MENU‎ > ‎Popotniški kotiček‎ > ‎

Objave-Potovanje okoli sveta

Valentin, avtorica: Zarja Trkman

objavljeno: avtor: Spletni čas - Inovelmedia


Zarja Trkman se počuti prijetno na lokaciji Easter island. 

15. februar ob 20:05,  Santiago, Čile

Še 71 dni. 


Kako čas beži, še 71 dni mojega popotovanja okoli sveta.

Včerajšnji Valentin's day se je zaključil z gala večerjo.
Na vhodu v restavracijo velika rdeča torta s posvetilom, aranžirana še z dvema kokosovima orehoma, stilizirane oblike. In nato rdeče presenečenje. Sam šef me počaka z vrtnico. Fotka. Priskoči Made, fotografirajo naju oba, vošči mi, jaz pa mu dam poljubček pri večerji.
Lepo in sladko presenečenje še na koncu, sladki desert v obliki srčka.

Sledi Withney Houston oz. njena interpretatorka. V teatru. Vračam se proti sobi, nekaj trenutkov postojim ob plesišču. Začutim roki na ramenih. Obrnem se. Werner, Verni, prijatelj Haidi in Artura. Švicar. Zanimiv moški, z uhančkom v levem ušesu, vedno zrihtan, izjemnega okusa, elegantno športno se oblači.
Vsak večer se ustavi pri naši mizi. Do zdaj le dober večer in lahko noč.
Tokrat pa, ali sem bila v gledališču, me vpraša, mi je bilo všeč. Njemu je bilo. Povem, da sem skorajda zaspala. Ste utrujeni … ja, ja, utrujena sem. Gre, z besedami: »See you later.« Torej zna vsaj nekaj angleško.
In res se vidiva še enkrat. Stoji ob omizju Švicarjev, mi zaželi lahko noč, pomaham mu in že me več ni.

Lepo se je zaključil Valentin. S prijetnim presenečenjem s prijetnimi ljudmi.
Vrtnice nisem vrgla v morje, draga Berta, svečka je bila prižgana, srečanja so bila prijetna.
Obredu je bilo zadovoljeno, kajne?

Danes pa nov dan. Zbudila sem se ob dveh, dve uri malo pisala, objavljala, potem pa zaspala do šestih. Obeta se oblačen dan, temperature okoli 20, morje je mirno. Presenetljive barve je bilo včeraj. Takšne še nisem videla. Azurno modra je bila, s srebrnimi odtenki … wau. Prav poseben dan in zelo posebna barva. Danes je temnejše, a prav tako lepo.
Včeraj pa je bilo najlepše do zdaj.


V/na/pri Easter island.


16.2.2019 

Kako lepo je, ko naletim na ljudi, ki so vredni moje pozornosti. Po večerji grem na Dolphin Lido. Prekrasen sončni zahod. Pofotkam in meditiram. Odprem oči, zagledam Tomasa in njegovo ženo, Jess in še dve osebi. Nič si mislim, preveč jih je. In se odpeljem na drugo stran palube. Uživam v svojem miru, v tišini. Zgolj pogled na prekrasno modrino, na neskončno obzorje. Rdeči oblaki, prihajajo črni. Pa ja ne gremo v dež, si mislim. Počasi bo treba v teater. Popeljem se in vidim Tomasa, ki mi maha. Sama sta z ženo. Pristopim. Vesela sta me, iskreno vesela. Boš kaj popila. Ne, hvala, grem v gledališče. Zapletemo se v pogovor. Končno, po več kot štiridesetih dnevih en lep pogovor, pisan na mojo kožo. Ko se duše najdejo, ni težko. Razumeli bi se tudi brez besed. O karmi, usodi, življenju in smrti teče beseda. Na isti valovni dolžini smo. Besede mi kar letijo z ust. Angleške besede. Z lahkoto govorim. Zdi se mi, da se ti je govor, odkar smo tu, precej izboljšal, reče Tomas. Najbrž res, pravim, še zlasti danes opažam, da mi gre lepo tudi zvečer. Prisede še Korejec, John mu je ime, ki praznuje rojstni dan. Simpatičen je, da je kaj. Že na večerji k sosednji mizi pristopita Tomas in žena ter skupaj še z enim švedskim parom zapojeta Johnu. Potem pritegnem še jaz, John pristopi k naši mizi, Joe snema, vsi smo prešerne volje. In kaj je skrivnost naju z Johnom, da tako dobro izgledava, vpraša Tomasova žena. Don't worry, don't think of future, of past and be happy, reče John. In živi za ta trenutek, pritegnem jaz. Nasmejemo se. Exactly. Preprosto. Tomasu povem še Einsteinov citat in vse se poklopi. Wau, Vitta e bella. Še en dokaz več. Hvala vam, da smo se srečali in že me več ni.


*


Zarja Trkman se počuti hvaležno na lokaciji Easter island.

16.2.2019 9 h · Santiago, Čile ·


sinočnje nebo, krasna družba ... sreča je skorajda popolna ... in včerajšnja prav posebna barva morja ... lepote brez primere me spremljajo na mojem popotovanju ... spoznavam čudovite ljudi ... in sinoči končno en zelo globok pogovor s Švedom Tomasom in njegovo ženo, Južnokorejcem Johnom, ki je, mimogrede včeraj praznoval rojstni dan in enim Norvežanom ... balzam za dušo in srce ... hvala pisani multikulturni družbi ... LOVE YOU



V živo je bilo lepše, veliko lepše — v/na Easter island.

Skorajda vijolično morje ... takega še nisem videla ... globoki Pacifik — v/na Easter island.

Sončni zahod nekje na Pacifiku, 15.2.2019 — v/naEaster island.



Zapisala: Zarja Trkman
Fotografije: Osebni arhiv avtorice


Vse objave Zarjinega potopisa, si preberite v:  Tu je 100 sonc.


Preberite še:

Podobe iz sanj, Lidija Polak

Ko lebdi umetnost, Erika Gregorič



Brezmejna širjava, avtorica: Zarja Trkman

objavljeno: avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno ]

Čile je najdaljša država na svetu. Z največjim pesnikom Pablom Nerudo. Počasi umira, je pesem, ki sem jo delila, ko je bil še Andek živ, tik preden je odšel. Delim jo še zdaj, ker je lepa, ker spodbudi človeka k razmisleku, o tem, kakšno je njegovo življenje. Počasi umiram? Nikakor. Nasprotno. Živim, polno živim. Kar dokazuje DOŽIVETA, ISKRENA in Čile, najdaljša država na svetu. Z 80 procenti avtohtonega prebivalstva. Z HVALEŽNA. Ustvarjam, vsak dan ustvarjam, ni mi dolgčas niti za trenutek. Sploh ne vem, kaj dolgčas je. POČASI UMIRA. Počasi umira, kdor postane suženj navad, ki si vsak dan postavlja iste omejitve, kdor ne zamenja rutine, kdor si ne upa zamenjati barv, kdor ne govori s tistimi, ki jih ne pozna ... Počasi umira, kdor beži pred strastmi in njihovimi močnimi emocijami, zaradi katerih se zasvetijo oči in znova oživijo osamljena srca ... Počasi umira, kdor ne zamenja življenja, ko je nezadovoljen s službo ali z ljubeznijo, kdor se zaradi sigurnosti odreka morebitni sreči, kdor ne sledi svojim sanjam, kdor si ne dovoli vsaj enkrat v življenju ubežati pametnim nasvetom ... Počasi umira, kdor ne potuje, kdor ne bere, kdor ne posluša glasbe, kdor ne najde miline v sebi; Počasi umira, kdor uničuje lastno ljubezen, kdor ne dovoli, da bi mu pomagali, kdor preživi dneve z jamranjem nad lastno smolo ali nad neprestanim dežjem ... Počasi umira, kdor opusti načrt še preden ga poskusi izvesti, kdor ne sprašuje o tistem, česar ne ve, kdor ne odgovori, ko je vprašan o tistem, kar ve ... Ne dovoli si počasnega umiranja! Tvegaj in uresniči želje še danes! Živi za danes! Pablo Neruda, Martha Medeiros Ni mi uspelo obiskati Pabla Nerude muzej, niti njegove hiše. Ni bilo daleč. 45 minut s taksijem v obe smeri. A je taksist zahteval 50 dolarjev. Jok brate, predrago. San Antonio nič posebnega. Pristanišče, riva, ob njej stojnice. Kar je bilo zanimivega je bila ribja tržnica. Ribe, raki školjke, morski psi, mačke … smrdelo je kot ne vem kaj. Potem pa mi le uspe najti zanimiv prizor. Morskega leva, ki se sonči na skali. Okrog njega krožijo galebi. Ugledam pelikane. Mogočne zanimive ptice. Polna streha jih je. En pa se na meter približa morskemu levu, pa nekaj galebov. Ujamem jih v fotoaparat, a so žal malo predaleč. Morda pa bo le kaj za videti. Kar nekaj časa porabim za nakup potrebnih pripomočkov, enkrat na teden iščem lekarne … hehehe. Ker na Luminosi, tako velikem plavajočem hotelu ni lekarne niti trgovine, kjer bi si ženske, pa tudi invalidi, inkontinenčne osebe lahko kupile vložke, hlačke, plenice … niti dojenčki niso izvzeti. Nezaslišano. Bom urgirala, pa ne more človek porabiti pol časa za iskanje le teh stvari po mestu. Tu smo zato, da kaj vidimo, ne pa zato, da iščemo lekarne in si recimo kupimo zdravila. Haloooooooooooo! Vtis popravi eno dekle, pri kateri kupim piščal za tri dolarje. Koliko eurov, vprašam. Prav tako tri. O.k., naj bo si mislim. V žepu imam še 90 centov, všeč so mi uhani, ki prav tako stanejo 3 dolarje. O.k., si mislim vzamem enega in se začnem pregovarjati, da imam v dobrem pol eura, približno, ker je več vreden kot dolar. Ne gre, nimam dovolj. O.k., tudi prav, hočem naprej, pa mi dekle reče: Evo, to je moj poklon za vas in mi da oba uhana. Presenečena sem, ponudim ji vsaj tistih 90 centov, prav vsiliti sem ji morala. Še fotka za spomin na lepo gesto in nazaj na Luminoso. Aja, še to. Popoldan grem spet ven, ne dobim ugodnega taksista. O.k., si rečem, prečekiram vsaj mejle. A mi tudi to ne uspe. Ne znam, hehehe, poznam geslo, a se ne uspem priklopiti. Nič, očitno bom pošto pogledala šele doma … hahaha. Prijazen šofer shuttle kombija s klančino me popelje nazaj in reče, da so res predragi taksisti in da tudi njemu kot domačinu ni všeč San Antonijo. Kaj sem videla, me vpraša. Nič, povem, in ja, res ni nič za videti v samem centru, mi potrdi šofer. In zdaj sem tu, v svojem apartmaju, utrujena od NIČ-esar. Ajoj! Velika mesta niso zame. Še enkrat več dobim potrdilo. Zdaj pa na pot proti francoski Polineziji, še prej pa otok z ogromnimi megaliti menda, ki še pripada Čilu. So pa Čilenci zelo prijazni ljudje, vedno priskočijo na pomoč, čez železniške tire so me kar prenesli, s skuterjem vred. So pa tudi izjemno debeli, zlasti ženske. Nisem videla niti ene normalne postave, tudi otroci so povečini debeli. Bila sem kar presenečena nad tem. Še zlasti tu v San Antoniju je tako. Gremo dalje, Čila je dovolj. Razen lepe narave, prijaznih ljudi, ledenikov in fjordov, arhipelaga in lepe folklore nisem videla nič izjemnega. Bogatejša pa sem za čudovit pončo in šal iz alpake, ter za piščel in lepe uhane, na katere se veže tudi lepa zgodba. Darilo narave in prijaznih ljudi. Adios Chile. Vamos!



