Brezmejna širjava, avtorica: Zarja Trkman

objavljeno: 16. feb. 2019 08:21 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 16. feb. 2019 08:31 ]
Čile je najdaljša država na svetu. Z največjim pesnikom Pablom Nerudo. Počasi umira, je pesem, ki sem jo delila, ko je bil še Andek živ, tik preden je odšel. Delim jo še zdaj, ker je lepa, ker spodbudi človeka k razmisleku, o tem, kakšno je njegovo življenje. Počasi umiram? Nikakor. Nasprotno. Živim, polno živim. Kar dokazuje DOŽIVETA, ISKRENA in Čile, najdaljša država na svetu. Z 80 procenti avtohtonega prebivalstva. Z HVALEŽNA. Ustvarjam, vsak dan ustvarjam, ni mi dolgčas niti za trenutek. Sploh ne vem, kaj dolgčas je. POČASI UMIRA. Počasi umira, kdor postane suženj navad, ki si vsak dan postavlja iste omejitve, kdor ne zamenja rutine, kdor si ne upa zamenjati barv, kdor ne govori s tistimi, ki jih ne pozna ... Počasi umira, kdor beži pred strastmi in njihovimi močnimi emocijami, zaradi katerih se zasvetijo oči in znova oživijo osamljena srca ... Počasi umira, kdor ne zamenja življenja, ko je nezadovoljen s službo ali z ljubeznijo, kdor se zaradi sigurnosti odreka morebitni sreči, kdor ne sledi svojim sanjam, kdor si ne dovoli vsaj enkrat v življenju ubežati pametnim nasvetom ... Počasi umira, kdor ne potuje, kdor ne bere, kdor ne posluša glasbe, kdor ne najde miline v sebi; Počasi umira, kdor uničuje lastno ljubezen, kdor ne dovoli, da bi mu pomagali, kdor preživi dneve z jamranjem nad lastno smolo ali nad neprestanim dežjem ... Počasi umira, kdor opusti načrt še preden ga poskusi izvesti, kdor ne sprašuje o tistem, česar ne ve, kdor ne odgovori, ko je vprašan o tistem, kar ve ... Ne dovoli si počasnega umiranja! Tvegaj in uresniči želje še danes! Živi za danes! Pablo Neruda, Martha Medeiros Ni mi uspelo obiskati Pabla Nerude muzej, niti njegove hiše. Ni bilo daleč. 45 minut s taksijem v obe smeri. A je taksist zahteval 50 dolarjev. Jok brate, predrago. San Antonio nič posebnega. Pristanišče, riva, ob njej stojnice. Kar je bilo zanimivega je bila ribja tržnica. Ribe, raki školjke, morski psi, mačke … smrdelo je kot ne vem kaj. Potem pa mi le uspe najti zanimiv prizor. Morskega leva, ki se sonči na skali. Okrog njega krožijo galebi. Ugledam pelikane. Mogočne zanimive ptice. Polna streha jih je. En pa se na meter približa morskemu levu, pa nekaj galebov. Ujamem jih v fotoaparat, a so žal malo predaleč. Morda pa bo le kaj za videti. Kar nekaj časa porabim za nakup potrebnih pripomočkov, enkrat na teden iščem lekarne … hehehe. Ker na Luminosi, tako velikem plavajočem hotelu ni lekarne niti trgovine, kjer bi si ženske, pa tudi invalidi, inkontinenčne osebe lahko kupile vložke, hlačke, plenice … niti dojenčki niso izvzeti. Nezaslišano. Bom urgirala, pa ne more človek porabiti pol časa za iskanje le teh stvari po mestu. Tu smo zato, da kaj vidimo, ne pa zato, da iščemo lekarne in si recimo kupimo zdravila. Haloooooooooooo! Vtis popravi eno dekle, pri kateri kupim piščal za tri dolarje. Koliko eurov, vprašam. Prav tako tri. O.k., naj bo si mislim. V žepu imam še 90 centov, všeč so mi uhani, ki prav tako stanejo 3 dolarje. O.k., si mislim vzamem enega in se začnem pregovarjati, da imam v dobrem pol eura, približno, ker je več vreden kot dolar. Ne gre, nimam dovolj. O.k., tudi prav, hočem naprej, pa mi dekle reče: Evo, to je moj poklon za vas in mi da oba uhana. Presenečena sem, ponudim ji vsaj tistih 90 centov, prav vsiliti sem ji morala. Še fotka za spomin na lepo gesto in nazaj na Luminoso. Aja, še to. Popoldan grem spet ven, ne dobim ugodnega taksista. O.k., si rečem, prečekiram vsaj mejle. A mi tudi to ne uspe. Ne znam, hehehe, poznam geslo, a se ne uspem priklopiti. Nič, očitno bom pošto pogledala šele doma … hahaha. Prijazen šofer shuttle kombija s klančino me popelje nazaj in reče, da so res predragi taksisti in da tudi njemu kot domačinu ni všeč San Antonijo. Kaj sem videla, me vpraša. Nič, povem, in ja, res ni nič za videti v samem centru, mi potrdi šofer. In zdaj sem tu, v svojem apartmaju, utrujena od NIČ-esar. Ajoj! Velika mesta niso zame. Še enkrat več dobim potrdilo. Zdaj pa na pot proti francoski Polineziji, še prej pa otok z ogromnimi megaliti menda, ki še pripada Čilu. So pa Čilenci zelo prijazni ljudje, vedno priskočijo na pomoč, čez železniške tire so me kar prenesli, s skuterjem vred. So pa tudi izjemno debeli, zlasti ženske. Nisem videla niti ene normalne postave, tudi otroci so povečini debeli. Bila sem kar presenečena nad tem. Še zlasti tu v San Antoniju je tako. Gremo dalje, Čila je dovolj. Razen lepe narave, prijaznih ljudi, ledenikov in fjordov, arhipelaga in lepe folklore nisem videla nič izjemnega. Bogatejša pa sem za čudovit pončo in šal iz alpake, ter za piščel in lepe uhane, na katere se veže tudi lepa zgodba. Darilo narave in prijaznih ljudi. Adios Chile. Vamos!



