga bo z zlato kaligrafsko pisavo dopolnila prijateljičina hči. Jočem od sreče, jočem, ker imam tak krog prijateljev, na katere se lahko zanesem, ki mi pomagajo, ko mi je najhuje. Mimogrede, prijateljica me je kliknila danes ponoči, ob pol dveh. Po KATARZI 2. Kako sem je bila vesela. Začutila je mojo stisko. Pogovorili sva se o vsem, kar se je ponoči dogajalo. Breme je bilo potem dvakrat manjše. Sledilo je olajšanje in odprto pismo vodstvu bolnice v Šempetru. Nastalo je po odmiku, po koraku nazaj, po katarzi. Trezno, premišljeno pisanje, brez obsojanja in etiketiranja. Kulturno, s spoštljivimi besedami. S trezno, izpraznjeno glavo. Z iskrenim in odprtim srcem. Sprožilo je CUNAMI. Moje poslanstvo, je rekla Alenka, je s tem opravljeno. Premaknila sem spremembe na boljše. V bolnišnici. V eni uri se je svet tako rekoč obrnil, zasukal za 180 stopinj. Bili so prijazni z mano, celo arogantni Dolenc je postal mehkejši. Komunikacija je stekla. Direktor je zadevo premaknil, več kot očitno. Moja naloga je končana. Zdaj so na vrsti oni. Da val, cunami val, premaknejo, ga še dvignejo ali pa ga zajezijo. To je zdaj njihov problem. Sama sem svojega rešila kar se da najboljše. Srečna sem, ker zdaj vem, kaj je prineslo moje trpljenje v Muscatu v Omanu. Ni bilo zaman. Povzročilo je val sprememb v bolnišnici. Bravo! Ko prideš do končne postaje se potovanje lahko zaključi. Ali pa nadaljuje s spremembo poti. In moje se nadaljuje. Naloga je opravljena. Smisel bolečin in trpljenja je sprememba. In edino sprememba je večna. Živela SPREMEMBA! Konec DOŽIVETE. Epilog, popravki, spremna beseda: knjigi ob bok in lahko gre v tisk. Jupijaja … * Zapisala: Zarja Trkman Fotografije: FB avtorice Vse objave Zarjinega potopisa, si preberite v: Tu je 100 sonc. Preberite še: Tu je 100 sonc, Zarja Trkman |
Fuck off, avtorica: Zarja Trkman
Ne morem več ... te naše bolnice imam poln (BFD, Šempeter) kufer, da ne rečem kaj gršega ... jutri grem domov... sledi odprto pismo. Zarja Trkman se počuti žalostno z osebo Ashraf Kochi in drugimi (5) na lokaciji Bolnišnica Šempeter Pri Gorici. 6 h · Sempeter Pri Gorici · Odprto pismo vodstvu Bolnišnice Franca Derganca Šempeter pri Gorici Pišem vam izključno zaradi tega, da boste kaj naredili v zvezi s tem, kar se dogaja znotraj vaše ustanove. Že dvajset let, morda še kakšno leto več, se borim z mlini na veter, z vašimi arogantnimi uslužbenci. Do sedaj sem bila tiho, takrat sem se borila za sestro, za mamo, za moža. Tokrat pa se zase in za pacientove pravice. Ne bi posploševala, večina osebja je krasna, so pa znotraj taki ljudje, ki jim ne bi pripisala pravice, da prestopijo prag vaše ustanove. Ker vanjo preprosto ne sodijo. So arogantni, zamerljivi, svoje frustracije stresajo nad pacienti. In le eno gnilo jabolko med zdravimi povzroči gnitje ostalih. Pred dvema tednoma sem si zlomila ključnico v Muscatu, Oman, Arabski emirati. Odležala sem 13 dni v tamkajšnji bolnici KIMS Oman (Kerala Institut of Medicine scientist. Vrhunska bolnica, osebje prijazno, od sobarice, do tehničnega osebja, da o medicinskem osebju niti ne govorim. Vedno na razpolago pacientov. Ponoči in podnevi.) Lahko bi se zgledovali po boljših o sebi, ne pa, da stihijsko peljete barko (naše zdravstvo, vašo bolnico) v poton, na dno oceana. Kamor najverjetneje tudi sodi. Včasih je treba stavbo podreti in začeti znova. Na slabih temeljih ne stoji, se prej ali slej zruši, pogrezne sama vase. Naj nadaljujem. Vrnila sem se v domačo bolnico z vrhunskim zdravniškim spremstvom, z vrhunsko poskrbljeno akcijo s strani Adriatic Asistenca (beri: spremljal me je odličen zdravnik dr. Slobodan Macura) v Bolnišnico Franca Derganca Šempeter pri Gorici. Upam, da ne pridem sem nikoli več. Ker se ne mislim spuščati na tako nizek nivo. A sem se morala, žal, da sem bila sploh slišana. Ker težko govorim, velikokrat nisem razumljena, nisem sploh slišana. Zato sem prisiljena dvigniti glas. In mi ni žal, moja vest je čista. Je pa očitno glas vpijočega v puščavi. Ker se borim zase, za svoje zdravje, za pacientove pravice, ki si zaslužimo spoštovanje in razumevanje medicinskega osebja, ki je pod Hipokratovo zaprisego. Služiti pacientu, mu pomagati, ga razumeti in predvsem spoštovati. Slednjega si zasluži vsak. Hvala, če bom slišana. S spoštovanjem in razumevanjem, Zarja Trkman P.s.: V tej bolnišnici so umrli štirje moji najbližji, tata, mama, sestra in mož pred tremi leti, ki je ležal tri mesece na tem oddelku kot jaz zdaj ... sama pa ne mislim tu umreti, izbrala si bom boljše mesto ... *  Zarja Trkman se počuti optimistično z osebo Ashraf Kochi in drugimi (5) na lokaciji Bolnišnica Šempeter Pri Gorici. 