Ribja tržnica — v/na Easter island.

Tudi tako nosijo ribe, morske pse in mačke na ribji tržnici v San Antoniu — v/na Easter island.

"Ošterija" — v/na Easter island.

Morski lev, pelikan in galebi v San Antoniu, Čile — v/na Easter island.



Po tednu plutja od rta Horn, po čilenskem arhipelagu, čudovitih zelenih fjordih, okrašenih z ledeniki in mogočnimi seraki, po tednu kar močnega vetra, tudi dežja in megle, se prav prileže zbuditi se v noč nemirnih valov in jutra, ki obeta. Lep dan, s soncem obsijan. Nebo popolnoma brez oblačka, sonce žareča krogla, ogromna krogla, ki vstaja in je zdaj že kar visoko na nebu. Prijeten vetrc na Dolphin lido mi boža obraz. Na zajtrku pa zopet smeh do solz, ko ugledam Made-ja in se spomnim na sinočnji večer, ko smo se tako smejali, da je bilo že preveč. Solze in smeh, smeh in solze. Italijanski večer je bil včeraj. Vsi natakarji so imeli bele predpasnike z narisano Italijo. Buon apetitto je bil napis. Krasili pa so jih tudi metuljčki v barvah zastave: rdeče-zeleno in belo. Ob pogledu na mojega natakarja, me je zlomilo. Prasnila sem v smeh, ki je nalezel še njega in vse goste okoli naju. Smejali smo se deset minut, brez pretiravanja. Res je bilo smešno. Prosila sem ga za predpasnik, a je povedal, da ima le enega. Po glavni jedi se zasliši glasba, luči ugasnejo, bil je še dan …Volare, volare, volare poje pesem, poje odličen vokal, tenor … pogledam, natakar Edgar je. In glej zlodja, danes končno po enem tednu vidim Jono v pogovoru z Edgarjem. Prej ga nisem poznala, zdaj pa je kar pred mano. 28 let že križari, še tri leta in bo končal, pravi. Dovolj je. »You must change your job. You can be singer, like Pavarroti, mu rečem. Prešerno se zasmeji in mi pove svojo zgodbo, ki se bo čez tri leta prevesila v drugo. Večer, italijanski večer se nadaljuje s s pesmijo in koreografijo nekaj natakarjev, plesom natakarjev z gostjami. Tudi Made popelje dve naši sosedi na ples. Valček, ki ga bolj slabo obvlada, a vseeno dobi odobravanje in aplavz. Potem še ples vseh v koloni in italijanski večer je zaključen. Nadaljuje se v italijansko noč, ki pa se je ne udeležim. Ob osmih sem že v postelji. Sonce sije v mojo sobo, jaz pa na smrt utrujena. Zaspim kot ubita in spim do štirih. Morje je zelo nemirno, ropotajo neka vrata … vstanem in pišem. Pišem DOŽIVETO, pišem svoje doživljaje, ki jih ni malo. Na papir vržem skoraj vse, kar se mi dogaja ali skorajda vse. Ob sedmih pa na palubo. Sonce ravno vzhaja, veliko, okroglo, bleščavo je. Wau, jaz pa brez aparata in s praznim telefonom. Nič hudega, pa drugič. Pravzaprav ne vem, kaj mi je ljubše, pluti med otoki, med zelenim in belim, med gorami in snegom … ali po širnem oceanu, brezkončnem, ki se zlije z azurnim nebom, ki pa je res brezgrajno. Bi rekla Manca. Sonce me prijetno greje. Šum vode v ozadju, tu pa tam kakšen človek pride mimo. In to je vse. Prav nikoli, res nikoli se ne naveličam pogleda v valove, v brazdu, ki jo riše propeler ali več propelerjev Luminose. Od bele kite valčkov, ki se prelilejo v modrobele valove, prelivajoče se barve, iz bele, v belomodro in tirkizno ter globoko modro. In potem dolgi, nežni visoki valovi. Si kar predtavljam sebe, kako jadram na njih, pravzaprav srfam. Lep je, lep pogled na morje. Odločila sem se: ljubši mi je, čeprav je bilo pluti po fjordih lepo, je ta širjava, ta neomejenost še lepša. Najlepša! Hvaležna in DOŽIVETA!

San Antonio je pristanišče Santiaga de Chile, ki je bolj v notranjosti, menda 60 km dalje .. .pravim, menda — v/na Easter island.

Zelo zanimiv prizor ogromne tovorne ladje, ki so jo natovarjali tik zraven Luminose.


Prva z leve je dekle, ki mi je poklonilo uhane ... starejša gospa je razumela malo angleško in ji je poskusila povedati, da sem piščal preplačala ... in potem dobim uhane ... hvaležna — v/na Easter island.



Kdo umira?

(Pablo Neruda, Martha Medeiros)

Počasi umira, kdor postaja suženj svojih navad

in vsak dan hodi po isti poti,

nikoli ne zamenja blagovne znamke,

ne tvega nove barve za svoja oblačila

in ne govori s tistimi, ki jih ne pozna.

Počasi umira, kdor se izogiba strastem

in hoče črno na belem in piko na i

namesto kopice prekipevajočih čustev,

tistih, zaradi katerih se ti iskrijo oči,

tistih, ki zehanje spremenijo v nasmeh

in zaradi katerih nam tolče srce

pred zmotami in občutki.

Počasi umira, kdor ne prevrne mize

in je nesrečen na delu

in ne tvega svoje gotovosti, da bi odšel

za svojo sanjo

ter si niti enkrat v življenju ne dovoli, da bi zbežal

pred pametnimi nasveti.

Počasi umira, kdor ne potuje,

ne bere, ne posluša glasbe

in ne najde v sebi nobene milosti.

Počasi umira, kdor pobija ljubezen do sebe,

kdor si ne pusti pomagati

in se cele dneve pritožuje nad svojo nesrečo

ali nad nenehnim dežjem.

Počasi umira, kdor opušča svoj načrt, še preden ga začne,

ki se ne sprašuje o stvareh, na katere se ne razume,

in ki ne odgovori, če ga vprašamo, pa VE.

Izogibajmo se smrti na obroke

in se spominjajmo,

da je potrebno veliko več kot samo dihati,

če želimo ostati živi.

Samo goreča potrpežljivost

nam bo pomagala,

da zasije naša sreča.

Now jump, miss, avtorica: Zarja Trkman

objavljeno: 15. feb. 2019 23:12 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 15. feb. 2019 23:15 ]


Zarja Trkman se počuti zabavno v kraju Puerto Montt, Chile. 

11. februar ob 10:04 

11.2.2019, At the sea, Puerto Montt 

Ni bila najbolj posrečena destinacija. Pralo je ves dopoldan, odločila sem se, da grem v mesto, če preneha. Kosila sem zgodaj in se ob enih odpravila na izhod. 

Cel labirint, preden sem prišla do rešilnega čolna. S spremstvom seveda. Tu v Čilu, se že tretjič peljemo na kopno z rešilnimi čolni. 

Cel podvig je zame, a se vedno nasmejemo, ko me kar nekaj fantov spremlja ob vstopu na čoln. Itak, da hodim, a s pomočjo. V Punta Arenas hodiva z enim, vodi me za roke in reče: »We can dance, madame.« Yes, we can,« in planemo vsi v smeh. 

Vedno poskrbim za zabavo, tako gostov kot osebja. 
Tudi včeraj je bil cel žur. Nazaj grede sem sicer čakala kar tri čolne, ker smo invalidi posebna kategorija, hehehe. Včeraj so me kar pustili čakati, so dva, ki sta prišla za mano, prej spravili na čolne. Potem pa, ko naj bi bila jaz na vrsti, sem zahtevala, da se odpeljem sama in jim dokazala, da lahko grem, da pa, ko rabim pomoč, zanjo prosim. Potem so me zopet pustili čakat na vetru, še en čoln je odpeljal brez mene. In sem se malo razjezila: »Hočem na čoln, ker me zebe«, sem rekla. In sem šla. Morje je bilo nemirno, pa vendarle. 

