Buenos Aires, Evita in dve barvi morja, avtorica: Zarja Trkman

objavljeno: 8. feb. 2019 22:59 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 8. feb. 2019 23:03 ]

30. januar ob 00:09 

... pravkar je treščilo, sem se kar stresla ... pri odprti strehi, nevihta ... wau ... zapustili smo Montevideo, Urugvaj ... 35 st., vroč dan ... 
*

Zarja Trkman se počuti svobodno v kraju Puerto Madryn. 

30. januar ob 00:22 

... Buenos Aires skozi oči Morene iz Modene ... jutri pa sledi zapis, ko bom imela čas ... za mano sta dva vroča dneva, Buenos Aires je presenetljivo lep, Montevideo malo manj ... popoldan sem zaspala uro in pol ... zdaj pa novim izzivom naproti ... lahko noč v Slovenijo ... 



fotografije: Maia Maoa, 2019 
*

Zarja Trkman se počuti odbito v kraju Montevideo, Uruguay. 

30. januar ob 00:50 

... moja "pot", ki me bo pripeljala nazaj v sLOVEnijo ... hvaležna tebi, dragi moj, ki si mi to podaril ... z mano si, daješ mi znake, sporočila ... lepo mi je, ker te čutim, ker si, preprosto si tu ...


Fotografija: Bernhard Mittelmeyer, 2019

*
30. januar ob 09:49
... izstopi z ladje so zelo različni, odvisno od pristanišča, včeraj v Montevideu je bil še najboljši...včasih koga prenesejo skupaj z vozičkom, mene največkrat malo porinejo čez klančino in to je to ... potem je še shuttle bus ali pa vstopimo kar na avtobus za ekskurzijo ...

30. januar ob 13:27 

...sunrise 5:58, sunset 20:22 ... plujemo ob obali Bahia Blanca,
locirani na J Argentina Pampa, nekaj km proč od meje s Patagonijo ...



*

Zarja Trkman se počuti prijetno v kraju Atlantic Ocean.

30. januar ob 15:47

Buenos Aires

OČARAL ME JE, BUENOS Aires. 

Po shuttle busu, na katerega me je spravil moški tako, da me je kar dvignil, objel čez rebra (ojoj, pa prav tam, kjer me še vedno boli … ohhhhhhh, boli), me vzdignil in posedel na sedež. Hvaležna, a s povečano bolečino. Tako pač je, je treba tudi potrpeti … hihihi

Nato prestop na avtobus in smo redi. Štartamo. Na mojem avtobusu so v glavnem Skandinavci in poglej slučaj, francoska družinica, s katero sedim skupaj na portugalščini in od danes naprej španščini. Mama z devetletnim sinom in osemletno hčerko. Zelo so zadržani. Tudi v redu.

In tu je še hrvaška družinica iz Zagreba. Tata Josip (kot Tito, se mi predstavi), mama Andreja, sine Niko, 5 let mu je ter 4 letna Lana. Josip mi vedno nese torbo z avtobusa in se mi ponudi, kadarkoli, če rabim pomoč. Družinico sem opazila že takoj na začetku. On se mi je zdel odmaknjen, živeč v svojem svetu, z otrokoma se je ukvarjala mama.

No, in zdaj se izkaže za odličnega človeka, vedno pripravljenega pomagati. Niko, sprva zadržan, me je zvečer že prišel pozdravit: »Bog!« Vabim ga, da se mi pridruži na skuterju. Boji se, stiska se k mami, zvečer na Dolphin Lidu že skorajda pristane, da se pelje z mano. Potem pa zopet v mamino krilo.

Krenemo. Alicia je naša vodička. Prava Argentinka. Takoj nam je dala vedeti, da je navijačica - koga drugega kot Boca Junior. Le ta klub obstaja zanjo in če bomo navijali za koga drugega, naj se pazimo.

Naj povem, da so Argentinci veliki lažnivci. Tudi Alicia, ves čas nas je preizkušala. Z raznimi vprašanji, svojimi odgovori … laž ali resnica? Včasih laž, drugič resnica.

Super način vodenja po mestu.

Naš šofer Oskar, za katerega se na koncu izkaže, da je to njegov osnovni poklic, zvečer pa se prelevi v odličnega plesalca tanga. Lulu je njegov nick name.

Od zdaj naprej je Lulu, vsaj zame. Vsakokrat mi vljudno pripravi skuter, mi ga postavi pred vrata avtobusa ter ponudi roko. Zelo galantno, zelo seksi … ja, ja, ker je tangeros, kajne Mika Butina?

