MENU‎ > ‎Popotniški kotiček‎ > ‎

Objave-Potovanje okoli sveta

Ljubezen do vsega in vsakogar, avtorica: Zarja Trkman

objavljeno: avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno ]


Kristjani praznujejo. Veliko noč. Vstajenje. Tu daleč od doma, v arabskem svetu, drugi kulturi in med tujimi ljudmi razmišljam o religijah. Čemu so potrebne in čemu služijo. Ni mi prav jasno.  Sama namreč nisem religiozna. Imam pa vero. Vero v življenje. Ja predvsem v življenje. Ki je blagoslov. Da z njim, preko svojega telesa lahko okusiš lepoto, ljubezen, svobodo. Zavestno in skrivnostno je. Nimaš pojma, kaj te čaka. Trpljenje. Tudi. Sreča. Vsekakor. Ljubezen tudi. Poslušam Leonarda Cohena, Hallelujah in So long Marriane. V sobo vstopi Filipinec, ki mi prinaša hrano, Nepalka, ki čisti prostore in odnaša smeti, Šimi, Indijka iz Kerale v Indiji, ki je najprijaznejša oseba tu. Umije me, poklepetava, svojo dveletno punčko je pustila pri starih moževih starših. Družina ni skupaj. Mož jo vsak dan vozi v službo in jo pride tudi iskat. Dela v avtomobilski industriji. Šimi pogreša otroka, z mano je nežna kot z otrokom, umije me, najbolj toplo, kar je možno, poskrbi, da kaj pojem. Da bom močna, pravi, za pot domov. Nasmehne se in odide. Čistilka iz Nepala ima tri sinove, vsi trije so pri starih starših, ona je z možem tu, stara 27 let. Razseljene družine. Srečevala sem jih tudi na Luminozi. Starša s trebuhom za kruhom, daleč od svojih otrok. Različnih religij so . Kristjani, hindujci, budisti, muslimani. Ločijo se po barvi kože, po veri, a so vsi le ljudje. Ki jim družina veliko pomeni, ki bi radi svojim otrokom zagotovili šolanje, boljše življenje, ki morda preživljajo tudi svoje starše, prastarše. Zakaj to pišem? Ker se Slovenci ne zavedajo, v kakšni lepi državi živijo, kjer vsak lahko dela, le če hoče. Kjer so družine skupaj. Kjer imajo urejen šolski sistem, dostopno zdravstvo, primeren standard. Zdaj vem, da v Sloveniji le ni tako hudo, kot mnogi govorijo. Da ni služb za mlade, ne stanovanj, niti dobrih plač. Zdaj, ko vem, da je v večini sveta slabše, ker sem ga prepotovala, spoznala ljudi različnih ras in religij. A vsi hrepenijo le po enem. Po dostojnem življenju, po družinskem življenju. po ljubezni in svobodi. Po miru. Tu, v Muscatu, v Omanu se počutim zelo dobro, zelo varno. Ker ni kriminala, ker ni terorizma. A so razseljene družine, ki hrepenijo le po enem. Da bi živeli skupaj. Budisti, kristjani, muslimani. Tu živijo v slogi, ni rasnih razlik, ni verske nestrpnosti. Je spoštovanje in razumevanje. Spoštovanje različnosti in razumevanje drugačnosti. A eno je skupno. Ljubezen. Hrepenenje po bližini, po objemu, dotiku, stiku. Tega ti ne nudi religija, tega ti ne nudi država. To moraš najti, ker je. Ker je ljubezen. Taka ali drugačna. Želim si le eno. Da bi bilo vsakemu dano, da to ima. Da ne bi bilo meja. Da bi bilo spoštovanje. Nenazadnje Človečnost, so-čutenje in razumevanje. Nesebično to privoščim vsakemu. Ker je v vsakem čista duša, ki si zasluži vse to. Akcija in reakcija. Karma. Vera v posmrtno življenje. Usoda. Pekel in nebesa. En ali par milijonov božanstev. Ni važno. Če ne najdeš božanstva v sebi, ga ne boš našel nikjer. Je le utvara, privid. Slepota. Ne vem, če sem na začetku tega zapisa hotela pisati o tem. Imagine… predstavljaj si svet brez meja, brez religij, v miru, v slogi. Brez skrajnosti, brez pretiranega bogastva, brez neznanske revščine. Si ga lahko? Jaz si ga z lahkoto. Kako to doseči? Zavestno. Z dvigom zavesti, z ljubeznijo. Do vsega in vsakogar. S sprejemanjem drugačnosti, ne z obsojanjem in kazanjem s prstom. To zdaj vem, pravzaprav že dolgo vem. A se mi vedno znova potrjuje. Je zelo enostavno, le božanstvo je treba najti v sebi, ker zunaj ga ni. Je le namišljen bog, ki ni pravičen je na milijone bogov, ki imajo vlogo človeka držati v strahu, pokornosti in ponižnosti. To ni to!

Fotografija: Katarina Vuga

*

Zarja Trkman is feeling optimistično with Adriana Rizzato and Jonabel Adan in Muscat, Oman.

22 h ·


NI na-KLJUČ-je, da sem si prav v Muscatu priigrala zlom KLJUČnice (ki se, mimogrede, že celi) ... sultanat spada med 35 držav brez terorizma, edina država s Srednjega vzhoda ... Omanci se bojijo, kaj bo, ko sultan umre ... zelo ga cenijo in podpirajo ...

... morda sem se res pohabila prav tu in se na prvi pogled zaljubila v Muscat, da o Omanu in sultanu Qaboos bin Said izvem malo več ... je srce te države, sultan namreč ...

"Demonstrators carry banners expressing support for ruler Sultan Qaboos bin Said, in Muscat March 1, 2011. The banner reads, "Year after year you flourish... Qaboos you are the heart of this nation ... Qaboos we are your loyal and true soldiers ... We sacrifice our souls to you loyally and unconditionally."
REUTERS


... več v članku, če si še nisi ogledal-a videa o 15.-ih najspektakularnejših točkah mesta, priporočam ogled ...ne bo ti žal ... SPEKTAKULARNO lepo mesto.