Odpravimo se, ko se čoln napolni. Valovi so vse večji. Tudi 3 metre so bili veliki. 
Žur. Oleeeeeeeeeeeeeeeee vpijemo pri vsakem valu, ki nas dvigne. Oleeeeeeeeeeeeeeeeeee.
Z ene strani pljuskne voda v čoln, ki, mimogrede, sprejme 150 ljudi, oleeeeeeeeeeeee.
Smeha je bilo veliko, pa tudi strahu je bilo zaznati veliko. V očeh, brez nasmeška.

Res smo se zabavali, tisti, ki nas ni strah. In potem zopet podvig, tokrat za vse. Nemirno morje, čoln komaj pristane. Premetava nas.
»One by one,« pravi častnik, »be carfull!«
Jaz itak zadnja, skoraj ponesejo me na dvižni most. »Now jump, miss«, reče častnik ... haha, skočim, kaj čem drugega.
In potem zopet cel labirint in končno v svojem apartmaju.

Bogatejša še za eno izkušnjo.

DOŽIVETA, hahaha.

Rešilni čoln Luminose, za 150 ljudi, v ozadju Puerto Mont, ki ga gradijo stolpnice, sicer pa so le "barake" iz pločevine in lesa ... glavna cesta v center kaže prav klavrno podobo ... na veliko prodajajo te podrtije, meni je takorekoč omnemogočeno priti do samega centra s skuterjem, ker so prehodi na pločnike katastrofalni za invalide, poskusila sem sicer po cesti, a je bilo prenevarno in sem šla raje na drugo stran na tržnico z domačimi izdelki ... prava paša za oči in denarnice tudi — v/na Puerto Montt, Chile.

Zastava Čila — v/na Puerto Montt, Chile.

Kar visok križ, po moji oceni vsaj 20 m, spodaj kamp in plaža ... bilo je nekaj iglujev, ki smo jih videli na poti, na plovbi v port, z rešilnega čolna, seveda — v/na Puerto Montt, Chile.

V zavetrju — v/na Puerto Montt, Chile.

*
11. februar ob 10:32 

... ja, več kot očitno sem kar popularna tu na Luminosi, vedno nasmejana, na svojem skuterju, ki je, jasno, prepoznaven Ferrari ... hihihi, vsaj tako ga imenujejo ... brrrrrrrr in že me ni več, adijo Mario, see you later ...

*

11. februar ob 14:21

utrujeni od mene ...
... mojih zapisov?
... dva dni pavze, prav?

haiku, Aurora, hahaha, 11.2.2019

*

12. februar ob 11:14 

Ujamem veter,
poletim v Čile.
Počasi umira, P.N.


Haiku Z.T., 12.2.2019

zate tata, ki bi danes praznoval 118 let

*

Oseba Zarja Trkman je posodobila svoj naslovni kolaž.

12. februar ob 21:24


*

Zarja Trkman se počuti prijetno na lokaciji Easter island.


13. februar ob 14:13


"Najlepša jutra so zjutraj," ... (Ivan Volarič Feo)
večeri zvečer.
Sonce, Luna.

haiku, Zarja, 13.2.2019

Ni besed, ki bi lahko opisale to lepoto ... božanski odmev — v/na Easter island.


...sonce se potopi v vodo... slišim "potop", zacvrči ... nekje nad Tierra de Fuego ... tam na koncu sveta ... ognjena zemlja, ognjena rdečina, mogočen ocean, brezmejna širjava ... "brezgrajnost" — v/naEaster island.

Sporočilo, ki me usmerja na pot ... fantastični prizori so se mi ponudili ... redki smo jih bili deležni, nekje nad Tierra del Fuego ... Aurora Antarctica? — v/naEaster island.

Jutro na Pacifiku ... wau ... doživeto — v/na Easter island.

Luna, čez dan, kmalu po krvavi Luni v sLOVEniji, sonce je že visoko na nebu, luna pa kar vztraja, ne da se — v/na Easter island.

*
14. februar ob 01:16

'Kakšen balzam za dušo je bil današnji sončen, spokojen in prijetno topel popoldan v primerjavi z deževnim, hladnim, turobnim in predvsem tako zelo praznim jutrom izpred leta dni. Ko sem v tišini hrastovih dreves opazoval starejšega strica, kako nosi rože (najbrž) na grob svoje pokojne žene, sem se spraševal, če nisi morebiti kljub vsej gnilobi zahodne civilizacije v globini vsakega posameznika prisoten bolj, kot se na prvi pogled zdi? Se morda na tisti osebni, prijateljski ravni drug drugega samo preredko opozorimo, da bi lahko bili bolj iskreni do sebe in bolj prijazni do sočloveka?'

Tako je napisal Svit pred dvema letoma, na današnji dan in s spodnjimi besedami zaključil svoj nagovor očetu.

Jočem, vedno znova jočem, ko to berem.

ZLATA DUŠA je Svitov zapis, ki je ganil prav vsakogar v Stari Gori pred natanko tremi leti, na Valentinovo.
Ko si nas pustil same, dragi Andek, a si pustil sled, ki nas vodi skozi življenje, Piko, Svita in mene.
Rada vas imam, vse tri, neskončno rada.

˝Dragi tata. Hvala za takšne temelje, zaradi katerih me kljub tvojemu odhodu ni strah prihodnosti. V zadnjem času sem spoznal, da se bomo vsi mi s smrtjo najlažje soočili, če bomo živeli polno in iskreno življenje, takšno, kakršnega si živel sam. Resnično upam, da je tam, kjer si sedaj, res tako čarobno kakor pravijo tisti, ki so doživeli obsmrtno izkušnjo. V resnici tvoja zlata duša bolj sodi v takšen čaroben svet, kakor sem, na Zemljo, kjer ljudje drvimo v neko čudno smer. Ko se bomo naslednjič spomnili nate, ne bomo prižigali svečke, ampak se bomo vprašali, ali sledimo plemenitim vrednotam, ki si jih sam poosebljal. Če bo odgovor da, potem je to najveličastnejši in najmogočnejši spomenik, ki si si ga postavil sam ter se s tem postavil ob bok največjim svetovnim umetnikom.˝
*

14. februar ob 10:24 · Santiago, Čile · 

... res je, najlepša jutra so zjutraj ... tako Ivan Volarič Feo, Andekov prijatelj in sošolec v gimnaziji ...

*

Zarja Trkman se počuti nostalgično na lokaciji Easter island.

14. februar ob 11:04 

Včeraj sta mi padli poročni rinki s prsta. Kot pred tremi leti in tremi meseci, ko si odhajal, a si se vrnil. in nam omogočil, da se poslovimo od tebe. Bilo je hudo, bolelo je. A smo priložnost, ki si nam jo dal, izkoristili maksimalno. Še bolj smo se povezali, še bolj smo se imeli radi.

Le kaj si mi hotel sporočiti včeraj? Le kaj? Ko sta mi poročna prstana kar zletela s prsta, le kaj?

*

14. februar 2019

Na današnji dan pred šestindvajsetimi leti sem prvič nekoga obdarovala za Valentinovo. V UKC v Ljubljani. Njega, ki je prejšnji dan prestal hudo operacijo možganskega nevrinoma, tumorja v možganih. Ostal je invalid, po operaciji.

Vstopila sem v intenzivno nego s srčkom v roki. In ga zagledala. Neprepoznaven je bil. Brez brade, s povito glavo, močno shujšan. A bil je on. Srečna sem ga prijela za roko.

Zbudil se je, me pogledal in se nasmehnil. Malce postrani se je nasmehnil. Kasneje sem izvedela zakaj, operacija je pustila posledice: parezo facialisa, slabšo levo stran. Potreboval je celo leto, da se je za silo rehabilitiral.

A je živel, živel kvalitetno. Vozil je avto, kolesaril, smučal, hodil v hribe. Vse to je počel in še marsikaj drugega moj Andek. Stala sem mu ob strani, vsak dan sem bila z njim, vseh 19 dni ko je ležal v UKC. In potem tudi. Sleherni dan. Bilo je hudo, dva majhna otroka, Andek invalid. A sem zdržala. Ljubezen je bila tista, ki naju je vezala. Močna ljubezen.

In ko sem se jaz zlomila pred petnajstimi leti mi je Andek stal ob strani. V dobrem in slabem skupaj. Zvestoba in ljubezen. Do preranega groba.

Ko nama je bilo najlepše, ko sem se ponovno rodila, je usoda posegla vmes in mi ga vzela, mojega ljubega moža, očeta in sina.

Danes mineva 3 leta, odkar si odšel, ljubi moj. A si še kako prisoten v naših spominih. Velikokrat si v naših mislih, velikokrat rečemo: »Tako bi pa tata naredil, rekel …« … si tu in te ni. Si tam in tukaj. Si ljubezen in si spomin.

Hvala ti, da si me osrečeval in da se lahko tudi še zdaj, ko te več ni, naslonim nate, na spomin nate in na sporočila, ki mi jih pošiljaš iz nebes. Rada te imam in vedno te bom imela.

Nenadomestljiv si.

Sončni zahod med prsti, na prstancu poročna prstana, Andekov in moj — v/na Easter island.

*

14. februar ob 14:14

Spomin nate je večen,
ljubezen tudi.
Bodi svetloba.


Haiku, Zarja, Valentinovo 2019❤️

*

Včeraj ob 01:32

Rdeča vrtnica,
sladko rdeče srce.
Škrlatna zarja.

Cel žur je bil, avtorica: Zarja Trkman

objavljeno: 14. feb. 2019 23:31 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 15. feb. 2019 22:19 ]


Zarja Trkman se počuti umirjeno v kraju Puerto Chacabuco, Chile. 

10. februar ob 00:25  

Dve uri potepanja po mestecu, raziskovanja hišk, ki so majhne, zgrajene iz vse sorte materiala, nekatere prava barake, pa vendarle, kaj pa potrebuje človek več kot streho nad glavo.  Srečanje z malim Čilencem in občudovanje narave, ki je tu res čudovita: zeleno, ki te vidim zeleno, hribi prekriti s snegom, morje, v katerem se ogledujejo gozdovi in vršaci.
In veter, veliko vetra, ki dvigne prah z večine makadamskih cest in ti napolni vse odprtine, če jih pravočasno ne zapreš. 