Ribja tržnica — v/na Easter island.

Tudi tako nosijo ribe, morske pse in mačke na ribji tržnici v San Antoniu — v/na Easter island.

"Ošterija" — v/na Easter island.

Morski lev, pelikan in galebi v San Antoniu, Čile — v/na Easter island.



Po tednu plutja od rta Horn, po čilenskem arhipelagu, čudovitih zelenih fjordih, okrašenih z ledeniki in mogočnimi seraki, po tednu kar močnega vetra, tudi dežja in megle, se prav prileže zbuditi se v noč nemirnih valov in jutra, ki obeta. Lep dan, s soncem obsijan. Nebo popolnoma brez oblačka, sonce žareča krogla, ogromna krogla, ki vstaja in je zdaj že kar visoko na nebu. Prijeten vetrc na Dolphin lido mi boža obraz. Na zajtrku pa zopet smeh do solz, ko ugledam Made-ja in se spomnim na sinočnji večer, ko smo se tako smejali, da je bilo že preveč. Solze in smeh, smeh in solze. Italijanski večer je bil včeraj. Vsi natakarji so imeli bele predpasnike z narisano Italijo. Buon apetitto je bil napis. Krasili pa so jih tudi metuljčki v barvah zastave: rdeče-zeleno in belo. Ob pogledu na mojega natakarja, me je zlomilo. Prasnila sem v smeh, ki je nalezel še njega in vse goste okoli naju. Smejali smo se deset minut, brez pretiravanja. Res je bilo smešno. Prosila sem ga za predpasnik, a je povedal, da ima le enega. Po glavni jedi se zasliši glasba, luči ugasnejo, bil je še dan …Volare, volare, volare poje pesem, poje odličen vokal, tenor … pogledam, natakar Edgar je. In glej zlodja, danes končno po enem tednu vidim Jono v pogovoru z Edgarjem. Prej ga nisem poznala, zdaj pa je kar pred mano. 28 let že križari, še tri leta in bo končal, pravi. Dovolj je. »You must change your job. You can be singer, like Pavarroti, mu rečem. Prešerno se zasmeji in mi pove svojo zgodbo, ki se bo čez tri leta prevesila v drugo. Večer, italijanski večer se nadaljuje s s pesmijo in koreografijo nekaj natakarjev, plesom natakarjev z gostjami. Tudi Made popelje dve naši sosedi na ples. Valček, ki ga bolj slabo obvlada, a vseeno dobi odobravanje in aplavz. Potem še ples vseh v koloni in italijanski večer je zaključen. Nadaljuje se v italijansko noč, ki pa se je ne udeležim. Ob osmih sem že v postelji. Sonce sije v mojo sobo, jaz pa na smrt utrujena. Zaspim kot ubita in spim do štirih. Morje je zelo nemirno, ropotajo neka vrata … vstanem in pišem. Pišem DOŽIVETO, pišem svoje doživljaje, ki jih ni malo. Na papir vržem skoraj vse, kar se mi dogaja ali skorajda vse. Ob sedmih pa na palubo. Sonce ravno vzhaja, veliko, okroglo, bleščavo je. Wau, jaz pa brez aparata in s praznim telefonom. Nič