Zarja Trkman se počuti upanja polno v kraju Muscat, Oman.

16 h · 

Poslušam Leonarda Cohena, Hallelujah in So long Marriane.

V sobo vstopi Filipinec, ki mi prinaša hrano, Nepalka, ki čisti prostore in odnaša smeti, Šimi, Indijka iz Kerale v Indiji, ki je najprijaznejša oseba tu. Umije me, poklepetava, svojo dveletno punčko je pustila pri starih moževih starših. Družina ni skupaj. Mož jo vsak dan vozi v službo in jo pride tudi iskat. Dela v avtomobilski industriji. Šimi pogreša otroka, z mano je nežna kot z otrokom, umije me, najbolj toplo, kar je možno, poskrbi, da kaj pojem. Da bom močna, pravi, za pot domov. Nasmehne se in odide.

Čistilka iz Nepala ima tri sinove, vsi trije so pri starih starših, ona je z možem tu, stara 27 let.

Razseljene družine. Srečevala sem jih tudi na Luminozi. Starša s trebuhom za kruhom, daleč od svojih otrok.
Različnih religij so . Kristjani, hindujci, budisti, muslimani. Ločijo se po barvi kože, po veri, a so vsi le ljudje. Ki jim družina veliko pomeni, ki bi radi svojim otrokom zagotovili šolanje, boljše življenje, ki morda preživljajo tudi svoje starše, prastarše.

*

14 h · 

Klapa, vesela vest ... dr. tu pravi, da ne bo potrebna operacija ... yes ... vesela do Lune in nazaj ... thank's Jean Marc Degioanni Melchizedek.

*

Tako sem zapisala na svoj profil sinoči po obisku mojega zdravnika, ki je potrdil, da operacija ne bo potrebna.
Bila sem srečna, da je JM uspela »operacija« na daljavo.

Torej deluje. V to sicer nisem dvomila. A, zdaj je tu dokaz.

Čudež, boste rekli. Ja, čudež. Čudeži se dogajajo. Nihče jih ne zna razložiti. Jaz pa verjamem, da je vsa ta energija, ki ste mi jo pošiljali, dragi prijatelji, vse dobre misli in želje, skupaj z JM operacijo v sodelovanju s timom Infinity Alignment (v katerem so med drugimi Jezus, Buda, mati Tereza) naredila »čudež«. Da se moja KLJUČnica zdravi.

To je KLJUČ do skrivnosti. To je tudi KLJUČ do spoznanja, zakaj se mi je zgodilo, kar se mi je pač zgodilo. In to prav tu, na srednjem vzhodu, v deželi, kjer ni terorizma, kjer so religije enakovredne, ni verske nestrpnosti. In nenazadnje, v najlepšem mestu, kar sem jih videla na svojem popotovanju okoli sveta. Ki se sicer ni zaključilo na barki, temveč se bo na letalu, a takisto v Benetkah. Torej bo krog zaključen.

In zakaj se mi je to zgodilo?

Zato!!! Zato, da dokažem nejevernim Tomažem, skeptikom, tistim, ki dvomijo v duhovno moč, da le ta obstaja. Da ni vseeno, kakšne misli gojiš. Da se vsaka misel zapiše v vsako celico telesa. Od tod bolezni, od tod gorje. Od tod čudežne ozdravitve!

P.S: Več o tem v DOŽIVETI, moji knjigi, ki nastaja in bo, vsaj upam, pred poletjem izdana. Saj sem jo obljubila, se spomnite, tisti, ki ste bili na srečanju z ISKRENO, lanskega septembra. 
Malo sem zamenjala vrstni red. ISKRENA, DOŽIVETA, HVALEŽNA (ki je sicer končana in čaka na oblikovanje in tisk in bo predvidoma izšla septembra). Ma ne me držat za besedo, saj veste, da se kaj hitro zalomi.

*

Oseba Zarja Trkman je delila spomin — se počuti pozitivno na lokaciji Muscat, Oman.

*

1 h · 

hihihi, kamor pridem poskrbim za smeh in dobro voljo ... zdaj že tudi tu v KIMS Oman ... rade pridejo v mojo sobo, sestre, ker jih zadnja dva dni vedno nasmejem ... zdaj, ko je najhujše mimo in še posebej zdaj, ko vem, da operacija ne bo potrebna ... naredite si lep dan, naj bo s soncem in smehom obsijan, dragi FBF


Na sliki: moji Sošolci Infinity Alignment, žal pa je avtor metode Jean Marc Degioanni Melchizedek tu prevzel vlogo fotografa ... thank's JM, I'm filling bettter, my doctor here in Muscat said, that I don't need an operation ... jupijaja ... love you ... hug.
*
Nekdo vedno skrbi za smeh ... tudi med "poukom" IA ... kaj č'mo, če sem pa "učenka s posebnimi potrebami" ... see you tomorow, dear friends ... I go to bed ... good night.




Angeli z enim krilom, avtorica: Zarja Trkman

objavljeno: 19. apr. 2019 22:48 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno ]


20.4.2019 

Zarja Trkman se počuti hvaležno v kraju Muscat, Oman. 

Včeraj ob 03:27 ·


*

HVALEŽNA 

Po dveh urah spanja se zbudim. Ne zaspim več. Odprem fb in vidim, da je veliko mojih prijateljev zaskrbljenih zame. Veliko zasebnih sporočil, na katera odgovorim le z besedo, dvema. 

Že zvečer po moji zadnji objavi. Mara Bolčina me pozove k pisanju na zasebno. Po pogovoru s to modro prijateljico, se pomirim in zaspim. Tu je še Eda Kodrič, ki se ponudi, da mi pomaga. Naredila bo vse, kar je v njeni moči, da se čim prej vrnem v domovino. 