Doživetje, prav enkratno doživetje pa je vožnja z rešilnimi čolni na kopno. Tako predvčerajšnjim, kot tudi danes in še jutri. Puerto Montt in Osorno Volcano. 

V kraju Puerto Chacabuco, Chile




*

Zarja Trkman se počuti nostalgično v kraju Puerto Montt, Chile.

10. februar ob 10:44

Punta Arenas, Chile, 6.2.2019

Prevoz z Luminose na kopno v rešilnih čolnih, ki pa so prave barke, za 150 ljudi. Punta Arenas velja za najbolj vetrovno mesto na svetu. Ne vem no, meni se naša Ajdovščina zdi bolj "burjasta", ma, o.k., če tako pravijo, pa naj bo.
Še ena nadvse zanimiva posebnost: veliko psov, ki se prosto sprehajajo po parku, ne lajajo, le radovedno opazujejo turiste. Najverjetneje so njihovi lastniki kje v bližini. So pa v glavnem le veliki psi, nobenih "cuckov"... hehehe.


Sama se kar dobro znajdem, kamorkoli že pridemo. Takoj tudi tu pristopi ponudnik izleta v nacionalni park ali okoli mesta, za 40 ali 30 dolarjev. Ne, ne, mesto si lahko ogledam kar s svojim skuterjem, pravim. Je preveliko, reče on.
Ogledam si zemljevid in vidim, da je do glavnega trga Las Armas le 400 m. In grem.
Presenetljivo lep je, glavni trg. Z veliko eksotičnimi, ogromnimi drevesi, tudi debelimi cedrami. Mislim, da so drevesa stara okoli 200 let. Čudovita so. Na sredi trga je spomenik, v bližini katoliška cerkev, mestna palača, banka ...

Ob vstopu na trg me pričaka Il condor passo v izvedbi domačina, Čilenca, kmalu pa tudi Tornero v sredini trga ter Imagine. Vse tri pesmi me spomnijo na Andeka. Spet je z mano, na vsakem koraku. Vesela sem, da je tu, z mano, za vedno. Rada te imam, moj ljubi možiček.

Uživam v fotkanju tamkajšnjih dreves, sprehodim se med lepimi stojnicami s spominki, izdelki iz volne. Lepi so, a me ne premamijo, ker vem, da tega vsega ne potrebujem. Le prah se nabira na njih. Morda bom kupila tu v Čilu kakšno klobko domače volne, to bo pa tudi vse.

Srečujem številne goste z Luminose, večinoma se pripeljejo z avtobusi, organizirane ekskurzije, ki pa so absolutno predrage.
Raje sama, da se ustavim, kjer mi paše, pogledam, kar mi paše. Izkaže se, še vedno do zdaj kot najboljša rešitev.

Lep je Punta Arenas, lep je Čile, topli ljudje so tu. Pa veter in mraz, pa ledeniki in gozdovi ter fjordi in otoki.
Povsod gozdovi in sneg, morje mirno v arhipelagih, Pacifik nemiren, veliko bolj kot Atlantik. Le kje njemu ime Tihi ocean.
Vsaj moja izkušnja do sedaj je taka. Pa naj bo, Pacifik ... hehehe

P.s.: Kmalu bomo pristali v Puerto Montt, se zopet izkrcali na kopno z rešilnimi čolni, jupi, I love it ... dober dan v sLOVEnijo



Spomenik sredi trga — v/na Puerto Montt, Chile

Hiša, palača Sare Brown, ženske, mislim, da je bila Rusinja, ki se je bogato poročila in ogromno naredila za tamkajšnje mesto, od šol, do zdravstva, skrb za revne. .. na pokopališču stoji njena grobnica, ki je zgrajena v stilu pravoslavne cerkve ... zelo lepa je ... od Zdenke sem izvedela, da je veliko grobnic na tem pokopališču, ki nosi ime po Sari Brown, posvečenim rodbinam iz Dalmacije ... tudi Marušiči so, mimogrede, v Solkanu tudi imamo Marušiče — v/naPuerto Montt, Chile.






















Stojnica z domačimi izdelki — v/na Puerto Montt, Chile.

Par Las Armas, v ozadju katoliška cerkev — v/naPuerto Montt, Chile

*

10. februar ob 14:39


"I'm in love with the cities I've never been to and people I've never been met.
What an amazing God we have!!!" Jonabel Adan, hvala.


Fotografija: Jonabel Adan, 2019


10. februar ob 21:42 

3 metrski valovi na povratku na Luminoso ... oleeeee, smo kričali ... cel žur je bil ... zalilo rešilni čoln ... oleeeeee

*

Zarja Trkman je z osebo Jonabel Adan v mestu Puerto Montt, Chile.


10. februar ob 21:52

... midve z Jonabel pred točno tednom dni v Ushuiai, Argentina, na koncu sveta, kjer je bilo neverjetnih 25 stopinj ... danes v Puerto Montt hladno, deževno, zdaj pa jasno in vetrovno, morda 12 stopinj ... alpaka me greje, pončo in šal iz alpake ... kmalu start proti Santiagu de Chile in potem na toplo, v Polinezijo ... brrrrrr


Fotografija: Jonabel Adan, 2019

*
Oseba Zarja Trkman je delila objavo  se počuti navdušeno na lokaciji Puerto Montt, Chile


10. februar ob 22:01

 ... we (Ilka Štuhec) are the champions my friends on Luminosa, Jonabel Adan, Bernhard Mittelmeyer, Maia Maoa ... Adriana Rizzato ... čestitke Ilka ... lepa fotka, še lepša pa Ilka ...

Vir:  Internet, 2019



Zapisala: Zarja Trkman


Vse objave Zarjinega potopisa, si preberite v:  Tu je 100 sonc.


Preberite še:

O izrazni moči slikarstva Nike Korsič - Lebdenja

Januar 2019, Nika Korsičurednica piše


Ljubezen na predzadnji pogled, komentar ob gledališki predstavi


Najlepša jutra so zjutraj, avtorica: Zarja Trkman

objavljeno: 14. feb. 2019 00:52 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 14. feb. 2019 01:10 ]


Oseba Zarja Trkman je delila spomin — v kraju Punta Arenas, Chile. 

8. februar ob 00:44 

... na današnji dan pred tremi leti sva še zadnjič komunicarala, z očmi si mi povedal, da me imaš rad, da odhajaš, ker si se prepričal, da bom znala živeti tudi brez tebe ... potem si padel v komo in na Valentinovo tudi dejansko odšel ... a si še tu, vsak dan mi, na tem mojem popotovanju okoli tega čudovitega zeleno-modrega planeta, sporočaš, da si z mano ... bodisi, da mi pošlješ srce v oblaku, na krožniku, v drobtinici kruha, usedlini esspresa ... bodisi z Imagine, Il condor passo, Santano ... ali zgolj z božajočo sapico jutranjega vetriča ali z vzhajajočimi žarki sonca...rada te imam, ljubi moj ... pogrešam te, pogrešam tvoj dotik in objem ... lahko noč 

*

Zarja Trkman se počuti navdušeno v kraju Ushuaia, Tierra del Fuego, Argentina.


8. februar ob 00:52

Tierra del Fuego (nadaljevanje in konec ... sveta?)

Za vlogo kopilota. Kar se izkaže za super. Zdenka se pogovarja z nemškim parom, veliko govori, o svojih potovanjih , o tem, da je fenica nogometa … lepo mi je spredaj. Imam zemljevid, imam razgled, nenazadnje imam svoj prostor. Zadaj je bolj tesno, a se noben ne pritožuje. Empatični so. Vsi! Vključno s Franciscom.
In že smo v parku. Plačamo vstopnice oz. plača jih Francisco, ker je treba imeti pesose. Na koncu mu plačamo vožnjo in vstopnice ter še nekaj za povrh.

Mene stane 50 eurov in deset dolarjev, ki mi jih posodi Zdenka, ker imam le pedesetak. 2x 50.

Ustavljamo se na krasnih točkah. Srečujemo ogromno avtobusov. Z Luminose so. Zavem se, kako dobro odločitev sem sprejela oz. smo sprejeli.

Nič mi ni bilo treba storiti, le namignila sem Zdenki, da bi morda izlet opravili s taksijem in že je steklo. V smiselno smer. Brez napora, brez kakršnegakoli poseganja.

Teče, ko se prepustiš toku. Steče reka, ki se izlije v morje, ocean.

Tam na koncu sveta. Kjer je lepo, da lepše skorajda ne more biti. Kjer je krasna favna in flora. Čista jezera, prekrasno morje. In hribi, pokriti s snegom, z ledeniki. Condor, Pet bratov, Olivia, so le nekateri izmed njih, ki sem si jih zapomnila. Tako značilni, zašiljeni, kot bi bila v Dolomitih.

In jezero Escondido na severu. Slikano in občudovano s prelaza Garibaldi (700 m).

Pa haskiji, kakih sto jih je, ki čakajo na zimo, da jih vprežejo in se zlaufajo, pa smučišče in ledenike, ter proga za nordijski tek.

Ni da ni. Predvsem pa je narava, narava in še enkrat narava. In čudovita druščina: Francisco, Cristina, Martin in Zdenka. Pomoč, če jo potrebuje, je vedno na dosegu roke. Spoznam še Frenka, Švicarja, ki se mi ponudi za fotografa in ga zvečer srečam v družbi Haidi in Artura. Prijetni so res, tile Švicarji, pa
Skandinavci, celo Japonci in Korejci. Prijetni, če sem jaz prijazna, če sem nasmejana, če sem ljubeča. Ne more biti drugače.

Objem se vrača z objemom, nasmeh z nasmehom, prijaznost s prijaznostjo. Tako ali drugače. Vrne se. Kar deliš, tudi dobiš!
In ni mi težko. Deliti nasmehe, dobro voljo, objeti Francisca, Jonabel, Jess. Pogovarjati se tako ali drugače. Le z očmi, le s priklonom glave, le z besedo HI ali BY. Ni težko, je pa lepo, ko vidiš okoli sebe angele, ki letijo lahko le objeti. In mi smo angeli, angeli z enim krilom. Torej objem, da lahko letim-o.