1 h · Sempeter Pri Gorici · Po polnočni katarzi na oddelku travmatologije SBFD Šempeter pri Gorici mi je odleglo. Spustila sem se na nizek nivo, na nivo tistega, ki je povzročil moj izbruh. Podobno se je zgodilo pred skorajda tremi leti, ko sem se borila za moža in sem doživela katarzo ena. In zdaj olajšanje. Ko sem zavpila, ko sem, nemočna, neslišana, nespoštovana, povedala, kar jim gre, napisala odprto pismo vodstvu bolnice, po pogovoru z Melito in zlasti Mojko, ki mi je, ko mi je bilo najhujše, napisala par besed. Začutila je mojo stisko in mi pisala. Hvaležna obema. Torej katarzi sledi olajšanje. Usedem se za tipkovnico in napišem pismo. Umirjena sem, tako zveni tudi pismo. Nobenega kazanja s prstom, nobenih imen, nobenega obrekovanja. Ni vredno, da dajem energijo človeku, ki me ne spoštuje. Ne zasluži si je, moje dragocene energije, ker jo rabim zase, za celjenje svoje ključnice. In to je edino, kar šteje. Fuck off … Sledi zanimiva noč z mojo 97- letno cimro Ano iz Kanala, ki se je pravkar vrnila v sobo. Sama se hrani, oblači, gre na stranišče …skratka čila skorajda stoletnica. Ki pa si je spomin poslabšal po lanskem padcu, ki ga je utrpela lani in si zlomila kolk. Smejali sva se do solz. Ne ve, kje se zbudi, misli da doma in kliče nečakinjo. Jaz povem, da sva v bolnici. »Ma sem res kaštron, ma kašna mona sem,« pravi Ana in se smejiva, kot pečeni mački. To se tekom noči ponovi kar nekajkrat. »Ma sploh ne vem, zakaj sem ustala, se preoblekla, ma kšna mona sm…ma sem rjes zmjšana ali pa mi gre že na otročje… Smeh do solz. Pejva spat, da nas kam ne popeljejo, tja na Grič, v umobolnico. In že spet spi. Kar nekajkrat se ponovi podobna scena. Hahaha, kakšno olajšanje po čiščenju duše. Olajšanje ob spoznanju, da se nasmejiva sami sebi. Svoji neumnosti. Torej nič ni zaman. In ni mi žal, da je do neljubega dogodka prišlo. Ker je bilo nujno, ker je dovolj moje borbe z mlini na veter. Ker nikoli več ne prestopim vrata te bolnišnice. Ker si ne zasluži moje pozornosti, moje energije. Nikoli ne reci nikoli! Še bom šla, koga obiskat, a na zdravljenje nikoli več. Pa brez zamere. Povedala sem svoje! Na sicer čuden način, ki ni moj način, pa vendarle. Kateremu je sledilo ODPRTO PISMO. Umirjeno, brez grobih besed, nežno. A vendarle! Hauk, govoril-a sem!  * Zapisala: Zarja Trkman Fotografije: FB avtorice Vse objave Zarjinega potopisa, si preberite v: Tu je 100 sonc. Preberite še: Tu je 100 sonc, Zarja Trkman |
Nikoli nisi sam, avtorica: Zarja Trkman
Zarja Trkman se počuti hvaležno z osebo Ashraf Kochi in 3 drugimi osebami v kraju Muscat, Oman. 7 h · I wish happy Nurse day to all nurses here in KIMS Oman Hospital ... I'm glad that I can stay here for 13 days and night, after I was falling down with my scuter and my shoulder have be broken ... you were supported me all the time ... I love you, all ... Shukrija, (thanks) ... NAMASTE ... many regards to my doctor (all of them) and all STAFF ... I'm very glad to go home, finaly ...  * 4 h · YouTube ·  Zarja Trkman Pa saj je prav neverjetno. Nisem je še slišala. Dva meni zelo ljuba pevca, Vlado Kreslin in Damir Imamovic. Pa prav zdaj, ko pišem o ljubezni, o naravi, o življenju. Hvala vama, prijatelja. Obožujem vaju. Foto. Mili Presnojedec, CD Ljubljana, 28.12.2018, novoletni koncert.Mojka Georges Ne Zarja, nismo sami. In tudi ko sem bila sama, si bila ti. Tudi ko drugih več ni bilo. Ko sem sedela tam "sredi gozda" si bila tam ti. In vedno bom hvaležna, da si bila. Tanja Kodelja Lep zapis, Zarja. Vidiš to, kar si. Videla si ljubezen, ki je v koreninah vsega. Objem. * Krog je sklenjen. Pot okoli sveta. 24 meridianov 12 časovnih pasov. 24 držav. 5 celin. Pot duše v mojem telesu, ki jo je sicer malo izdalo, a kočija se popravlja, kočijaž tudi. Duša pa je itak čista, nepokvarjena. In kaj se mi je najbolj vtisnilo v spomin? Ne znamenitosti, ne mesta, ne države. Brezgrajnost, brezmejnost ljubezni. Ki je povsod prisotna, ki biva prav v vsakem, v vsem. Niso katedrale, mošeje, sinagoge, templji tisto, kar si bom najbolj zapomnila. Ne , ne, ljudje so tisti, ki so pustili pečat. In narava. In lepota tega planeta, ki je tako lep, da kar boli. A eno mi je jasno. Ni lepše dežele na svetu, kot je Slovenija. Tako raznolike. Z morjem, planinami, vršaci, rekami, ravnicami, gozdovi. Moj krog prinaša veliko prijateljstev, ki sem jih sklenila. Ne površinskih. Globokih. In ljubezni, ki veje povsod. Je ljubezen, je lepota, je prijateljstvo. Brezmejno in to šteje. Katedrale gorijo, mošeje padajo pod bombami, gozdovi izginjajo…reke in ledeniki tudi, morje izpareva. Ljubezen pa ostaja. Tista čista, tista, ki osvobaja. Ki je čustvo, najgloblje in najbolj zveličavno. Te ljubezni sem bila deležna na tej poti. Povsod. Pa naj bo to v najrevnejšem delu sveta, v najbogatejšem, najčistejšem, najbolj umazanem. Povsod, brez izjeme. Nobene zavisti, odkrito občudovanje, tudi čudenje. In nenazadnje čudežna zacelitev moje ključnice. In modrost, ki mi jo je dalo trpljenje, ki je konec koncev osmišljeno. Čeprav