Kaj me je razžalostilo? Novica, da bo let med 26. in 29. aprilom. Halo. Nezaslišano. 

Imam kateter, "serjem" v posodo, ki mi jo prinesejo na posteljo, ob vsakem premiku hude bolečine, hranijo me kot otroka, nimam apetita, vročino imam, vroče je, če vključijo klimo, me zebe … dobivam protibolečinske infuzije, injekcije proti strjevanju krvi. Popolnoma nemočna sem, odvisna od tuje pomoči. 
Zato tak moj zadnji zapis. Žalostna, jezna, nemočna, razočarana nad mlini, ki meljejo tako počasi.

Hvaležna sem, da me podpirate, hvaležna Jean Marc Degioanni Melchizedekter, sošolcem AI, za sinočnjo podporo. Hvaležna Lilijani, ki mi je ponudila pomoč, hvaležna vsem, ki ste me kontaktirali tudi na zasebno. In nenazadnje Svit Trkman, ki se res trudi, da bi čimprej prišla domov, ki noče da bi bila operirana tu, Pika Trkman za pogovore in podporo v njeni edinstvenosti. 

Bolje mi je, ker vem da nisem sama, tu daleč na bližnjem vzhodu, zato nastaja ta zapis.

Da vam izrazim hvaležnost. Da vidite, da se nisem predala. Ker smo skupaj močnejši. Ker smo angeli z enim krilom in le objeti lahko letimo.

Hvala moji angeli, hvala vsem, ki mi stojite ob strani. Objemam vas in hvala za ta velik objem, ki je neskončno ljub, drag, poln ljubezni. Ljubezni in so-čutenja, ki človeka naredi Človeka.

Mujezin kliče k prvi jutranji molitvi (ura je pol petih) molitvi. Molim ne, a meditiram. Vsak dan. Najverjetneje sem tudi zaradi tega bolj močna.

In ja, očitno grem še skozi eno izkušnjo, ki se ji trpljenje reče. Morda pa ima le-to tudi smisel, čeprav ga sama ne vidim.

Iz trpljenja v vstajenje!


Fotografija: Mili Presnojedec, Angel iskrenosti Ana Kersevan

*

Zarja Trkman se počuti lepo v kraju Muscat, Oman.

19 h ·

Jean Marc je opravil "operacijo" ključnice. Pravi, da fizična operacija ne bo potrebna. Wau, vesela do lune in nazaj ... imam tudi protokol zdravljenja za tri mesece. Iz Francije dobim "zdravila" (hvala Alenka in Klavdija) ... odzval se je tudi Matjaž Nemec, konzul Omana v Ljubljane, ter zunanje ministrstvo (hvala Edica in Lilijana) ... z mojim ortopedom, tu bo kontaktiral kirurg Gabrijel Fišer ... toliko pozitivne energije se steka zdaj k meni, da ni vrag, da ne bo vse v redu ... hvala vsem za lepe misli, besede ...

P. s.: Le še Pahor in falkon manjkata ... državniški protokol in obisk sultana in pot domov ... stroške krije zavarovalnica, saj sem sklenila odlično zavarovanje ... malo šale, da vidite, da sem se "vrnila"... hahaha.



*

Zapisala: Zarja Trkman
Fotografije: FB avtorice


Vse objave Zarjinega potopisa, si preberite v:  Tu je 100 sonc.





V lovu za sultanom, avtorica: Zarja Trkman

objavljeno: 18. apr. 2019 22:23 avtor: Spletni čas - Inovelmedia


Muscat, 13.4.2019 

Zdaj sem malo bolj pri sebi, čeprav se prav lepim na posteljo in tipke. Imam vročino, če vključijo klimo je prehladno … ma bo že. 


Oman 

Pristanemo v Omanu. Grem na palubo, prelepo majhno mestece. Mislim si, da to ni Muscat, a se izkaže da je. 1,2 milijona prebivalstva. Pogled je čudovit. Začutim res dobre energije, lepo mesto, tudi zelenja je dosti, en lep cvet v daljavi, velik, bel, palme, trdnjava in v glavnem bele hiše. Lične, arabske. Ekskurzija. Krasen vodič Hussain, dve hčerki ima, ena je Zahra, pove ob koncu. Odlično govori angleško, saj se v šoli učijo tega jezika in ga znajo vsi. Zelo je razgledan in ima pravi pristop pri predstavljanju svojega mesta, kulture, denarja, načina oblačenja. Najprej nas pozove k molitvi. Super je, kot bi slišala mujezina na minaretu. Tudi izčrpno razloži molitev, ki je sestavljena iz petih delov. Tudi musliman je poklican petkrat na dan k molitvi. Zjutraj ob pol petih, pred svitom, okoli osme, nato opoldne, popoldan okoli pete in zvečer ob osmih. Vsak dan sem priča tem klicem, iz več mošej tu okoli bolnice. Predstavi tudi svoje oblačilo, tako zgoraj kot tudi spodaj. Značilno kapo, ki jo ženske vezejo tri mesece. Vsak ima drugačno. Skratka lep začetek ekskurzije, ki traja 4 ure. 

Mošeja, največja in najlepša v Muscatu 

Vozimo se kar nekaj časa do nje. Čeprav Oman nima vode, je veliko cvetja, zelenic, grmovnic, ki jih seveda zalivajo. Promet umirjen, cesta odlična. Muscat je za Singapurjem najbolj čisto mesto na svetu. Mene je začaral, tako zelo, da ostajam še tu … hehehe … v lovu za sultanom. Mošeja veličastna, s petimi minareti, najvišji nekaj čez 90 m. Pred njo krasen park s cvetočimi grmi. Res čudovit. V mošejo vstop ni dovoljen. Meni pa vendarle uspe priti na dvorišče in pofotkati nekaj detajlov. Kot običajno, se ne zapodim za trumo obiskovalcev, k glavnemu vhodu, temveč grem naokoli in najdem odprta vrata na dvorišče. Naše gledam skozi rešetke …  hehehe 

Souk 

Pripeljemo se nazaj do porta, kjer sta, mimogrede, zasidrani dve jahti sultana. Ogromni, čeprav v primerjavi z Luminoso majhni. Sprehodim se po souku in kot vedno me ta moj skuter pripelje do indijskih trgovin. Navežem pogovor s prodajalcem, fotka me z značilno kapo. Se vrnem popoldne in že me ni več. 