(nadaljevanje sledi)

*

30. januar ob 21:42 


Buenos Aires 2 (nadaljevanje)

Veliko zvemo o zgodovini Argentine, o prvih priseljencih, ki so v času gospodarske krize v tridesetih letih množično zapuščali Evropo, o diktaturi Perona, o Eviti, njegovi ženi … ne spusti niti ekonomije, dotakne se vsega po malem. A o tem ne bi!
Razen o Eviti. Izhajala je iz revnega sloja prebivalcev, borila se je za pravice malega človeka, zbolela za rakom in umrla zelo mlada, komaj 33 let ji je bilo, tehtala je 40 kg ob smrti.
Obiskali smo pokopališče sredi Buenos Airesa, v katerem je tudi rodbinska grobnica Evite … pokopana pa ni v družinski grobnici temveč drugje. Sprehajali smo se med grobnicami premožnih Argentincev, vsaka nosi svoj pečat, vsaka ima svojo karmo.

Mene je B.A. očaral že ob prvem pogledu nanj, ko smo šele prihajali. Veliko zelenja povsod. Kar pa me je presenetilo sta bili dve barvi morja oz. oceana, rjava in plava.
Rjava je zaradi reke, od La Plate, Silver river. Ni umazana, je le polna usedlin in je zato rjava. Menda je čista. Vozili smo se po mestu, ki šteje 20 milijonov prebivalcev, od tega je 16 milijonov v mestu, 4 pa so v provinci.
Alicia je iz province, vsak dan se vozi na posel. Porabi dve uri in pol za vožnjo v eno smer. Za 20 km. Vozi se z vlakom kot večina provincialnih ljudi. Ena karta stane le 12 pesosov, kar je borih, rečem na pamet, 40 centov. Zelo poceni. Na vlaku je tudi spoznala svojega fanta.

Zelo lepe parke imajo v mestu. Najbolj donosen posel pa je sprehajanje psov. Alicia je povedala številke, a si jih žal nisem zapomnila. Rekla je, da se sprašuje, zakaj se ni odločila za sprehajalca psov. »Ker imaš rada svoje delo, zato,« sem pripomnila. »Exectly!« mi je potrdila.

O Flower bi rada povedala par besed. Skulptura rože, ki se menda celo odpirala. Ogromna je, v bronu, posrebrena skulptura. Sredi čudovitega parka. V njem ni sprehajalcev psov, so pa povsod drugje. Tudi po 15 psov imajo.
Gremo na glavni trg Placa de Mayo (trg nosi ime po mesecu maju). Tu se nahaja pinki predsedniška palača, katedrala, nacionalna banka, skulptura sredi trga, vojščak na konju.
Mojo pozornost pritegnil nemi obrazi, z ruto na glavi. Razvrščeni so v krogu.

V času Peronove diktature, je v sedmih letih izginilo neznano kam kakih 40 000 ljudi. Ostale so sirote, ostale so žene, matere, babice. V znak protesta se vsak četrtek zberejo na tem trgu, molče in z rutami na glavah. Da bi morebiti le priklicale može, predvsem pa očete svojih otrok nazaj. Neizvedljivo, nikoli in nikdar jih ne bodo več videle. Življenje teče dalje.

Tu gremo z avtobusa za pol ure, pofotkamo in naprej.

Na Boca Juniors, na Caminitero

Caminitero je italijanska četrt, kjer razstavljajo svoje umetnine tamkajšnji art umetniki. Je četrt, kjer so hiše obarvane v vse mogoče barve. Je četrt, kjer se je rodil tango. Je četrt skulptur, barvitih, tudi Maradone, papeža Frančiška …
Zakaj barvane hiše, vseh barv? Ker so tamkajšnji prebivalci, ki so prvi naselili ta predel, zgradili majcene hiške, iz lesa in pločevine ter jih pobarvali z barvo, ki je ostajala od barvanja ladij, bark, čolnov. 
Si predstavljate bivanje v teh hiškah, ko je 40 ali še več stopinj.
Tudi mi smo iskali senco, klimatizirane lokale, trgovine, saj je bilo okoli 37 stopinj. Nekateri so se odpravili na stadion, kupovali drese Maradone in drugih znanih nogometašev, recimo Neymarja juniorja.

Utrujeni, a nadvse zadovoljni smo se vrnili na Luminoso, polni vtisov o Argentini, Buones Airesu, tamkajšnjih prebivalcih, tangu in tangerosih.

Lulu in Alicia, najlepša hvala.

OBRIGADA!



Zapisala: Zarja Trkman





Comments