sem vedno trdila, da res ne vidim smisla v trpljenju in bolečini. A je pot k spoznanju, k vstajenju. Vstala sem, bogatejša za kruto, a osvobajajočo izkušnjo. Izkušnjo bolečine, trpljenja, ranjenosti. Duša je srečna v mojem telesu, ki ji vendarle služi po svojih močeh. Zveličavno je to moje popotovanje. Zveličavno potovanje duše v samo bistvo. V življenje. Hvaležna sem zanj. Hvala mama, hvala oče. Hvala Andek! Nikoli nisi sam Legenda Cherokee Indijancev, v kateri deček postane odrasla oseba in dojame življenjsko resnico. Čas je bil, da mladi deček odraste v zrelega človeka. Oče je odpeljal svojega sina globoko v gozd, mu čez oči dal prevezo, da ni ničesar videl, ga posedel na posekano deblo ter ga pustil samega sredi gozda. Vrnil naj bi se naslednje jutro. Od dečka se namreč zahteva, da celo noč nepremično sedi na deblu in si ne odveže preveze z oči vse dokler ne začuti prvih žarkov sonca na licu. Prav tako ne sme jokati ali klicati na pomoč. Če preživi noč, postane odrasel človek. Deček je bil seveda strašno preplašen. Okoli sebe je sredi noči slišal vse vrste nenavadnih zvokov. Od krikov divjih zveri, ptic in oddaljenih glasov ljudi, ki bi mu lahko kaj storili. Ves čas je čutil tudi veter, ki mu je v lica nosil travo in pesek. A mladi Indijanec je hrabro preživel noč. To je bil njegov način, da postane zrel človek. Končno, po mučno preživeti dolgi noči, je vzšlo sonce in lahko si je odvezal prevezo iz oči. V tistem trenutku, ko je spregledal, je ugotovil, da je bil njegov oče ves čas z njim. Sedel je poleg njega na drugem deblu in pazil, da se mu kaj ne zgodi! Na podoben način tudi mi nikoli nismo zares sami. Ves čas imamo pomoč in zaščito. Le vidimo je ne z očmi oz. zavedamo se je ne. * Zapisala: Zarja Trkman Fotografije: FB avtorice Vse objave Zarjinega potopisa, si preberite v: Tu je 100 sonc. Preberite še: Tu je 100 sonc, Zarja Trkman |
Največja vrednota v življenju je zdravje, avtorica: Zarja Trkman
Še 52 ur, dva dneva in dve noči v KIMS hospital, Muscat ... komaj čakam, da vas objamem ... nočni let ... sem dobro in vas imam rada. Zunaj se dani. Sestre so me umile, zobe imam čiste. Boljše počutje. Le nekaj ur spanja. Sinoči hočem pogledat film, noge nemirne do zoprne bolečine. Spravim se na noge s pomočjo sestre. Posede me, mi da zvonček v roke, da jo pokličem. Bolje je, bolečina popušča, začne pa se bolečina v rami. Pokličem, pride druga sestra. Just a second, reče. Spustim zvonček, pade na tla. Itak bo prišla čez sekundo, pomislim. Sestra! Ne pride. Halooooooooooooo, bolečina postaja hujša, jaz nemirna v pričakovanju sestre. Da bi mi pomagala nazaj na posteljo. Hudo je, nemočna sem, zvonček na tleh. Pomislim, da bi sama vstala. Ne upam si. Začnem klicati: haloooooooooooooo, haloooooooooooooooooo. Vedno bolj obupano. Nobena ne pride, nobena sestra. Haloooooooooooooooooo, halooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooo!!!!!!!!!! Končno. Druga sestra. Pomaga mi na posteljo. Odrešenje. Ne znam si razlagati tega, da kakšna sestra kar pozabi, da sem jo nekaj prosila. So tako kratkega spomina, so površne. Ne vem! Zame je hudo, ker sem odvisna od drugih. Zdaj tu. Ko ležim popolnoma razgaljena, o.k. to ni problem, ko serjem v posodo, ko me potem umijejo. Navadila sem se. Dostojanstvo? Ja, ranjeno je. A ko si nemočen, še dobro, da ti kdo pomaga. Srati, scati, se umiti, vstati, hoditi. Tako pač je. Nikoli ne moreš vedeti, kaj vse te v življenju doleti. Nemoč, nebogljenost, izguba spomina, ležanje v plenicah, v scanju in sranju. Malo sem vulgarna, a tako je življenje. Zdaj čisto, lepo, mladostno. Zdaj staro, usrano, grdo. Treba ga je sprejeti, v vseh oblikah. Ker je darilo, ker je čudež. Kakšno darilo neki. Trpljenje, izguba dostojanstva, bolečine, odvisnost od drugih. Ga sprejmeš ali ne. Odvisno od človeka. Če ga sprejmeš v dobrem in slabem, potem lažje živiš. Ker nisi vsemogočen, ker nisi bog. Si le čista dušica ujeta v to telo. Ki ti služi kot ti pač služi. Dragi moji, največja vrednota v življenju je zdravje. Šele, ko je omajano, se tega zaveš. Šele zatem sta družina in prijateljstvo ter vse drugo, ki je drugotnega pomena. Le kaj ti bo denar, velik avto, vikend na deželi, ob morju. Če nimaš osnovnega, zdravja. Če nimaš lepe in srčne družine, dobrih prijateljev. Vedno bolj ugotavljam, da imam krasne otroke, sestro, drugo posestrino sestro. Da imam prijatelje, za katere lahko rečem, da so prijatelji. Ne le znanci, temveč tisti pravi. Hvaležna sem za to danost. Nikoli ne bom pozabila, da ste mi stali ob strani v teh dveh tednih. Ko sem bila daleč proč od doma. Nisem bila pozabljena. Dobivala sem spodbudne besede, dobro energijo, suport tako ali drugače. Hvala, dragi moji, nikoli ne bom pozabila tega. Nisem sama, nisem osamljena, tu daleč na Srednjem vzhodu. Z mano ste v dobrem in slabem. HVALA, iz srca hvala! * Pazite se, prihajam s svojim "konjičkom", ki me je nesramno vrgel iz sedla ... še 44 ur ... jupijaja ... sem kot bivši vojaki JLA ... još toliko i toliko dana ... sama pa že odštevam ure ... le še ena noč tu, ena na letalu in bom v sLOVEniji, najlepši deželi na svetu ... to lahko zdaj z gotovostjo zatrdim, ker sem obkrožila svet ... NA-SNIDENJE kmalu.  Zarja Trkman: Lepa je.... fotka, da ne bo pomote ... hehehe * Zapisala: Zarja Trkman Fotografije: FB avtorice Vse objave Zarjinega potopisa, si preberite v: Tu je 100 sonc. Preberite še: Tu je 100 sonc, Zarja Trkman |