Muzej 

Prekrasen muzej, dostopen tudi zame. Zvemo kar veliko o sultanu, o zgodovini sultanata, ki Oman je. Le še en sultanat je na svetu, a si nisem zapomnila imena. Ogledam si zbirko orožja, folklornih oblačil, posode … preberem plakat o frankincense tree, ki ga uporabljajo za kadilo, za čiščenje prostorov. Povsod ga prodajajo. Nameravam ga kupiti popoldne, a zgodi se, kar se pač zgodi. 

Sultanova trdnjava, bivališče 

Prekrasna je. Zvemo zgodovino tudi portugalske trdnjave, ki je bila zgrajena v 16. Stoletju. Razprostira se po okoliških hribih. Zanimiva, a zame nedostopna. Stavbe so mogočne, povsod zelenje, cvetje, grmičevje … skratka zelo lepo. Veličastno. Ena naša popotnica me pofotka. Moja zadnja lepa fotka. Zdaj imam le te iz bolnišnične sobe, ki so pač take, kot je moje stanje. Bolečinske, trpeče … hehehe.

Ekskurzija je končana, Hussain nam še zapoje tipično omansko pesem. Zahvalim se mu, češ, da je najboljši vodič na mojem križarjenju in najboljša ekskurzija, daleč najboljša. Vesel je moje pohvale. Posloviva se s povabilom, naj si z družino pride ogledat Luminoso. Morda, pravi! Potem pa, popoldan moja nesreča. 

Podaljšala sem si bivanje v najlepšem mestu na mojem križarjenju. Tako pač je, taka pač sem. Nepredvidljiva!

*

Zarja Trkman se počuti pozitivno z osebo Adriana Rizzato in 2 drugima osebama v kraju Muscat, Oman.


Muscat v sliki, drugič

Značilna kapa za moške, vezena, kar tri mesece jo delajo ženske, sestre, žene ... ful je lepa — v/naMuscat, Oman.

V kraju Muscat, Oman.

Mošeja, z leve strani.

Mošeja z minareti, pet jih je, petkrat na dan muslimani molijo.

Pogled z mošeje na cvetoči park.

Sultanovo bivališče.

Moja malenkost v souku ... izgleda, kot da sem škrbasta, a nisem ... ma sem vseeno objavila .. .uhančki pa so srebrni z Balija, z značilnim OM.

Palme, zelenice, stolp.

Wau, bivališče sultana.

V ozadju hribi.

*

Zapisala: Zarja Trkman
Fotografije: FB avtorice


Vse objave Zarjinega potopisa, si preberite v:  Tu je 100 sonc.



Every day we live, avtorica: Zarja Trkman

objavljeno: 17. apr. 2019 22:45 avtor: Spletni čas - Inovelmedia

17.4.2019  

Stvari so stekle, bussines class, spremljevalec iz sLOVEnije, upam, da pred prazniki. 


Zarja Trkman se počuti srečno v kraju Muscat, Oman. 

8 h ·

Pred natanko 33.- imi leti je privekal na dan. Ne vem, kam se mu je mudilo. Predčasno je prišel. Čudno, ker je njegov priljubljen slogan: Kjer čas teče počasneje.
Družina in prijateljstvo mu veliko pomenita. Zgradil si je svojo družinico, ki se ji z veseljem posveča, a nikoli ne pozabi na prijatelje. 
Vesela sem, da ga imam. Njegovo moč in prodornost občutim še posebej zdaj, ko sem daleč od doma in v stiski. 

Hvala ti, sine in vse dobro ti želim.Da bi ta svoj dan preživel s tistimi ki te spoštujejo in razumejo in jih zaradi tega imaš rad.
ČIN-ČIN! 

Užij dan!  


Zarja Trkman se počuti hvaležno v kraju Muscat, Oman.

2 h ·

Vesela sem, da nisem sama tu doli na Arabskem polotoku. Da me veliko ljudi podpira v tej preizkušnji, v tej bolečini. Predvsem energetsko. Ker to čutim. Tudi zaradi tega lažje prenašam bolečine, ki so hude. Boli, zelo boli. Upam, da bom prenesla pot v domovino, s čim manj bolečine in s primernim spremstvom.

Najverjetneje bom šla kar v Šempeter z rešilcem, da zdravljenje čim prej začne. Operacija in potem okrevanje. Če bom preživela ... hihi … operacijo. Ker je po besedah tukajšnjih zdravnikov kar veliko tveganje, da ne bi mogla samostojno zadihati in bi me morali priključiti na aparate, kar pa ne pomeni nič dobrega.

Naj bo tako, kot mora biti, kot hoče življenje, kot hoče On, kot hoče vesolje, kot mi je namenila usoda.

Pripravljena sem. Na vse!!!!


Od trpljenja k vstajenju, avtorica: Zarja Trkman

objavljeno: 17. apr. 2019 00:31 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 17. apr. 2019 00:43 ]


Zarja Trkman se počuti žalostno v kraju Muscat, Oman.
 
17. april 2018  3 h ·  

... da mi je lažje, poslušam Kreslina ... 