Ni mi težko, od Francisca sem se poslovila tako, da sem ga prisrčno objela. Zaslužil si je, saj nam je pričaral čudovit izlet, prekrasen dan. Ki ga ne bomo nikoli pozabili.

Še pridem, Argentina, še te obiščem Ushuiaia, še te objamem Francisco.
Muchas gracias!

Svet je lep, tudi tam na koncu. At the end of the World, Cup Horn, Patagonija.

Danes pa Čile!


Najlepša jutra so zjutraj.

Ivan Volarič – Feo




V kraju Ushuaia, Tierra del Fuego, Argentina




Fotografije: Zarja Trkman, 2019



9. februar ob 10:46 

... pristali smo Puerto Chacabuco, sledi vožnja z rešilnimi čolni v mesto, smo na 45', na najbolj vetrovnem predelu Čila ... vamos



Zarja Trkman se počuti sproščeno v kraju Puerto Chacabuco, Chile.

*
9. februar ob 11:13

Širi se obzorje,
pogled na širno morje,
SONCE, oblaki.

haiku Aurora- Zarja, 9.2.2019


V kraju Puerto Chacabuco, Chile.

*

Zarja Trkman se počuti prijetno v kraju Puerto Chacabuco, Chile.

9. februar ob 22:17 

Sprva malo plašen.

Deček pred lokalno gostilno. Z zanimanjem opazuje moj skuter. Nekaj pove, a ga ne razumem. Radovedno kroži okoli mene.

Pogled zvedavih oči, malo škili.

Zapiskam na trobljo.

Wau, tudi sam hoče poskusiti. Spodbudim ga in že trobi. Srečen je. Kako malo je treba, da z otrokom vzpostavim pristen, otroški stik.

Ker sem sama še vedno otrok, mi ni težko. Deset minut se igrava, ponudim mu, da ga malo popeljem, a ne šteka.

O.k., pa nič, pa drugič, ko se vrnem v Čile, v Puerto Chococupo.





Zapisala: Zarja Trkman
Fotografije: Osebni arhiv avtorice




Lepo, lepše, najlepše, avtorica: Zarja Trkman

objavljeno: 13. feb. 2019 10:53 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 13. feb. 2019 10:54 ]


Zarja Trkman se počuti lepo v kraju Ushuaia, Tierra del Fuego, Argentina. 

4. februar ob 11:56


Zarja Trkman se počuti navdušeno v kraju Ushuaia, Tierra del Fuego, Argentina. 

4. februar ob 21:21 


31. dan poti okoli sveta je zame najlepši do zdaj ...  

6 ur potepanja in raziskovanja Ognjene zemlje, Patagonije, lepot Nacionalnega parka Tierra del Fuego, favne in flore, jezera Escondido ... in vsega drugega, v prekrasnem vremenu, ki je prineslo kar 25 stopinj Celzija Ushuiai /nenavadno je rekel Francisco, moj šofer, bila sem mu kopilot/ ... itak, da sem sedela spredaj, zadaj pa Zdenka, Christina in Martin iz Nemčije ...
skratka mednarodna argentinsko, hrvaška, nemška, slovenska odprava ... 


le za občutek prilagam fotko s telefona ... 

daljši zapis sledi v naslednjih dneh, ker sem zdaj utrujena, še esspreso in potem večerja ter ter predstava v teatru ... menda se obeta ena izjemna, takorekoč cirkuška predstava ... idealno zate Nataša Gerkeš, ker vem, da si oboževalka cirkusa, bom uživala še zate, velja?

Francisco, naš šofer ... izjemno prijeten in ustrežljiv, zame je šel celo v lekarno ... hehehe ... ozadje pa itak prekrasno — v/na Ushuaia, Tierra del Fuego, Argentina

Zarja Trkman se počuti srečno v kraju Ushuaia, Tierra del Fuego, Argentina.

4. februar ob 22:51

... včeraj zjutraj tako, danes drugače, lepše ... kot pritiče angelom ... je rekla Cristina: "When angels are coming, the sun is rising", šoferju taxija, Franciscu ... in res je, prišli smo, prinesli jasno, toplo vreme in sonce, kot ga menda v Ushuiai že dolgo ni bilo ...

Prelaz Garibaldi (700 m), zadaj Lago Escondido ... midva s Franciscom, yesssssssss — v/na Ushuaia, Tierra del Fuego, Argentina


Potka na Konec sveta — v/na Ushuaia, Tierra del Fuego, Argentina


Lago Roca ... wau — v/na Ushuaia, Tierra del Fuego, Argentina

V kraju Ushuaia, Tierra del Fuego, Argentina.

Domovanje haskijev (kaki 100 jih je), pozimi pa vprege ... in na pot — v/na Ushuaia, Tierra del Fuego, Argentina

*

Zarja Trkman se počuti navdušeno v kraju Ushuaia, Tierra del Fuego, Argentina.


5. februar ob 14:36 

Zelena barva morja, barva Soče v Solkanu. Počutim se kot bi bila na Bohinjskem jezeru, z zasneženim Voglom v ozadju, ki pa je več kot, je gora z večnim snegom in ledom, z ledenikom, ki sega do samega ocena.

Wau. Pogled na snežno goro, podobno Matterhornu. Wau!
Ledene kocke v zeleni vodi, gozd do samega morja, mogočen zasneženi očak, ki je, po moji skromni oceni visok recimo tam blizu 2000 metrov. Nimam pojma, lahko da je višji, lahko nižji. Je pa lep, božansko lep. Koplje se v soncu, seraki se svetijo kot biseri. Pravi DRAGULJ!

IN ZDAJ VELIKO LEDENIH KOCK, KER JE LEDENIK DOSEGEL MORJE. LEDENE PLOŠČE V MORJU. SUPER POGLED.

DA MI JE DAN TAK ČUDEŽ. BOŽANSKI POGLED.

Italija je naziv tega ledenika, ki sega v ocean, v kanal Grande.


*

5. februar ob 20:05

Sanjam resnico,
sanjam serake in oblake.
Sem svobodna.

haiku, Zarja, nekje tam dol, na koncu sveta


5. februar ob 21:25


... hvala bogu, da sedim na skuterju ... nas kar pošteno "premetava"... sem ter tja ... in, vsaj včasih imam prednost pred neinvalidi, hihi ...

*

Zarja Trkman se počuti pustolovsko v kraju Ushuaia, Tierra del Fuego, Argentina.


5. februar ob 22:00

Rt Horn

Če je bilo še malo prej zatišje, skoraj nič valov, se sedaj čedalje bolj krepijo. Pene kažejo na to … sonce je sramežljivo pokukalo izza oblakov. Ugodilo je moji prošnji, naj vendarle poboža moj utrujeni obraz.

Opazujem galeba, ki preletava pred mojim oknom. Črna krila, bel trup in bel kljun. Pridruži se mu še eden, zdaj so že trije.

Ko prepisujem The Rose of Hiroshima, tudi moja sorodna duša, nekje tam v snegu, na Hrvaškem doživlja stisko, rabi objem, dotik … spomin na njega, na njegovega učitelja je očitno zbudil v njem čustvo, za katerega ne vem, kako bi ga imenovala.

Istočasno doživljava nekaj, kar se naju je dotaknilo, jaz ob pesmi, on ob spominu na njega.

Še en razlog več, da se obrneva, oba, vase … ti in jaz, ljuba duša, ljubi prijatelj, ki si sicer daleč, a obenem tu, z mano.
Objem, zagrljaj, dušo! Sem s tabo, sem ob tebi, objemam te … s tabo delim vse občutke, s tabo v dobrem in slabem.
Megla se spušča nad gladino oceana, grozeči zvoki, ne vem od kje. Kot bi tudi nebo delilo najine občutke.
Sonce je zopet pokukalo skozi oblake, sive, meglene.
Le ocean, pene na valovih, grozeč zvok, glasba v ozadju … just a way you are …

Utihne, glasba utihne … le zvok, ki mu ne vem izvora … čuden je, grozeč … megla nad oceanom, peneči valovi, ki so vse višji.
Pozna se, pozna, ladjo bolj premetava kot ponavadi. Konec sveta, našega sveta je vse bližje. Rt Horn na obzorju.

Kaj nas čaka? Le kaj? Nič, morda malo strahu pri potnikih, stiske, morske bolezni, za katero še zdaj ne vem, kako se kaže.

Nič, grem. Na konec sveta, tako ali drugače.
Just kiding. Grem na večerjo ali pa tudi ne.

Čakam, kaj se bo zgodilo. Ali bodo valovi še povečevali svoje vzpone in padce. Ali jim bomo kos? Seveda jim bomo, sicer še vedno lahko uberemo drugo pot in pot okoli otoka Horn. Otok je, vedno sem mislila, da je polotok. A ni. Otok je!

Začelo je deževati. Narava kaže zobe. Mogočna je, zmelje nas lahko v gosto kašo in nas izpljune. Adijo človek, adijo človeštvo. Ne rabim te, če se ne spremeniš.

Saj si del mene, a nič ne kaže na to, da se tega zavedaš. Bodi, bodi Človek, ne le človeček. Bodi zavestno bitje, bodi BOG. Ker si lahko, ker si bog.

Torej Bog, na plano. Na zdravje, na jutri!

*

Zarja Trkman is traveling to Punta Arenas, Chile from Punta Arenas, Chile.


6. februar ob 09:27

Včeraj najlepši dan na kopnem, na koncu sveta. Danes najlepši dan med plovbo. Vedela sem, da bo lepo, si pa nisem niti v sanjah predstavljala takšne lepote. Lepo, lepše, najlepše?

Kanal Grande, na meji med Argentino in Čilom. Prekrasni ledeniki, ki so nas spremljali, ali pa mi njih, dobre tri ure. Še zdaj se vidi sneg. Morje postaja nemirno, v bazenu pljuska voda, kot bi bil na plaži, pravi plaži, ko lahko ure in ure uživam v gledanju valov, penjenju ob skalah, zvoku, ki spremlja dogajanje. Pa vendarle sama s sabo in z naravo. Kako blagodejno, kako lepo zveneče.