Vrgel me je s sedla, avtorica: Zarja Trkman
Zarja Trkman se počuti lačno z osebo Ashraf Kochi in 4 drugimi osebami v kraju Muscat, Oman. * Če so bile sestre tu v KIMS na začetku, ob mojem prihodu v bolnico, precej zadržane, sicer zelo prijazne, so se zdaj skoraj vse sprostile. Če so me gledale morda malo čudno, ker jočem zaradi bolečin, se zdaj prešerno smejijo z mano. Rada se pošalim, rada malo poklepetam z njimi. Sila so radovedne. Očitno je to indijska lastnost. Čez rame mi pogledajo v računalnik. Kaj delam, me vprašajo. Malo jim povem o sebi, pokažem kakšno fotko, svojo Iskreno ter video s srečanja z Iskreno v septembru lani. You are so smart, you must be famous in your town. O.k, prav neumna res nisem, a znana v svojem mestu? Se mi zdi, da ne najbolj. Zdaj si vse sestre prizadevajo za mojo naklonjenost in pozornost. Shimi, Yoisi, Blessy, Ghidu, Khrisna Prija … nekaj imen sem si zapomnila. Krisna Prija pravi, da se ji moram javiti, ko pridem domov, na mejl, s Shimi sva izmenjali FBF, a ne povejte ostalim, ker je strogo prepovedano navezovati globlje stike s pacienti, mi reče Shimi, najprijaznejša med vsemi. Največji problem pa je komunikacija. V angleščini sem profesor za njih. Ne razumejo me, velikokrat moram prav malo povzdigniti glas, da se zbrihtajo, kaj sem želela povedati. Ugotavljam, da je bolje reci dve tri besede, kot tvoriti cel stavek. Potem razumejo. Recimo, če hočem da ugasnejo luči, klimo, mi prinesejo vodo: Turn off light, EC (air conition), water, please. Njihova angleščina je indijska, pojoča in mehka. Zelo težko razumljiva. Skratka, komunikacija mi pobere kar dosti energije. A kmalu bo KIMS preteklost, ker grem domov, jutri ali v soboto. Dve različni informaciji, od Svita, da najverjetneje v soboto, od Anju, tukajšnje menedžerke pa v četrtek. o.k., bo kadar pač bo. Včeraj me je prišel pozdravit moj dohtar. Odhaja za par dni na oddih v Grčijo in me prepušča v oskrbo svojemu kolegu. Včeraj je tudi napisal svoje mnenje, priporočila kako naprej. Poslovila sva se s stiskom roke, poslala sem mu poljub na dlani. Prijeten mali Buda, s trebuščkom. Vesela sem, da me je vzel prav on pod okrilje. Take car, mam … in že ga ni bilo več. Komaj čakam objema mojih bližnjih, prijateljev. Moje lepe sLOVEnije in začetka rehabilitacije, ki bo trajala tri mesece. Naj traja, naj traja, važno, da se zopet povrnem v fizično stanje, v katerem sem bila prej. Potem pa zdravilišče. Čimprej, vsaj tri tedne, ker lani nisem izkoristila te pravice. Bom kar vztrajala pri svojem. Jeseni pa še na svoje stroške v daruvarske toplice na Hrvaškem, morda »skok« v Bosno do Halime in v Visoko, ker bom že tako daleč, skorajda na meji z Bosno (Gradiška). Novembra pa Gambija, da obiščem svojo Jattou, kateri botra sem. Letos bo oz. je dopolnila 9 let, te dni. Potem pa kdo ve. Vsekakor DOŽIVETA in HVALEŽNA. Za prvo mislim da bo zagledala luč sveta že pred poletjem, za drugo pa jeseni. A bosta prišli med prijatelje, med bralce. Zagotovo!   * Zapisala: Zarja Trkman Fotografije: FB avtorice Vse objave Zarjinega potopisa, si preberite v: Tu je 100 sonc. Preberite še: Tu je 100 sonc, Zarja Trkman |
Ljubezen do vsega in vsakogar, avtorica: Zarja Trkman
Kristjani praznujejo. Veliko noč. Vstajenje. Tu daleč od doma, v arabskem svetu, drugi kulturi in med tujimi ljudmi razmišljam o religijah. Čemu so potrebne in čemu služijo. Ni mi prav jasno. Sama namreč nisem religiozna. Imam pa vero. Vero v življenje. Ja predvsem v življenje. Ki je blagoslov. Da z njim, preko svojega telesa lahko okusiš lepoto, ljubezen, svobodo. Zavestno in skrivnostno je. Nimaš pojma, kaj te čaka. Trpljenje. Tudi. Sreča. Vsekakor. Ljubezen tudi. Poslušam Leonarda Cohena, Hallelujah in So long Marriane. V sobo vstopi Filipinec, ki mi prinaša hrano, Nepalka, ki čisti prostore in odnaša smeti, Šimi, Indijka iz Kerale v Indiji, ki je najprijaznejša oseba tu. Umije me, poklepetava, svojo dveletno punčko je pustila pri starih moževih starših. Družina ni skupaj. Mož jo vsak dan vozi v službo in jo pride tudi iskat. Dela v avtomobilski industriji. Šimi pogreša otroka, z mano je nežna kot z otrokom, umije me, najbolj toplo, kar je možno, poskrbi, da kaj pojem. Da bom močna, pravi, za pot domov. Nasmehne se in