Ležim v istem položaju že tri dni in pol. Ležim v istem položaju že tri dni in pol. Ležim v istem položaju že tri dni in pol. Vse me boli. Vroče je. Hrbet se mi lepi na podlago. 
Spomnim se nanj. Na mojega ljubega moža. Tri mesece je ležal nepremično, le dihal je in malo premikal oči. Le kako mu je bilo, si mislim. 
Duša ujeta v telo, ki je negibno. Če se je zavedal, se sprašujem. Če se je, je bilo trpljenje hudo. Upam, da se ni.  
Ujetost v telo, ko ne moreš nič, se premakniti, spremeniti položaja. Hudo je. Hudo, a očitno ne tako hudo, da bi se duša poslovila. 
Trpim bolečine, čim me premaknejo. Hude so ... le kdaj bodo minile. Protibolečinske infuzije ne pomagajo kaj dosti. 
Prosim naj me ne premikajo, a me kljub temu. Ko začnem jokati zaradi bolečine:«Don't cry, mam.« Druga kultura. Kjer mora ženska potrpeti, kjer ni časa za jok. Jokala bom, pravim, ker z jokom odplavim tisto, kar me teži.
Želim si domov, čeprav vem, da bo pot huda. Ko bo popustila blokada.
A mlini meljejo počasi. Komunikacija je slabša kot je sprva kazalo. Od omanske bolnice zavarovalnica ni dobila še ničesar. Danes bom malo bolj odločna, ko pride dohtar. Zahtevala bom, da še danes pošljejo dokumentacijo, s pripisom, da rabim spremljevalca, po možnosti medicinca, ki mi bo lahko pomagal.
Ura je sedem, sonce že visoko na nebu. Vroče je, prosila sem za klimo. Bolje je, a boli, boli. Boli telo, boli duša, ki pa očitno noče ven. Ne še. Včasih si želim kar umreti. Ja, umreti, ker ne vidim smisla v trpljenju. Ker ga ni. Vsaj mislim tako.

Še me boli. 


Na današnji dan, pred 105.-imi leti si se rodila, draga mama ... dala si mi ŽIVLJENJE, največje darilo, ki ga lahko da edino mati svojemu otroku ... hvala ti zanj ... za ŽIVLJENJE, ki je neprecenljivo ... šopek s tvojega "polja", zate ...

*

IZ TRPLJENJA V VSTAJENJE 

Tako mi je napisala sestra po več kot treh mesecih tišine, saj nisem imela e-pošte. Da bo molila zame, zdaj v predvelikonočnem času. Le kakšno bo to vstajenje, se sprašujem. Trpim, res trpim hude bolečine. Ob vsakem premiku. Raje bi kar umrla kot še enkrat trpela vse to. Zdaj upam, da bo šlo na bolje, a se že zdaj bojim premikanja, umivanja in vsega, kar bo prinesel nov dan. Trpljenje, ki prinaša vstajenje. Križanje za druge, ko Kristus? Ne, ne, ne vidim smisla v trpljenju. A je očitno nujno. Za vstajenje. Kam, kako, zakaj? Vstajenje v novo življenje. Trpljenje zato, da bom boljša? Nimam pojma. Morda. Da bom za vzgled drugim, za vzor, kaj vse je treba v življenju pretrpeti. Dovolj mi je tega. Tudi trpljenja. A je več kot očitno to del moje karme, mojega poslanstva. Kaj ima On še v načrtu zame. Kaj vse me še čaka? Še trpljenja, še užitkov? Ali ravnovesje, ne užitka, ne trpljenja. Morda. Končno! o.k., sprejmem, a je tako lepo veseliti se lepot življenja, narave, vsega, kar me obdaj. Iluzija? Ja. Ma je lepa. Iluzija trpljenja? Ma je grda. Torej kaj? Svoboda v tem telesu, ki ni svoboda. V drugem telesu? Tokrat se zavedam, da je od življenja do smrti le drobcen korak. Ne prebudim se, ne zadiham in moje telo umre. Ne vem, če je že čas za to. Nekaj časa mi še ostaja. Prepuščam se. Naj bo tako, kot mora biti. Aleluja, bi rekel Svit. Aleluja, rečem jaz!

HVALA ZA SPODBUDO, draga Mara Bolčina ... IN TO SEM JAZ S TRPEČIM IZRAZOM, HIHIHI



Zarja Trkman
sem naredila tri fotke in ta je izpadla še najboljše.

Mara Bolčina Prvi dnevi so najhujši, vse bo še dobro. Ko boš doma, nam boš pripovedovala o teh še prav posebnih izkušnjah. Navsezadnje se jih boš rada spominjala, ker so del te tvoje fantastične potovalne avanture.

Zarja Trkman Mara Bolčina ojoj tega pa se ne bom rada spominjala ali pač, ko bo za mano ... sam bog ve, zakaj mi je poslal to preizkušnjo (čeprav nisem religiozna uporabim kar besedo BOG, kar zame pomeni, nekaj, kar "vodi" naša življenja).

Andreja Krumberger Držim pesti, da se čimprej uredijo formalnosti za prevoz domov. Veliko moči želim💖! Srečno, Zarja💖!





Operacije ne bo, avtorica: Zarja Trkman

objavljeno: 15. apr. 2019 23:41 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 17. apr. 2019 00:33 ]


15.4.2019 

Operacije ne bo ... prevelik rizik, da ne bi uspela samostojno zadihati ... prihajam domov. 

*

Zarja Trkman se počuti upanja polno v kraju Muscat, Oman. 

*



Marina Pavlin Srečno Zarja! 

Nikola Pešić Te boli? 

Zarja Trkman ja, ful, čim me kaj premaknejo 

Lili Vules
😢 Ma boga. Drži se, saj bo bolje 😔 

Zarja Trkman Lili Vules pravzaprav sem bog-ata, ker imam veliko bolečin ... itak, da bo bolje, sicer se mi bo zmešalo. 



Muscat v sliki 

Cvetje v sultanovi "trdnjavi", ki je prekrasna ... splačalo bi se ga "zapecati", sultana namreč ... hehehe ... dve ogromni jahti v portu ... wau, ni da ni, pa še dobro izgleda, razgledan je, ful inteligenten, vodi sultanat že 48 let ... evo, in mi je poškodba onemogočila "pecanje", a je že občutek, da sem tako blizu njega, zelo dober ... hahaha.

Vhod v sultanovo prebivališče.