Ledeniki so me začarali. Mogočni, s seraki, so se nedaleč od Luminose ponosno vzpenjali v nebo, še bolj pa v morje. Pogumno, brez kakršnekoli skrbi. Kaj nam pa moreš, človeček. Nič, prav nič. Lahko se le čudiš in se sprašuješ kam gre tvoja pot.

Moja gre v svoji smeri, navzdol in navzdol, mi pripoveduje serak. Kaj pa tvoja?

Moja pa v vse smeri. Širi se, me napolnjuje z novim, me bogati za nova spoznanja. Za lepe ljudi, za srečanja, v katerih najdem srečo.

Mislim, da se vozimo proti odprtemu morju, peljali smo se tudi mimo otoka Darwin, zdaj pa Pacifik, vsaj zdi se mi. Morda se motim. Nič hudega.

Važno je, da mi je lepo, da se je dopoldan že prevesil v popoldan. Nebo ni več popolnoma jasno, nekaj koprenastih oblakov ga krasi. Bel sneg, beli oblaki, bela pena. Belo, ki te vidim belo. Modro, ki te slišim modro. Zeleno, ki te vonjam zeleno.

Še vedno kanal Grande, a vse širši, vse mogočnejši. Vse močnejši in silovitejši.

Fotografije je posnela: Adriana Rizzato, 2019.

Morje oz. ocean postaja mlečno moder, zaradi vode, ki v slapu pada vanj...mogočno — v/na Punta Arenas, Chile.
 
Mogočni ledenik Italija, ki spreminja barvo morja — v/na Punta Arenas, Chile. Morje oz. ocean postaja mlečno moder, zaradi vode, ki v slapu pada vanj ... mogočno.

*

6. februar ob 12:53
 

BIENVENIDo/A a CHILE ... z rešilnimi čolni v mesto ... Dalmatinci so tu iskali zlato konec 19. st. Hasta la vista Punta Arenas.

*
Zarja Trkman se počuti zabavno v kraju Punta Arenas, Chile.

6. februar ob 13:06

Punta Arenas, Čile

Haha, z rešilnimi čolni. Pa da vidimo.

Sem v kopalnici, ko zaslišim ropot. Grem v sobo, mimo mojih oken kar dva delavca, meni nič tebi nič. Le kaj hočeta. Ne pogledata noter, naravnost na posteljo in v kopalnico bi videla.

Največkrat imam vrata kopalnice kar odprta. Morda sta me celo videla, ko sem bila notri. Nič ne de. Pogled na 65-letnico ni prav lep … hehehe.

Aha, zdaj sem ugotovila, kaj sta delala tam, spuščala sta rešilni čoln. Za 150 ljudi je, si lahko misliš.

Očitno se mi bo danes zopet odprl širši pogled na ocean, na mesto. Menim, da kar na ocean, ker je mesto na zahodu, moja soba pa je danes na vzhodu. Grem pogledat in se prijavit za prevoz v mesto. Do desetih je čas. Zdaj pa je ura devet.

Adios!

*

Zarja Trkman se počuti povezano v kraju Punta Arenas, Chile.

6. februar ob 22:21

Dvignem oči in ga zagledam. Mojega Dawnovčka. Tako je prisrčen, da mi ob vsakem srečanju z njim zaigra srce. Bodisi v teatru, kjer se objameva, bodisi na jutranji telovadbi, na fešti …govori le francosko, a se vedno sporazumeva. On francosko, jaz nič. Le pogled, stisk roke, objem. Dovolj je. Ne rabiva veliko, ker se čutiva. Globoki dušici, nepokvarjeni, pristni. Kako lepo. Res!

Pa sem šla do njega in njegove mame, ob bazenu sta bila. Pobožam ga po vratu, obrne se, me prime za roko in jo poljubi. Večkrat. Nekaj me vpraša, mislim, da nekaj v zvezi z možem.

Mama ga malo okara. Pokažem prstana, poročna prstana in povem, da je mož umrl. Razume, mama mu še dodatno razloži. Vpraša me od kje sem, najverjetneje, jaz pač ne razumem francosko in rečem, da govorim angleško.

Nesporazum. Sinu pove, da sem iz Anglije.
Ne, ne, iz Slovenije sem. O, iz Slovenije … ja, ja.

By, by, pobožam ga po glavi, on mi spet poljubi roko. Hladna je, njegova roka. Stisnem jo. Lepo mi je pri srcu, njemu takisto. Brez dvoma …






Zapisala: Zarja Trkman
Fotografije: osebni arhiv avtorice




Ker, ko si sam v puščavi ..., avtorica: Zarja Trkman

objavljeno: 12. feb. 2019 23:09 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 12. feb. 2019 23:21 ]


Zarja Trkman se počuti ljubljeno v kraju Ushuaia, Tierra del Fuego, Argentina. 

3. februar ob 00:40 

Tole sem napisala pred tremi leti, ko je bil ON še živ ... na Valentinovo pa bo tri leta odkar je odšel, med zvezde, v čas, ki je večen ... naj ti bo lepo, ljubi moj ... I love you, for ever ... 

Ker, ko si sam v puščavi … 

Si prepuščen samemu sebi ali se zliješ z naravo, ki te obdaja. Opazuješ sonce, ki neusmiljeno žge in je tako močno, da zbriše vse zoprne podobe. 

Sama sem, uživam v tem, da sem sama, da na nič ne mislim, da samo in zgolj pišem. Pišem po navdihu, pišem, kar mi roke velevajo. 

SAMA, kako je lepo biti sama, v družbi s črkami, besedami, ki so tako pristne, da kar bolijo. Sama sem tudi zato, ker je mož doživel hudo nesrečo, po kateri, zaenkrat, komunicirava samo z očmi. 

In vendar se ne počutim osamljeno. Ravno nasprotno: počutim se izpolnjeno in ustvarjalno. Delam namreč tisto, kar me trenutno najbolj izpolnjuje.  
PIŠEM, veliko pišem. Pisma, ki jih naslavljam ljudem, ki so neposredno povezani z mano in mojim možem. Pišem, ker je to moja katarza, ki me osvobaja in mi daje veliko možnosti izražanja. Tudi zato, ker imam omejitve v govoru. Posledično sem težko razumljena in slišana. Zato, ker so ljudje nestrpni, vedno se jim mudi. Kot, da nima dan 24 ur, ki so na razpolago prav vsakemu. Najbolj me moti puhlica: »nimam časa«. 

Ker, ko se sama v puščavi … imam neskončno časa za odgovore na vprašanja, ki si jih zastavljam. 

Ker, ko sem sama v puščavi … je moje zavedanje veliko, skorajda neskončno. Vidim v bistvo peska, sledi živali in v njihovo dušo, v bistvo rastlin, ki so v puščavi zelo redke. Uživam v sipinah, ki jih je naredil puščavski vihar, v oazah, ki mi jih nariše fatamorgana. V vse globljem zavedanju večnosti, večnosti v času.



*

3. februar ob 07:43

... moj vidik Ria de Janeira ... ponesrečen dan sem nadgradila z obiskom izjemnega muzeja, Museo Amahna ... Museo of Tomorrow ...


Museu do Amahna, Rio de Janeiro

WHERE DO WE COME FROM?
Who are we?
WHERE ARE WE?
Where are we going?
HOW DO WE WANT TO GET THERE?

Na vsa ta vprašanja dobiš možne odgovore v Museu do Amahna. Čudovit je, vreden ogleda, pravi obliž na mojo včerajšnjo »rano«. Wau, ne zamudi tega, ko boš v Riu. 
Hvala bogu, da sem si prvi popoldan v Riu vzela čas, za obisk muzeja. Najmanj dve uri sem bila tam in uživala, neizmerno uživala in ti bi tudi.
Ko se sprašujem od kje prihajam, kdo sem, kje sem, kam grem, kako si želim iti tja … potem dobim tudi odgovore. Če ne vprašaš, ne moreš pričakovati odgovora. Vprašanju sledi odgovor. V taki ali drugačni obliki. Vedno ga dobim, brez izjeme. In ti tudi. Le vprašati je treba. Odgovor pride, brez dvoma.

Lepa Brazilka, ki se je preizkusila v muharjenju ... mi je padla v fotkič (Rio de Janeiro).


"Moj" Rio in črni galeb, z belim kljunom, danes v Ushuai pa je ladjo preletaval črn galeb z belo obrobljenimi krili ... lep, da mi je kar sapo jemalo.


Museo Amahna, Rio de Janeiro, 2019


Všečna, ob Museo Amahna, Rio, 2019


Nočni Rio, v nevihti, pravem neurju smo dvignili sidro, posneto skozi okno, v dežju.


Zarja Trkman se počuti poživljeno v kraju Ushuaia, Tierra del Fuego, Argentina.


3. februar ob 12:50 


... E pur si muove ...

Argentina mi je všeč, zelo dopadljiva dežela, še zlasti zdaj na jugu, v Ushuaii ... v ozadju Andi, prekriti s snegom ... čakajo me izjemni fjordi, morda vožnja z vlakom, s katerim so potovali zaporniki, kaznjenci na delo v gozdove ... slikovita pokrajina, jezero Escondido, katerega barva se spreminja glede na svetlobo ... veselim se ... upam, da mi bo dano, da grem ... v Ushuai bomo dva dni ... se bom organizirala, raziskovala v lastni režiji ... gostje Luminose se še kar pritožujejo nad organizacijo ekskurzij, plačajo drago, a ne dobijo pričakovanega ... zdi se mi, da je bolje bukirati izlete kar pri domačih ponudnikih, najeti taksi, vzeti vlak ali lokalni bus ... bom videla ... javim, ko bomo na plovbi ... buon dias

*

Oseba Zarja Trkman je delila fotografijo z drugimi — se počuti svobodno na lokaciji Ushuaia, Tierra del Fuego, Argentina.