odide. Čistilka iz Nepala ima tri sinove, vsi trije so pri starih starših, ona je z možem tu, stara 27 let. Razseljene družine. Srečevala sem jih tudi na Luminozi. Starša s trebuhom za kruhom, daleč od svojih otrok. Različnih religij so . Kristjani, hindujci, budisti, muslimani. Ločijo se po barvi kože, po veri, a so vsi le ljudje. Ki jim družina veliko pomeni, ki bi radi svojim otrokom zagotovili šolanje, boljše življenje, ki morda preživljajo tudi svoje starše, prastarše. Zakaj to pišem? Ker se Slovenci ne zavedajo, v kakšni lepi državi živijo, kjer vsak lahko dela, le če hoče. Kjer so družine skupaj. Kjer imajo urejen šolski sistem, dostopno zdravstvo, primeren standard. Zdaj vem, da v Sloveniji le ni tako hudo, kot mnogi govorijo. Da ni služb za mlade, ne stanovanj, niti dobrih plač. Zdaj, ko vem, da je v večini sveta slabše, ker sem ga prepotovala, spoznala ljudi različnih ras in religij. A vsi hrepenijo le po enem. Po dostojnem življenju, po družinskem življenju. po ljubezni in svobodi. Po miru. Tu, v Muscatu, v Omanu se počutim zelo dobro, zelo varno. Ker ni kriminala, ker ni terorizma. A so razseljene družine, ki hrepenijo le po enem. Da bi živeli skupaj. Budisti, kristjani, muslimani. Tu živijo v slogi, ni rasnih razlik, ni verske nestrpnosti. Je spoštovanje in razumevanje. Spoštovanje različnosti in razumevanje drugačnosti. A eno je skupno. Ljubezen. Hrepenenje po bližini, po objemu, dotiku, stiku. Tega ti ne nudi religija, tega ti ne nudi država. To moraš najti, ker je. Ker je ljubezen. Taka ali drugačna. Želim si le eno. Da bi bilo vsakemu dano, da to ima. Da ne bi bilo meja. Da bi bilo spoštovanje. Nenazadnje Človečnost, so-čutenje in razumevanje. Nesebično to privoščim vsakemu. Ker je v vsakem čista duša, ki si zasluži vse to. Akcija in reakcija. Karma. Vera v posmrtno življenje. Usoda. Pekel in nebesa. En ali par milijonov božanstev. Ni važno. Če ne najdeš božanstva v sebi, ga ne boš našel nikjer. Je le utvara, privid. Slepota. Ne vem, če sem na začetku tega zapisa hotela pisati o tem. Imagine… predstavljaj si svet brez meja, brez religij, v miru, v slogi. Brez skrajnosti, brez pretiranega bogastva, brez neznanske revščine. Si ga lahko? Jaz si ga z lahkoto. Kako to doseči? Zavestno. Z dvigom zavesti, z ljubeznijo. Do vsega in vsakogar. S sprejemanjem drugačnosti, ne z obsojanjem in kazanjem s prstom. To zdaj vem, pravzaprav že dolgo vem. A se mi vedno znova potrjuje. Je zelo enostavno, le božanstvo je treba najti v sebi, ker zunaj ga ni. Je le namišljen bog, ki ni pravičen je na milijone bogov, ki imajo vlogo človeka držati v strahu, pokornosti in ponižnosti. To ni to!  Zarja Trkman is feeling optimistično with Adriana Rizzato and Jonabel Adan in Muscat, Oman. 22 h · NI na-KLJUČ-je, da sem si prav v Muscatu priigrala zlom KLJUČnice (ki se, mimogrede, že celi) ... sultanat spada med 35 držav brez terorizma, edina država s Srednjega vzhoda ... Omanci se bojijo, kaj bo, ko sultan umre ... zelo ga cenijo in podpirajo ... ... morda sem se res pohabila prav tu in se na prvi pogled zaljubila v Muscat, da o Omanu in sultanu Qaboos bin Said izvem malo več ... je srce te države, sultan namreč ... "Demonstrators carry banners expressing support for ruler Sultan Qaboos bin Said, in Muscat March 1, 2011. The banner reads, "Year after year you flourish... Qaboos you are the heart of this nation ... Qaboos we are your loyal and true soldiers ... We sacrifice our souls to you loyally and unconditionally." REUTERS ... več v članku, če si še nisi ogledal-a videa o 15.-ih najspektakularnejših točkah mesta, priporočam ogled ...ne bo ti žal ... SPEKTAKULARNO lepo mesto.  Zarja Trkman se počuti upanja polno v kraju Muscat, Oman. 16 h · Poslušam Leonarda Cohena, Hallelujah in So long Marriane. V sobo vstopi Filipinec, ki mi prinaša hrano, Nepalka, ki čisti prostore in odnaša smeti, Šimi, Indijka iz Kerale v Indiji, ki je najprijaznejša oseba tu. Umije me, poklepetava, svojo dveletno punčko je pustila pri starih moževih starših. Družina ni skupaj. Mož jo vsak dan vozi v službo in jo pride tudi iskat. Dela v avtomobilski industriji. Šimi pogreša otroka, z mano je nežna kot z otrokom, umije me, najbolj toplo, kar je možno, poskrbi, da kaj pojem. Da bom močna, pravi, za pot domov. Nasmehne se in odide. Čistilka iz Nepala ima tri sinove, vsi trije so pri starih starših, ona je z možem tu, stara 27 let. Razseljene družine. Srečevala sem jih tudi na Luminozi. Starša s trebuhom za kruhom, daleč od svojih otrok. Različnih religij so . Kristjani, hindujci, budisti, muslimani. Ločijo se po barvi kože, po veri, a so vsi le ljudje. Ki jim družina veliko pomeni, ki bi radi svojim otrokom zagotovili šolanje, boljše življenje, ki morda preživljajo tudi svoje starše, prastarše. 