Detajl v mošeji, ki je prekrasna in meni je celo uspelo priti na dvorišče, edini ... hihihi, vsi ostali so ostali zunaj.

Mošeja.

Odličen vodič Hussain, ki ima hčerko Zahro.





Držite pesti zame ..., avtorica: Zarja Trkman

objavljeno: 14. apr. 2019 23:09 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 15. apr. 2019 23:51 ]


Zarja Trkman se počuti fantastično z osebo Ashraf Kochi in 3 drugimi osebami v kraju Muscat, Oman. 

13. april ob 14:55· 

wau, ali je lahko še lepše? ... skorajda ne ... če me je Singapur očaral, potem me je Muscat začaral ... najlepše mesto, drugo na svetu po čistoči, takoj za Singapurjem ... najboljša ekskurzija do seda na poti okoli sveta ... daleč najboljši vodič Hussain ... PRESEŽEK v vsem ... WAU 



Najlepša mošeja v Muscatu. 



*

Zarja Trkman se počuti upanja polno z osebo Adriana Rizzato in 2 drugima osebama v kraju Muscat, Oman.


23 h · 

nisem ostala v INDIJI, ostala sen v OMANU, da osvojim sultana ... ma tokrat verjemi, res sem v MUSCATU v KIMT ... Luminosa je odplula brez mene ... tako pač je ... doživetij ne manjka ... še ena zgodba za DOŽIVETO

*

Zarja Trkman se počuti žalostno z osebo Adriana Rizzato in 2 drugima osebama v kraju Muscat, Oman.


21 h · 

dovolj šale .... KIMT je Kerala Institut of Medicine Treatman ... zlomila sem ključnico, najverjetneje ... jutri bom operirana ... in čez dva, tri dni menda pripravljena za let domov ...

objem v sLOVEnijo

*

Nataša Gerkeš Kaj pa se je zgodilo?

Zarja Trkman skuter me je izdal, sva padla na rampi

(...)

Zarja Trkman Berta Rebol haha, morda sem se izognila piratski ugrabitvi

Alja Furlan Zarja Trkman kdor bi ugrabil barko s tabo gor, ta bi vedel eno več -)))



*

19 h ·

Držite pesti zame.
Jutri operacija.
Vse dobro.


Muscat, 14, april 2019

*

1 h

... hvala vsem za dobre energije in želje ... okoli desete (v SLO) bom operirana ... objem, Zarja






40 km Dubaja, avtorica: Zarja Trkman

objavljeno: 13. apr. 2019 22:39 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 13. apr. 2019 22:44 ]


40 km Dubaja 

Jaz ne bi bila jaz, če se ne bi na lastno pest odpravila raziskovat s svojim ferrarijem. Vsi mi odsvetujejo, češ, da je center predaleč, da moram vzeti taksi … ne, ne, do Palm beacha je 45 minut s taksijem ... Nič, ker sem že na terminalu pač poskusim. Časa je le 3 ure. Ne morem si privoščiti zamude. Ni šans. In se peljem, 15 minut, da zapustim port, potem pa še ura do centra mesta. »Sprehodim« se skozi City walk, četrt, ki je rezervirana za pešce. Zelo lepo je, a se šele prebuja. Lokale odpirajo, trgovine tudi, ljudi ni, le skupina Korejcev in jaz. Povsem blizu sem najvišji stavbi na svetu, na katero bi se rada povzpela. A tik pred mano nepremostljiva ovira, avtocesta. In kaj zdaj. Vidim kao nek prehod čez avtocesto, a se izkaže, da je le dostop do metroja. Vstopim na postajo, kjer ne najdem lifta. Ura je pol enajstih. Nič, papa, najvišja stavba na svetu. Boš pač še počakala na moj obisk. Vračam se, moram zelo naokoli, ker ne morem čez neko glavno cesto. Ura je že blizu enajst. Mudi se. No, končno mi uspe, a zapeljem na še precej prometno cesto. Kaj čem. Nonšalantno se vozim, sem prava atrakcija za tamkajšnje voznike.  

»Can you take a picture?« me v križišču vpraša nek moški. 

»Of course, You can, why not!« 

Uspe mi najti lepo ulico, brez prometa, s prekrasnimi vilami in že sem v portu. Ura je dvanajst, še malo se sprehajam po terminalu in že sem »doma«. Utrujena, a zadovoljna, ker sem sama sebi in drugim dokazala, da zmorem priti do centra Dubaia. 40 km, morda še več sem prevozila, s povprečno hitrostjo 15 km. A moja želja, videti Dubai z višine 828 m žal ni uresničena. Vrnem se Dubai, brez dvoma ter si privoščim teden dni počitnic v tem prekrasnem mestu, pravzaprav velemestu. Lepo je, čisto, nikjer nobene smeti, lepi dostopi za invalide, umirjen promet, visok standard, vozni park izjemen, nobenih motorjev. Le jaz na svojem Ferrariju. Atrakcija, da večje ni, hihihi. Za domačine, za Dubai. Odhajam v Muscat, Oman in potem oddih, odklop, počitnice, počitek od javljanja, od FB ... Odmor!!!!!!!. Prepotreben!


Restavracija ob cesti.

City Walk in moj neuresničen "cilj" zadaj.


Moj cilj je na dosegu roke, pred njim nek športni objekt ali morda kaj drugega ... morda nekaj za Expo, ki ga bo Dubai gostil leta 2020/21.



Svit Valovnik: * razkošje na naftnih vrelcih **

Tako blizu in tako daleč obenem ... ma kaj čem, avtocesta me je zadržala, še dobro, sicer bi spet zamudila na ladjo ... evo in vse se zgodi "z razlogom", tudi avtocesta ... hahaha.

City Walk.

City Walk.

Lepa mošeja na poti v City.

Nazaj grede, ko je moj "cilj" že daleč zadaj ... vhod v luksuzno vilo.

Papa Dubai, že plovemo proti Omanu, Muscat je naš cilj.