3. februar ob 13:16

... tako je danes na Kaninu, Slovenija, 3 metre snega ... wau, pogrešam smučanje ... javljam pa se izpod Andov, J. Amerika ... Ushuaia ...



Zarja Trkman se počuti hvaležno v kraju Ushuaia, Tierra del Fuego, Argentina.

3. februar ob 13:29

... hvaležna sem za življenje, ki si mi ga dala draga mama ... letos mineva 20 let, odkar si odšla, a si v tem trenutku, ko to pišem, z mano ... hvala mama za vse, kar si mi dala, vesela sem, da sem prav tebe in očeta izbrala za svoja starša ... več si ne bi mogla želeti ...

moje življenje ni perfektno, a sem zanj hvaležna, hvaležna za vse, kar imam ... imam ljubezen, imam svobodo


*

Zarja Trkman se počuti prijetno v kraju Ushuaia, Tierra del Fuego, Argentina.


3. februar ob 18:25

Juan mu je ime, prijetnemu mladeniču, 31 let, ki se mi je maksimalno posvetil. Ima dolge tanke drede, je Argentinec, rad potuje, nima avta, ker nima denarja.

Ponudil mi je izlet v nacionalni park s taksijem, za 80 dolarjev ali evrov, ne vem več. Najverjetneje so dolarji, torej v evrih nekaj manj. Šofer ne razume nič angleško, deluje pa prijazen, Čilenec je, po moji oceni. Ko sva se menila, če bi dobila še koga, da gre z mano, bi bila cena na pol, seveda. Če smo štirje, torej 20 na osebo, kar se mi zdi zelo ugodno. Za tri ure Nacionalnega parka Tierra del Fuego.
Takoj priskoči še en taksist, ki je najverjetneje slišal najin pogovor z Juanom, ponudi svojo uslugo še z dvema za 40 eurov na osebo. Halo!!!

Druga varianta je bila pot z vlakom, tri urni izlet, tja ura vožnje, nazaj tričetrt ure, s postankom. Shutlle bus 8 km, prestop na vlak in potem izlet do roba nacionalnega parka.

Zdi se mi, da bom poiskala Zdenko recimo ali Bernharda in Ursulo ter Tomasa z ženo. Morda bi hotel kdo z mano, da si pocenimo izlet.

Skratka, nekaj si bom izbrala za jutri, ker je danes začelo malo deževati, hribi so v megli. Zoprno je, zato sem se kar vrnila na Luminoso.

Kosilo, razmislek, potem pa vidim.

Hvala Juan, simpatičen mladenič. Izmenjala sva si mejle ter FB, bova na zvezi. Povabila sem ga v Slovenijo, kjer boš moj gost in se poslovila od njega.

Muchas gracias, Juan!!!


Argentina je prelepa, sploh tu spodaj, na koncu sveta ... al culo, bi rekli Italijani ... hehehe ... v riti na naši kokoški, zdaj pa še v riti našega planeta - Zemlje, saj ne morem verjeti, in pur je res — v/naUshuaia, Tierra del Fuego, Argentina.


Ushuaia je izhodiščna točka za Antarktiko, tu sta dve manjši letališči, od koder se menda kar 90 % odprav odpravi na večni led tam spodaj — v/na Ushuaia, Tierra del Fuego, Argentina.



Zapisala: Zarja Trkman
Fotografije: osebni arhiv avtorice





Konec je skrivnosti, avtorica: Zarja Trkman

objavljeno: 11. feb. 2019 22:56 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 11. feb. 2019 22:58 ]


Zarja Trkman se počuti hvaležno. 

2. februar ob 02:07 


PEGAZ, SIMBOL POEZIJE IN VIR INSPIRACIJE 


Pegaz, krilati konj, simbol poezije, ki je menda živel na Olimpu, največkrat pa na Helikonu, domovanju muz. Letel je s hitrostjo vetra, bil je moder in močan. Simbol poezije in vir inspiracije: 

Pegaz, krilati konj, 
Ujamem veter, 
Poletim na Olimp.  



/haiku, Zarja/ 


Ja, mogoče pa je vir inspiracije in simbol poezije. Rodil je haiku, Pegaz, krilati konj. 

Kaj mene navdihuje? Pravzaprav niti ne vem. Zame je pisanje neke vrste katarza. Ko prsti pišejo, mene preprosto ni. Pišejo in nastane, kar nastane. Največkrat nekaj, ki izhaja najbrž iz podzavesti. Prepustim se, uživam ob zvokih tipk, gledam prste, ki mehko polzijo po tipkah, poslušam Rumija, A Gift of Love in
rodi se poezija. 

"Konec je skrivnosti, ne morem razložiti, zgolj sem, v vetru, ki grozeče piha. V moji duši je mir, ljubezen prihaja, tu sem, da te rešim, ne da te čutim" ... Rešila te bom, saj mi veliko pomeniš, prav vsak trenutek, ki sem ga preživela s tabo, je tu. Ob dolgih zimskih večerih, ob prasketanju ognja v kaminu, ki si ga zgradil prav ti. Toliko ljubezni je v njem, od tod najbrž pomirjujoče gledanje v plamene, ki prihajajo iz polen, ki si jih pripravil, ko si s takim žarom stopal po gozdu in podiral drevesa, da nam je bilo pozimi toplo. Toplo v srcu, ker si bil ti ti, ki si pustil neizbrisen pečat, ki v vsakem pogledu na tvoja ustvarjanja, obudi spomin nate, ki te ni več med nami, med nami, ki smo te imeli tako radi, ker si bil nekaj prav posebnega. Vsak, ki te je poznal, te je vzljubil. Čeprav redkobeseden, so tvoje besede imele smisel. Nisi govoril kar tako, tja v en dan, smiselno si jih povezoval v stavke, povedi. Dal si pomen izrečenemu, obrodilo je sadove.
Krilati angel si sedaj, naš angel varuh, ki nas spremlja na vsakem koraku. Bediš nad nami, zato mi je lažje, ko pogrešam tvoj dotik, tvoj objem, tvojo delovno roko. Pogrešam te, a vem, da si z mano, tik ob meni. In mi je lažje, lažje mi je, ko sama postopam okrog, ko sama ob tihih večerih sedim ob kaminu in gledam v plamene. Prav nikoli se ne naveličam, tega pogleda v zublje. Ker si ob meni, ker mi daješ toploto, ki objame moje srce. Hvala Andek! Da sem te imela čast spoznati in preživeti s tabo celih 44 let. Hvala, da si! 



2. februar ob 13:05 

... delim in se veselim sporočil, tvojih, dragi moj ... pa tudi od vseh, ki so mi dragi, bodisi tistih, ki ste že odšli ali onih, ki ste še tu, na tem prelepem modro-zelenem planetu ... čuvaj-mo ga, vsak po svojih močeh ... bon dia (zdaj obiskujem kratke lekcije španščine za vsak dan, prej pa portugalščine - Brazilija) ... carpe diem vsem, ki me spremljate na mojem popotovanju, ki je, verjemi-te res fantastično ... , ko se zavedam tega čudežnega planeta in vsakega trenutka, ki ga živim ...



*

2. februar ob 13:25 

Los Paraguayos in "Noches en Latino Americas"... glasba in folklora Paragvaja, Argentine in Kolumbije ... srce Latinske Amerike - nocoj


Jadranka Rola: Draga Zarja, vsak dan z velikim zanimanjem preberem tvoje zapise, ki me navdušujejo in razveseljujejo. Vidim, da si zelo razpoložena, nasmejana, vedra in pozitivna. UŽIVAŠ! In, prav je tako. Komentiram šele danes, saj se manj predajam socialnim omrežjem, saj veš. A tvoje zapise redno prebiram. Hvala ti za predajo izkušenj in za motivacijo, ki s svojo vedrostjo oddajaš.

*

2. februar ob 20:39

In končno! Delfini! Wau, prva sem jih zagledala. Iščem telefon, da jih poslikam. Ni ga, nikjer telefona. Delfinči, mladički so bili, štirje. Radovedno so molili glavice iz vode in se spoznavali s svetom tu zunaj.
Najprej sem ugledala plavutke, mislila sem, da ne vidim dobro. Potem pa glavice. Radovedne male glavice, ki se šele spoznavajo s širnim obzorjem. Sredi oceana. Najverjetneje očka in mamica nežno opazujeta igrivost in poskakovanje svojih otročičev. Naj spoznajo čarobnost vode, čar neba … si mislita. Varno jima sledita pod vodo.
Kakšno minuto zatem, ko sem jih ugledala, pa obvestilo: Delfini na levi strani ladje. In že jih ni bilo več. Kot da so se ustrašili zvedavih pogledov ljudi, njihovih bliskavic. Nič nam ne morete, niti fotkat in se potopijo, odplavajo k svojima staršema.
Veličasten prizor, ki sem ga bila deležna 2. Februarja 2019 sredi Atlantika, ki se bo prav kmalu zlil s Pacifikom in ustvaril, le kaj. Najverjetneje vrtinčenje vode, valove … še zlasti, če se bo tej igri narave pridružil še veter. Zaenkrat kaže na kar stabilno vreme. Sicer oblačno, tu pa tam kakšna pena na morju, valovi so majhni, a jih je čutiti. Na obzorju kopno, tu pa tam krpa snega. Patagonija? Mogoče. Oblaki se kopljejo v odsevu sonca, ki pa nikakor noče pokukati. Kot bi se balo. Le česa! Pogumno ven, sonček, ogrej malo moje srce. Naj me tvoj dotik osreči. Le daj, pokukaj in daj vedeti vsem, da si vsemogočno, tako močno, da lahko izbrišeš vse zoprne podobe v naravi.