14 h · Klapa, vesela vest ... dr. tu pravi, da ne bo potrebna operacija ... yes ... vesela do Lune in nazaj ... thank's Jean Marc Degioanni Melchizedek. * Bila sem srečna, da je JM uspela »operacija« na daljavo. Torej deluje. V to sicer nisem dvomila. A, zdaj je tu dokaz. Čudež, boste rekli. Ja, čudež. Čudeži se dogajajo. Nihče jih ne zna razložiti. Jaz pa verjamem, da je vsa ta energija, ki ste mi jo pošiljali, dragi prijatelji, vse dobre misli in želje, skupaj z JM operacijo v sodelovanju s timom Infinity Alignment (v katerem so med drugimi Jezus, Buda, mati Tereza) naredila »čudež«. Da se moja KLJUČnica zdravi. To je KLJUČ do skrivnosti. To je tudi KLJUČ do spoznanja, zakaj se mi je zgodilo, kar se mi je pač zgodilo. In to prav tu, na srednjem vzhodu, v deželi, kjer ni terorizma, kjer so religije enakovredne, ni verske nestrpnosti. In nenazadnje, v najlepšem mestu, kar sem jih videla na svojem popotovanju okoli sveta. Ki se sicer ni zaključilo na barki, temveč se bo na letalu, a takisto v Benetkah. Torej bo krog zaključen. In zakaj se mi je to zgodilo? Zato!!! Zato, da dokažem nejevernim Tomažem, skeptikom, tistim, ki dvomijo v duhovno moč, da le ta obstaja. Da ni vseeno, kakšne misli gojiš. Da se vsaka misel zapiše v vsako celico telesa. Od tod bolezni, od tod gorje. Od tod čudežne ozdravitve! P.S: Več o tem v DOŽIVETI, moji knjigi, ki nastaja in bo, vsaj upam, pred poletjem izdana. Saj sem jo obljubila, se spomnite, tisti, ki ste bili na srečanju z ISKRENO, lanskega septembra. Malo sem zamenjala vrstni red. ISKRENA, DOŽIVETA, HVALEŽNA (ki je sicer končana in čaka na oblikovanje in tisk in bo predvidoma izšla septembra). Ma ne me držat za besedo, saj veste, da se kaj hitro zalomi. * Oseba Zarja Trkman je delila spomin — se počuti pozitivno na lokaciji Muscat, Oman. * 1 h · hihihi, kamor pridem poskrbim za smeh in dobro voljo ... zdaj že tudi tu v KIMS Oman ... rade pridejo v mojo sobo, sestre, ker jih zadnja dva dni vedno nasmejem ... zdaj, ko je najhujše mimo in še posebej zdaj, ko vem, da operacija ne bo potrebna ... naredite si lep dan, naj bo s soncem in smehom obsijan, dragi FBF  * Nekdo vedno skrbi za smeh ... tudi med "poukom" IA ... kaj č'mo, če sem pa "učenka s posebnimi potrebami" ... see you tomorow, dear friends ... I go to bed ... good night. * Zapisala: Zarja Trkman Fotografije: FB avtorice Vse objave Zarjinega potopisa, si preberite v: Tu je 100 sonc. Preberite še: Tu je 100 sonc, Zarja Trkman |
Angeli z enim krilom, avtorica: Zarja Trkman
20.4.2019 Zarja Trkman se počuti hvaležno v kraju Muscat, Oman. Včeraj ob 03:27 · * HVALEŽNA Po dveh urah spanja se zbudim. Ne zaspim več. Odprem fb in vidim, da je veliko mojih prijateljev zaskrbljenih zame. Veliko zasebnih sporočil, na katera odgovorim le z besedo, dvema. Že zvečer po moji zadnji objavi. Mara Bolčina me pozove k pisanju na zasebno. Po pogovoru s to modro prijateljico, se pomirim in zaspim. Tu je še Eda Kodrič, ki se ponudi, da mi pomaga. Naredila bo vse, kar je v njeni moči, da se čim prej vrnem v domovino. Kaj me je razžalostilo? Novica, da bo let med 26. in 29. aprilom. Halo. Nezaslišano. Imam kateter, "serjem" v posodo, ki mi jo prinesejo na posteljo, ob vsakem premiku hude bolečine, hranijo me kot otroka, nimam apetita, vročino imam, vroče je, če vključijo klimo, me zebe … dobivam protibolečinske infuzije, injekcije proti strjevanju krvi. Popolnoma nemočna sem, odvisna od tuje pomoči. Zato tak moj zadnji zapis. Žalostna, jezna, nemočna, razočarana nad mlini, ki meljejo tako počasi. Hvaležna sem, da me podpirate, hvaležna Jean Marc Degioanni Melchizedekter, sošolcem AI, za sinočnjo podporo. Hvaležna Lilijani, ki mi je ponudila pomoč, hvaležna vsem, ki ste me kontaktirali tudi na zasebno. In nenazadnje Svit Trkman, ki se res trudi, da bi čimprej prišla domov, ki noče da bi bila operirana tu, Pika Trkman za pogovore in podporo v njeni edinstvenosti. Bolje mi je, ker vem da nisem sama, tu daleč na bližnjem vzhodu, zato nastaja ta zapis. Da vam izrazim hvaležnost. Da vidite, da se nisem predala. Ker smo skupaj močnejši. Ker smo angeli z enim krilom in le objeti lahko letimo. Hvala moji angeli, hvala vsem, ki mi stojite ob strani. Objemam vas in hvala za ta velik objem, ki je neskončno ljub, drag, poln ljubezni. Ljubezni in so-čutenja, ki človeka naredi Človeka. Mujezin kliče k prvi jutranji molitvi (ura je pol petih) molitvi. Molim ne, a meditiram. Vsak dan. Najverjetneje sem tudi zaradi tega bolj močna. In ja, očitno grem še skozi eno izkušnjo, ki se ji trpljenje reče. Morda pa ima le-to tudi smisel, čeprav ga sama ne vidim. Iz trpljenja v vstajenje!  * Zarja Trkman se počuti lepo v kraju Muscat, Oman. 19 h · Jean Marc je opravil "operacijo" ključnice. Pravi, da fizična operacija ne bo potrebna. Wau, vesela do lune in nazaj ... imam tudi protokol zdravljenja za tri mesece. Iz Francije dobim "zdravila" (hvala Alenka in Klavdija) ... odzval se je tudi Matjaž Nemec, konzul Omana v Ljubljane, ter zunanje ministrstvo (hvala Edica in Lilijana) ... z mojim ortopedom, tu bo kontaktiral kirurg Gabrijel Fišer ... toliko pozitivne energije se steka zdaj k meni, da ni vrag, da ne bo vse v redu ... hvala vsem za lepe misli, besede ... P. s.: Le še Pahor in falkon manjkata ... državniški protokol in obisk sultana in pot domov ... stroške krije zavarovalnica, saj sem sklenila odlično zavarovanje ... malo šale, da vidite, da sem se "vrnila"... hahaha. * Zapisala: Zarja Trkman Fotografije: FB avtorice Vse objave Zarjinega potopisa, si preberite v: Tu je 100 sonc. Preberite še: |