Ana Kersevan: Koliko lepih doživetji nam boš prinesla ... že komaj čakam.

Zarja Trkman: zdaj pa tudi jaz že hrepenim po domu, pa ne, da mi je dolgčas, a moja "tukajšnja familija se redči, danes je odšel Arthuro, ker je žena ostala v bolnici v Dubaju in ne moreta nadaljevati potovanja ... meni dragi so že skorajda vsi odšli ... tako da ja, želim si domov Ana Kersevan.

*


Živim ... živim ... živim, avtorica: Zarja Trkman

objavljeno: 12. apr. 2019 22:45 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 13. apr. 2019 00:14 ]


Zarja Trkman se počuti blaženo v kraju Dubai, United Arab Emitates. 

10. april ob 11:48 ·  


RES-NIČNO!!! 

Ni mi žal! Ravno nasprotno. Lepo mi je pri duši, ker je »mučenje« za mano. Ni mi vseeno, še zdaleč ne. Me je bolelo, še kdaj se bom spomnila na »zamolčano zgodbo«, a si ne bom dopustila nespoštovanja, nerazumevanja, ignoriranja … in še česa. Ne bom in PIKA. Bolje, da nadaljujem svojo pot. Veliko časa, beri: pol leta sem se trudila, a ko ni šlo več, sem se pač umaknila.
Grem novim izzivom naproti. Kakšni so, kakšni bodo? Ne vem, za zdaj še ne. Živim, to je pomembno. Živim kvalitetno, živim čisto, živim pristno. Živim odprto, živim svojo POT, živim …živim … živim …


Važno je da SEM, da VEM, da LJUBIM, da vidim in slišim …ČLOVEKA. In ga, nedvomno. Vse bolj, vse bolj jasno, vse bolj čisto. Tistega, ki to je . Human being. ČLOVEK, v pravem pomenu besede. In so, verjemite. So LJUDJE! Taki, ki jih srečujem vsak dan, taki, ki jih vidim le enkrat, taki, ki stopajo vzporedno z mano in taki, katerih poti se z mojo nikoli ne prekrižajo. A vem, da so. In to je edino zveličavno. Kako blažen občutek je, ko se tega do potankosti zaveš. Kako osvobajajoče je!

Mir v mojem srcu se je naselil, zdaj, ko je ta zgodba končana. Lepo, resnično in pošteno. Kot sem poštena in »resnična« jaz. Zakaj v navednicah? Vem, a ne povem. No, pa naj bo: mene ni, Zarje ni, je le čista duša, resnica, ki je ne vidimo s prostim očesom. Le z onim drugim, tretjim, z AJNO ( vsemogočno močjo). A mi je dano: videti resnico, videti tebe in tebe, ne kogarkoli, le človeka v pravem pomenu besede. HUMAN!!! HUMANO? Ja. HUMAN-o. Brez sprenevedanja, brez privida, brez maske. Čisto in pristno. RES-nično!!!

*

Zarja Trkman se počuti zaspano z osebo Adriana Rizzato in 2 drugima osebama v kraju Dubai, United Arab Emirates.

Včeraj ob 03:01 ·


Safari, Dubaj, 11.4.2019

SAFARI Moj prvi safari. Karavana 200 jeepov, 4 x 4 pogon. 

Peljem se z Dancema. Poznamo se že od prej. Ole je zelo prijazen, Johna sem bolje spoznala danes. Vsi trije smo vdovci. Jaz 3 leta, Ole 2 in John 1 leto. Prijatelja sta, zdita se mi mlajša od mene, se pravi sta mlada ovdovela. 
Abdul je naš safari driver. Prijeten mlad moški, 29 let mu je, je samski, pa tudi dekleta še nima. Kmalu se znajdemo v puščavi. Kamor pogledaš sam pesek. A do rezervata, ki obsega 220 kvadratnih kilometrov je 45 minut po avtocesti. Abdul nam pove, da je Dubai star šele slabih 49 let. Ima 5,2 milijona prebivalcev, ki so v glavnem muslimani. Le 40 % je naturščikov, Arabcev, ostali so Kitajci, Indijci, Filipinci … Zanimiv se mi zdi podatek, da vsak, ki se poroči, dobi stanovanje. On ga seveda še nima, ker je samski. Živi pri starših. Mesto deli umetni kanal na dva dela Deira je starejši del mesta, na drugi strani pa je strogi center s številnimi nebotičniki in najvišjo stavbo na svetu. Stolp, ki meri 828 m. Wau, upam, da se mi bo uspelo povzpeti nanj v večernih urah. Karta je draga, blizu 50 dolarjev, menda pa imamo invalidi zastonj. Tako Abdul, ni pa prepričan. 

Safari torej. Pridemo v rezervat, najprej napumpamo gume, obvezen postopek. Potem pa car-avana 200 jeepov po sipinah. Gor in dol, levo desno … ole, vpijem, smejemo se, vzdušje je super. Prijetno doživetje, a nobenih levov, tigrov, pravzaprav ne srečamo nobene živali. Le kamele nas pričakajo v kampu. Marsikdo jih zajaha. Jaz ne, me pa skorajda ponesejo v kamp, čeprav sprva nisem hotela, ker z mojim skuterjem ni možno po mivki. Tam me posedejo na tron, počutim se kot kraljica, med beduini. Čopam oreščke in pijem vodo z limono. Prijetno je v senci, pod baldahinom, temperatura 31 stopinj. Vroče je, če ne zapiha, a se da prenesti. Povratek na ladjo, ne po sipinah, ker je menda drugič ali tretjič v enem dnevu za obiskovalce preveč. Mnogi bruhajo. Ma ne jaz, ni šans, rečem Abdulu. Utrujena , a doživeta se vrnem v objem mojega doma že več kot tri mesece. Kosilo in počitek. Utrujena od ničesar, si lahko misliš. Od ničesar, če izvzamem izjemno in enkratno vožnjo po sipinah, po puščavi. Magla svuda, magla oko nas … poje pesem … jaz pa: pesek povsod, pesek okoli nas ... Ole!!!!!!!!! Salamalejkum!