*

2. februar ob 21:32 

Nekaj, kar se me je najbolj dotaknilo v Museo Amahna v Riu de Janeiru


The rose of Hiroshima

Think of the children
Mute, telepatich
Think of the girls,
Blind, inexact
Think on the mother
Routes altered
Think on wounds
Look like undered roses
But, oh, do not forget
The rose, the rose
The rose of Hiroshima
The hereditary rose,
The radioactive rose
Stupid, invalid
Rose with cirrcousis
The atomic anti-rose
Without colour, without parfume
Without rose, withouth nothing


*

2. februar ob 23:47 

... halo, halo, javljam se s konca sveta ... The end of the World ... Cup Horn ... odkrit leta 1660 ... muchas grazias ... troblja ... tuuuuuuuuu ...

Melita Holc juhej ✨če se ti bo zdelo, da si priplula na rob ravne plošče, se spomni da si mogoče popila kak kozarček preveč ... saj veš ... tisti za korajžo  ;) :D



Zapisala: Zarja Trkman
Fotografije: osebni arhiv avtorice





You are so popular, avtorica: Zarja Trkman

objavljeno: 10. feb. 2019 23:04 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 10. feb. 2019 23:10 ]


1. februar ob 02:56 

... in to je Alen, strojnik na Luminosi...srečala sva se ponovno po dveh tednih...po očetu je Slovenec, živi pa na Reki ...  Luminosa mu je odskočna deska za druge cruise firme, Royal ali Carneval, tako pravi Alen ... ovekovečila pa naju je Maia Maoa ... 


*

1. februar ob 10:29

... in "kraljica", ja, počutim se kraljica ... prav paše biti gospa, madame ... zaenkrat

*

Zarja Trkman se počuti hvaležno v kraju Atlantic Ocean.


1. februar ob 13:12

Moja malenkost na včerajšnjem raziskovanju Puerto Madryn-a, podoben je Gradežu. Dolga peščena plaža, plitvo morje, ni pa gužve, pa tudi prav toplo ni bilo. Je kar pošteno pihalo, meni pa je vseeno ožgalo lica in nos ... hehehe ...

Danes pa plovba proti rtu HORN, kjer bodo temperature pod deset stopinj ... danes pa je okoli 15 stopinj ... ni kaj, približujemo se najjužnejši točki Južne Amerike ... sam bog ve, kaj nas čaka ... na ladji se vneto pripravljajo na morebitni "brodolom", so včeraj preizkusili rešilne čolne in se mi je odprl prekrasen pogled s postelje na Puerto Madryn ... wau, res sem Srečka, kot me je poimenovala Zdenka Grebenjak ... namesto notranje kabine, krasen apartma s panoramskim steklom čez vso steno ... Srečka Zarja Trkman ... hahaha


*

Zarja Trkman potuje v Ushuaia, Tierra del Fuego, Argentina.


1. februar ob 18:26


Mario iz Peruja, drugi po činu v restavraciji, ko me obkrožijo kar trije natakarji: "You are so popular".
Pri kosilu pa: "You are like a king, everyone loves you," in se široko nasmeje. Z vsakim je tako zelo prijazen, vsakemu nameni besedo, dve, ga pospremi do mize. Ta mali, simpatičen Mario iz Peruja, zelo tipičen je, zelo poseben.

Kako se ne bi počutila kot kraljica, hahaha ...


  
Fotografija: Maska, ki sem jo izdelala na kreativni delavnici in jo nosila na maskenbalu ter lampinjonček.

*

Zarja Trkman se počuti pripravljeno v kraju Puerto Madryn.

1. februar ob 20:33

... še nekaj fotk z včerajšnjega potepanja po Puerto Madryn ... za danes moje zadnje javljanje ... adios

  
Fotografije: Maia Maoa, 2019



Zapisala: Zarja Trkman





Zahajajoče sonce med prsti, avtorica: Zarja Trkman

objavljeno: 9. feb. 2019 18:43 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 9. feb. 2019 18:55 ]



Zarja Trkman se  počuti pustolovsko. 

31. januar ob 00:41 


... tole sem delila na današnji dan lani ... zdaj pa sem na poti okoli sveta ... 2. februarja bomo dosegli Cape Horn, ki je od Antarktike oddaljen blizu 800 km, kjer je povprečna temperatura poleti (januarja) 12 stopinj Celzija, in kjer so najvišje zabeleženi valovi dosegli 20 metrov ... brrr ... danes kar pošteno piha, morje valovi, kar se kar čuti ... a 20 m visoki valovi in veter med 160 in 220 km/h .... nepredstavljivo ... ko se Atlantik prelevi v Pacifik ... 

... lahko noč in v Slovenijo že skorajda dobro jutro, 31. januar je že pri vas, tu pa je ura 8.34 ... 30. januar...



SPOMINJAM SE VEČNOSTI ... MORDA

24.9.1977
24.9.2017

40 let je tega, kar sva si izrekla usodni da. Lep jesenski dan je bil. V krogu najože družine ...

.... Velika sprememba. Iz osebe, ki je videla le temo, v osebo svetlobe, sonca, veselja … šok za vse, nedvomno. Potem pa še en šok. Tvoja nesreča in smrt. Po treh mesecih. Obenem priložnost za duhovno rast vseh, ki smo bedeli ob tebi.

Nisva potrebovala besed. Držala sva se za roke oz. jaz sem te držala in sva bila eno. Eno v vsem, v dobrem in slabem, v lepem in grdem. Ko si se odzival le z očmi, tvoje telo je zgolj vegetiralo, a je bil duh ves pravi, živahen in zgovoren. Bilo nama je lepo. V tišini, s pogledom na tebi tako ljubi Kanin. Bilo nama je prijetno, ko ni bilo nobenega drugega, ko sva bila sama. Kako odrešujoče, kako intimno sva to doživljala. Zate sicer ne vem, ker si bil ujet v svojem telesu, zase pa vem. Tudi sama sem se soočala s svojo invalidnostjo.

Doživljala sem prepotreben mir, daleč od vsega, v najini sobi, stran od vseh in vsega. Jaz z omejenim gibanjem, z omejenim govorom. A ni bilo važno. Bila sva, živela sva in še živiva. Ti v paralelnem svetu, jaz v tem, svetu iluzij in vsega, kar iluzije prinašajo. A si ga ta svet skušam narediti čim lepšega. Ali mi to uspeva, presodi sam. mislim, da mi. Še so prisotni vzponi in padci, a čedalje manj jih je. Dosegam neverjetno ravnovesje.

Prepotrebno za moj dušni mir. Tudi okolica to opaža.

Ker se ne sekiram, ker nimam skrbi, delujem malce neodgovorno za ljudi okoli mene. Moteno, bi rekel Svit, pa Pika tudi. A tako je. Zadovoljna sem s tem, polna sem, umirjena in uravnotežena. Četudi na zunaj ne deluje tako. Zakaj ne? Ker je okolica še vedno ujeta v karmične zanke, v predsodke, pravila, čustva … jaz pa ne več. Sem svobodna, a je ta svoboda za ljudi kar nekaj. Motena svoboda.

Ne, je prava in edina zveličavna. Je pa zastrašujoča za vse, ki tega ne razumejo.

Sem samosvoja, samozadostna, osvobojena vsega, kar me je kakorkoli omejevalo. Nimam skrbi, ne vznemirjam se zaradi ničesar. To pa moje bega, a kaj čem. Saj živim sama, neodvisno, nevezano. In to je tisto, kar šteje. Nobenemu ne polagam računov. Pika in Svit živita svoje življenje, daleč od mene. Tebe ni, mame in očeta tudi ne. Sestra je stran, vedno manj se vidiva, ker očitno ne ena ne druga ne čutiva potrebe po druženju. A ko se rabiva, se poiščeva in to je vse.

Samozadostnost, neodvisnost, mir, tišina in radost, je to tisto, kar sem hotela? Je!!!


Fotografija: Zarja Trkman, Luminosa, moji roki, s prstani, tudi poročna rinka mojega dragega Andeka ... zahajajoče sonce med prsti

*

Zarja Trkman se počuti pripravljeno v kraju Puerto Madryn.


31. januar ob 07:38 

Buenos dias.
Me gusta viajar ...

Puerto Madrin, Argentina



Sunrise: 6:21, Sunset: 20:45

Okoli 6.00 bomo zavili v Gulf of Nuevo, kjer bomo videli svetilnik "Morro in Dritta" in Punta Ninfas na levi strani. Ob 8.00 nam bo lokalni pilot pomagal manevrirati ob pristanku, zasidrali se bomo okoli 9.00. Puerto Madrin je zavarovan z Nuevo Gulf. Mesto je odlično izhodišče za obisk naravnih atrakcij.
Ob 18.00 bo Costa Luminosa nadaljevala pot proti rtu Horn ter Čilu, Ushuaia v Čilu bo naša naslednja postaja.

... sam bog ve, kaj mi bo prinesel današnji dan. Pa da vidimo.

*

Zarja Trkman se počuti pustolovsko v kraju Puerto Madrin.

31. januar ob 08:06 

... mi je napisala Ana Kersevan, da še na nobeni ladji ni bilo toliko slepih potnikov, kot se jih je vkrcalo z mano na Luminoso ... hihihi ... lepo, da potujete z mano ... da imam stik s sLOVEnijo ...
Gracias ... me gusta ... adios

Marjana Čopi: Ooo super ti je napisala! Saj veš, tudi jaz sem slepa potnica na tvojem potovanju in prav zaradi tega budno spremljam vse tvoje dogodivščine in vtise. 😂😍😘

*

Zarja Trkman se počuti hvaležno v kraju Puerto Madrin.

31. januar ob 19:3

... Italijanka Morena, Bolgarka Mila in moja malenkost na promenadi ob plaži v Puerto Madrin, Argentina ... imam osebno fotografinjo, simpatično Maia Maoa ... grazie, Morena ... srečale smo se na Rivi ... vedno me najde ... hehehe ... kmalu odrinemo proti rtu Horn, potem pa Čile, 6 dni, vsaj zdi se mi tako ... lep pozdrav v sLOVEnijo ...



Lilijana Reljic: Uživaj dalje potepuška💙Vedno si najdeš dobro družbo 💙
Tudi sonček ti počasi barva ličke💙
Lep pozdrav iz hladne Gorice💙



Zapisala: Zarja Trkman





1-10 of 31