hudega, pa drugič. Pravzaprav ne vem, kaj mi je ljubše, pluti med otoki, med zelenim in belim, med gorami in snegom … ali po širnem oceanu, brezkončnem, ki se zlije z azurnim nebom, ki pa je res brezgrajno. Bi rekla Manca. Sonce me prijetno greje. Šum vode v ozadju, tu pa tam kakšen človek pride mimo. In to je vse. Prav nikoli, res nikoli se ne naveličam pogleda v valove, v brazdu, ki jo riše propeler ali več propelerjev Luminose. Od bele kite valčkov, ki se prelilejo v modrobele valove, prelivajoče se barve, iz bele, v belomodro in tirkizno ter globoko modro. In potem dolgi, nežni visoki valovi. Si kar predtavljam sebe, kako jadram na njih, pravzaprav srfam. Lep je, lep pogled na morje. Odločila sem se: ljubši mi je, čeprav je bilo pluti po fjordih lepo, je ta širjava, ta neomejenost še lepša. Najlepša! Hvaležna in DOŽIVETA!

San Antonio je pristanišče Santiaga de Chile, ki je bolj v notranjosti, menda 60 km dalje .. .pravim, menda — v/na Easter island.

Zelo zanimiv prizor ogromne tovorne ladje, ki so jo natovarjali tik zraven Luminose.


Prva z leve je dekle, ki mi je poklonilo uhane ... starejša gospa je razumela malo angleško in ji je poskusila povedati, da sem piščal preplačala ... in potem dobim uhane ... hvaležna — v/na Easter island.



Kdo umira?

(Pablo Neruda, Martha Medeiros)

Počasi umira, kdor postaja suženj svojih navad

in vsak dan hodi po isti poti,

nikoli ne zamenja blagovne znamke,

ne tvega nove barve za svoja oblačila

in ne govori s tistimi, ki jih ne pozna.

Počasi umira, kdor se izogiba strastem

in hoče črno na belem in piko na i

namesto kopice prekipevajočih čustev,

tistih, zaradi katerih se ti iskrijo oči,

tistih, ki zehanje spremenijo v nasmeh

in zaradi katerih nam tolče srce

pred zmotami in občutki.

Počasi umira, kdor ne prevrne mize

in je nesrečen na delu

in ne tvega svoje gotovosti, da bi odšel

za svojo sanjo

ter si niti enkrat v življenju ne dovoli, da bi zbežal

pred pametnimi nasveti.

Počasi umira, kdor ne potuje,

ne bere, ne posluša glasbe

in ne najde v sebi nobene milosti.

Počasi umira, kdor pobija ljubezen do sebe,

kdor si ne pusti pomagati

in se cele dneve pritožuje nad svojo nesrečo

ali nad nenehnim dežjem.

Počasi umira, kdor opušča svoj načrt, še preden ga začne,

ki se ne sprašuje o stvareh, na katere se ne razume,

in ki ne odgovori, če ga vprašamo, pa VE.

Izogibajmo se smrti na obroke

in se spominjajmo,

da je potrebno veliko več kot samo dihati,

če želimo ostati živi.

Samo goreča potrpežljivost

nam bo pomagala,

da zasije naša sreča.