Moja malenkost, itak da sem zopet kopilot...na glavi imam Abdulovo kapo...vedno poskrbim za smeh, moja dva švedska sopotnika, oba vdovca sta se nasmejala da je kaj.

Logo Dubaja — v/na Dubai, United Arab Emirates.

Abdul Aziz, naš driver.

Gor in dol po sipinah, oleeeeeee.



"Kameltrajberji" v pripravljenosti za biznis.


Beduinska kraljica pod baldahinom ... čin-čin.

Moje švedske prijateljice, z obvezno cigareto v ustih in, poglej slučaj, s telefonom v roki.


Puščava ... neskončno morje peska.



Indija 1989 vs Indija 2019, avtorica: Zarja Trkman

objavljeno: 9. apr. 2019 22:42 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 9. apr. 2019 22:42 ]


Indija 1989 vs. Indija 2019 

Natanko 30 let je tega, kar sem bila prvič v Indiji. Takrat še z njim, tokrat sama. Kako sem jo doživljala leta 1989 in kako 2019? Sindikalni izlet 1989 v Indijo. Prijavila sem naju, čeprav smo bili le 8 dni. Od malega sem občudovala to deželo na jugovzhodu. Morda pod vplivom neke nadaljevanke, ki se ji ne spomnim več naslova. Začarala me je, Indija v tisti nadaljevanki. In sva šla. Zlati trikotnik Agra – Jaipur – Delhi. Agra čudovit poklon ljubezni. Čista, mirna, brez beračev. Jaipur lep, a berači povsod. Delhi pa me je presenetil s svojo, na eni strani modernim mestom, na drugi, predmestje, revščina, umazanija, smrad. Povsod barake, ljudje so živeli kar na ulici, opravljali potrebo kar v bližnji jarek, kuhali, spali na tleh z opeko pod glavo. Grozljivo, strašljivo. Mumbaj, vsaj del blizu Taj Mahal hotela, kjer je bil tudi naš hotel, moderen … a takoj, ko sva zašla v stransko ulico, zopet odpadki povsod, revščina in prosjačenje. Elephant otoki pa so me očarali. Srečanje s hinduizmom, v jamah, s tamkajšnjimi bogovi. Mir in tišina, le redki turisti. Vrata Mumbaja veličastna, skoznja smo vstopili in se povzpeli na ladjo, ki nas je popeljala na Elephant Islands. Ocean umazano rjav, pravo nasprotje našega Jadrana. 

Indija 2019 Kochin, Marmungao, Goa in Mumbay. Kochin: prijeten izlet s tuk-tukom. 

Grozljiv promet, smetišče na ulicah. Povsod plastika, papir … še slabše kot pred tridesetimi leti, saj se je število vozil občutno povečalo. Hupanje, prehitevanje, nevarnost … motoristi sicer večinoma s čeladami, sopotniki pa kar brez. Mumbai 2019. Drugo mesto, drugačen promet. Nedelja, ko kao ni veliko prometa. Indijci vsepovsod, vrata Indije polna obiskovalcev, takorekoč nedostopna. Draga četrt, kjer stanovanja stanejo od milijon dolarjev naprej še kar čista. Viseči vrtovi lepi, veliko zelenja, a tudi obiskovalcev. Lep pogled na Mumbai z višine, z griča, na glavno plažo in promenado. Čuti se revščina, prosjačenje mladih mamic z otroki ob skorajda vsakem postanku z avtobusom, a občutno manj. Skratka, mislim, da je to moja zadnja Indija. Ali pa se bom podala še enkrat k Patrijiju, ki je sezidal največjo piramido na svetu ter mesto piramid. Kjer je povsem evropska klima, vzdušje. Čisto, vrhunsko … skratka na nivoju. Meditacije, mir, tišina, sprehodi … ukvarjanje s samim seboj. To, sicer pa Indija adijo. Še vedno pa čutim, da je to moja pradomovina. Rada imam tamkajšnje ljudi, vedno nasmejane, vedno pripravljene na pogovor. Manj vsiljive, a še vedno, za moj okus preveč. Pogajanja za ceno pri šopingu pa enako kot prej. Če ponudiš polovično ceno, jo prej ali slej sprejmejo. Razen v Mumbayu, kjer nisem bila tako uspešna, pa v Art muzeju v Kochinu tudi ne. A tam vsaj čutiš, da so stvari pod kontrolo, pa kvaliteta tudi. Kar je zelo pomembno. Cunjic za par dolarjev skorajda več ne dobiš … vsaj ne tam, kjer sem se sama motala. Indija prvič, drugič … morebiti zadnjič. Kdo ve!!!!!!!!!!!!!


Mumbay v sliki, 7.4.2019

- viseči vrtovi
- Gandijev muzej
- "pralnica" perila
- Hotel Taj Mahal
- Vrata Indije
- Victoria station
- Višnu tempelj
- Tower of Silence


Foto: Zarja Trkman Bernhard Mittelmeyer

Družinski prevoz in zvedav pogled deklice.

Mlada mamica, kateri sem dala vodo a je hotela še več ... fotka skozi šipo avtobusa.

Viseči vrtovi.


"Javna pralnica" perila.

Fotka Mumbaya in mestne plaže z griča, kjer so Hunging Gardens.

Iz tega taksija je prilezlo kar 8 ljudi, sredi križišča, ob rdeči luči, so izstopili.

Tudi to je Indija, prosjačenje invalidnega mladeniča brez noge.

Vrata Indije, Ursula, Bernhard Mittelmeyer žena ... Švicarja sta, zelo dobra prijatelja, preprosta in skromna.


"We are all one" , Mahatma Gandhi.


Glavna promeda ob najdaljši plaži, kjer pa se ljudje, Indijci sploh ne kopajo, ker je voda preveč umazana.


*





1-10 of 74