V lovu za sultanom, avtorica: Zarja Trkman
Muscat, 13.4.2019 Zdaj sem malo bolj pri sebi, čeprav se prav lepim na posteljo in tipke. Imam vročino, če vključijo klimo je prehladno … ma bo že. Oman Pristanemo v Omanu. Grem na palubo, prelepo majhno mestece. Mislim si, da to ni Muscat, a se izkaže da je. 1,2 milijona prebivalstva. Pogled je čudovit. Začutim res dobre energije, lepo mesto, tudi zelenja je dosti, en lep cvet v daljavi, velik, bel, palme, trdnjava in v glavnem bele hiše. Lične, arabske. Ekskurzija. Krasen vodič Hussain, dve hčerki ima, ena je Zahra, pove ob koncu. Odlično govori angleško, saj se v šoli učijo tega jezika in ga znajo vsi. Zelo je razgledan in ima pravi pristop pri predstavljanju svojega mesta, kulture, denarja, načina oblačenja. Najprej nas pozove k molitvi. Super je, kot bi slišala mujezina na minaretu. Tudi izčrpno razloži molitev, ki je sestavljena iz petih delov. Tudi musliman je poklican petkrat na dan k molitvi. Zjutraj ob pol petih, pred svitom, okoli osme, nato opoldne, popoldan okoli pete in zvečer ob osmih. Vsak dan sem priča tem klicem, iz več mošej tu okoli bolnice. Predstavi tudi svoje oblačilo, tako zgoraj kot tudi spodaj. Značilno kapo, ki jo ženske vezejo tri mesece. Vsak ima drugačno. Skratka lep začetek ekskurzije, ki traja 4 ure. Mošeja, največja in najlepša v Muscatu Vozimo se kar nekaj časa do nje. Čeprav Oman nima vode, je veliko cvetja, zelenic, grmovnic, ki jih seveda zalivajo. Promet umirjen, cesta odlična. Muscat je za Singapurjem najbolj čisto mesto na svetu. Mene je začaral, tako zelo, da ostajam še tu … hehehe … v lovu za sultanom. Mošeja veličastna, s petimi minareti, najvišji nekaj čez 90 m. Pred njo krasen park s cvetočimi grmi. Res čudovit. V mošejo vstop ni dovoljen. Meni pa vendarle uspe priti na dvorišče in pofotkati nekaj detajlov. Kot običajno, se ne zapodim za trumo obiskovalcev, k glavnemu vhodu, temveč grem naokoli in najdem odprta vrata na dvorišče. Naše gledam skozi rešetke … hehehe Souk Pripeljemo se nazaj do porta, kjer sta, mimogrede, zasidrani dve jahti sultana. Ogromni, čeprav v primerjavi z Luminoso majhni. Sprehodim se po souku in kot vedno me ta moj skuter pripelje do indijskih trgovin. Navežem pogovor s prodajalcem, fotka me z značilno kapo. Se vrnem popoldne in že me ni več. Muzej Prekrasen muzej, dostopen tudi zame. Zvemo kar veliko o sultanu, o zgodovini sultanata, ki Oman je. Le še en sultanat je na svetu, a si nisem zapomnila imena. Ogledam si zbirko orožja, folklornih oblačil, posode … preberem plakat o frankincense tree, ki ga uporabljajo za kadilo, za čiščenje prostorov. Povsod ga prodajajo. Nameravam ga kupiti popoldne, a zgodi se, kar se pač zgodi. Sultanova trdnjava, bivališče Prekrasna je. Zvemo zgodovino tudi portugalske trdnjave, ki je bila zgrajena v 16. Stoletju. Razprostira se po okoliških hribih. Zanimiva, a zame nedostopna. Stavbe so mogočne, povsod zelenje, cvetje, grmičevje … skratka zelo lepo. Veličastno. Ena naša popotnica me pofotka. Moja zadnja lepa fotka. Zdaj imam le te iz bolnišnične sobe, ki so pač take, kot je moje stanje. Bolečinske, trpeče … hehehe. Ekskurzija je končana, Hussain nam še zapoje tipično omansko pesem. Zahvalim se mu, češ, da je najboljši vodič na mojem križarjenju in najboljša ekskurzija, daleč najboljša. Vesel je moje pohvale. Posloviva se s povabilom, naj si z družino pride ogledat Luminoso. Morda, pravi! Potem pa, popoldan moja nesreča. Podaljšala sem si bivanje v najlepšem mestu na mojem križarjenju. Tako pač je, taka pač sem. Nepredvidljiva! * Muscat v sliki, drugič   V kraju Muscat, Oman.        * Zapisala: Zarja Trkman Fotografije: FB avtorice Vse objave Zarjinega potopisa, si preberite v: Tu je 100 sonc. Preberite še: |
Every day we live, avtorica: Zarja Trkman
17.4.2019 Zarja Trkman se počuti srečno v kraju Muscat, Oman. 8 h · Pred natanko 33.- imi leti je privekal na dan. Ne vem, kam se mu je mudilo. Predčasno je prišel. Čudno, ker je njegov priljubljen slogan: Kjer čas teče počasneje. Družina in prijateljstvo mu veliko pomenita. Zgradil si je svojo družinico, ki se ji z veseljem posveča, a nikoli ne pozabi na prijatelje. Vesela sem, da ga imam. Njegovo moč in prodornost občutim še posebej zdaj, ko sem daleč od doma in v stiski. Hvala ti, sine in vse dobro ti želim.Da bi ta svoj dan preživel s tistimi ki te spoštujejo in razumejo in jih zaradi tega imaš rad. ČIN-ČIN! Užij dan! 2 h · Vesela sem, da nisem sama tu doli na Arabskem polotoku. Da me veliko ljudi podpira v tej preizkušnji, v tej bolečini. Predvsem energetsko. Ker to čutim. Tudi zaradi tega lažje prenašam bolečine, ki so hude. Boli, zelo boli. Upam, da bom prenesla pot v domovino, s čim manj bolečine in s primernim spremstvom. Najverjetneje bom šla kar v Šempeter z rešilcem, da zdravljenje čim prej začne. Operacija in potem okrevanje. Če bom preživela ... hihi … operacijo. Ker je po besedah tukajšnjih zdravnikov kar veliko tveganje, da ne bi mogla samostojno zadihati in bi me morali priključiti na aparate, kar pa ne pomeni nič dobrega. Naj bo tako, kot mora biti, kot hoče življenje, kot hoče On, kot hoče vesolje, kot mi je namenila usoda. Pripravljena sem. Na vse!!!!  * Zapisala: Zarja Trkman Fotografije: FB avtorice Vse objave Zarjinega potopisa, si preberite v: Tu je 100 sonc. |
Od trpljenja k vstajenju, avtorica: Zarja Trkman
Zarja Trkman se počuti žalostno v kraju Muscat, Oman. 17. april 2018 3 h · ... da mi je lažje, poslušam Kreslina ... Ležim v istem položaju že tri dni in pol. Ležim v istem položaju že tri dni in pol. Ležim v istem položaju že tri dni in pol. Vse me boli. Vroče je. Hrbet se mi lepi na podlago. Spomnim se nanj. Na mojega ljubega moža. Tri mesece je ležal nepremično, le dihal je in malo premikal oči. Le kako mu je bilo, si mislim. Duša ujeta v telo, ki je negibno. Če se je zavedal, se sprašujem. Če se je, je bilo trpljenje hudo. Upam, da se ni. Ujetost v telo, ko ne moreš nič, se premakniti, spremeniti položaja. Hudo je. Hudo, a očitno ne tako hudo, da bi se duša poslovila. Trpim bolečine, čim me premaknejo. Hude so ... le kdaj bodo minile. Protibolečinske infuzije ne pomagajo kaj dosti. Prosim naj me ne premikajo, a me kljub temu. Ko začnem jokati zaradi bolečine:«Don't cry, mam.« Druga kultura. Kjer mora ženska potrpeti, kjer ni časa za jok. Jokala bom, pravim, ker z jokom odplavim tisto, kar me teži. Želim si domov, čeprav vem, da bo pot huda. Ko bo popustila blokada. A mlini meljejo počasi. Komunikacija je slabša kot je sprva kazalo. Od omanske bolnice zavarovalnica ni dobila še ničesar. Danes bom malo bolj odločna, ko pride dohtar. Zahtevala bom, da še danes pošljejo dokumentacijo, s pripisom, da rabim spremljevalca, po možnosti medicinca, ki mi bo lahko pomagal. Ura je sedem, sonce že visoko na nebu. Vroče je, prosila sem za klimo. Bolje je, a boli, boli. Boli telo, boli duša, ki pa očitno noče ven. Ne še. Včasih si želim kar umreti. Ja, umreti, ker ne vidim smisla v trpljenju. Ker ga ni. Vsaj mislim tako. Še me boli.  * Tako mi je napisala sestra po več kot treh mesecih tišine, saj nisem imela e-pošte. Da bo molila zame, zdaj v predvelikonočnem času. Le kakšno bo to vstajenje, se sprašujem. Trpim, res trpim hude bolečine. Ob vsakem premiku. Raje bi kar umrla kot še enkrat trpela vse to. Zdaj upam, da bo šlo na bolje, a se že zdaj bojim premikanja, umivanja in vsega, kar bo prinesel nov dan. Trpljenje, ki prinaša vstajenje. Križanje za druge, ko Kristus? Ne, ne, ne vidim smisla v trpljenju. A je očitno nujno. Za vstajenje. Kam, kako, zakaj? Vstajenje v novo življenje. Trpljenje zato, da bom boljša? Nimam pojma. Morda. Da bom za vzgled drugim, za vzor, kaj vse je treba v življenju pretrpeti. Dovolj mi je tega. Tudi trpljenja. A je več kot očitno to del moje karme, mojega poslanstva. Kaj ima On še v načrtu zame. Kaj vse me še čaka? Še trpljenja, še užitkov? Ali ravnovesje, ne užitka, ne trpljenja. Morda. Končno! o.k., sprejmem, a je tako lepo veseliti se lepot življenja, narave, vsega, kar me obdaj. Iluzija? Ja. Ma je lepa. Iluzija trpljenja? Ma je grda. Torej kaj? Svoboda v tem telesu, ki ni svoboda. V drugem telesu? Tokrat se zavedam, da je od življenja do smrti le drobcen korak. Ne prebudim se, ne zadiham in moje telo umre. Ne vem, če je že čas za to. Nekaj časa mi še ostaja. Prepuščam se. Naj bo tako, kot mora biti. Aleluja, bi rekel Svit. Aleluja, rečem jaz!  Mara Bolčina Prvi dnevi so najhujši, vse bo še dobro. Ko boš doma, nam boš pripovedovala o teh še prav posebnih izkušnjah. Navsezadnje se jih boš rada spominjala, ker so del te tvoje fantastične potovalne avanture. Zarja Trkman Mara Bolčina ojoj tega pa se ne bom rada spominjala ali pač, ko bo za mano ... sam bog ve, zakaj mi je poslal to preizkušnjo (čeprav nisem religiozna uporabim kar besedo BOG, kar zame pomeni, nekaj, kar "vodi" naša življenja). Zapisala: Zarja Trkman Fotografije: Osebni arhiv avtorice Vse objave Zarjinega potopisa, si preberite v: Tu je 100 sonc. |
1-10 of 79
